Ohraniti uravnovešeno gledišče o času

»Uči nas torej prav šteti naše dni, da si pridobimo srce modro.« — Psalm 90:12.

1., 2. Kaj doživljamo vsi glede na potek let?

ŽIVLJENJE je najdragocenejše od vsega, kar imamo. Brez življenja bi bilo vse nesmiselno (Mat. 6:25-27; 16:26). Toda celo v našem naprednem svetu je človeško življenje kratko in se pogosto vse prezgodaj konča. Tako je, kakor je rekel pisec 90. Psalma pred davnim časom: »Dnevi naših let — vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo« (Psalm 90:10).

² V mnogih deželah se smatra, da je nekdo, ko je star trideset let, »v cvetu svojih let«. Ker pa je življenje človeka tako kratko, se prične tedaj že čas, ko gre z njim telesno »navzdol«; telesne moči počasi popuščajo, in organi ne opravljajo več svojih funkcij. Kako hitro tečejo leta!

3. Zakaj so ljudje nepotrpežljivi glede izpolnjevanja svojih želja?

³ Zato ni čudno, da se vsi ljudje na splošno zelo zavedamo časa, tudi ni nič čudnega, da so ljudje edina stvarjenja na Zemlji, ki se zavestno zanimajo za bodočnost, načrtujejo za prihodnost in želijo vedeti, kaj jim ta prinaša (Propov. 3:11). Ker nimajo v svojem življenju na razpolago veliko časa, postanejo hitro nepotrpežljivi, če se njihove želje ne izpolnjujejo tako, kakor so pričakovali.

4., 5. a) Zakaj gleda Jehova Bog na čas z drugačnega stališča kakor človek? b) Zakaj je ugodneje, če za neke določene stvari izbere čas Bog, kakor da bi to ljudje storili?

⁴ Nepopolni človek je v čisto drugačnem položaju kakor njegov Stvarnik, večni Bog, ki nima ne začetka ne konca. Pisec 90. Psalma je napisal o njem: »Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil Zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni. ... Zakaj tisoč let je v tvojih očeh kakor včerajšnji dan« (Psalm 90:2-4).

⁵ Ali pa to pomeni, da se Jehova Bog ne zanima za čas? Ne; tudi ne pomeni, da se živo ne zanima za bodočnost in njen razvoj. Ker pa ne gleda na stvari s stališča nepopolnega človeka, ki ima kratko življenje, temveč s stališča večnosti, se mu nikoli ni treba bati, da nečesa ne bi doživel, ker bi se njegov čas prej iztekel (Ps. 90:2; 2. Petr. 3:8). Sposoben je, imeti popoln pregled nad tokom časa in ugotoviti, kdaj mora nekaj storiti, da bi se njegov nezgrešljivi namen točno ob pravem času uresničil — ne prezgodaj in ne prepozno, temveč v najugodnejšem času za vse udeležence.

6. Ali se je Bog, čeprav ima večnost pred seboj, obvezal, da se nekateri dogodki zgodijo ob določenem času?

⁶ Ker je Bog vsemogočen in točno pozna bodočnost, se lahko obveže, da določeni dogodki nastopijo ob določanem času in je vedno znova obveščal ljudi o takšnih dogodkih. Abramu (Abrahamu) na primer je rekel: »Vedi za gotovo, da bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let« (1. Moj. 15:13; Dej. ap. 7:6, 7). Kakor je napovedal, je Jehova Bog Abrahamove potomce, Izraelce, osvobodil ob koncu 400-letnega sužnjevanja in izšli so iz Egipta.

7. a) Kaj pokaže, da se je Bog trdno držal časa v zvezi z babilonskim ujetništvom Židov? b) Kako se je to pokazalo v zvezi s prihodom Mesije?

⁷ Pozneje je Bog napovedal 70 let trajajoče opustošenje Judeje, in ko je minilo teh sedemdeset let, so bili ob točno določenem času Židje izpuščeni (Jer. 25:8-11; Dan. 9:2). Prav tako je bilo napovedano, da bo od povelja, naj se ponovno zgradi obzidje Jeruzalema, pa do prihoda Mesije, minilo 483 let (devetinšestdeset »letnih« tednov). Točno ob določenem času, leta 29 n. št., ob koncu tega časovnega obdobja, je bil krščen in maziljen Jezus kot obljubljeni Mesija (Dan. 9:24-27).

