Želel sem biti najboljši, ali se je izplačalo?

Spomini olimpijskega zmagovalca

LETA in leta sem sanjal o udeležbi na Olimpijskih igrah. Končno je prišel veliki trenutek: sobota, 17. oktobra 1964 — osmi dan Olimpijskih iger v Tokiu!

Narodni stadion s 75 000 sedeži je bil razprodan. Tokijske ulice so bile prazne. Skoraj vsi so sedeli pred televizorji. Prišel je čas za finalni tek na 200 metrov.

S še sedmimi tekači sem bil na startu. Vsak od nas je prestal izločitve na prejšnjih tekih. Na razdaljo 200 metrov smo bili najhitrejši na svetu.

Pritisk nad nami je bil skoraj neznosen, ne samo zaradi milijonov gledalcev, katerih oči so bile uprte v nas, temveč tudi zaradi našega narodnostnega ponosa. Igre so se razvile v veliko tekmovanje med Rusi in Američani. Dnevno je bila svetovna javnost obveščena o številu medalj, ki jih je dobila vsaka dežela. Dobivali smo telegrame od naših visokih šol, županov, guvernerjev in celo od predsednika, v katerih so nas spodbujali, da se borimo za svojo deželo in da je naša dežela najboljša.

Tudi tisk je izvajal določen pritisk na nas, tako da je vnaprej računal, koliko medalj se pričakuje od nas. Lahko bi mislili, da je od zmage odvisno naše življenje in da bo naša dežela v primeru poraza izgubila svojo čast. Da, Kokichi Tsuburaya, japonski maratonec, je po porazu dejansko naredil samomor. V zapisu, ki ga je pustil, se je oprostil za to, da je svojo deželo »pustil na cedilu«.

Tako je bila moja edina misel: »Svoje dežele na noben način ne smem pustiti na cedilu. Če izgubim, se doma ne smem več pokazati.« Branil sem svetovni rekord na 200 metrov in zato so pričakovali, da bom zmagal.

Črnci, ki so nastopali za enakopravnost, so prav tako pritiskali na nas. Večkrat so mi govorili, da so drugi črnci, ki so izgubili, pustili svoje ljudi na cedilu. Zato sem moral zmagati, že zaradi črnih Američanov. Drugi črnci so, nasprotno, zahtevali od črnih udeležencev Olimpiade, naj bojkotirajo igre, da bi pokazali Ameriki, da brez nas, črnih, ne morejo zmagati.

Največ pa sem mislil na svojo družino in prijatelje. Nisem jih smel razočarati. Bil sem njihov junak. Podpirali so me in me slavili. Moja zmaga je bila njihova zmaga. Če izgubim jaz, izgubijo tudi oni. Morda boste to bolje razumeli, če vam opišem svojo preteklost.

MOJ VZPON

Odraščal sem v Detroitu (Michigan) kot deveti od enajstih otrok. Kolikor se spomnim, sta moja mati in moj oče živela ločeno. Mati je kot hišna pomočnica delala pozno v noč, da nas je prehranila.

Šport me je že od nekdaj veselil. Ker mi je branje in pisanje slabo šlo, mi je bilo veliko do tega, da postanem najhitrejši tekač ali najboljši igralec; to me je gnalo naprej.

Na visoki šoli sem se že na začetku izkazal s športnimi sposobnostmi. Tri leta — 1959, 1960 in 1961 — sem bil v tekaškem moštvu vseameriških visokih šol. Moja specialna disciplina je bila tek na 220 jardov. Dve leti sem bil tudi v narodni ekipi za nogomet in košarko.

Normalno Colleg zame ne bi prišel v poštev, sedaj pa so se celo univerze potegovale za mene. Potoval sem po Združenih Državah, od kampa do kampa in univerze so me poizkušale pridobiti z darili. Končno sem imel toliko denarja v žepu, da sem lahko vozil celo Cadillac, čeprav je bila moja družina revna. Vozniško dovoljenje sem dobil v jedilnici nekega bara — brez vozniškega izpita. Za to je poskrbela bližnja univerza, ki se je potegovala zame.

