Vi vsi pa ste bratje
»Vsi vi ste pa bratje.« — Mat. 23:8
1. Kaj vključuje ljubezen in kaj se lahko z njo doseže?
LJUBEZEN je lastnost, po kateri se ne odlikuje samo organizacija kot celota, temveč pri vsakem posamezniku od nas pospešuje duha bratstva in povzroči, da ničesar ne vzamemo kot samo po sebi umevno. To je lastnost, ki nas približa našim bratom po veri, če prihaja do izraza. To ljubezen, zvesto temeljnim načelom ali agape ljubezen, naj kot bratje izkazujemo »v dejanju in resnici«. — 1. Jan. 3:18; Jan. 21:15-17.
2., 3. a) Kako obsežen je izraz »bratje«? b) Kakšen občutek naj vlada med brati?
2 Prvi kristjani izraza »bratje« niso uporabljali samo pri pozdravljanju moških, temveč tudi pri pozdravljanju mešanih skupin. (Dej. 1:14-16; Rim. 1:13) V vseh navdihnjenih krščanskih listih razen v štirih — v listu Titu, Filemonu, 2. Janezovem in Judovem — se ta izraz uporablja za vse kristjane. Apostol Pavel piše: »Z bratovsko ljubeznijo srčno ljubite drug drugega.« (Rim. 12:10) Tudi iz 1. Korinčanom 15:6, kjer se je Pavel skliceval na Jezusovo vstajenje, se vidi, da je izraz »bratje« vključeval vse: »Potem pa se je prikazal nad petsto bratom naenkrat« Ko je Peter opozoril kristjane, naj se upirajo nasprotniku, je še dodal besede: »Isto trpljenje prenaša bratovščina vaša razkropljena po svetu.« (1. Pet. 5:9) To očitno vključuje ženske in moške kristjane.
3 Z našimi krščanskimi brati naj bi se čutili resnično tesno povezane. Istočasno naj se čutimo odvisni tudi od Jezusa Kristusa in cenimo naš odnos do njega. — Jan. 15:5.
4. Kaj se naučimo iz Jezusovih besed, zapisanih v Mat. 23:5—12?
4 Svoj položaj, ki ga zavzema kot mesijanski poglavar pod svojim Očetom, je Jezus poudaril kot osnovo bratstva. Ko je na primer nekoč govoril ljudskim množicam in svojim učencem, je njihovo pozornost usmeril na licemerje pismarjev in farizejev, ko je rekel: »Vsa dela svoja pa delajo, da jih vidijo ljudje ... ljubijo prve prostore pri gostijah in prve stole v shodnicah in pozdrave po ulicah ter da jih ljudje imenujejo: Rabi!« Hoteli so biti čaščeni in slavljeni. Jezus pa je pokazal v svojih nadaljnjih besedah, da takšno stanje med krščanskimi brati nima prostora. Rekel je: »Vi pa se ne imenujte rabi; kajti eden je vas učenik, Kristus, vsi vi ste pa bratje. In ne imenujte nikogar na zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus.« Nadalje opozarja: »A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor se pa povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« — Mat. 23:5-12.
5. Česa naj se kristjani varujejo?
5 Zatem je Jezus osramotil farizeje kot »hinavce«. Njihovo sebično in vzvišeno stališče je prikazal kot nekaj, kar je v Božjih očeh gnusno, kot nekaj, kar se med krščanskimi brati in sestrami ne sme prenašati. Če člani skupščine med seboj nimajo ljubezni, tedaj se vrinejo napačna gledišča. Poleg tega ne smejo krščanski bratje podcenjevati vloge, ki jo ima danes v skupščinah Kristus, medtem ko Jehovin položaj povsem priznavajo.
PRIZNATI KRISTUSA ZA GLAVO SKUPŠČINE
6. a) Kako lahko dokažemo, da priznavamo Kristusa za poglavarja? b) S katerimi besedami nas Pavel opozarja nam v zaščito?
