Karati »tiste, ki greše«

»Tiste, ki greše, svari vpričo vseh, da bodo imeli tudi drugi strah« (1. Timoteju 5:20).

1., 2. Kakšna navodila je dal Pavel Timoteju, ko je bil ta v Efezu in kakšna vprašanja nastanejo zato?

KO je apostol Pavel svojemu sodelavcu Timoteju svetoval, kako naj rešuje probleme v Efezu, kjer so nekateri povzročili nesmiselno govorjenje in zagovarjali nasprotujoče si nauke, je dejal med drugim: »Tiste, ki greše, svari vpričo vseh, da bodo imeli tudi drugi strah« (1. Tim. 5:20; 1:3—7; 6:3—5).

² Kaj je mislil Pavel z besedo »greše«? Ali je človek, ki je storil nek greh več kakor enkrat, avtomatično oseba, »ki greši«?

KDO JE PRIŠTET H GREŠNIKOM?

3., 4. Kaj pomeni grški izraz, ki ga je Pavel uporabil, in kako se je prevajal?

³ V jeziku, v katerem je pisal apostol Pavel (grščina), je bil izraz »grešiti« ha·mar·ta’non·tas, deležnik sedanjega časa tvorne glagolske oblike grškega glagola »grešiti«. Kaj se iz tega naučimo? Upoštevajmo, kaj povedo o tem biblijski komentarji (kurziv zaradi poudarka):

V delu The Expositors’ Greek Testament: » ... uporaba deležnika sedanjega časa pokazuje, da se govori o tistih, ki grešijo iz navade. ... Pavel govori o trdovratnih grešnikih.«

V Critical Doctrinal and Homiletical Commentary J. P. Langea beremo: »Grešniki so prikazani kot da v tem trenutku še žive v tistem grehu, zato je tukaj sedanjik, kjer bi sicer lahko pričakovali preteklik.«

⁴ Pavel je na tem mestu uporabil glagolsko obliko, ki opisuje sedanje dejanje, ne pa preteklo; ta oblika označuje dejanje, ki traja, ne tisto, ki se je že končalo. Naši prevodi to lepo pokažejo, ko govorijo o tistih, »ki greše«, ne o tistih, »ki so grešili«:

Slovenski: »Tiste, ki greše, svari vpričo vseh ... «

Šarić (hrvatski): »Kateri greše, jih posvari pred vsemi ... «

New American Standard: »Tiste, ki še naprej greše ... «

5. a) Kakšen je rezultat ponavljanja nekega greha? b) Kaj je odločilno, da se nekoga prišteje med »tiste, ki greše«?

⁵ Nedvomno postane prestopek toliko tehtnejši, čim večkrat je greh storjen. Nekdo, ki večkrat naredi greh, gotovo greši. Ta pojasnila pokažejo, da se ne prišteva nekoga, ki je določeni greh storil več kakor enkrat — morda dva, ali trikrat — že samo zato med ljudi, »ki greše«. Bistveno vprašanje je, ali se je ta človek odvrnil od tega greha ali z njim prekinil, ali pa to neprestano dela? Če nekoga zadeva to zadnje, tedaj se nanj nanašajo Pavlove besede.

6., 7. Kako se to lahko ponazori z Matevžem 7:7?

⁶ To misel se lahko ponazori z drugimi teksti iz Pisma, v katerih se grški pojavljajo glagoli v sedanjiku. V Matevžu 7:7 se pojavijo v grščini trije glagoli v sedanjiku (velelnik). Novi svet prevod citira ta stavek takole:

»Prosite neprestano, in dalo se vam bo; iščite vztrajno, in našli boste; vedno znova trkajte, in odprlo se vam bo.«

⁷ Jezus gotovo ni hotel reči, da zadovoljimo tej spodbudi, če Boga prosimo več kakor enkrat — morda dvakrat. Ne, temveč mi naj bi stalno prosili, vztrajno iskali in vedno znova trkali ali pri tem vztrajali.