Odločil pa sem se za državno univerzo v Arizoni in sem kot tekač kmalu postal svetovno znan. V drugem letu sem na 220 jardov postavil nov svetovni rekord. Sprejemali so me vodilni državniki, ki so mi želeli stisniti roko. V Moskvi sem srečal Nikito Hruščova. Toda slava in potovanja na tekmovanja so bila zame kot neresnična.

V Arizoni sem imel mnoge prednosti samo zato, ker sem bil dober tekač. Ljudje, ki jih atleti imenujejo »denarni strici«, so me skoraj zasuli z darili. Zato sem imel vedno denar, nove obleke in avtomobil. Pogosto sem pošiljal domov denar, da sem podpiral svoje domače. Seveda mi je ugajalo, da sem užival prednosti in so mi izkazovali toliko pozornosti. Toda vedel sem, da to ni v redu, kajti mi amaterji pravzaprav ne bi smeli dobivati plače. Toda tako je pač bilo.

KRIVICA — STVARNOST

Moje sposobnosti so mi sicer prinesle slavo, toda samo mesec dni pred Tokijem so me vrgli iz nekega motela v eni od južnih držav, ker sem črn. Dama me je nadrla: »Za takšnega, kakršen ste vi, nismo tukaj.« Bilo je že pozno, jaz pa sem hotel samo prespati.

Približno v tem času so v Mississippiju belci umorili tri državljane. Na Jugu so ščuvali pse na Črnce, samo zato, ker so zahtevali boljšo izobrazbo. Ker sem potoval po svetu, sem spoznal, da je povsod dovolj krivičnosti. V mnogih drugih deželah je bila silno omejena osebna svoboda, ki se jo smatra v Združenih Državah za samo po sebi umevno.

Sočustvoval sem s trpečimi. Toda kaj sem lahko storil? Spoznal sem, da v Združenih Državah ne gre samo za rasni problem. Če so oblast imeli Črnci, so z drugimi Črnci ravnali prav tako slabo, kakor so to delali belci. Zdrav človeški razum mi je govoril, da v resnici ne morem ničesar narediti, zato se tudi nisem hotel angažirati, da ne bi dal svoje bodočnosti na kocko.

Takrat se nisem mogel pritoževati. Ko sem bil še otrok, smo bili doma tako revni, da sem moral hoditi lačen spat. Nisem želel, da bi spet prišlo do tega. Zato sem se naučil, biti zadržan in se obnašati tako, kakor je ureditev pričakovala. Rekli so mi: »Če dobiš olimpijsko zlato, ti ne bo treba za nič več skrbeti. Kot olimpijski zmagovalec lahko skleneš pogodbo s katerimkoli velikim podjetjem.« Zato sem se hotel izogniti težavam in zmagati v Tokiu.

Nekateri so govorili, da sem »naravni talent«, »najhitrejši tekač od slavnega časa Jesse Owensa«. Toda rečem lahko samo to, da sem si te sposobnosti pridobil s trdim treningom. Moral sem se boriti, da sem bil najboljši. Če pa bi zmaga na Olimpiadi prinesla to, o čemer so govorili ljudje, se mi je zdelo, da se izplača.

Še nikoli prej nisem čutil tolikšnega pritiska v življenju kakor tisti trenutek, ko smo bili na startu za finalni tek.

IZID TEKA

Stopil sem na startno mesto številka sedem in se pritisnil k tlom. Moj koncept je bil v tem, da dobim na koncu ovinka prednost, tako da tečejo drugi za menoj in se morajo malo bolj truditi, ker kdor ne teče sproščeno, nima največjega uspeha.

Povelje starterja se je glasilo: »Na mesta! Pripravljeni!« Nato startni strel! Dobro sem startal. Na koncu ovinka sem si mislil: »Posrečilo se je. Prednost imam. Zmagal bom.« Videl sem samo še cilj. Visoko sem dvigoval noge in tekel z dolgimi koraki. Tedaj se je zgodilo: zmagal sem!