8. Ali je mogoče dognati čas določenega dogodka, ki je v zvezi z Božjim namenom, če ga Bog ni napovedal?

⁸ Če torej Jehova Bog objavi čas, ki je v zvezi z uresničenjem njegovega namena, se njegovi zvesti služabniki lahko zanesejo, da se bo to zgodilo točno ob napovedanem času. Če pa On tega ni storil, tedaj jim ni mogoče dognati časa za to. Tako je na primer z začetkom izbruha »velike stiske«, ki jo je napovedal Božji Sin, oziroma glede časa božanske sodbe, ki bo na začetku tisočletne vladavine njegovega Kraljestva, katero bo Zemlji in njenim prebivalcem v nepopisen blagoslov (Mat. 24:21, 22; Razod. 7:14-17).

SKRITE IN RAZODETE STVARI

9. Kaj spoznamo iz Božjega izreka, ki ga beremo v 5. Mojzesovi 29:29 glede našega razumevanja njegovega namena?

⁹ Ali naj nas čudi, da Bog nekatere stvari na ta način ohranja zase? Ko so se Izraelci bližali obljubljeni deželi, je zapisal Mojzes navdihnjene besede, ki jih beremo v 5. Mojzesovi 29:29: »Skrivne reči so Jehove, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj, da bi izpolnjevali vse besede tega zakona.« Da, vse, kar moramo vedeti, da bi lahko Jehovi zvesto služili, in vse kar je potrebno, da ohranimo naše upanje in prepričanje živo, nam Bog razodeva. Če pa nekaj bolje služi njegovemu namenu, lahko to tudi skrije, ne da bi njegovim služabnikom škodovalo ali nanje slabo vplivalo.

10. a) Kaj izvemo iz Jezusovih besed, ki jih je izgovoril malo pred svojim vnebohodom, glede naše vednosti o določenih časih ali datumih? b) Kaj je pisal apostol Pavel takratnim učencem, ki so glede določanja časa nekaterih dogodkov naredili napako?

¹⁰ Jezus Kristus, večji Mojzes, je rekel svojim učencem, malo preden je šel v nebesa: »Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti.« S tem jim je odgovoril na njihovo vprašanje o ponovni vzpostavitvi Kraljestva, kar so si brez dvoma nadvse želeli. Nato je nadaljeval: »Temveč prejmete moč, (ne znanje o ‚časih in urah, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti‘), ko pride sveti Duh na vas« (Dej. ap. 1:6-8; 3:20-23). Bog jih je krepčal, da bi naloženo jim delo lahko opravljali v soglasju z njegovo razodeto voljo. Bile pa so stvari, ki jih učenci niso vedeli, zato so pozneje nekateri glede določenih obljubljenih dogodkov delali prenagljene zaključke, to se pravi, da so jih hoteli v neki meri pospešiti (primerjaj 2. Tesal. 2:1-5). Toda vse, kar so morali vedeti, da bi lahko imeli trdno vero, trdno prepričanje in hrabrost ter da bi znali razumno postopati, jim je Bog dal vedeti.

11. Ali so učenci točno vedeli, kdaj bo Jeruzalem razdejan? Kaj so vedeli?

¹¹ Tako je bilo tudi z razrušenjem Jeruzalema v prvem stoletju našega štetja. Jezus Kristus je svojim učencem razodel, kakšne razmere bodo končno pripeljale do razdejanja tega nezvestega mesta, takratnega centra židovske religije. Ko bodo videli takšne razmere, ki sestavljajo »znamenje«, bodo ‚vedeli, da se je približalo njegovo razdejanje‘ (Luk. 21:10-20). Rekel jim je: »Resnično vam pravim, da ne preide ta rod, dokler se vse te reči ne zgode« (Marko 13:30). Šlo je torej za nekaj, kar je prišlo neposredno na nje — na njihovo generacijo. Ni pa jim bilo povedano, kdaj bo prišlo.

12. a) Zakaj so kristjani iz Jeruzalema lahko zbežali prej, preden je bil razrušen, čeprav niso točno vedeli, kdaj se bo to zgodilo? b) Kakšni preizkušnji so bili izpostavljeni tisti, ki so šli iz Jeruzalema, čim se je obleganje končalo?

¹² Končno so videli sestavni del znamenja: rimske čete so oblegale Jeruzalem. Okoliščine, ki so sledile (nepričakovan prehoden umik rimskih čet), so jim omogočile beg iz mesta, obsojenega na propad in da poiščejo zatočišče v gorah. Še vedno niso vedeli, kdaj pride dejansko uničenje. Po njihovem odhodu so minila še približno štiri leta do uničenja Jeruzalema. V tem času bi zlahka popustila njihova budnost ali pa bi jim prišlo na misel, da niso pravilno razumeli znamenja. To bi jih lahko navedlo, da bi zlahka popustila njihova budnost ali pa bi sredi mesta, naj se izselijo, in kateri so na deželi, naj ne hodijo v mesto« (Luk. 21:20, 21).

