Zakaj so Jezusove prispodobe pomagale ljudem

KO je bil Jezus na Zemlji, je bil njegov cilj pomagati ljudem. Do njih je čutil usmiljenje, posebno še do bolnih in zatiranih, ker je videl, da so bili »kakor ovce brez pastirja« (Mat. 9:36). Ozdravil je mnoge med njimi. Ko ga je nek gobavec kleče prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti«, je Jezusa prevzelo usmiljenje, iztegnil je roko in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Marko 1:40, 41).

Toda Jezus je še bolj koristno in trajno kakor je ozdravljenje njihovih telesnih bolečin, pomagal ljudem. Dejansko ozdravljanje nikakor ni bilo najvažnejši sestavni del njegovega dela. Ozdravil jih je razmeroma malo, toda vsakdo v deželi je slišal o njegovih naukih.

KAKO PRISPODOBE POMAGAJO

Ponazoritve ali prispodobe so zavzemale pomembno vlogo v Jezusovem poučevanju množic, ki so ga poslušale. Biblija poroča: »Brez prilike pa jim ni govoril, a na samem je učencem svojim razlagal vse« (Marko 4:34). Zakaj so bile njegove prilike v pomoč posebno tistim, ki so res želeli pojasnilo? Predvsem zato, ker so prilike naredile duhovne stvari, Božje misli in postopanje, ljudem razumljive. Jezus je uporabil stvari in dogajanja iz vsakdanjega življenja, da bi ponazoril globlje in abstraktne stvari. Ni treba, da je nekdo posebno izobražen, da lahko razume s prispodobami posredovana temeljna načela. Jezusove prispodobe so danes prav tako primerne kakor tedaj, ko jih je povedal.

Le kdo ne bi, na primer iz prilike o nehvaležnem hlapcu, mogel razumeti temeljnega načela, da moramo biti med seboj usmiljeni in pripravljeni odpuščati? V tej priliki Jezus govori o kralju, ki mu je bil eden od hlapcev dolžan šestdeset milijonov denarjev. Prošnje tega moža so ganile kralja in mu je dolg črtal. Toda ta hlapec je šel ven in srečal sohlapca, ki mu je dolgoval sto denarjev (šeststotisoči del), zgrabil ga in ga pričel daviti, rekoč: »Plačaj, kar si dolžan!« Kralj, ki je slišal za to neusmiljeno dejanje, se je zelo razjezil in nehvaležnega hlapca vrgel v ječo. Jezus je ponazoritev zaključil z besedami: »Tako bo storil tudi Oče moj nebeški vam, ako ne odpustite iz srca Svojega vsakteri svojemu bratu« (Mat. 18:23—35).

PRISPODOBE VPLIVAJO NA VEST

Jezusove prispodobe pa niso pomoč samo zaradi svoje enostavnosti. Poslušalcem gredo često do srca in na njihovo vest vplivajo učinkoviteje kot čista ugotovitev nekega dejstva ali pravo karanje. To se zelo jasno vidi pri šolanju apostolov in Jezusovih učencev.

Jezus je pri svojih učencih videl mnogo napak, slabosti in slabih nagnjenj, ki so jih imeli kot nepopolni, grešni ljudje. Toda ugotavljamo, da jih ni obtoževal, da so ponosni, častihlepni, sebični, neusmiljeni ali leni. To bi jih ranilo, in imeli bi občutek, da so zavrženi. Mislili bi bili, da jih gleda kot takšne ljudi. Občasno so sicer pokazovali nekatere od teh slabih lastnosti, toda niso bili v osnovi ali povsem sebični ali ponosni. Jezus jim je želel pomagati, ne pa jih obsojati. Namesto da bi jih torej javno ponižal, jim je povedal prispodobe, ki so povzročile, da so razmišljali — da bi razumeli primerna temeljna načela in bi jim dovolili vplivati na njihova srca in vest. Lahko so spoznali, kakšno napako so naredili ali kakšno napačno stališče so pokazali, in so se zato lahko popravili. Takšen način je bil veliko bolj prepričevalen in učinkovitejši kakor javni opomin.

Ko so se na primer učenci prepirali, kdo je večji med njimi, se Jezus ni razjezil nad njimi, niti jih ni ostro pokaral. Ni jim rekel, da so domišljavi, sebični, lakomni ali častihlepni. Za ponazoritev takšnega slabega stališča in njihovih posledic, je pokazal na posvetne voditelje in rekel: »Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki. Vi pa ne tako.« Učenci so poznali slabe rezultate poviševanja takšnih mož. Jezus je, nasprotno pokazal na lasten primer službe med njimi, čeprav je bil njihov voditelj (Luk. 22:24—27).