Znašel sem se v drugačnem svetu. Vse okrog mene se je zdelo negibno; bil sem silno vzhičen. Postavil sem nov olimpijski rekord, in govorili so, da bi brez nasprotnega vetra verjetno podrl osebni svetovni rekord.

Ko sem stal na zmagovalnem odru in so igrali himno ZDA, sem želel biti ponosen na to, kar sem storil za svojo deželo. In vzklikanje tisočev mi je ugajalo. Toda istočasno sem se zavedel, da je vse to samo videz, ker krivičnosti, ki so gnjavile ljudi, preden sem stal na zmagovalnem odru, še vedno obstajajo.

Vprašal sem se: »Le kaj bo iz mene, ko bo vse to mimo? Kaj bodo naredili moji ljudje? Me bodo pustili na cedilu? Kakšno mesto bom dobil?« Bil sem srečen, istočasno pa prestrašen in jezen.

Ko sem se vrnil v olimpijsko vas, sem si zlato medaljo prvič dobro ogledal. Ni bila takšna, kot sem pričakoval; izgledala je tako kakor malo večji srebrni dolar, pa sem si rekel: »Za vse na svetu! Ali je to plačilo za dolgoletni, trdi trening?« Bil sem besen — sedaj, ko bi moral biti srečen. Bilo je pravo razočaranje.

Nekaj dni zatem sem bil tekač zadnjega dela štafete na 4 krat 400 metrov. Postavili smo nov olimpijski rekord, ki je bil istočasno nov svetovni rekord, in dobil sem še eno zlato medaljo. Po potovanju v Avstralijo, kjer sem tekel na nekaj tekmah, sem se vrnil domov.

POSLEDICE SOOČENJA Z RESNIČNOSTJO

Po vrnitvi sem razmišljal o novem življenjskem obdobju, ki je bilo pred menoj. Kako bom našel delovno mesto, da bi pozneje kdaj lahko skrbel za družino? Najprej sem se udeležil sprejema z ostalimi člani olimpijskega moštva v Beli hiši, kjer sem sprejel čestitke predsednika Johnsona.

Pričakoval sem, da mi bodo ponudili več mest, med katerimi bom lahko izbiral. Dolga leta so mi govorili, da bo tako, če bom na Olimpiadi zmagal za svojo deželo. Toda to ni bilo res. Kamorkoli sem šel, nikogar ni zanimalo, da sem olimpijski zmagovalec. Da, pogovarjali so se sicer radi o tem, toda čim je šlo za neko pogodbo, so videli ljudje v meni Črnca, kakršni so vsi ostali, nekoga, ki za njihove namene ni primeren. Seveda sem postajal vse bolj zagrenjen.

Po nekaj mesecih so me poklicali in vprašali, če se zanimam za profesionalni nogomet. Res, da že dve leti nisem igral nogometa — namreč od časa, ko sem se osredotočil na tek, ker pa sem obupano iskal delovno mesto, sem pristal. New Yorški Giants je sklenil z menoj pogodbo, ker me je zaradi moje hitrosti cenil.

Obupan, kot sem bil, sem res trdo delal in se vključil v moštvo. Tri leta sem dobro igral in sem bil nekaj časa v obrambi. Neki športni novinar je pisal: »Iz Carra, ki se je priključil New Yorškemu Giantsu je postal eden najboljših branilcev moštva.«

V moji tretji sezoni bi moral igrati le še tri tekme, ko sem si poškodoval koleno. Trener mi je rekel, da se je to leto zame končalo. Pozneje pa je poklical zdravnik in rekel, da klub želi, naj igram. Ker sem na začetku leta v moštvu sodeloval v sporu glede rasnega vprašanja, so dvomili o teži moje poškodbe.

Posledica je bila, da so me na koncu sezone prodali. Bilo je rečeno, da delam nemire in da zaradi poškodbe ne morem več igrati. Podobno je z menoj postopal klub, ki me je kupil. Zato sem se odločil, da preneham, čeprav sem v preteklem letu zaslužil 27 000 dolarjev.

