»Brezmejna grešnost greha«

KAKO hud je greh? Kakšen je lahko učinek nekega »majhnega« greha? Jezus je načel to vprašanje, ko je poučeval svoje učence o zvestobi, rekoč: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.« (Luk. 16:10) Nezvestoba do Boga je greh, ker »vsak, kdor dela greh, dela tudi protizakonje; in greh je protizakonje«, je rekel apostol Janez. (1. Jan. 3:4) Pri večji ali manjši skupini oseb je prav tako kakor pri posameznikih: že samo majhna odstopanja od pravičnih temeljnih načel lahko vodijo do hudih krivic in do nepredvidenih težav, če se jim pusti prosto pot. — Rim. 7:13.

Nastanek »človeka greha« je izrazit primer, kako ima lahko nekaj, kar smatramo mogoče najprej za nepomembno, grozovite posledice. Apostol Pavel opozarja na to z besedami, zapisanimi v 2. Tesaloničanom, 2. poglavje. Kakor on je tudi apostol Peter vnaprej opozarjal skupščino na pojav tega »človeka«. Pavel je rekel: »In izmed vas samih (starešin v skupščini) vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.« Tudi Peter je pokazal na to, da »bodo vtihotapili pogubne krive nauke« in »mnogo jih bo hodilo za njih razuzdanostmi«. — Dej. ap. 20:30; 2. Petr. 2:1—3.

TEŽNJA ZA UGLEDOM — ZAČETEK ODPADA

»Kako je bilo mogoče,« bi lahko vprašali nekateri, »da je v Božji skupščini nastala takšna situacija?« To se ni zgodilo čez noč. Šlo je za zelo zvit postopek. Jezus je dal svojim učencem pravi zgled in jih je jasno opozoril na stališče religioznih vodij Židov z naslednjimi besedami:

»Vsa dela svoja pa delajo, da jih vidijo ljudje ... ljubijo prve prostore pri gostijah in prve stole v shodnicah in pozdrave na ulicah ter da jih ljudje imenujejo: Učenik. Vi pa se ne imenujte učeniki; kajti eden je vaš učenik, Kristus, vsi vi ste pa bratje. In ne imenujte nikogar na Zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus. A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor se pa povišuje, bo ponižan in kdor se ponižuje, bo povišan.« — Mat. 23:5—12.

Biblija vsebuje še mnogo opominov. Očitno so imeli nekateri možje, ki so v prvih skupščinah nosili odgovornosti, iz tega opozorila malo koristi. V svojem položaju so se zdeli sami sebi pomembni in mislili so, da so na osnovi tega položaja kaj več od »enostavnega« člana skupščine. Jemali so si posebne pravice in pričakovali, da jih bodo bratje materialno podpirali. Na ta način so udobno živeli in veljali za »nekaj«. Najprej si niso želeli kaj več od tega, toda tekom časa so postali sami in tisti, ki so jim na položajih sledili, bolj zahtevni in bolj drzni; svojo oblast so svojevoljno uporabljali. Z varanjem so zapeljevali skupščine, da bi zadovoljevali svojim željam in jih zasužnjevali s krivimi besedami. — V 2. Kor. 11:19, 20 je opisal apostol Pavel nekaj takih mož. — 2. Petr. 2:3.

Mogoče ti možje v začetku niso niti slutili, kam jih bo pripeljala njihova želja po še nekaterih majhnih ugodnostih — in kako strašne posledice bodo imele te »majhne« sebične zahteve. Mogoče so imeli svoje odstopanje — če so ga sploh spoznali za takšno — za povsem nepomembno. Sedaj pa si oglejmo nadaljnji razvoj tega truda in rezultat, za katerega so odgovorni ti možje.

Izhajajoč iz biblijskega poročila o začetni stopnji odpada, ki ga je izzval »človek greha«, lahko sledimo razvoju na straneh zgodovine.