13. a) Katera Jezusova prerokba, v kateri je govoril o določenem času, se je izpolnila z razrušenjem Jeruzalema? b) Ali je to preroško opozorilo koristilo kristjanom, čeprav ni pokazovalo na določeni datum?

¹³ Eno je gotovo: takratna generacija je doživela vse, na kar jo je Božji Sin opozarjal. Tistim, ki so njegovim besedam posvetili pozornost in so ostali budni, je uspelo uiti strahotni katastrofi, ki je razdejala Jeruzalem. Zgodovina pa pokaže, da so stotisoči izgubili življenja. Ti so na nek način spali in niso spoznali pomena obstoječih razmer in resnosti časa, v katerem so živeli. Ko je Rim končno leta 70 n. št. svoje čete poslal nazaj nad Jeruzalem in so te mesto popolnoma obkolile, se je znašlo na tisoče obiskovalcev, ki so tisto leto prisostvovali praznovanju Pashe, takorekoč v pasti. Stotisoči, med njimi tudi prebivalci mesta, so pomrli nekako v razdobju petih mesecev. Niso verjeli opozorilu Božjega Sina. Niso spoznali ‚časa, v katerem je bilo obiskano (mesto)‘ (Luk. 19:41-44).

14., 15. Kaj kaže, da se bodo Jezusove opozarjajoče besede, usmerjene njegovim učencem, izpolnile v svetovnem obsegu?

¹⁴ Od tega pomembnega časa je minilo 1900 let in mi danes živimo v mnogo bolj kritičnem času. Apostol Janez, ki je pisal proti koncu prvega stoletja — torej desetletja po razrušenju Jeruzalema, je omenil iste stvari, ki jih je navedel Jezus kot »znak« v razgovoru s svojimi učenci v zvezi z njegovo prerokbo o razrušenju Jeruzalema. Razodetje, ki ga je Janez dobil od Jezusa, obravnava stvari, ki so ležale še v prihodnosti, ki so se morale šele zgoditi (Razod. 1:1). Iz Janezovih zapisov se tudi vidi, da bo od Jezusa navedeni »znak« viden po vsem svetu: vojne, lakota, visoki življenjski stroški in epidemične bolezni, ki bodo zajele velik del svetovnega prebivalstva (Razod. 6:3-8). Nato opozori Janez na »veliko stisko«, v kateri bo »velika množica«, sestoječa iz Božjih služabnikov iz vseh narodov, jezikov in rodov na varnem in jo bo preživela (Razod. 7:9-15). Ta stiska je takrat pravtako pripadala stvarem, ki bi se morale šele zgoditi.

¹⁵ »Razodetje Jezusa Kristusa« torej pokaže, da se v Matevžu 25., v Marku 13. in v Lukežu 21. poglavju zapisane Jezusove prerokbe o »veliki stiski« ne omejujejo le na prvo stoletje. Pokaže, da se je Jezusova prerokba o stiski, ki jo je doživel Jeruzalem, izpolnila samo v malem in da bo večja izpolnitev, ki bo zadela vso Zemljo, stisko Jeruzalema daleč presegla. Tako gotovo, kakor je bila generacija, ki je živela v prvem stoletju in ki je takrat slišala Jezusovo opozorilo, tista, ki je doživela izpolnitev njegovih besed, tako zagotovo je naša generacija — generacija, ki gleda večjo izpolnitev »znamenja«, ki označuje zadnje dneve tega sestava stvari — in ki bo doživela prihajajočo svetovno stisko (Mat. 24:34).

16. Ali naj bomo ravnodušni, ker ne vemo, katerega dne ali leta pride »velika stiska«?

¹⁶ Kaj nam je torej Bog o tem razodel? Res nas ni pustil v dvomih. Omogočil nam je, da oprti na prerokbe, kakršna je bila ta, ki smo jo pravkar pregledali, spoznamo, kje se nahajamo v toku časa. Izpolnitev njegovih preroških besed nas prepriča, da On ne dremlje niti ni počasen. Apostol Peter pravi za hudobne: »Katerim sodba že zdavnaj ne odlaša, in poguba njih ne dremlje« (2. Petr. 2:3). Imamo dovolj opore in dokazov, da smo lahko prepričani, da živimo v »času konca« sedanjega nepravičnega sestava stvari. So pa tudi stvari, ki nam jih Bog ni razodel, na primer trenutek nastopa »velike stiske«, ki bo zajela vso Zemljo in ki jo je predslikala stiska nad Jeruzalemom.

