Jeremija povišuje Jehovino pravičnost
MLADI Jeremija je izhajal iz duhovniške družine in je živel v vasi Anatot, nekaj kilometrov severno od Jeruzalema. Dobil je nalogo služiti kot prerok, ko je zaradi silne pokvarjenosti njegovih rojakov prišel za Boga čas, da nastopi in ubija ter ruši, kar naj bi izzvalo jok (Beri Propovednik 3:1—4).
Zato predstavlja večji del knjige, ki nosi Jeremijevo ime, opomine in karanja, s čimer je poudarjena Jehovina lastnost, pravičnost. Zaradi tega je nastal izraz »jeremiada«, kar pomeni podobno kot »žalostinka, jadikovanje«. Toda ta izraz ni točna označba Jeremijeve knjige, ki obravnava tudi druge Jehovine lastnosti — njegovo modrost, moč in ljubezen.
Razen Psalmov je Jeremijeva knjiga najdaljša biblijska knjiga. Obravnava skoraj izključno dogodke in prerokbe zadnjih štirideset let kraljestva Jude. Teh štirideset let vključuje zadnjih osemnajst let vladanja dobrega kralja Josije kakor tudi čas vladanja slabih kraljev Joahaza (tri mesece), Jojakima (enajst let), Jojahina (tri mesece) in Zedekija, ki je vladal enajst let.
Ker poroča Jeremijeva knjiga razen o preroških izrekih tudi o mnogih zgodovinskih dogodkih, posebno tistih, ki so zadevali samega Jeremijo, vemo o Jeremiji več kakor o vseh ostalih hebrejskih prerokih, razen Mojzesa. Jeremija piše o tem, kar mu je bilo kot preroku zapovedano, o preganjanju, ki ga je moral prenašati, in o tem, kar je občutil zaradi ravnanja z njim.
V svojem zapisovanju se vsekakor ni držal zgodovinskega vrstnega reda. To se lahko nanaša na to, ker je naročil svojemu tajniku, naj proti koncu njegove preroške poti zapiše poročilo. Zatem ko je kralj Jojakim uničil ta zvitek, je Jeremija narekoval vsebino novega, ki ga je verjetno izdal, zatem ko je dodal še nadaljnje stvari (Jer. 36:32).
JEREMIJA POOBLAŠČEN
Jeremija je bil očitno skromen mlad mož. Ko ga je Jehova pooblastil, je odgovoril: »Oh, Gospod Jehova, govoriti ne znam, ker otrok sem.« Jehova ni sprejel Jeremijevega izgovora, temveč mu je pojasnil: »Ne pravi: ‚Otrok sem‘; ampak kamorkoli te pošljem, pojdi, in karkoli ti velim, govori! Ne boj se jih; ker jaz sem s teboj, da te rešim.« (Jer. 1:4—8)
Svojevrstnost ljudi, h katerim je bil poslan, in vsebina njegove vesti sta zahtevali, da je dobil nadaljnjo spodbudo. Jehova mu jo je dal, ko je pristavil: »Kajti jaz, glej, te storim danes v trdno mesto in železen steber in bronast zid. ... In borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj.« (Jer. 1:18, 19)
Kako zelo je Jeremija potreboval to zagotovilo! V svoji knjigi poroča o tem, da so se njegovi poslušalci zaradi njegove vesti tako zelo razjezili, da so ga pretepli in ga čez noč vklenili v klado. Drugič so duhovniki in krivi preroki zaradi vsebine Jeremijeve prerokbe postali tako besni, da so zahtevali njegovo smrt. Usmrtili bi ga bili, če se zanj ne bi zavzeli knezi in starešine. Malo preden je padel Jeruzalem, je Jeremijeva vest pri poslušalcih zbudila tolikšno neodobravanje, da so ga vrgli v blatno ječo. Če se ne bi neki evnuh v kraljevi palači potegnil zanj pri Zedekiji, bi Jeremija gotovo umrl (Jer. 20:2, 3; 26:8—11, 16—24: 38:1—13).
Kako je reagiral Jeremija na takšno postopanje? Včasih je bil zares tako malodušen, da je preklinjal dan svojega rojstva. Hotel je umolkniti, toda ni mogel. Božja beseda je bila kakor ogenj v njegovih kosteh in enostavno ni mogel molčati. Čeprav je bila njegova vest še tako nepriljubljena, jo je moral oznanjati (Jer. 20:1—9, 14—18).
Čeprav je bil Jeremija včasih malodušen, je ostal stanoviten. Ni dovolil, da bi ga premagal strah in ni sklepal kompromisov. Ko so mu sovražniki grozili, da ga bodo usmrtili, je rekel: »Jehova me je poslal prerokovat ... vse besede, ki ste jih slišali. ... Kar se pa tiče mene, glejte, v roki vaši sem, storite mi, kar se vidi dobro in pravo v vaših očeh. Vendar vsekakor vedite, če me umorite, nedolžno kri naložite sebi in temu mestu ... zakaj v resnici me je Jehova poslal, govorit vam na ušesa vse tiste besede.« (Jer. 26:12—15)
KARANJE IN OPOZORILA
Jeremija svojih poslušalcev nikoli ni pustil v nejasnosti glede tega, da oznanja Jehovino vest, ne lastno. V njegovi knjigi se pojavlja Jehovino ime blizu 700 krat. Več kot 150 krat je pojasnil poslušalcem: »Tako pravi Jehova.« Več kot 70 krat jih je spomnil na to, da gre za Jehovine besede.