RAZLIKA MED DUHOVNIKI IN LAIKI

Jezus Kristus ni učil, da se naj njegovi učenci delijo na duhovnike in laike. Kot člani ene duhovne družine — sestoječe iz duhovno rojenih Jezusovih bratov, ki so kot maziljeni pripadali enemu Duhovniku in upali, da bodo skupaj s Kristusom nebeški kralji in duhovniki — so vsi enaki. Apostol Peter jih imenuje »kraljevsko duhovništvo«. (1. Petr. 2:5, 9) Nekateri izmed njih so sicer res imeli odgovornosti »pastirjev«, toda v duhovnem smislu so bili vsi duhovniki in zaposleni so bili s prinašanjem duhovnih žrtev. (1. Petr. 5:1—4) Nič ne kaže na kakšno razliko med »duhovniki« in »laiki«. Toda poglejmo, kaj se vidi iz zgodovine:

»Pri Židih običajna razlika med duhovniki in laiki je bila v začetku pri kristjanih nepoznana; šele ko so določeni možje zapustili stališče Evangelija v korist židovskega gledišča, se je morala misel splošnega krščanskega duhovništva vseh vernikov več ali manj umakniti misli o posebnem duhovništvu ... Celo Tertulijan piše (v De baptismo, 17. pogl. preden je postal montanist): ,Tudi laiki imajo pravico deliti zakramente in poučevati v občini. Božja beseda in zakramenti so po Božji milosti za vse in jih smejo zato deliti vsi kristjani kot sredstvo božanske milosti. Pri tem ne gre le za to, kaj je na splošno dovoljeno, temveč tudi za to, kaj je koristno pod obstoječimi okoliščinami. Tu lahko navedemo besede svetega Pavla: »Vse mi je dopuščeno, toda ni vse koristno.« Glede na red, ki se mora držati v cerkvi, bi lahko laiki uporabljali svoje pravice — namreč deliti zakramente — samo tedaj, kadar to zahtevata čas in okoliščine. Od časa Ciprijana ..., očeta hierarhičnega sistema, se je jasno razločevalo med klerom in laiki; kmalu je bila ta razlika splošno vpeljana. Od tretjega stoletja naprej je bila označba clerus uporabljena skoraj izključno za duhovništvo, da bi se ga ločilo od laikov. V teku razvoja rimske hierarhije kler ni postal samo posebni položaj (ki bi še združeval vsa apostolska pravila in nauke), temveč je bil sčasoma smatran za edino duhovništvo in neizbežnega posrednika med ljudmi in Bogom.« (Encyclopaedia M’Clintock-Strongova, knj. 2, str. 386)

Omenjeni Thascius Cacilius Cyprianus je bil škof cerkve v Kartagi (Afrika). Rojen je bil okoli leta 200 n. št. in je umrl leta 258. Kot duhovnik, tukaj imenovan »oče hierarhičnega sistema«, je pripadal duhovništvu, ki je obstajalo že več kot 100 let. Od tega časa je po smrti Kristusovih apostolov in njegovih sodobnikov obstajala v krščanstvu razlika med duhovništvom in laiki in to skozi ves »temni srednji vek« pa do časa reformacije in nastanka protestantskih cerkva. Tako je še danes.

Navidezno krščansko duhovništvo je dokazalo, da je kakor tisti »človek greha in pogube sin«, omenjen v 2. Tesal. 2:3. S tem biblijskim izrazom je torej mišljena skupina ljudi, ki obstaja dolgo razdobje in se v teku časa vedno znova sestavlja iz drugih posameznikov.

ODKRITO NASPROTOVANJE BOGU

Ker je ta upor (kakor je bilo že prikazano) usmerjen proti Jehovi Bogu, nas sploh ne preseneča, da poizkuša ta »človek« ali skupina ljudi, postaviti sebe ali narediti za boga, kakor je to storil satan, hudič, veliki nasprotnik, ki je v Bibliji omenjen kot »bog tega sestava stvari«. (2. Kor. 4:4, NS) Apostol Pavel je napovedal za »človeka greha« tole: »Ki se upira in povzdiguje zoper vse, kar se zove Bog ali kar se po božje časti, tako da samega sebe posadi v svetišče BOŽJE in kaže sebe, da je Bog.« — 2. Tesal. 2:4.