8. Na katere ljudi se zato nanaša 1. Timoteju 5:20 in katerih ljudi se s tem ne misli?

⁸ Tako se torej v 1. Timoteju 5:20 govori o grešnikih, ki naj se posvare vpričo vseh, ravno zato, ker z grehom niso prenehali, temveč v njem vztrajajo. To daje jasno spoznati, da apostol ni govoril o ljudeh, ki nek greh naredijo enkrat ali večkrat, nato pa so se pokesale in svoje napačne postopke res opustile.

NE OKLEVATI Z ISKANJEM POTREBNE POMOČI

9. Kaj pokaže, da se skesani grešnik naj ne brani iskati pomoči pri krščanskih starešinah?

⁹ Vzemimo, da se je nek član skupščine zapletel v greh — bodisi v prestop na moralnem področju ali v neko drugo nedostojno ravnanje — nato pa ta greh iskreno obžaluje. Ali obstaja zanj kakršenkoli razlog, da bi okleval v iskanju pomoči pri starešinah, da bi bil okrepljen v svoji odločitvi, da tega greha več ne ponovi. Upoštevajmo, kakšen nasvet daje učenec Jakob v Jakobu 5:14—16:

»Je li kdo bolan med vami, naj pokliče k sebi starešine skupščine, in molijo naj nad njim ter ga mazilijo z oljem v imenu Jehovinem. In molitev vere bo pomagala bolniku, in Jehova ga ozdravi; in ako je storil grehe (množina, kar pokaže, da lahko gre za več kakor eden greh), mu bo odpuščeno. Izpovedujte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite.« (Primerjaj Psalm 41:1—4).

10., 11. a) Kako naj bi vplivalo na skesanega prestopnika, če ve, da bi ga starešine radi ‚ozdravili‘? b) Navedi primer.

¹⁰ Ali ni za odkritosrčnega skesanega prestopnika spodbudno, da ‚je izpovedal grehe‘ če ve, da so tisti, katerim je priznal, zainteresirani predvsem za to, da mu pomagajo »ozdraveti« od njegove bolezni? Medtem pa bi bilo čisto drugače, če bi pokesani prestopnik občutil, da se ga obravnava avtomatično kot takega, ki zasluži, da je pokaran pred vso skupščino kakor »tisti, ki greše«.

¹¹ Vzemimo, da mož, ki je, preden je postal kristjan, veliko pil, nekaj dni sam doma. V tem času morda popije preveč vina ali piva, tako da je pijan, in to morda dvakrat v nekaj dneh. Zatem se tega, kar je storil, zelo sramuje in odkritosrčno obžaluje. Ker spozna, da je popustil stari slabosti, si morda hrepeneče želi pomoč starešine, ki bi ga okrepil v odločitvi, da greh več ne ponovi. Če bo mislil, da bodo starešine zato, ker je več kot enkrat grešil, smatrali avtomatično potrebno to objaviti skupščini, bo verjetno dolgo okleval zaprositi jih za pomoč.

12. Kakšna pregraja ne sme nastati in kako se to prepreči?

¹² Takšno stališče bi lahko bil vzrok pregraje med pastirji skupščine in tistimi, ki nujno potrebujejo njihovo pomoč. Če obstaja zaupanje, da bodo starešine upoštevale odkritosrčnost grešnika, ki se je odvrnil od krivice in je nikoli več ne želi narediti, tedaj bi ga to gotovo navedlo, da bo šel k starešinam; njihovo pomoč bo cenil ravno tako kakor ranjena ovca ceni pomoč svojega pastirja. (Primerjaj Psalm 23:1—5 z Ezekiel 34:4).