V poglavjih od 2 do 20 je govor o razglasih, ki jih je izgovoril v glavnem med vladavino kralja Josije. Njegovo ljudstvo je storilo dva greha: zapustilo je Jehovo, »izvor živih voda«, in si ‚izkopalo vodnjake, počene vodnjake, ki niso držali vode‘ (Jer. 2:13). Da, »reč strahovita in grozna se godi v tej deželi: preroki prerokujejo lažnivo in duhovniki gospodujejo z njih pomočjo, in ljudstvo moje vidi to rado.« (Jer. 5:30, 31) Javno in prešerno so prestopali Božje zapovedi:
»Hočete li krasti, ubijati in prešeštvovati ter prisegati po krivem in ... hoditi za tujimi bogovi, ki jih ne poznate?« (Jer. 7:9).
K tem izrekom prištevamo nekaj najbolj znanih vrst knjige, na primer: »Modri bodo osramočeni, oplašeni in ujeti; glej celo besedo Jehovino so zavrgli, in kakšna modrost bi bila v njih?« Nobena! (Jer. 8:9, NS). »Ne hvali se modri z modrostjo svojo, in ne hvali se mogočni z mogočnostjo svojo, tudi ne bogati z bogastvom svojim; ampak s tem se naj hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz Jehova, ki delam milost, sodbo in pravičnost na Zemlji.« (Jer. 9:23, 24)
Naslednjih dvanajst poglavij obravnava večinoma določene prerokbe o sodbi. Nato pa Jeremija ošteva posebno zadnje štiri kralje Jude in izrečena je sodba nad religioznimi voditelji, duhovniki, preroki in pastirji. Petindvajseto poglavje poroča o pravdi med Jehovo in narodi in o tem, da bodo vsi prišli pod oblast babilonskega kralja in mu služili 70 let.
Jeremija ne govori samo o Jehovinih sodbah, temveč tudi o tem, da bo Jehova svoje ljudstvo spet pripeljal v njegovo deželo. (Poglavja 30—33). Jehova bo s svojim ljudstvom sklenil novo zavezo in Jeruzalem bo spet ozdravljen. Malo pred koncem je bil Jeremija naveden, da kupi kos zemlje kot znamenje, da bo Juda spet obnovljena in bo v njej vrvelo ljudi in domačih živali.
Ostala poglavja Jeremijeve knjige vsebujejo nadaljnje prerokbe in poročajo, kaj se bo dogajalo v zadnjih dneh mesta Jeruzalem. Babilonci bodo spet pričeli z obleganjem, ki so ga prehodno prekinili; judovski kralj bo ujet in mesto požgano. Namestnika, ki je bil postavljen nad tistimi, ki so v deželi še ostali, umorijo, zato ljudje bežijo v Egipt in vzamejo s seboj Jeremijo. Tam prerokuje Jeremija proti narodom: Amoncem, Moabcem, Edomcem in posebno proti mestu Babilon. Oni in njihovi bogovi bodo prišli v ujetništvo. Zadnje poglavje poroča o posameznostih padca Jeruzalema.
RESNIČNI PREROK
Jeremija je bil gotovo resnični prerok. Govoril je v Jehovinem imenu. Spodbujal je ljudstvo, naj se pokesa in se vrne k Jehovi. In njegove besede so se uresničile. Da, sam je doživel, da so se mnoge njegove prerokbe uresničile. K temu spada med drugim napoved, da bo krivi prerok Hananija umrl še v istem letu, zatem Zedekijevo ujetništvo in uničenje Jeruzalema (Jer. 28:15—17; 21:3—10; 39:6—9).
Jeremija je pravilno napovedal, da se bodo Židje vrnili po sedemdesetih letih (Jer. 29:10; Dan. 9:2). Napovedal je novo zavezo, ki jo je Bog pozneje sklenil z duhovnim Izraelom, pri kateri je bil posrednik Jezus Kristus (Jer. 31:31—34; Hebr. 8:6—13). Prav tako so se izpolnili mnogi preroški izreki Jeremije proti starim poganskim narodom, posebno proti Babilonu. Ti imajo paralelo v Razodetju, kjer so usmerjeni proti »Babilonu velikemu«, svetovnemu kraljestvu krive religije (Jer. 51:6—8; Razod. 18:2—8).
SLAVITI JEHOVINO VELIČINO
Jeremijeva knjiga oslavlja Jehovo kot pravega Boga, Kralja večnosti (Jer. 10:10). Spominja nas na to, da je Jehova tisti, ki je ‚z močjo svojo ustvaril Zemljo, tisti, ki je z modrostjo in razumnostjo svojo razpel nebesa‘ (Jer. 10:12; 51:15, 19). Da, Jehova, »Bog vsega mesa«, je lahko postavil vprašanje: »Ali bi mi bila pretežka kaka stvar?« (Jer. 32:27).
Če beremo Jeremijevo knjigo, ne smemo prezreti Jehovinih lastnosti, kot so ljubezen, usmiljenje, sočutje in potrpežljivost. Kako dolgo je prenašal svoje uporno ljudstvo! Jehova »jih je opominjal po svojih poslancih, od ranega jutra in neprenehoma, ker se mu je smililo ljudstvo njegovo. ... A oni so ... zaničevali besede njegove in za norce imeli njegove preroke, dokler ni zrasla jeza Jehovina nad ljudstvom njegovim, da ni bilo več lečitve.« (2. Letop. 36:15, 16) Kljub vsemu jim je Jehova lahko rekel: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti stanovitno izkazujem dobrotljivost. Zopet te bom zidal.« (Jer. 31:3, 4).
Če razmišljamo o Jehovinih čudovitih lastnostih in o lastnih grešnih nagnjenjih, mislimo na besedo, ki jo je dal zapisati po Jeremiji: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti? Jaz, Jehova, preiskujem srce in preizkušam ledvice (najgloblje občutke), da dam vsakemu po potih njegovih.« Naše poti naj bi bile takšne, da nas Jehova lahko blagoslavlja! (Jer. 17:9, 10).