ČASOVNI FAKTORJI, KI JIH BOG NI RAZODEL

17. Vemo, da smo dosegli konec šesttisoč let človeške zgodovine, toda v kakšni zvezi je to z Božjim dnem počitka?

¹⁷ Določeni razlogi so, zakaj ne poznamo tega časa. Eden od njih je naslednji: na osnovi biblijske kronologije lahko sicer jasno spoznamo, da je od ustvaritve Adama, prvega človeka, minilo šest tisoč let. Ne pokaže pa, koliko časa je še minilo od tega dogodka do konca šestega ustvarjalnega dne, ko se je pričela sedma ustvarjalna doba ali sedmi ustvarjalni »dan«, Božji dan počitka. V 1. Mojzesovi 2:3 beremo, da je Jehova ta »dan« blagoslovil in posvetil. Zato je razumno sklepati, da bo še pred iztekom tega »dne« odstranjena pokvarjena stara ureditev in vpeljana Božja nova ureditev po tisočletni vladavini Božjega Sina. Zato lahko upravičeno mislimo, da bo to tisočletno obdobje, v katerem bosta Zemlja in njeni prebivalci dosegli popolnost, tvorilo zadnji del tega velikega dneva počivanja. Bog bo lahko tedaj o tem sedmem dnevu in njegovem učinku rekel enako kakor za ostale ustvarjalne dneve, namreč: »Glej, dobro je bilo jako« (1. Mojz. 1:4, 10, 12, 18, 21, 25, 31).

18., 19. a) Kaj se je zgodilo po Adamovi ustvaritvi še pred začetkom Božjega dne počivanja? b) V čem je bil Adam po ustvaritvi drugačen od novorojenega otroka?

¹⁸ Ta veliki dan počivanja pa se ni pričel neposredno po ustvaritvi Adama. Pred iztekom šestega ustvarjalnega dne so se po ustvaritvi Adama zgodili še drugi dogodki. Eden od njih je posebno važen za nas: ustvaritev Eve, prve žene. Brez nje danes ne bi bil nihče od nas živ. Tako je, kakor je napisal apostol Pavel v listu 1. Korinčanom 11:12, »Kakor je žena od moža, tako je tudi mož po ženi.« Nihče od nas ne bi živel, če ne bi imel matere.

¹⁹ Koliko časa pa je minilo med ustvaritvijo moža in ustvaritvijo žene? Biblija o tem nič ne pove. Lahko je bil razmeroma kratek čas. Adam ni bil ustvarjen kot otrok ali deček, temveč kot odrasel, fizično in duhovno zrel mož. Ni se plazil najprej po tleh, preden se je naučil hoditi, ali čebljal, preden je znal govoriti. Te sposobnosti je dobil ob ustvaritvi. Lahko je razumel, kar mu je govoril njegov nebeški Oče in lahko je prevzel nalogo, da svoje rajsko prebivališče obdeluje in neguje. Razumel je Božja navodila glede drevesa spoznanja dobrega in hudega (1. Moj. 2:15-17). Tako je bil popolnoma sposoben se združiti z ženo.

20. V katerem smislu je Adam lahko bil primerjan z novorojenčkom?

²⁰ Kljub temu je bil Adam v določenem oziru kakor novorojenec. Zakaj? Ker je bil zanj, čeprav je bil povsem odrasel mož, dan njegove ustvaritve vendarle prvi dan njegovega življenja. Vse, kar je videl — vsako drevo, vsako cvetlico in grm, vsak potoček, jezero in vsako reko, da, vsakega ptička, vsako žival in vsako ribo, je videl prvič. Tudi vse, kar je delal, je delal prvič — če je hodil ali plezal, če se je česa dotaknil, nekaj povohal, kaj okusil ali jedel. Kako radoveden je moral biti, ko je raziskoval Jehovina dela in je vedno bolje spoznaval svoje rajsko prebivališče! Koliko časa pa je imel, da bi zadostil tej radovednosti, preden mu je bila naložena odgovornost družinskega poglavarja?

21., 22. Kateri faktorji pokazujejo, da je bil Adam verjetno nekaj časa sam v Edenu, preden je bila ustvarjena Eva?

²¹ Edenski vrt očitno ni bil majhen košček zemlje. Po 1. Mojzesovi, 2. poglavje, so bila v njem drevesa vseh vrst. Tudi reka je tekla skozenj, da je namakala vrt, reka, ki je bila tako velika, da se je razdelila na štiri glavne reke, in še danes tečejo nekatere od njih (1. Mojz. 2:8-10). Adam je torej potreboval čas, da je vse to raziskal in dobro spoznal področje, ki naj bi ga obdeloval in negoval.