13. Zakaj morajo starešine včasih prevzeti iniciativo in sami govoriti z nekim prestopnikom?

¹³ Morda izvedo starešine s tretje strani, da je nek član črede kriv težkega prestopka. Ker se kot pastirji zanimajo za njegovo duhovno zdravje, bodo z njim govorili o tem, kar so slišali. Morda ugotovijo, da je za njihovo pomoč hvaležen, ni jih pa zanjo prosil, ker je plašen, ker se je sramoval, ali iz kateregakoli drugega osebnega vzroka. Morda celo ugotovijo, da krivico že obžaluje in je že prenehal z napačnim postopanjem.

14. Kaj bodo naredili starešine, četudi so prepričani, da je prestopnika njegovo srce resnično pokaralo?

¹⁴ Če so starešine prepričani, da je prestopnika resnično pokaralo njegovo srce in vest in moč Božje besede, lahko svoj trud povsem osredotočijo na to, da temu človeku spet pomagajo k duhovnemu zdravju. Pokesanemu grešniku lahko dajo zdrav biblijski nasvet, ki ga krepi in mu pomaga, da ne postane povratnik, pri čemer mu predočijo resnost stanja. Lahko mu pomagajo bolje razumeti, kako nevarno je, tudi le prehodno popustiti v svoji budnosti, in prikazati, da mora graditi svoje zveličanje »v strahu in trepetu« (Fil. 2:12, NS).

URAVNOVEŠENO IN RAZUMEVAJOČE PRETEHTATI NUJNOST

15. Kaj določa nadaljnje postopanje starešin?

¹⁵ Če gre za nekoga, ki je naredil tehtno napako, bi morali biti starešine skupščine vsekakor prepričani, da prestopnik — če je sam iskal pomoč ali pa so oni šli k njemu — iskreno obžaluje in se resno trudi dostojno živeti. Če pa prestopnika njegovo srce ni pokaralo in spodbudilo, da bi odstopil od krivice, tedaj so mu starešine dolžni pomagati, tako da se trudijo pri njem povzročiti potrebno reakcijo.

16. Ali lahko nekoga, ki je samo enkrat grešil, prištevamo med »tiste, ki greše«? Če da, zakaj?

¹⁶ Ko gre za vprašanje, ali mora biti prestopnik biblijsko pokaran, je gotovo treba upoštevati, če je bil nek greh večkrat storjen, ni pa v vsakem primeru odločilni faktor. Nekdo je samo enkrat nečistoval, toda če se za ta greh ni odkritosrčno pokesal, je še vedno nečistnik. Zakaj? Ker ni napačen način postopanja odklonil ali odstranil iz svojega srca. Jezus je rekel, da je mož, ki neko ženo stalno strastno gleda, v svojem srcu z njo že prešeštvoval (Matevž 5:28). Če torej nekdo še vedno z zadovoljstvom gleda nazaj na greh, namesto da se mu gnusi in da ga globoko obžaluje, odločen, da ga nikoli več ne naredi, ima greh še vedno v svojem srcu. Greha se ni očistil, tako da bi mu ga lahko Bog po Kristusu Jezusu odpustil, zato je še vedno nečist (1. Jan. 1:9; 2:1). Ta greh bo verjetno spet naredil, če se mu bo nudila prilika za to in če bo mislil, da bo ušel kazni.

17. Do kakšnih ljudi, ki trdijo, da so se pokesali, morajo biti starešine še posebej oprezni?

¹⁷ Starešine imajo zato dober razlog, skrbno preiskati navidezno kesanje prestopnika, če se je izkazalo, da je prestopnik kriv licemerja, laži in zavestnega varanja, ali če je greh očitno nameraval storiti, morda hladnokrvno načrtovano. To je nekaj čisto drugega, kot če nekdo nepričakovano zaide v situacijo, v kateri zaradi človeške slabosti podleže skušnjavi. Ananija in njegova žena Safira sta na primer skupaj načrtovala prevaro, tako da sta ‚srce napolnila s slabim dejanjem‘ (Dej. 5:1—11).

