Kako premagati sramežljivost?

Kaj bi mladi ljudje radi vedeli in kaj jim lahko pomaga

ALI ti je težko pričeti pogovor posebno pri tujih ljudeh? Ali skleneš le redko novo poznanstvo? Ali se le z oklevanjem priključiš drugim, da bi skupaj z njimi nekaj delal? Potem se očitno boriš z problemom sramežljivosti.

Plahost je lahko tudi očarljiva. Vsaj pri otrocih je takšna — pri malčkih, ki te opazujejo z velikimi očmi ali pa skrijejo svoj obrazek, če jih le pogledaš. Ali nismo zatem veseli, kadar celo takšni premagajo svojo sramežljivost in nam pokažejo zaupanje in celo določeno iskrenost?

Vendar ti nisi več majhen otrok. In ko postajamo starejši, lahko ljudje upravičeno od nas več pričakujejo. Apostol Pavel je rekel o tem: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, razsojal kakor otrok; odkar sem mož, sem opustil, kar je otročjega.« (1. Kor. 13:11) Res je, da je sramežljivost v določeni meri celo pri odraslih očarljiva. Plahost je tesno povezana s skromnostjo, s ponižnim mišljenjem o samem sebi. Skromnost je vedno privlačna, neglede na starost.

Toda sramežljivost človeka bolj ovira kakor skromnost in prevelika plahost se lahko v življenju izkaže za pravo zapreko. Tvojo svobodo gibanja lahko tako omejuje, kot da bi bil zvezan z vrvjo ali verigo. Ona lahko ovira tvoje dozorevanje v moža ali ženo, tako da v letih razvoja izgubljaš dragoceni čas. Sramežljivost lahko povzroči tesnoben občutek celo pri nečem povsem razumljivem, kot je jesti v prisotnosti drugih.

Zakaj pa so nekateri ljudje plašni in zadržani, drugi pa ne? Kako lahko premagaš sramežljivost ali se naučiš vsaj obvladati, da ne bi bil prikrajšan za življenjsko radost?

Najprej moraš vedeti, da biti normalen nikakor ne pomeni biti zgovoren in imeti prekomerno potrebo po družbi. Vsi smo lahko hvaležni, da obstajajo tudi ljudje, ki so po naravi mirnejši od drugih in jim ni težko biti dalj časa sami zase ter intenzivno študirati ali razmišljati. Takšni ljudje morda ne prispevajo toliko k pogovoru kakor drugi, toda kar rečejo, ima glavo in rep. (Primerjaj Preg. 17:27, 28) Nekaj drugega je torej, če je nekdo po naravi bolj miren in potrpežljiv, kot če je neprijetno sramežljiv, plah in zadržan. Kako nastanejo takšne značajne posebnosti?

VZROKI PLAHOSTI

Sramežljivost je povezana z našim stališčem in ta ima lahko zopet različne vzroke. Pri tem ima lahko svojo vlogo poreklo; kdor je namreč odrasel v mestu, se obnaša v prisotnosti drugih morda bolj neprisiljeno, kakor tisti, ki je odrasel v redko naseljenem področju. Tudi zunanji videz ima lahko svojo vlogo. V razvojnih letih so stopnje razvoja pogosto neprijetne. Lahko se zgodi, da dobimo nečisto kožo na obrazu ali da določeni deli telesa z drugimi sploh niso v ravnovesju. Mogoče se nam posmehujejo, ker smo bodisi premajhni ali preveliki, predebeli ali presuhi. Pojavijo se lahko tudi govorne napake, kot je jecljanje ali govor skozi zobe.