ZMOTA

Kljub naporu nisem našel poštenega dela. Končno sem investiral v neko podjetje, ki je oskrbovalo prigrizke, in doživel finančno izgubo. Bil sem jezen in zagrenjen. Zdelo se mi je, kot da me imajo ljudje za nekoga, ki iz svojih možnosti pač ničesar ne more narediti.

To je vplivalo na mojo duševnost. Izgubil sem ravnotežje v življenju. Dnevno sem kadil marihuano in sanjal o tem, da sem spet na vrhu. Žena mi je hotela pomagati, toda ni se ji posrečilo. Po mojem mnenju bi bila družina (imela sva dva otroka) na boljšem brez mene. Zato sem odšel od doma.

V družbi trgovcev z mamili in prostitutkami sem sčasoma padel na najnižjo moralno raven. Ukvarjal sem se z igrami na srečo in njuhal kokain. Ker sem zrasel v detroitski četrti, sem poznal veliko ljudi, s katerimi sem zdaj sodeloval. Kmalu so me imeli za svojega in mi pomagali do dobrega starta v trgovini z mamili.

Po nekaj mesecih sem se temeljito izprašal. Spoznal sem, da sem se spustil prav v tisto, kar sem nekoč sovražil. Vse je govorilo proti meni, nič zame. Nisem vedel ne naprej ne nazaj. Imel sem Biblijo in sem jo začel brati, toda zdelo se mi je nesmiselno. Spet sem se vrnil k svoji družini.

ŽIVETI SMISELNO

Moja žena je bila zelo razumevajoča. V očeh otrok sem videl, da sta me zares pogrešala. Sprejel sem mesto na okrajni upravi in sem se tam ukvarjal z mladoletnimi prestopniki. Kmalu pa so omejili proračun, kar je pomenilo, da bom odpuščen. Zaradi ponosa sem bil spet obupan.

Po dogovoru z ženo sem prodal del naše posesti in z izkupičkom ustanovil reklamno agencijo. Moj partner je bil zelo nadarjen reklamni grafik, jaz pa sem prevzel javno delo. Ljudje so me poznali in me priznavali. Kmalu sem potoval v New York in obiskoval stranke. Trgovina je cvetela.

Ko sem se nekega dne vrnil z dela, me je žena prosila, če sme z Jehovinimi pričami preučevati Biblijo. Na vprašanje »Zakaj?« je rekla, da je od staršev nekega svojega učenca (poučevala je na osnovni šoli) dobila knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Druga učiteljica ji je tudi priporočala, naj se obrne na Jehovine priče, če hoče kaj vedeti iz Biblije.

Malo pred tem smo se pogovarjali o raznih religijah, ker je prišel najin deček v šolsko starost in sva mislila, da je zanj važno, da bi bil religiozno vzgojen. Toda o Jehovinih pričah ni bilo govora. Vedel sem samo, da se jih smatra za religiozne posebneže. Nisem pa imel nič proti, če želi moja žena z njimi preučevati.

Delal sem cele dneve, toda ob primernih priložnostih mi je žena pripovedovala o tem, kar se je naučila. Približno teden dni pozneje me je obiskal mož žene, s katero je preučevala.

NEKAJ ZA RAZMIŠLJANJE

Govoril je o tem, kako lepo bi bilo lahko na Zemlji, če bi ljudje živeli med seboj v miru. Pritrdil sem. Nato je rekel: »Ali ne spoznavamo jasno, da Bog, Vsemogočni, ni odgovoren za današnje svetovne razmere?«

To me je presenetilo. »Če ni Bog odgovoren za to, kdo pa je potem?« sem hotel vedeti.

»Satan, hudič«, je rekel. Bil sem začuden, ko je odprl Biblijo in mi to pokazal. V 2. listu Korinčanom 4:4 je napisano, da je »bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je podoba Božja«.

