Jezusovi čudeži – zgodovina ali mit?

»Ob četrti straži po noči pa odide Jezus k njim, hodeč po morju« (Matevž 14:25).

VERJETJE, da je Jezus Kristus delal čudeže, je milijonom po svetu skoraj tako pomembno kakor verjetje v samega Boga. Evangelijski pisci Matevž, Marko, Lukež in Janez so opisali približno 35 Jezusovih čudežev. Vendar se iz njihovih poročil lahko razbere, da je nadnaravnih del naredil še veliko več (Matevž 9:35; Lukež 9:11).

Jezus teh čudežev ni delal, da bi ljudi zabaval. Bili so bistvo njegove trditve, da je sin Boga, dolgo pričakovani Mesija (Janez 14:11). Ko se je Mojzes predstavil zasužnjenemu narodu, Izraelu, je delal čudežna znamenja (2. Mojzesova 4:1-9). Zato je bilo logično pričakovati, da bo tudi Mesija, za katerega je bilo prerokovano, da bo večji od Mojzesa, delal znamenja, ki bodo kazala, da ima Božjo podporo (5. Mojzesova 18:15). Biblija zato Jezusa imenuje »moža, ki ga je Bog potrdil za [Jude] z močmi in čudeži in znamenji«. (Dejanja apostolov 2:22)

V preteklosti na splošno niso dvomili o biblijskem liku Jezusa kot čudežnika. Zadnja desetletja pa so evangelijske pripovedi postale tarča kritikov. Lloyd Graham gre v svoji knjigi Deceptions and Myths of the Bible (Prevare in miti Biblije) celo tako daleč, da o biblijskem poročilu, kako je Jezus hodil po vodi, pravi: »Res moraš biti kar precej omejen, če verjameš, da se je to res zgodilo. Pa vendar milijoni verjamejo. In potem se sprašujemo, kaj je narobe s tem svetom! Kako pa bi ob taki omejenosti sploh lahko pričakovali boljši svet?«

Nemogoče?

Vendar pa takšne kritike niso razumne. The World Book Encyclopedia definira čudež kot »dogodek, ki se ga ne da razložiti z znanimi naravnimi zakoni«. Po tej definiciji bi barvni televizor, mobitel ali prenosni računalnik še pred enim stoletjem imeli za čudež! Ali je razumno biti dogmatičen in nekaj označiti za nemogoče preprosto zato, ker se s sodobnim znanstvenim védenjem ne da razložiti?

Premislite o nadaljnjem dejstvu: »Nova zaveza« je bila pisana v izvirnem grškem jeziku, kjer je bila za »čudež« uporabljena beseda dyʹna·mis, katere osnovni pomen je »moč«. Pomeni lahko tudi »mogočna dela« ali »zmožnost«. (Lukež 6:19; 1. Korinčanom 12:10; Matevž 25:15) Biblija trdi, da so bili Jezusovi čudeži prikaz ,Božje veličastvene [moči, NW]‘ (Lukež 9:43). Ali bi bila taka dela nemogoča za Vsemogočnega Boga — tistega, ki ima ,presilno moč‘ (Izaija 40:26)?

Dokaz verodostojnosti

Natančna raziskava štirih evangelijev daje še en dokaz o njihovi verodostojnosti. Ena od stvari, o kateri kaže razmisliti, je, da so te pripovedi izrazito drugačne od pravljic in legend. Pretehtajte na primer lažne zgodbe o Jezusu, ki so krožile v stoletjih po njegovi smrti. Apokrifni »Tomažev evangelij« poroča: »Ko je bil ta deček Jezus star pet let [. . .], je šel skozi vas. Neki fant je tekel mimo in ga zadel v ramo. Jezus je bil ogorčen. Rekel mu je: ,Po svoji poti ne boš šel dalje.‘ Otrok se je takoj zgrudil in umrl.« Ni težko prepoznati prave narave te zgodbe — jasno je, da gre za izmišljijo. Poleg tega tu opisani muhast, podel otrok ni niti najmanj podoben biblijskemu Jezusu (primerjajte Lukež 2:51, 52).