Tudi naši starši so lahko nenamerno vzrok naše plahosti. Čeprav nas ljubijo, lahko na primer glede naših sposobnosti v šoli ali naše športne dejavnosti preveč pričakujejo od nas. Ker nismo dorasli njihovim visokim pričakovanjem, se lahko zgodi, da se »potegnemo v svojo polžjo hišico«. Če nas zaradi naših slovničnih napak ali načina obnašanja večkrat pokarajo v prisotnosti drugih, lahko zato bolj trpimo, kakor se oni tega zavedajo. Če naša vprašanja potisnejo ob stran kot »nespametna«, izgubimo morda celo pogum, da bi še govorili z njimi. (Kol. 3:21)

PREMAGATI PROBLEM

Razmišljati o vzrokih, ki ležijo v preteklosti, ne pomaga, ali ne? Važno je vedeti, kaj lahko sedaj storiš, da bi premagal problem. V resnici gre za to, da imamo do drugih uravnovešeno stališče in nismo prekomerno zaskrbljeni za to, kaj o nas mislijo. Priznajmo tudi, da so nekatere osebe neprijazne, kritične in gledajo zviška na druge. Toda niso vsi takšni. Zakaj bi torej pustil, da ti neprijazni ljudje pokvarijo veselje, ki ga lahko imaš v družbi z drugimi? Če pustimo, da na nas vse preveč vplivajo slabi doživljaji, se nam lahko zgodi kakor tistim Izraelcem, ki so v svoji hrabrosti tako nizko padli, »da jih je splašilo šumenje letečega listja«. (3. Mojz. 26:36) Srečen postaneš samo, če premagaš svoje probleme.

Mogoče tvoj obraz ali tvoja postava ravno ne odgovarja tvojim željam, toda mnogi ljudje z lepim obrazom ali privlačno postavo so v življenju odpovedali. (2. Sam. 14:25; 15:5, 6; 18:9, 14; Preg. 31:30) Važno je dejansko to, kaj si v notranjosti, kakšna je tvoja »skrita oseba srca«. To zanima Boga; on ne gleda, »kar je pred očmi«, temveč »kakšno je srce«. (1. Pet. 3:4; 1. Sam. 16:7; Ps. 51:6) Tudi tisti, ki zaslužijo tvoje prijateljstvo, te bodo tako ocenjevali — namreč po temeljnih načelih, po katerih živiš in po tem, kaj je v tvojem srcu in v tvojih mislih. Zahej je bil majhne rasti; Pavel, kot izgleda, je slabo videl, Elizej pa je bil plešast — toda vsi ti možje so si pridobili spoštovanje Boga in pravičnih ljudi s tem, kar so delali in kar so bili v svoji notranjosti. (Luk. 19:1—10; Gal. 4:15; 6:11; 2. kra. 2:23, 24.

Mojzes je imel govorno napako, zato je okleval govoriti v javnosti. Očitno pa je svoj problem sčasoma premagal. (2. Mojz. 4:10; primerjaj 5. Mojz. 31:30; 32:1, 2) Govor skozi stisnjene zobe in jecljanje lahko premagamo ali vsaj zelo zmanjšamo, če se trudimo. Jecljanje nima nobenih organskih vzrokov; prihaja od duševne zapreke, ki povzroča napetosti in vodi k temu, da ne moremo prav misliti. Primerno zdravljenje je v tem, da glasno, toda počasi beremo in tudi tako govorimo. Pri teku se laže spotaknemo kakor pri počasni hoji. Prav tako je z govorom. Govori počasi tako dolgo, dokler več ne jecljaš. Potem lahko hitrost stopnjuješ. Kadar govoriš, misli na to, da se verjetno niti eden tvojih poslušalcev ne veseli tvoje neprijetnosti. Želijo, da bi se lahko pravilno izražal. Končno jim je to samo v korist. Namesto da bi torej gledali zviška na tebe, ti želi večina poslušalcev pri tvojem trudu uspeh.

Govor skozi zobe lahko ima v določenih okoliščinah organski vzrok. Ohrani v mislih, da se morajo govorni organi — jezik, ustnice in grlo — pri majhnem otroku (ali če se učimo novega jezika) naučiti vsak glas pravilno izgovoriti. To se naučijo z vajo, tako da vedno znova delajo iste gibe. Da bi zmanjšal ali premagal govorjenje skozi zobe, delaj torej z govorilnimi organi (posebno z jezikom) vedno znova potrebne gibe, da bi oblikoval pravi glas. Govori počasneje, kadar se v nekem govoru pojavijo teže izgovorljive besede. Z odločnim in stanovitnim trudom boš svojo izgovorjavo izboljšal.