6 Priznati Kristusa za poglavarja, pomeni posnemati njega, ki je imel z vsemi usmiljenje in sočutje, in pokazovati do vsakogar v skupščini prisrčno in nežno naklonjenost. (Fil. 2:1, 2) Da bi zrasli do polne velikosti Kristusa, moramo razvijati to prisrčno naklonjenost, kar pomeni zaščito. Apostol Pavel pokaže, da moramo to storiti, »da ne bomo več deca in nas ne bo semtertja metala in gonila vsaka sapa nauka, ki prihaja po zvijačnosti ljudi, po prekanjenosti za zvito zapeljevanje.« Nasprotje tega opisuje z naslednjimi besedami: »... temveč da rastemo, držeč se resnice v ljubezni, v vsem do njega, ki je glava, Kristus; iz katerega vse telo, združeno in zedinjeno po pripomoči slehernega člena, po delovanju v meri vsakega uda rast telesa vrši v napredek svoj, v ljubezni.« — Efež. 4:11-16.
7. Kaj moramo priznati v zvezi s Kristusom?
7 Priznati torej moramo, da Kristus Jezus svojo skupščino v 20. stoletju vodi in zanjo skrbi še prav tako kakor v njenem začetku. Vsi moramo pripoznati, da je Jezus Kristus Odkupitelj in Posrednik, kakor tudi bodoči Kralj tisočletnega kraljestva. (Heb. 2:10; Raz. 20:6)
8. Kako naj vsi dokažejo svojo pripravljenost k podložnosti?
8 Kdor se tesno drži Kristusa, Poglavarja, se obvaruje tega, da bi o sebi ali o nekem krščanskem tovarišu imel napačno ali previsoko mnenje. To potrjujejo besede apostola Pavla: »Pokorni bodite drug drugemu v strahu Kristusovem.« Potem opiše Pavel ureditev, ki jo je določil Bog za krščanske družine in za skupščino: »Žene, svojim možem bodite pokorne kakor Gospodu; kajti mož je glava ženi, kakor tudi Kristus glava skupščini; on je tudi rešitelj telesa.« Tako v družini kakor tudi v skupščini naj vladata ljubezen in enotnost, kakor se vidi iz nadaljnjih Pavlovih besed: »Možje, ljubite žene svoje, kakor je tudi Kristus ljubil skupščino in je samega sebe dal zanjo... možje (so) dolžni ljubiti žene kakor telesa svoja.« (Efež. 5:21-28) Po tem zavzemajo bratje in sestre v skupščini določeni jim položaj pod Kristusom, poglavarjem. Starešine skupščine in tudi sluge pomočniki naj ne bodo ošabni, temveč naj ponižno služijo članom skupščine kot od Kristusa jim zaupano posest. To prispeva k izgrajevanju skupščine v ljubezni. — Rim. 14:19; 15:1, 2.
9. a) Kako naj bi vsi kristjani mislili o sebi? b) Kako lahko tisti, ki so že dolgo v resnici, spodbujajo druge?
9 Jezusu je bila dana vsa oblast na nebu in na zemlji. Zato ne more nihče na osnovi svojih osebnih sposobnosti zahtevati neko prednost ali poseben ugled. Kristjani priznavajo za svojega učitelja njega. Vse, kar lahko učimo kot dobro vest, smo dobili po »zvestem in modrem hlapcu« od Kristusa, ne pa od posebno nadarjenega in iznajdljivega človeka. (Mat. 24:45—47) To nam pomaga tudi spoznati, da je ‚eden naš voditelj‘ in da skupščina in njeno vodstvo nista odvisna od enega človeka, ne glede na to, kako sposoben bi bil. Zato je zelo pomembno, kako mislijo kristjani o samih sebi. Mogoče mislijo, da je njihov glas ali njihova beseda odločilna, ker so že mnoga leta v resnici, ker so prej igrali važno vlogo ali sedaj zavzemajo poseben položaj? Ali pa se iskreno veselijo, ko vidijo, kako drugi pojasnjujejo biblijske stavke ali jih uporabljajo in kako dajejo iniciativo, kadar je treba nekaj načrtovati in izvesti? Ali jih odgovarjajoče spodbujajo? Po tem lahko merimo, če svoje brate ljubijo in priznavajo Kristusa za poglavarja, ki ima oblast, in za tistega, ki ga je Jehova Bog povišal. — Mat. 28:18.