²² Nekdo bi lahko vprašal: »Mar ne bi bilo lepo, če bi Adam takoj dobil ženo kot pomočnico in bi skupaj z njo doživljal in spoznaval vse te nove stvari?« Mogoče. Morda pa bi bilo bolje, če bi si že prej nabral nekaj spoznanj in izkušenj? Tako bi bil sposoben odgovoriti na vprašanja svoje tovarišice in ji vse pojasniti. To bi gotovo tudi poglobilo njeno cenjenje do njega kot dobro poučenem poglavarju (Efež. 5:22, 23). Bog je Adama osebno opozoril na posledice, če bi neposlušno jedel od prepovedanega drevesa. Na ta način je postal Adam svoji tovarišici, ki jo je Bog pozneje ustvaril, Božji prerok (1. Mojz. 2:16, 17).

23., 24. Kaj nakazuje glede časa Adamovo imenovanje živali?

²³ Edino, kar izvemo iz Biblije, je, da je Bog vse živali, ki jih je ustvaril, pripeljal k Adamu, preden je ustvaril Evo, in da je Adam »imenoval z imeni vse živali in ptice pod nebom in vse zveri na polju; a za Adama se ni našla pomoč njegove vrste« (1. Moj. 2:18-20). Vse to je opisano na kratko, toda koliko časa je bilo za to potrebnega?

²⁴ Kratko poročilo o ustvaritvi naj nas ne zavede, da bi mislili, kako je Bog enostavno vse živali in ptice zbral in jih nato drugo za drugo vodil pred Adama, Adam pa bi vsaki hitro določil ime. Verjetno se je Adam res ukvarjal samo z osnovnimi ali družinskimi »vrstami«, ne pa z vsemi variantami, ki so se iz teh družinskih »vrst« razvile. Tudi se ne izključuje možnosti, da je Bog te živali »pripeljal« blizu k Adamu, da jih je on lahko nekaj časa opazoval in spoznal njihove navade in posebnosti, nato pa lahko dal vsaki primerno ime. To je lahko trajalo precej časa. Velja tudi upoštevati, da je rekel Adam ob pogledu na novo ustvarjeno ženo: »To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1. Mojz. 2:23). To bi lahko tudi nakazalo, da je moral nekaj časa čakati, da je dobil svoje očarljivo človeško dopolnilo.

25. Kaj vemo o času, ki je minil med začetkom človeške zgodovine in ustvaritvijo Eve, kakor tudi o Božjem dnevu počitka?

²⁵ Kaj torej to pomeni? Enostavno naslednje: ti faktorji kakor tudi možnosti, ki iz njih izhajajo, nam onemogočajo z gotovostjo trditi, koliko časa je minilo med ustvaritvijo Adama in ustvaritvijo prve žene. Ne vemo, ali je bil to čisto kratek čas, en mesec ali več, eno leto ali celo več. Vsekakor moramo ta čas odšteti od časa, ki je minil od ustvaritve Adama, da bi ugotovili, koliko let je že minilo od Božjega sedmega »dne«, njegovega velikega dneva počitka. Šest tisoč let človeške zgodovine se torej ne izteka istočasno kakor šest tisoč let sedmega Božjega ustvarjalnega »dne«. Mi enostavno ne vemo, koliko časa je že minilo od sedmega dne.

26., 27. Ali to vse pomeni, naj se ne zanimamo za računanje časa?

²⁶ To pa ne pomeni, da nas kronologija naj ne zanima. Čisto naravno je, da se zanimamo zanjo, ker je Bog smatral za primerno, da jo naredi za bistveni del svoje navdihnjene besede. Apostol Peter je pisal o prerokih starega časa: »O katerem zveličanju so preiskovali in ga izsledovali preroki ... preiskujoč, za kateri in za kakšen čas je oznanjal Duh Kristusov, ki je bil v njih in je naprej pričal za trpljenja Kristusova in veliko jim sledečo slavo« (1. Petr. 1:10, 11).

²⁷ Danes se opravičeno zanimamo za to, da bi izvedeli, v kakšnem »časovnem obdobju« živimo, a Bog nam daje potrebna pojasnila. Božji preroki starega časa so bili trdno prepričani o tem, da se bo izpolnilo vse, kar je Bog rekel. O nespremenljivosti Božjega namena smo lahko mi prav tako trdno prepričani, čeprav nam določene posameznosti ali časovni faktorji niso znani. Kakor pokaže naslednji članek, imamo, oprti na besede Božjega Sina, vse razloge, da uresničenje tega namena pozorno spremljamo.