Nauči se samega sebe ne jemati preveč resno. Od časa do časa se moraš znati tudi sam sebi nasmejati. Mladi mož, ki je imel očitno prevelika ušesa, je drugim običajno povedal, da njegovi starši ob rojstvu niso vedeli, ali bo znal nekoč hoditi ali letati. Misli tudi na to, da pripombe o tebi niso vedno zlobno mišljene; to je lahko tudi znak naklonjenosti, kar prihaja do izraza tudi s pregovorom: »Kogar ljubim, temu nagajam.«

KAKO S TEM PRIČETI?

Treba je enostavno začeti. Ne moreš se naučiti plavati, ne da bi se zmočil. Sramežljivosti pa ne boš mogel premagati, če se ne boš trudil iziti iz samega sebe, tako da napeljuješ pogovore, sklepaš nova poznanstva in se skupaj z drugimi česa lotevaš. Misli na to, da se vsakdo včasih v družbi določenih ljudi počuti neprijetno ali negotovo. Toda iz krtine ne delaj gora. Če bi rad pričel pogovor, ti je treba samo reči: »Mislim, da se še ne poznava. Kako ti je ime?« Potem lahko vprašaš, od kod prihaja, kaj sedaj dela, kako mu gre pri delu ali v šoli ali mogoče, kakšne načrte ima. Če kažeš zanimanje za druge, se bodo tudi oni zanimali zate. Še posebno, če ceniš dobro, ki ga opaziš pri drugih, boš našel mnogo prijateljev. (Luk. 6:38)

To je ključ do uspeha. Misli na druge in na to, kako jim lahko koristiš, in izgubil boš svojo boječnost. Kakor je pisal Pavel kristjanom v Korintu, moramo biti široki v naši naklonjenosti. (2. Kor. 6:11—13) Ljubezen naj nas žene k temu in zavestno se trudimo, namesto da se bojimo priti v neprijeten položaj. Pomisli na to, kako neupravičeno so zasmehovali in zasramovali Jezusa Kristusa, pa je kljub temu pokazal resnično ljubezen in pristno zanimanje za ljudi vseh vrst. (1. Pet. 2:21—24)

Apostol Pavel je šel »s strahom in z mnogim trepetom« v Korint, ker mu je bilo očitno mnogo do tega, da Korinčanom pomaga in jih odvrne od napačnih pogledov. Čeprav so nekateri nasprotniki prezirali njegovo zunanjost in njegov govor, se ni dal ovirati njihovemu napačnemu stališču, da ne bi služil interesom Boga in ljudi. (1. Kor. 2:3; 2. Kor. 10:10) Timotej, njegov mladi sodelavec, je bil najbrž po naravi malo zadržan. (2. Kor. 1:6, 7) Vendar ga to ni oviralo pri tem, da bi prevzemal težje naloge. (1. Tim. 1:3, 4; 4:12, 13)

Kdor svoje sramežljivosti ne premaga, bo osamljen in bo razvil stališče samotarja. Pregovori 18:1 nas opozarjajo pred tem z naslednjimi besedami: »Kdor se razdružuje, svojega išče poželenje in protivi se vsemu, kar bi mu bilo v blaginjo.« Da bi v življenju lahko dobro odločali, moramo obdržati stik s stvarnostjo. Naš razum in naše srce potrebuje spodbude in osvežujoče delovanje takšne družbe. (Rim. 14:7) Drugače lahko postane naša notranjost takšna, da jo lahko primerjamo z mračnim, plesnivim prostorom, čigar okna so zaprta in zavese zagrnjene. Seveda si tudi z branjem prisvajamo misli drugih, toda družbe živih ljudi z njim ne moremo popolnoma nadomestiti.

Zato se od danes naprej trudi, da odložiš svojo plašnost — iz ljubezni do soljudi. Tedaj boš ugotovil, da je tvoje življenje iz dneva v dan bolj smiselno, zanimivo, da ima svojo vsebino. In to ne bo koristilo samo tebi, temveč tudi tistim, za katere kažeš zanimanje.