Priča je pojasnila, da je satan »bog tega sveta«. To mi je tudi postalo jasno, ko me je opozoril na krivičnosti v svetu. Poudaril je, da je to svet satana in da satan vpliva na ljudi. Tako sem lahko razumel nadaljnji stavek iz Pisma, ki mi ga je pokazal. Jezus Kristus je rekel: »Zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven« (Jan. 12:31).

Ljudje sami se očitno ne morejo rešiti te močne duhovne osebe, satana, hudiča. Toda Bog to lahko, kakor je pojasnila Jehovina priča. In Bog bo to storil, da bo lahko uresničil svoj namen, da ustvari pod vladavino svojega Kraljestva mir na Zemlji. To se je razumno slišalo. Bilo je nekaj, kar je spodbujalo k razmišljanju.

POMAGATI K PRAVI ODLOČITVI

Priča je prišla še nekolikokrat, in kadar me je našla doma, sva se pogovarjala o Bibliji. Počasi sem to, kar sem spoznaval, zares veroval, ker mi je pokazal v Bibliji. Nisem na primer vedel, da ima Bog ime. Toda Biblija pravi v Psalmu 83:18, da je Bogu ime JEHOVA. Veselilo me je, spoznavati takšne stvari.

To da Biblija pravi, da je satan bog tega sveta, mi ni dalo miru, posebno če sem mislil na to, da je rečeno, da Kristusovi nasledniki niso del tega sveta (Jan. 17:14-16). Razlog mojega nemira je bil v tem, da sem bil zapleten v politiko, ker je bil eden najvažnejših strank moje reklamne agencije eden najbolj obetajočih črnih kandidatov za položaj župana v Detroitu.

Zato sem nekega dne rekel tej priči: »Vem, da mislite resno in poizkušate pomagati. Toda jaz sem enostavno preveč zaposlen z mojo reklamno agencijo, in ne bi vam rad bil v breme s tem, da me vedno obiskujete, mene pa ni doma.«

Malo časa zatem sem si poškodoval hrbet. Počutil sem se zelo slabo in končno so me dali v bolnišnico. Priče so me obiskovale in so bile res zaskrbljene zame. Mislil sem si: »Ti ljudje me vendar ne poznajo. Vedo samo, da sem Glendin mož, pa so vseeno tako prijazni z menoj.« To mi je vsekakor ugajalo.

Medtem sem na ženi opazil spremembe. Ko je na primer umrla hčerkica neke priče, je moja žena skrbela za to mater. To sem opazoval in si mislil: »Še nikoli ni storila česa takega. Kako to, da skrbi za to ženo, ji kuha, jo obiskuje ter ji pomaga?« O vsem tem sem razmišljal v bolnišnici.

Med tem časom je naša reklamna agencija, ki je štela sedaj že štiri može, zelo trpela. Potrebovali so me, da bi vse v redu funkcioniralo. Ko pa so me odpustili iz bolnišnice, je posel že toliko upadel, da so vsi odstopili. Spet sem utrpel finančno izgubo.

Vedel sem, da želim biti človek, ki lahko ljubi, ki želi biti ljubljen in srečen. Videl sem, da se je moja žena spremenila, in sem se tudi jaz želel spremeniti. In ni mi šla iz glave misel, da je satan bog tega sveta in da potrebujem pomoč, če se hočem boriti proti njegovemu vplivu. Ko sem torej prišel iz bolnišnice, sem poklical Jehovino pričo in mu rekel, da želim preučevati Biblijo.

