Natančnejši pregled nekaterih Jezusovih čudežev

KAKO reagiraš, če slišiš besedo »čudež«? Ali misliš, da moderni človek ne more verjeti v čudež? To je zelo razširjeno gledišče.

Sveto pismo, ki ga milijoni ljudi priznavajo za navdihnjeno Božjo besedo, pa poroča o celi vrsti čudežev, ki jih je povzročila Božja moč. Najpomembnejši čudeži so tisti, ki jih je storil Jezus Kristus.

Ali lahko ta poročila Biblije o čudežih, ki so se zgodili pred tisočletji, danes komurkoli koristijo? Oglejmo si nekaj Jezusovih čudežev od blizu. To nam bo pomagalo, najti odgovor na to vprašanje.

ČUDEŽNA OZRAVLJENJA

Ozdravljenja, ki jih je Jezus povzročil, v vsej človeški zgodovini nimajo primerjave. Ali so bila ta ozdravljenja povezana s praznovernimi ceremonijami, gorečimi govori ali z zbiranjem prispevkov, kakor je slučaj pri današnjih »čudodelnikih«? Preberimo, kaj se je zgodilo leta 33 n. št., ko je šel Jezus na svoje zadnje potovanje v Jeruzalem:

»In zgodi se ob njegovem potovanju v Jeruzalem, da gre sredi med Samarijo in Galilejo. In ko pride v neko vas, ga sreča deset gobavih mož, ki so stali oddaleč. In ti povzdignejo glas, rekoč: Jezus, učenik, usmili se nas! In ko jih ugleda, jim reče: Pojdite, pokažite se duhovnikom! In zgodi se, ko so šli, so bili očiščeni« (Luk. 17:11—14).

V poročilu o tem čudežu se ne pretirava. Jezus je gobavcem enostavno zapovedal, naj se pokažejo duhovnikom. Ozdravljenje je nastopilo med potjo, v Jezusovi odsotnosti. Ob drugih prilikah je Božji Sin podobne čudeže ozdravitve naredil še z večje razdalje (Mat. 8:5—13; Jan. 4:46—54).

Edinstveni primer za čudežno ozdravljenje najdemo v Janezu 9:1—7:

»In gredoč mimo, ugleda človeka, ki je bil slep od rojstva. In vprašajo ga učenci njegovi, rekoč: Rabi, kdo je grešil: ta ali roditelji njegovi, da se je slep rodil? Jezus odgovori: »Grešil ni ne ta, ne roditelji njegovi, temveč da se razodenejo dela Božja na njem. ... Rekši to, pljune na zemljo in napravi blato iz sline in pomaže z blatom slepcu oči in mu reče: Pojdi, umij se v kopeli Siloamu (kar se tolmači: Poslan). Odide torej in se umije, ter se vrne z vidom.«

Ali je Jezus res ozdravil prirojeno slepoto? Če ne bi bil, tedaj bi bila to za farizeje, Jezusove religiozne nasprotnike, dobrodošla priložnost, da ves primer zatajijo in Jezusa razglase kot goljufa. Ali so to naredili?

V poročilu Evangelija beremo naprej: »Judje torej niso verjeli, da je bil slep in da je izpregledal, dokler niso poklicali roditeljev tega, ki je izpregledal. In jih vprašajo, rekoč: Je li vaš ta sin, ki o njem pravite, da se je slep rodil? Kako pa sedaj vidi? Odgovore jim roditelji njegovi in reko: Vemo, da je ta sin naš in da se je slep rodil; kako pa sedaj vidi, ne vemo, ali kdo mu je oči odprl, tudi ne vemo« (Jan. 9:18—21).

Ko so farizeji zaslišali moža, ki je spregledal, je rekel: »To je pač resno čudno, da vi ne veste, odkod je, in vendar mi je odprl oči! ... Od vekomaj se ni slišalo, da bi bil kdo odprl oči od rojstva slepemu. Ko ta ne bi bil od Boga, ne bi bil mogel ničesar storiti« (Jan. 9:30—33).

Ničesar v poročilu ne kaže, da bi bila to izmišljena zgodba. Nobenih posameznosti ne najdemo, ki bi ga označile za pravljico. Nasprotno, omenjena so imena ljudi in krajev in pogovor je značilen za Palestino v prvem stoletju.

MRTVI SO SE VRNILI V ŽIVLJENJE

Od vseh Jezusovih čudežev, ki jih je storil, so bili največji obujenje. Biblija poroča o treh obujenjih, ki jih je povzročil Jezus. Prvo se je zgodilo v Nainu v Galileji. Šlo je za edinega sina neke vdove. Tako beremo:

»Ko se pa približa mestnim vratom (Naina), glej, neso ven mrliča, edinega sina matere njegove, in ona je bila vdova; in mnogo ljudstva iz mesta gre ž njo. In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili in ji reče: Ne jokaj! In pristopivši se dotakne odra, nosilci pa se ustavijo, in veli: Mladenič, pravim ti, vstani! In mrlič sede in začne govoriti. In da ga materi njegovi« (Luk. 7:11—15).