18. a) Ali naj starešine oklevajo z izključitvijo iz skupščine, če je nekdo grešil na posebno nesramen način? Iz česa spoznamo to? b) V katerem pogledu naj bodo še vedno oprezni pri nekomu, ki je pravična načela očitno preziral, pozneje pa je bil na osnovi odkritosrčnega kesanja ponovno sprejet?

¹⁸ Vzemimo, da poročeni mož, ki na skrivaj dvori neki ženi, pa daje vtis, kot da je čist, in dobi morda celo svete službene prednosti v skupščini, zatem pa zapusti svojo ženo in gre z drugo. Mar naj starešine v tem primeru oklevajo z izključitvijo takšnega človeka iz skupščine? Očitno ne. Ko je slišal apostol Pavel za moža, ki je živel z ženo, ki je bila še vedno žena njegovega očeta, je priporočal skupščini, naj takoj postopa, in je pisal: »Odpravite hudobnika izmed sebe!« (1. Kor. 5:1—5, 12, 13). Zato naj bodo starešine resnično oprezni, preden takšni osebi zadovoljijo prošnji za ponovni sprejem, ker jim je dala malo razlogov za prepričanje, da misli pošteno in odkritosrčno. Če bo kasneje spet sprejet, naj bodo zelo oprezni, ko gre za to, da se mu v skupščini izročijo določene odgovornosti.

19. Kako lahko nekdo, ki še ni določenega greha povsem premagal, pokazuje boljšo željo kakor prej opisane osebe?

¹⁹ Nasprotno temu pa se lahko morda nekdo iz skupščine obrne k nekemu starešini po pomoč in mu pove, da se mora še vedno boriti z nekim svojim problemom. Greha mogoče res še ni povsem premagal, toda pokazuje odkritosrčno, močno željo, da to naredi. Če torej ni nobenega povoda za dvom, mu bodo pastirji skupščine odgovarjajoče pomagali. Gotovo se bistveno razlikuje od človeka, ki načrtno vara druge, ali poizkuša opravičevati napačni način postopanja (Psalm 51:1—3, 10, 17).

20. Kakšni samoprevari podleže nekdo, ki vztraja v grehu in zakaj je nevaren za skupščino?

²⁰ Nekdo, ki vztraja v grešenju, se običajno opravičuje v svojem srcu in si govori, da mu bo Bog odpustil njegova dejanja. (Primerjaj Psalm 36:2; 50:17—21). Še huje pa je, da lahko to še druge napelje na takšno postopanje. V Pregovorih 10:17 beremo: »Na potu do življenja je, kdor pazi na pouk, kdor pa zapušča svarjenje, zabrede v zmoto.« V njegovem interesu je in v interesu drugih, da se ga pokliče na odgovor in ponovno pripelje na pravo pot.

KARATI Z VSO POTRPEŽLJIVOSTJO IN UMETNOSTJO POUČEVANJA

21. Kakšna je biblijska pot starešin, kadar je potreben opomin?

²¹ Kako pa postopajo pastirji skupščine, če okoliščine pokazujejo, da je opomin potreben? Če prestopnik svojega greha ne prizna, so starešine dolžni, predložiti »prepričljive dokaze« za njegovo napačno postopanje. Tega pa ne morejo narediti, če so za zadevo samo slišali. (Primerjaj Janez 16:8; Izaija 11:3). Morda morajo vpraševati, da bi prišli do važnih dejstev. Pri karanju je najvažnejše, da se prestopniku pokaže na osnovi biblijskih dokazov in argumentov, kako napačno je misliti, da je njegov grešni način postopanja pri Bogu opravičljiv. Starešine mu morajo pomagati videti greh v pravilni luči in spoznati, zakaj ga mora zasovražiti (Heb. 1:9). S tem ga opomnejo in zopet pripeljejo na pravo pot. Kot pastirji sledijo cilju, navesti ga h kesanju in k temu, da preneha z napačnim postopanjem, in sicer ne le na zunaj, temveč tudi v razumu in srcu (Titu 1:9; Jak. 1:25; 2:8, 9).