Pretehtajte zdaj še verodostojne evangelijske pripovedi. V njih ni pretiravanj ali prizvoka izmišljenosti. Jezus je delal čudeže, da bi zadovoljil resnične potrebe, ne pa zgolj kaprice. (Marko 10:46-52) Svojih moči nikoli ni uporabljal zase (Matevž 4:2-4). Z njimi se tudi nikoli ni razkazoval. Dejstvo je, da radovednemu kralju Herodu ,ni odgovoril ničesar‘, ko je ta hotel, naj pred njim naredi kakšen »čudež«. (Lukež 23:8, 9)

Jezusovi čudeži se tudi močno razlikujejo od del poklicnih rokohitrcev, čarovnikov in tistih, ki zdravijo z vero. Njegova mogočna dela so vedno slavila Boga (Janez 9:3; 11:1-4). V njegovih čudežih ni bilo pretresljivih obredov, magičnih besed, vpadljivih predstav prevar in hipnoze. Ko je naletel na slepega berača z imenom Bartimej, ki je vpil »Rabuni, [daj] da izpregledam!«, mu je preprosto rekel: »,Pojdi, vera tvoja te je rešila.‘ In precej je izpregledal.« (Marko 10:46-52)

Evangelijske pripovedi pokažejo, da je Jezus svoja mogočna dela storil brez rekvizitov, posebno načrtovanih uprizoritev ali svetlobnih prevar. Storil jih je v javnosti, pogosto pred številnimi očividci. (Marko 5:24-29; Lukež 7:11-15) Jezusu ni nikoli spodletelo ozdraviti bolnih, ker naj bi jim manjkalo vere, v nasprotju s tistimi, ki danes poskušajo zdraviti z vero. Matevžev evangelij 8:16 takole pravi: »Ozdravi vse bolnike.«

Učenjak Arthur Pierson v svoji knjigi »Many Infallible Proofs:« The Evidences of Christianity (»Veliko zanesljivih dokazov:« Očitna dejstva o krščanstvu) o Jezusovih čudežih pravi: »Njihovo število, takojšnost, celoten značaj ozdravitev, ki jih je storil, dejstvo, da mu niti enkrat ni spodletelo, da se je lotil celo obujanja mrtvih, te čudeže močno razlikuje od lažnih čudežev naše ali katerekoli druge dobe.«

Dodatni posvetni dokazi

Pierson ponuja še en dokaz, ki potrjuje evangelijske pripovedi. Takole pravi: »Nobeno potrdilo čudežev ni tako izredno kot molk sovražnikov.« Judovski voditelji so imeli zelo močan razlog, da so hoteli Jezusa osramotiti, toda njegovi čudeži so bili tako znani, da jih nasprotniki niso upali zanikati. Vse, kar so lahko storili, je bilo to, da so takšna dejanja pripisali demonskim silam. (Matevž 12:22-24) Pisci judovskega talmuda so Jezusu še stoletja po njegovi smrti pripisovali čudežno moč. Vendar Jewish Expressions on Jesus (Judovske izjave o Jezusu) poroča, da so ga odpravili kot takega, ki »se ukvarja z magijo«. Ali bi res dali tak komentar, če bi obstajal vsaj kanček možnosti ovreči Jezusove čudeže kot mit?

Cerkveni zgodovinar Eusebius iz četrtega stoletja nam da nadaljnji dokaz. V svoji knjigi The History of the Church From Christ to Constantine navaja nekega Quadratusa, ki je cesarju poslal pismo v obrambo kristjanom. Quadratus je pisal: »Dela našega Odrešenika so bila vedno vidna, ker so bila resnična — ljudi, ki jih je ozdravil in obudil od mrtvih, ni bilo moč videti le v trenutku, ko so bili ozdravljeni ali obujeni, temveč vedno, ne samo ko je bil Odrešenik med nami, ampak tudi dolgo časa po njegovem odhodu; pravzaprav jih nekaj živi celo še sedaj, v mojem času.« Učenjak William Barclay je pripomnil: »Quadratus pravi, da so bili ljudje, na katere so delovali čudeži, v njegovih dneh še vedno živi in so lahko bili za dokaz. Če to ne bi bilo res, bi jih [trditve očividcev] rimska vlada kaj lahko označila za laž.«

Verjeti v Jezusove čudeže je razumno, logično in popolnoma skladno z dokazi. Poleg tega Jezusovi čudeži niso mrtva zgodovina. List Hebrejcem 13:8 nas spominja: »Jezus Kristus je isti včeraj in danes in na veke.« Da, danes je živ v nebesih. Svoje čudežne moči lahko uporablja mnogo veličastneje kakor takrat, ko je bil kot človek na zemlji. Poleg vsega tega evangelijske pripovedi o njegovih čudežih še 1. dajejo kristjanom danes praktičen pouk, 2. odkrivajo privlačne vidike Jezusove osebnosti in 3. opozarjajo na čas v bližnji prihodnosti, ko se bodo dogajali celo še bolj spektakularni dogodki!

Naslednji članek se bo, da bi pojasnil te točke, osredotočil na tri znane biblijske pripovedi.