Podobno je bilo, ko je Jezus obudil hčerko Jaira, predstojnika sinagoge v Kafarnavmu (Mat. 9:18—26; Marko 5:21—43; Luk. 8:40—56). Obujenje, ki naredi najgloblji vtis, in ga je povzročil Jezus, je bilo obujenje njegovega prijatelja Lazarja. V Janezovem Evangeliju se o tem takole poroča:

»Ko torej Jezus pride, ga najde že štiri dni ležečega v grobu. ... Bila je pa votlina in kamen je ležal na njej. Jezus veli: Vzdignite kamen! Marta, sestra rajnikova, mu reče: Gospod, že smrdi; zakaj štiri dni je že v grobu. Veli ji Jezus: Ali ti nisem rekel, da boš videla slavo Božjo, če veruješ? Tedaj odvalijo kamen, kjer je mrtvec ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku in reče: Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal. In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven! In mrtvec izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil obvezan s prtom. Veli jim Jezus: Razvežite ga in pustite, naj odide« (Jan. 11:17, 38—44).

Tudi v tem biblijskem poročilu ni nobenega govora o magičnem zaklinjanju. Jezus je preprosto rekel: »Lazar, pridi ven!« Jezusovi čudeži so bistveni del večkrat pohvaljenega »točnega zgodovinskega poročila«, Evangelijev. Kljub temu imajo nekateri ljudje za nerazumno, verovati v čudeže. Zakaj zastopajo takšno stališče?

ČUDEŽI IN TVOJE IZKUŠNJE

Mnogo ljudi pravi: »Verjamem samo tisto, kar vidim.« Nekateri so v tem pogledu zelo skrajnostni. V določenih primerih se branijo verovati nekaj, česar niso osebno doživeli? Ali je to razumno?

Misliti moramo na to, da zahteva vesolje, v katerem vladata red in harmonija, stvarnika z nepopisno inteligenco in močjo (Rimlj. 1:20). Mar bi bilo Stvarniku pretežko uporabiti naravne zakone za določen namen? Kdor oporeka, da bi On to lahko naredil, gre preko svojega znanja v področje slepe špekulacije.

Kako obsežne so pravzaprav naše izkušnje? Le redki ljudje so v svojem kratkem življenju imeli priložnost, da se veliko nauče iz neposrednih, osebnih izkušenj. Ali si na primer sam opazoval približno 800 000 vrst insektov, ki so jih odkrili znanstveniki? Ali si kot Evropejec že kdaj obiskal daljnji Vzhod, otoke ali druge oddaljene kraje, da bi neposredno spoznaval zanimiva ljudstva, njihove običaje in pokrajine, ob katerih človeku zastaja dih? Verjetno nisi; kljub temu pa se ti ne zdi težko verjeti, da obstajajo ti insekti, ljudstva in dežele. Zakaj ne? Ker v vsakdanjih zadevah priznavaš pričevanje drugih. Večji del tvojega znanja si ti tako pridobil na posreden način. Ali je razumno zavreči enako vrsto pričevanja, samo zato, ker gre za čudeže?

NEBIBLIJSKO PRIČEVANJE

Ugotovili smo, da Biblija enostavno in odkrito poroča o Jezusovih čudežih. Ali si vedel, da podobna pričevanja vsebujejo tudi nebiblijski spisi, celo zapisi nasprotnikov krščanstva? Upoštevaj naslednje:

Evzebij iz Cezareje je v svoji Zgodovini cerkve zapisal zanimivo pojasnilo nekega Quadratusa, ki je Hadrianu (rimskemu cesarju od 117 do 138 n. št.) napisal »Apologijo« v korist krščanstva. Quadratus je pojasnil: »V njihovi stvarnosti so bila stalno prisotna dela našega Odrešenika: namreč ozdravljeni in iz mrtvih obujeni. Ne samo, da so jih videli le v trenutku njihovega ozdravljenja in njihovega vstajenja, temveč se jih je lahko videlo, ne samo, dokler je bil Odrešenik pri njih, temveč še dolgo časa zatem, ko je odšel z Zemlje. Celo v našem času živijo še nekateri od njih« (Izdal H. Kraft, 1967).