Pri »človeku greha« gre torej za skupino ljudi. Lahko bi opozorili na zahtevo enega teh klerikov, ki razodeva splošno stališče te skupine. V cerkvenem Slovarju Luciusa Ferrarisa (Prompta bibliotheca canonica, juridicaomoralis, theologica partim ascetica, polemica, rubricistica, historica, knj. VI, str. 31—35, izdal Lucius Ferraris v Bologni 1746 (EmilliaRomagna, Italija) — po prepisu, ki se hrani v Columbia-univerzi v New Yorku) piše za papeža, poglavarja katoliške cerkve:

»Papež je tako dostojanstven in vzvišen, da ni navaden človek, temveč je takorekoč Bog in Božji zastopnik ... zato je papež okronan s trojno krono, kot kralj neba, Zemlje in pekla. Da, papeževa vzvišenost in oblast se ne razteza samo nad nebeškimi, zemeljskimi in peklenskimi stvarmi, temveč tudi nad angeli in je višji od njih, tako da angeli, če zabredejo od vere ali bi se mu uprli, pridejo pod papeževo sodbo in prokletje ... On je tako dostojanstven in ima oblast, da zavzema isti sodni stol s Kristusom, tako da karkoli papež stori, prihaja iz Božjih ust. Papež je toliko kakor Bog na Zemlji, edini knez vernih kristjanov, največji kralj vseh kraljev, posedujoč vso moč; njemu je izročena vladavina zemeljskih in nebeških kraljestev ... Papež ima največjo avtoriteto in moč, tako da lahko spreminja zakon, ga omeji, pojasni ...«

Papeževa oblast in moč podpira katoliško duhovništvo. Mnogi protestantski duhovniki sicer morda temu ugovarjajo, toda tudi oni dovoljujejo, da jih nazivajo »velečastiti« in »prečastiti« ter »oče« in uporabljajo še druge nazive, ki jih povišujejo nad laike, da bi gledali nanje — pogosto na pretiran način — v časti in materialni podpori. Dejansko razodevajo isto stališče, ki pride do izraza tudi v papeževskih zahtevah. — Job 32:21, 22.

Ne samo s tem poviševanjem, temveč tudi zato, ker je »prijatelj« svetu, kaže »človek greha«, da se upira Bogu. (Jak. 4:4) Ta skupina oseb se upira Bogu tudi s svojim prizadevanjem, da bi proglasila navdihnjeno Božjo besedo za ničevo, trdeč, da je polna »mitov«, »zastarela«, »nezanesljiva« in »polna zmot«, in s svojimi izjavami, da je »Bog mrtev«.

TESNA VEZA CERKVE IN DRŽAVE

V mnogih deželah je obstajala in še danes obstaja tesna povezanost cerkve z državo. V takih primerih je cerkev težila k izvajanju svoje volje. Duhovništvo vpliva na splošno na misli narodov in politični vladarji, ki so to vedeli, so ji dali določeno oblast, častne in zaščitne pravice in so jo finančno podpirali. V delu The Encyclopaedia Americana (knj. 6, str. 657, 658) piše o temi »Cerkev in država« naslednje:

»V novejšem času je med tema dvema institucijama redko, če sploh kdaj, obstajalo popolno razumevanje. Če ne pride do kake spremembe, to rvanje, kot izgleda, ne bo nikoli končano. To je bila vroča borba. Stvari večjega pomena so bile na kocki, kar je pripeljalo do velike polemike. To rvanje je postalo vzrok poviševanja in je dalo povod za pisanje, v katerem so ostro kritizirali, kar ni imelo primerjave, razen na področju politične borbe. Neredko je pri tem prepiranju šlo samo za politične stvari ... Pod Konstantinom je stopila cerkev na svetovno prizorišče kot sodelavka pri kultiviranju narodov. Bila je priznana za duhovno oblast in si je postopoma pridobila zemeljsko rezidenco in ime posvetnega oblastnika. Tako je postala svetovna sila. Ta uspeh je bil začetek vseh naslednjih katastrof, ki so zadele cerkev ... V času od Konstantina do Karla Velikega se je v njeno upravo mešala posvetna oblast, ki je sicer cerkev priznavala za zakonito institucijo. Od Karla Velikega pa vse do reformacije sta bili cerkev in država tesno povezani in splošno je bilo priznano, da je duhovna oblast podložena posvetni.«

V našem dvajsetem stoletju se to ni prav nič spremenilo. Zaradi religioznih spornih vprašanj se bijejo vojne in v največjih, najbolj krvavih in uničujočih svetovnih vojnah se narodi krščanstva bojujejo z najhujšim orožjem.

Zamislimo si sedaj, do kakšnih stisk in prelivanja krvi so privedle te začetne zahteve po osebnem ugledu in prednostih, kako se je sramotilo Božje ime, krščanstvo pa je prišlo na slab glas. Mnogi od starešin, ki so bili takrat postavljeni, da vodijo čredo, so ostali zvesti. Držali so se temeljnega načela, ki ga je postavil Jezus: »Kdorkoli hoče med vami biti prvi, bodi vsem hlapec.« (Mar. 10:44) Tisti med njimi, ki so bili sebični, pa so podpirali nezakonit religiozni upor, ki je prinesel milijonom nepopisne stiske. Če bi sledili Jezusovim jasno oblikovanim, preprostim zapovedim in njegovemu zgledu, do teh strahot ne bi prišlo.

Kot posamezniki se lahko iz tega mnogo naučimo. Če Bog označi nekaj za napačno, tedaj je to zares napačno. Če pustimo ob strani njegov opomin glede katerekoli vrste dela, tedaj nikar ne mislimo, da delamo samo nekaj »nepomembnega«. Tedaj nismo več v soglasju z Božjo splošno pripravo, temveč pričenjamo delati nekaj, kar je lahko mnogim v škodo. Biblijsko pravilo se glasi: »Malo kvasu skisa vse testo.« (1. Kor. 5:6) Če se hitro ne pokesamo in se ne odvrnemo od takšnega greha in ne storimo vsega, kar le moremo, da bi stvari spet uredili, lahko postanemo odgovorni za razvoj nekega neverjetno slabega stanja.

Poglejmo na primer, kaj je napisal Jakob, polbrat Jezusa Kristusa, o dolgem jeziku: »Kot svet krivice se kaže jezik med udi našimi, ki oskrunja vse telo in zažiga kolo življenja, njega pa zažiga pekel (gehena).« (Jak. 3:6) Če jezik nepravilno uporabljamo, lahko s tem povzročimo probleme sebi in drugim. Jakob je prav tako pokazal, da ima lahko greh zelo zvit začetek, ko je rekel: »Sleherni pa je izkušan, ko ga lastne želje vlečejo in vabijo; potem, ko želja spočne, rodi greh, greh pa, ko je dovršen, rodi smrt.« — Jak. 1:14, 15.

Res je, da vsakdo tu in tam greši, toda hvala Jehovi Bogu za pomoč, ki nam jo je dal v svoji za nas nezasluženi dobroti, da ne nadaljujemo poti greha, ki ima strašne posledice! Izognemo se lahko usodni poti »človeka greha«. To je možno z verovanjem v odkupno žrtev Jezusa Kristusa, Božjega sina. (Rim. 7:21—25; 8:1, 2) Samo tedaj, če spoznamo »neomejeno grešnost greha« in takoj, ko smo grešili, prosimo na osnovi Kristusove žrtve Jehovo za odpuščanje, lahko dobimo Jehovino pomoč, da nam ni treba v polni meri nositi posledic našega napačnega postopanja.