Naj pomagamo našim bližnjim — ali jih pustimo sestradati?

NA straneh svetovnega tiska vse pogosteje vidimo obraze sestradanih ljudi. Lakota sama po sebi seveda ni nič novega, toda nov je današnji obseg tega problema. V nekem članku New York Timesa piše:

»Že Biblija poroča o lakotah, ki so nastale tu in tam. Nova je pri tem možnost, da lakota ni več omejena na določena mesta ali čas. Gre za stanovitno krizo, zaradi katere je ogroženih stotine milijonov ljudi v velikih področjih Zemlje.«

Danes je po ocenah ogroženo zaradi lakote približno 500 milijonov ljudi — večinoma otrok — in prav gotovo lahko rečemo, da se izpolnjuje biblijska prerokba: »... in bodo lakote ... po raznih krajih.« — Mat. 24:7.

In kdo, ki vidi lačne ljudi, si ne želi, da bi jim lahko pomagal? Toda kaj se da storiti?

V manjšem krogu ni težko pomagati ljudem, ki so zaradi kakšne nesreče prišli v prehodne težave. V takih primerih ljudje ljubeče in širokogrudno pomagajo, toda na splošno je to precej težko? Zakaj?

Najprej zares izgleda, da Zemlja enostavno ne more dati dovolj hrane. Toda to ni pravi problem. Z današnjo žetvijo žitaric bi se lahko dobro hranili vsi ljudje, če bi žitarice enostavno razdelili in uporabili za prehrano, kot kruh in podobno.

Vendar ni tako. Večji del svetovne žetve gre v bogatejših deželah za živinsko krmo ter služi za proizvodnjo mesa, mleka in jajc. Za en kilogram mesa je potrebno skoraj sedem kilogramov žitaric. Zato porabi prebivalstvo tako imenovanih razvitejših dežel, ki sestavlja tretjino zemeljskega prebivalstva, več žitaric kakor drugi dve siromašnejši tretjini skupaj. To se nanaša tudi na pogonsko gorivo in gnojila — dva osnovna faktorja modernega poljedelstva.

Ali pa te razvite dežele ne hranijo večjega dela sveta? Da, dežele kot so Združene države, Kanada, Avstralija in Argentina izvozijo letno na milijone ton žitaric, toda težava je v tem, da nerazvite dežele to vse težje plačujejo. Rastoča inflacija zmanjšuje njihove možnosti nakupa prehrambenih ter pogonskih sredstev in gnojil. Njihovo prebivalstvo stalno raste. Vsako leto je treba prehraniti preko 80 milijonov ljudi več, posebno v deželah, kjer že vlada lakota.

KJE JE REŠITEV?

V čem je rešitev? Postavljajo se nasprotujoče si trditve in vodilne osebe teh razvitih dežel pravijo, da se morajo nerazvite dežele bolj potruditi, da zmanjšajo prebivalstvo. V siromašnih deželah je smrtnost otrok zelo velika, zato si želijo starši večje družine — v upanju, da bo vsaj nekaj otrok ostalo živih in jim v starosti pomagalo. »Razvite« dežele slišijo očitke od nerazvitih:» Kako to, da vi pri nas tako poceni kupujete surovine, nam pa svoje izdelke tako drago prodajate? Zakaj ne živite malo bolj razumno in ne jeste bolj skromno, da bi iz blaga naših dežel imelo več ljudi korist?«

Kako je lahko posameznik — na primer ti — sposoben pomagati? Ljudje neke druge dežele ne bodo dobili več hrane na mizo samo zato, če ti manj ješ. Ali si lahko prepričan, da bo vladavina ali določena organizacija skrbela, da bo tvoj trud za več prehrambenih sredstev prinesel olajšanje lačnim v svetu?

Na nesrečo pa v mnogih stvareh ljudi pri takšnem prizadevanju ovirajo. Vidijo, da se stanje kljub visokim finančnim dodatkom slabša. Danes strada več ljudi kakor kdajkoli prej. Države, ki dobijo pomoč, si z njo prej nabavljajo drago orožje kakor hrano. S korupcijo in odiranjem, tihotapljenjem, odpadom in izginjanjem so poslana prehrambena sredstva večkrat zelo zmanjšana tako, da so le še kakor kapljica na žarečem kamnu, ko pridejo do potrebnih. V nekem članku časopisa BioScience piše:

»Vlada, ki je modra in dobro gospodari, čuva vnaprej nekaj od pridelka dobrih let za slaba leta, ki bodo gotovo prišla. Tu ne gre za nova spoznanja, ker že Biblija poroča, da je Jožef priporočal takšno politiko pred več kot 2000 leti egipčanskemu faraonu. Dobesedno lahko rečemo, da večina vladavin sveta danes ne izvaja takšne politike. Manjka jim modrosti ali poznavanja stvari ali pa obojega.«

Dejstvo je, da razvite dežele dejansko sploh ne želijo, da bi bilo prehrambenih sredstev v obilju. Zakaj ne? Ker ima to za posledico nižje cene in manjše dobičke. Zato proizvodnjo tako usmerjajo, da se na svetovnem tržišču ohranijo visoke cene. Prehrambena sredstva uporabljajo celo za pridobivanje političnih prednosti.

Na drugi strani svetovni voditelji pogosto trdijo, da imajo vse ljudi za brate, ker govorijo o »bratstvu med narodi«. Kadar pa se znajde velik del človeštva v stiski, tedaj imajo vedno pred potrebami ljudi prednost nacionalni in komercialni interesi.

V davnem času je pisal navdihnjeni apostol Janez: »Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem? Ne ljubimo z besedo, tudi me z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:17, 18) Tisto, kar se nanaša na posameznike, velja tudi za cele narode. Čeprav se narodi sveta kažejo verne, pokazujejo, da jim manjka Božje ljubezni.

Na splošno je človeštvu potreben nov sistem, ki bo odstranil sebični nacionalizem in brezobzirno tekmovanje trgovskega sveta in ki bo vse to nadomestil z ureditvijo, v kateri bodo vsi ljudje enako sodelovali v trgovskem sodelovanju, enaki bodo in pokazovali bodo v vsemu pristno darežljivost in ljubezen do bližnjega. Biblija, knjiga, ki je napovedala današnje pomanjkanje hrane, napoveduje tudi ta prihajajoči novi sestav. Pokaže, da se bo Božje Kraljestvo pod njegovim Sinom kmalu v polni meri zavzelo za zemeljske zadeve in očistilo Zemljo vseh ureditev, ki so toliko prispevale k človeškemu trpljenju. — Mat. 6:9, 10; Dan. 2:44.

Mi kot posamezniki sedanjih razmer ne moremo spremeniti, toda to ne pomeni, naj bomo do trpljenja drugih ravnodušni. Izkoristimo priložnosti, ki se nam nudijo, da bi pomagali drugim? V Pregovorih 22:9 nam je zagotovljeno: »Kdor je blagega očesa, bo blagoslovljen, ker daje od kruha svojega siromaku.«

Jehovine priče se trudijo, da bi dokazale svojo ljubezen do Boga, s tem da neglede na narodnosti, raso, barvo kože ali družbeni položaj pomagajo trpečim bratom v drugih deželah. Toda v prvi vrsti povsod pomagajo ljudem dobiti upanje v prihajajočo novo ureditev, ki jo obljublja Božja beseda in v kateri ne bo več lakote.