KAKO SO NASTAJALE SPREMEMBE

Po mojem prvem študiju decembra 1972 sem šel v kraljevsko dvorano. Vsi so me pozdravili in se veselili, ko so me videli. Opazoval sem, kako je moja žena sijala od radosti in se veselila, da sem bil tam. Vem še, kako je govornik opozoril na to, da je mož poglavar družine in naj prevzame vodstvo. Mislil sem: »To je delala doslej moja žena — preučevala z otrokoma, ju jemala na sestanke, z njima molila, jaz pa nisem prav ničesar naredil.«

Naslednji teden sta bila otroka bolna, in žena je rekla: »Ti bi lahko ostal z otrokoma, jaz grem na sestanek.« Ni mislila, da bi tudi jaz rad šel. Pogledal sem jo in rekel: »Od mene se pričakuje, da prevzamem vodstvo. Zato boš pri otrokih ostala ti.«

Presenečeno me je pogledala, toda menim, da se je razveselila. In tudi jaz sem se veselil, da, celo ponosen sem bil nase, da sem prevzel vodstvo. Od takrat sem le redkokdaj zamudil kakšen sestanek. Ti so veliko prispevali k temu, da sem se spremenil, s čemer je postajala naša družina veliko srečnejša.

Razen tega sem našel službo, kakršno sem si že dolgo želel, namreč delo strokovnjaka za reklamo pri nekem časopisu. Imel sem veliko dela in stalno sem bil na poti. Ljudje so me poznali, in tudi jaz sem jih poznal; bil sem zainteresiran, da v svojem poklicu napredujem. Da, ponudili so mi še nadaljnja mesta. Toda še naprej sem obiskoval sestanke, in to je bilo dobro, ker je tisto, kar sem se na njih naučil dejansko učinkovalo na moje življenje.

Vedel sem na primer, kako nevarna so trda mamila, in jih nisem več užival. Vsekakor pa sem še vedno kadil marihuano. V tem nisem videl nič napačnega, ker je bilo splošno v navadi. Toda na nekem sestanku se je govorilo, da kajenje nasprotuje Pismu. Biblija pravi, naj se ohranimo čiste »vsakega madeža mesa in duha«. Postalo mi je jasno, da to pomeni, prenehati z uživanjem marihuane, če želim ugajati Jehovi Bogu (2. Kor. 7:1).

Na nekem drugem sestanku je bilo pokazano, kakšno zlo je zakonolom. V Bibliji je rečeno: »Častit bodi zakon pri vseh in postelja neoskrunjena; kajti nečistnike in prešeštnike bo sodil Bog« (Hebr. 13:4). Spoznal sem, da se moram še bolj spremeniti.

Želel sem ugajati Bogu, zato sem mu v molitvi te stvari povedal. Nato pa sem bral v Stražnem stolpu, da je treba biti do Jehove pošten. Zato sem mu iz srca rekel, da sem te reči rad delal in bil celo zanje zainteresiran, da pa bi želel odslej predvsem ugajati samo njemu. Zaradi odkritosrčnosti in zaupanja do Boga mi je uspelo opustiti slabe navade. Tudi prenehanje kajenja marihuane se mi je zdelo lažje, kakor sem najprej mislil.

Bilo je presenetljivo, kako srečen sem postal. Sedaj sem imel pred očmi nek cilj. Moji otroci so pričakovali moje vodstvo. Vsi smo bili Jehovi hvaležni in smo cenili sestanke. Bilo je enostavno čudovito. To, kar se je dogajalo z menoj in mojo družino, me je zelo veselilo.

Bil sem prepričan o tem, da smo našli resnico, in sem mislil, da se bodo gotovo zanimali za to vsi moji prijatelji — ki so bili popolnoma brez upanja, imeli mnogo problemov in živeli nemoralno življenje. Toda nihče, da, niti eden ni hotel o tem nič vedeti. Namesto tega so me zasmehovali in mi rekli, da sem »pridigar«. »Pridigar gre«, so govorili.

Lahko sem torej spoznal, da ti ljudje niso bili moji pravi prijatelji. Za prijatelje sem si želel ljudi, ki ljubijo Boga. Zato sva se žena in jaz krstila 20. maja 1973, da bi simbolizirala najino predanost in željo, da služiva Jehovi Bogu.

Od takrat nadvse cenim moj dober odnos z Bogom, z mojo družino in mojimi brati po veri. Imel sem zanimivo, dobro plačano službo, toda z njo so bile povezane skušnjave, prišel sem v slabo družbo, in moji interesi so bili razdeljeni. Vedno znova sem moral misliti na biblijski stavek: »Dobre navade pačijo slabi pogovori« (1. Kor. 15:33). Zato sem zapustil svojo službo strokovnjaka za reklamo, čeprav sem si takšno delo dolgo želel.