Kar zadeva reagiranje ljudi na čudeže Jezusa, njegovih dvanajst apostolov in drugih kristjanov prvega stoletja, piše v publikaciji Lectures on the Evidences of Christianity:

»Minilo je sedemdeset let med začetkom Jezusove službe in smrtjo zadnjega od njegovih apostolov. V vsem tem obdobju so se dogajali omenjeni čudeži. Ker se z vsako ponovitvijo v primeru prevare poveča nevarnost odkritja, in ker, čim več časa mine, postane vedno težje ohraniti takšen dogovorjeni načrt, ni neznaten dokaz za pristnost čudežev, o katerih poročajo Evangeliji, da so se tako dolgo razdobje dogajali in bili preiskani. Kljub temu zagrizeni in neutrudni sovražniki, ki jih je krščanstvo vedno imelo, niso odkrili niti enega samega primera neuspeha ali prevare.«

O sovražnikih krščanstva pripominja T. H. Horne v svojem delu An Introduction to the Critical Study and Knowledge of the Holy Scriptures: »Dejansko so bili Židje kakor tudi pogani prisiljeni priznati jih (čudeže); čeprav so jim pripisovali različne vzroke. ... Ker so bila dejstva še preveč sveža, da bi jih izpodbijali, so Celzus, Porphyrios; Hierokles, Julian in drugi nasprotniki priznali, da so se resnično zgodili, toda pripisovali so jih čarovništvu, zanikali so božanski nalog, dan tistemu, ki jih je naredil. Toda kakršnimkoli vzrokom so čudeže pripisovali, so vendar s tem, da so čudeže priznali, priznali, da je bilo na njih nekaj (nadnaravnega).«

Čudeži Jezusa in njegovih apostolov so služili posebnemu namenu. Bog je napovedal, da bo obljubljeni Mesija ‚prerok, enak Mojzesu‘ (5. Moj. 18:15 do 19). Ker je Mojzes delal čudeže, da bi dokazal, da ga Bog podpira, so Židje od Mesije pričakovali enako (2. Moj. 4:1—9). Ko so torej »ljudje (videli) čudež, ki ga je Jezus storil, govore: Ta je res prerok, ki ima priti na svet« (Jan. 6:14). Razen tega so čudežni darovi, ki so jih imeli Jezusovi učenci, dokazali, da je Bog svojo milost naravnemu Izraelu odvzel in jo dal krščanski skupščini (Mat. 21:43). Ko je bilo to dejstvo dokazano, ni bilo več potrebno, da bi kristjani delali čudeže, in zato so tudi prenehali čudežni darovi po Božjem namenu. (1. Kor. 13:8—10).

ČESA SE LAHKO NAUČIMO IZ JEZUSOVIH ČUDEŽEV

Ali lahko danes komu koristijo poročila o Jezusovih čudežih? Tukaj mislimo na vstajenje sina vdove iz Naina. Kaj je Jezusa napeljalo na ta čudež? V poročilu piše: »In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili« (Luk 7:13). Jezus je pokazal podobno sočutje, ko je obudil Lazarja (Jan. 11:33, 35, 36). Vsi moramo posnemati to lepo lastnost v našem stališču do drugih (Jan. 13:15).

Poročila o ozdravljenju desetih gobavcev in od rojstva slepega moža vsebujejo še važnejši pouk za vse, ki želijo ugajati Bogu. Gobavci so najprej morali poslušati Jezusovo zapoved, naj se pokažejo duhovnikom (Luk. 17:14). Slepi je moral k ribniku Siloam in se v njem umiti (Jan. 9:7, 11). Ker je ozdravljenje nastopilo vedno šele zatem, ko je bil ta pogoj izpolnjen, so morali bolniki zaupati Jezusovi pripravljenosti in sposobnosti, da jih ozdravi.

Kako zadeva to nas danes? Po Bibliji so bili Jezusovi čudeži vzorec blagoslovov, ki jih bo deležno vse človeštvo v času njegove svetovne tisočletne vladavine. Biblija napoveduje, da bodo v času tisočletnega kraljestva ozdravljene vse bolezni, vsled katerih ljudje trpijo (Razod. 21:4; Iza. 33:24). Razen tega ne bodo takrat samo nekateri posamezniki, temveč bodo »vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven« (Jan. 5:28, 29). Ali si prepričan v to, da se bodo te obljube izpolnile? Ali boš svojo vero dokazal tako, da preučuješ Sveto pismo in poslušaš Božje zahteve za današnji čas?

Jezusovi čudeži so danes za človeštvo pomembni. Razodevajo njegovo sočutje in zanimanje za blaginjo ljudi kakor tudi njegove sposobnosti, da ozdravi vsako telesno trpljenje in celo smrt. Poročila Evangelijev o Jezusovih čudežih dajejo tudi spoznati, da lahko popolnoma zaupamo Jezusu Kristusu, zastopniku Boga in »Glavnemu posredniku življenja« (Dej. ap. 3:15). Ker pripadajo Jezusovi čudeži osnovnim dokazanim dogodkom človeške zgodovine, predstavljajo dobro osnovo za našo vero.