10. a) Kako lahko dokažemo, da smo ponižni? b) Kako se v skupščini lahko izognemo razlogov nesloge?
10 Kristjan mora biti ponižen. Ponižnost ga varuje pred tem, da bi dobil občutek, da je nekaj več od svojih bratov. Pavel je pisal Filipljanom: »Ničesar ne delajte iz sebičnosti ali praznega slavoljubja, temveč po ponižnosti cenite drug drugega više od sebe. Ne glejte vsak na svoje, ampak vsak tudi na to, kar je drugega.« Treba pa je tudi, da »vse naredimo brez godrnjanja in pomišljanja«. (Fil. 2:3, 4, 14) Te besede prav tako pokažejo, da moramo biti ponižni in izkazovati ljubezen svojim bratom. Če sledimo temu nasvetu, se ne bomo nagibali k temu, da bi iz nečesa naredili sporno vprašanje, samo zato, ker osebno dajemo temu prednost. Tudi starešine, ki so ponižni, se bodo lahko zbirali, ne da bi nastali prepiri ali togotna besedovanja.
11. Kakšno stališče naj imajo vsi člani skupščine drug do drugega?
11 Kako naj kristjani pokažejo to ponižnost in pripravljenost služiti drugim? Ali je ne pokažejo s tem, da skrbijo za vse, tudi za preprostejše, in se zanimajo za vse? In ne tudi tako, da vse dostojno spoštujejo in cenijo? Pavel odgovarja: »Z bratovsko ljubeznijo srčno ljubite drug drugega; v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu. Veselite se z veselimi in jokajte z jokajočimi. Bodite ene misli med seboj; ne mislite visoko temveč sočustvujte z nizkimi. Ne zdite se razumni sami sebi.« (Rim. 12:10, 15, 16) Iz tega vidimo, da moramo biti pripravljeni pomagati in voljni storiti nekaj za naše brate in z njimi sodelovati. Dobro je tudi, če pokažemo takšno zanimanje, predan se nas zanj zaprosi. — 1. Kor. 10:24, 33; 13:4, 5.
12. K čemu naj se sestre čutijo spodbujene po poročilu o Tabiti?
12 Tudi sestre so lahko drugim dober zgled. Tabita, ki je živela malo pred ustanovitvijo krščanske skupščine v Jopi, je bila svetel zgled: »Ta je bila polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila. Zgodi se pa tiste dni, da zboli in umrje.« Ko so učenci slišali, da je bil Peter v bližnji Lidi, so poslali nekoga k njemu in ga prosili, naj pride v Jopo. Kaj se je zgodilo, ko je prišel tja? »Peter pa izžene vse ven ter poklekne in moli; nato se obrne k truplu in reče: Tabita, vstani! In ona odpre oči, in ko ugleda Petra, sede. In podavši ji roko jo vzdigne; in pokliče svete in vdove ter jim jo pokaže živo,« (Dej. 9:36-41) Tabita je bila za svoja dobra dela čudovito nagrajena. Kolikšna spodbuda za sestre, da danes posnemajo njen način življenja! Mimogrede omenjeno, to je prvo obujenje o katerem se poroča, da ga je povzročil apostol.