V MATERIALNEM POGLEDU REVNEJŠI, VENDAR BOGAT

Eden od Jehovinih prič v naši skupščini me je zaposlil kot soboslikarja. Nisem veliko zaslužil, toda bil sem srečen. Ni mi šlo za to, da ohranim svoj ugled. Hotel sem samo služiti Jehovi. Vedel sem, da je on oseba, edina, ki lahko odstrani vse krivice. Biblijski dokazi — izpolnitev prerokb in moč Biblije, da povzroči spremembe v življenju človeka — so me o tem prepričali.

Ko smo se leta 1973 vrnili z večjega kongresa Jehovinih prič, sem rekel svoji ženi: »Pravzaprav bi moral postati pionir (polnočasni oznanjevalec).« Ker sva lahko še prodala nekaj posesti, me v tem ni nič oviralo. Stopil sem v pionirsko službo.

Čez nekaj časa sem razmišljal, da bi lahko bili koristnejši v področju, kjer je večja potreba po oznanjevalcih Kraljestva. Slučajno me je poklical Fred Cooper, ki je z menoj obiskoval visoko šolo, iz Georgije. Tam je starešina v neki skupščini in je slišal, da sem postal Jehovina priča. Povedal sem mu, da se ukvarjam z mislijo, da bi šel tja, kjer je pomoč potrebnejša. Končno smo prodali našo hišo in se preselili v Georgijo.

Pionirska služba me je resnično veselila, toda zaradi mojih težav s hrbtom in ker sem moral tudi delati, da bi skrbel za družino, sem to službo končno maja 1975 opustil. Septembra sem bil v naši skupščini imenovan za starešino. Od tega časa z ženo poučujeva v osnovni šoli, da bi nekaj zaslužila. Materialno nam ne gre ravno dobro, toda bogati smo na drugem, mnogo važnejšem področju.

Moj sin se na zgleden način zanima za duhovne stvari: bere Biblijo in pomožna sredstva za študij. Pred približno letom in pol, ko je bil star sedem let, me je vprašal, če se lahko vpiše v teokratično šolo usposabljanja v skupščini. Moje srce je vztrepetalo od veselja. V njegovi starosti sem mislil samo na šport in na to, da postanem športni velikan. In vedel sem, da bi me lahko Peyton prav tako prosil, če se lahko pridruži šolskemu moštvu.

KAJ DELA ŽIVLJENJE VREDNO ŽIVLJENJA

Mislim, da je šport nekaj dobrega, če mu damo pravilno mesto. Toda že vnaprej je lahko samo varanje. Atlete se lahko kot posebne ljudi obožuje, čeprav so v resnici samo iz mesa in krvi kakor vsi drugi. Otroke spodbujajo, da se razdajajo za šport — da, pravzaprav to ni šport, temveč trgovina. Poglejmo si škodo, ki se napravi mladoletnikom, ki so pod pritiskom, da dajo od sebe najboljše, čeprav za večino od njih to ni tako enostavno.

Tudi če se doseže vrh, postane človek žrtev prevare. Zakaj? Ker vse skupaj ni nič trajnega in v resnici ne zadovoljuje. Vrhunski športniki so hitro zamenjani in se jih na splošno pozabi. Tisto, kar ostane, so razočaranje, potrtost in telesne okvare. Ali se izplača?

Pravo zadovoljstvo ne dosežemo tako, da tekmujemo z drugimi, temveč tako, da jim pomagamo in jim služimo. Kristus je delal tako. Prišel je, ‚da služi in ne da njemu služijo‘ (Mat. 20:28). Da, prisrčna skupnost, ki jo vodi duh nesebičnosti in ljubezni v neki družini in skupščini, naredi življenje res življenja vredno — ne pa boj, da bi bil najboljši.