V drugem primeru je postavil Jezus med nje malega otroka, in rekel, da mora biti vsak od njih ponižen kakor otrok, da bi lahko prišel v nebeško Kraljestvo. Razen tega se morajo še posebej zavzeti za tiste, ki so tako preprosti in zvesti kakor otrok. Kako drugače bi jim lahko On to misel tako pojasnil? (Mat. 18:1—6).

Nedvomno so si Jezusovi učenci vzeli to k srcu in so popravili svoje napačno mišljenje. To se lahko spozna po njihovem obnašanju s svojimi krščanskimi brati, ko so po Kristusovi smrti in vstajenju nosili odgovornost za krščansko skupščino. Pisma Petra, Jakoba in Janeza odsevajo zgledno ponižno stališče, ki ga je Jezus vlil tem učencem.

Razen tega lahko prispodobe nekaj učinkovito popravijo, ker dajo poslušalcem priložnost, da sami o nečem razmislijo, ne da bi jih pri tem slepila pristranost. Pri razmišljanju o prispodobi, ki običajno govori o drugi osebi in v kateri ni neposredno omenjen, lahko posameznik spozna, da zadeva njegove okoliščine ali postopanja. Tedaj lahko pride sam do sklepa ali neke presoje. In nobenega opravičljivega vzroka za jezo nima, ker ga pripovedovalec ni neposredno ničesar obdolžil.

Takšen primer je bil z možem, ki je bil seznanjen z Mojzesovo postavo in je Jezusa vprašal, kaj je potrebno za dosego večnega življenja. Jezus je opozoril na to, da mora človek ljubiti Boga iz vsega srca, iz vse duše, vsega razuma in vse moči, in svojega bližnjega kakor samega sebe. Ker je hotel mož dokazati, da je pravičen, je vprašal: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je vedel, da so Židje prezirali Samarijane in se z njimi niso družili. Zato je povedal priliko o »dobrem Samarijanu«. Če bi Jezus temu možu neposredno razložil, da mora ljubiti tudi Samarijane, bi se ta pristrani Žid verjetno ne strinjal (Luk. 10:25—37).

PRISPODOBE RAZODEVAJO SKRITA STALIŠČA

Nekaj Jezusovih prispodob je služilo tudi za to, da se spozna, če se je nekdo zanimal ali ne, ali če je bil do njega, Božjega preroka, celo sovražno razpoložen. Jezus je nekoč rekel, da govori ljudem, da bi ‚slišali, a ne doumeli‘ (Mat. 13:10—15). Tako so bili s prispodobami izločeni tisti, ki niso bili zainteresirani, da bi njegovo vest razumeli, zato niso prišli k Jezusu, da bi ga prosili za pojasnilo, kakor so storili tisti, ki so se resnično zanimali (Mat. 13:36).

Še važneje je bilo, da so prispodobe pomagale resničnim učencem, da so se odvrnili od licemernih ljudi, ki bi lahko izzvali prepire in razcepe. Ljudje so, ko so slišali prispodobe, pokazali svoj »pravi obraz«. Ko je rekel Jezus: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje«, »je mnogo učencev njegovih odstopilo, in nič več niso hodili z njim«. Nasprotno pa so njegovi pravi učenci ostali pri njemu in dobili razumevanje življenjedajajočega pomena teh besed (Jan. 6:54, 60—66).

Jezusove prispodobe so neprecenljiva pomoč današnjim kristjanom, ker ne vsebujejo samo vodilna temeljna načela, temveč so tudi preroške in mnoge od njih se danes izpolnjujejo. Pomagajo nam spoznati, da bo nebeško Kraljestvo kmalu vladalo nad Zemljo. Pomagajo nam ubrati v tem kritičnem času pravilno pot, tako da zavzamemo stališče na pravi strani z upanjem na večno življenje. Nadalje nam Jezusove prispodobe dajejo sposobnost, da prijazno ravnamo z drugimi, posebno z našimi krščanskimi brati. Prav tako kakor Jezus, ki je svojim učencem pokazal, da so bili njihovi postopki in stališča včasih napačna, ne da bi jih označil za »slabe« ljudi, lahko tudi mi našim bratom in sestram pokažemo, da so njihovi postopki nespametni, slabi ali napačni, ne da bi jih obsodili kot »domišljave«, »ponosne« ali »slabe« ljudi. Mi smo proti slabemu, toda ne proti našim krščanskim bratom, ki jih včasih nadvlada kakšna slabost in lahko storijo kaj slabega (Juda 22, 23; Gal. 6:1).

Jezusove prispodobe so zato tako koristne, ker vsebujejo Stvarnikovo modrost, ki povsem pozna našo zgradbo (Jan. 5:19). Niso nenaravne ali nepraktične. Dejansko vsebujejo pouk. Primerne so ob vsakem času in v vseh okoliščinah za vse človeške narave in potrebe. Kdor preučuje Jezusove prispodobe, si pridobiva dobre pogoje za poučevanje drugih.