PREVZETI ODGOVORNOSTI
13. Kakšno stališče naj imajo bratje do prevzemanja odgovornosti?
13 Posebno bratje v skupščini naj bodo pripravljeni prevzeti odgovornosti. Prostovoljno naj se dajo na razpolago z iskreno željo, da bi v skupščini, ki so ji dodeljeni, opravljali koristno službo. Veliko je priložnosti, ki jih lahko zgrabimo. Pri samokritiki bodimo pošteni in mislimo na to, da bi razvijali prisrčen odnos do svojih krščanskih tovarišev in jim želimo stati ob strani na vsak možem način. Za brate je nekaj izvrstnega, da težijo za izpolnjevanjem pogojev za starešine ali sluge pomočnike v skupščini. — 1. Tim. 3:1.
14. Kako lahko ti bratje stojijo ob strani drugim članom skupščine?
14 Kdor teži za enim od teh položajev, naj tega ne dela z namenom, da bi dobil naziv ali položaj. Ima naj iskreno željo pomagati drugim in jim stati ob strani; teži naj za tem, da deluje v interesu članov skupščine in še naprej doprinaša sadove duha. Iz srca naj se torej zanima za to, da drugim v skupščini pomaga. Posebno za nove in za slabe naj bi skrbel, bodisi da jim pomaga v skupinskem študiju Biblije ali jim stoji ob strani v službi oznanjevanja, kar je najvažnejše. Spodbudi jih lahko tudi s tem, da jim pomaga pri nalogah v teokratični službi usposabljanja. Njegovo zanimanje zanje jih krepi in je tudi dokaz njegove ljubezni do krščanskih bratov. — 1. Tes. 2:7, 8; 1. Kor. 12:12, 25.
POSPEŠEVATI DUHA BRATSTVA
15. a) Kako lahko sami sebe pošteno pregledamo? b) Zakaj naj ne delamo neugodnih primerjav med seboj in drugimi?
15 Vsi mi se pošteno ocenimo z namenom, da bi razvili prisrčen odnos z drugimi v skupščini. To v prvi vrsti zahteva, da sami sebe preiščemo, namesto da ocenjujemo druge in se primerjamo z njimi. Če delamo neugodne primerjave med seboj in svojimi brati, zbujamo duha tekmovanja, ki lahko vodi do »sovraštva«. (Gal. 5:20) Vidimo torej, kako važno je, da nismo ošabni, temveč gojimo ponižnost — občudovanja vredno lastnost, ki pospešuje duha bratstva. (1. Pet. 5:5, 6) S pošteno samokritiko moramo ugotoviti, v kakšnem oziru lahko razvijemo še bolj prisrčne občutke naklonjenosti do svojih krščanskih bratov. — 2. Kor. 13:5.
16. a) Zakaj naj v skupščinah pospešujemo duha bratstva? b) Kaj bomo povzročili, če postopamo po besedah apostola Pavla v listu Kol. 3:15—17?
16 Gotovo naj bi vsi mi želeli pospeševati duha bratstva. Ne le, da nas to osrečuje, temveč tudi povzroča, da nas naši bratje v veri ljubijo, in tudi to je osrečujoče. (Efež. 6:23) Če imamo pravega duha, bomo spoznali, koliko lahko prispevamo k duhu bratstva v skupščini. (Luk. 22:26) Vsak posameznik med nami naj neprenehoma dela na tem, da se vsem v skupščini približa, sodeluje z njimi v službi oznanjevanja in s tem krepi vez ljubezni in duha pristne bratovščine. (Dej. 20:18-21) Apostol Pavel je to izrazil z naslednjimi besedami v listu Kološanom 3:15-17: »Mir Kristusov naj vlada v srcih vaših, ki ste bili vanj tudi poklicani v enem telesu; in hvaležni bodite ... učite in opominjajte se med seboj s psalmi in hvalospevi in pesmami duhovnimi, v milosti pojoč v srcu svojem Bogu. In vse, kar počenjate v besedi in dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa, zahvaljujoč Boga Očeta po njem.« Popolna vez prisrčne ljubezni do naših bratov naj postane tako močna, da vse, karkoli govorimo in delamo, pomaga drugim spoznati, da smo pravi krščanski bratje. — Jan. 13:35; Kol. 3:14.