22. Kako naj starešine v svojem trudu ohranijo v mislih končni cilj krščanskega karanja in kako lahko zadovoljijo navodilu, nekoga opominjati »z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem«?

²² Starešine, ki imajo pred očmi namen karanja, ne bodo mislili, da morajo oni kot skupina oseb, postopati samo zato, da bi odkrili dejstva ali dokazali krivdo. Grešnika ne bodo enostavno ošteli (čeprav lahko njihovo opominjanje vključuje grajo). Sledili bodo plemenitemu in ljubečemu cilju, ‚da grešnika pripeljejo nazaj s krive poti njegove in rešijo dušo njegovo iz smrti‘ (Jak. 5:19, 20). Naj ne mislijo, da jih priganja čas, ter da se mora njihov trud, da bi dosegli ta cilj, omejiti na en sam razgovor. Če mislijo, da je treba več časa, lahko prizadetemu priporočajo, da gre domov in o tem, kar so se pogovarjali, razmisli in prosi glede tega Jehovo. Zatem se lahko z njim ponovno dogovorijo za razgovor. S tem bodo morda povzročili, da njihov nasvet in karanje prodre v njegov razum in srce. Celo kadar (po enem ali več razgovorih z njim) pridejo do nekega sklepa, se morajo zavedati, da se mu mora še nekaj časa posvečati pozornost in pomoč, da duhovno spet ozdravi. Zadovoljni bodo, ker bodo vedeli, da so ga, kakor je rečeno v 2. Timoteju 4:2 karali in opozarjali »z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem«. To se bo izplačalo.a

23. a) Ali bo nekdo, ki se je pokesal in odvrnil od svojega greha, imel avtomatično v skupščini še naprej vse funkcije kakor prej? b) Katere faktorje bodo starešine v vseh primerih upoštevali?

²³ Dejstvo, da je nekoga pokaralo njegovo srce, ne pomeni, da lahko še naprej avtomatično opravlja vse funkcije v skupščini kakor prej. Z njim je enako kakor s tistim, ki okreva zaradi neke telesne bolezni in ni sposoben nositi enako breme kakor drugi. Starešine morda smatrajo za priporočljivo, da mu nekaj časa ne dajejo odgovornih nalog, ker menijo, da lahko takšna omejitev prispeva k »pravemu stanju« (Gal. 6:1). Če se pa nekdo pokesa šele zatem, ko so ga drugi opomnili, to je šele potem, ko so ga drugi prepričali o nepravilnosti postopanja, in ga navedli h kesanju, je lahko odvzem njegovih nalog ali prednosti del »vzgoje v pravičnosti« (2. Tim. 3:16; Heb. 12:5, 6). V vsakem slučaju morajo starešine upoštevati določene faktorje, kakor na primer težo storjene krivice, koliko časa je minilo od prestopa, kakšne okoliščine so vodile do greha ali je namerno grešil in ali ni upošteval prejšnjih opominov.

24., 25. a) Kakšne zahteve postavljajo ta biblijska načela starešinam in zakaj? b) Na katero vprašanje je še treba odgovoriti?

²⁴ Vse to zahteva, da so starešine uravnovešeni, da imajo dobro sposobnost razsojanja in razločevanja kakor tudi razumevanja. Starešine morajo skrbno pretehtati, kaj je v interesu prizadete osebe kakor tudi v interesu celotne skupščine. Po eni strani se morajo zavedati, da so pred Bogom odgovorni paziti, da greh ne vdre v skupščino in se v njej ne razširi. Po drugi strani pa morajo paziti tudi na to, da s svojim načinom postopanja z brati in sestrami vedno posnemajo Jehovino razumno in usmiljeno postopanje (Dejanja 20:28—31; Juda 3, 4, 21—23).

²⁵ Kaj pa se razume pod Pavlovim navodilom, da je treba tiste, ki greše karati »vpričo vseh«? Poglejmo torej, kako je potrebno to navodilo izvajati.

[Podčrtna opomba]