Če torej jeste ali pijete, vse delajte Bogu na slavo

JEHOVO, našega Stvarnika lahko upoštevamo, in naj bi to tudi storili, celo pri vsakdanjih stvareh življenja. Kristjanom namenjeni navdihnjeni nasvet se glasi: »Če torej jeste ali pijete ali karkoli delate, vse delajte Bogu na slavo.« (1. Kor. 10:31) Toda kako lahko kristjan pri tako običajnih področjih življenja, kakor je jesti in piti, oslavlja Boga?

Oslavlja ga lahko tako, da s svojimi navadami glede hrane in pijače ne rani vesti drugih ali jim daje povoda za spotiko. V nekaterih področjih na primer prezirajo ljudi, ki jedo določeno vrsto mesa ali uživajo alkoholne pijače. Kristjan naj ne prezira povsem meril vesti ljudi, med katerimi živi. Upoštevati pa mora tudi merila vesti svojih bratov v veri. Gotovo ne želi drugim otežiti sprejema prave religije ali vztrajanja v zvestobi do Boga. Zato je dal apostol Pavel priporočilo: »Dobro je, ne jesti mesa in ne piti vina, ne storiti ničesar, ob čemer bi se brat tvoj spotikal.« (Rim. 14:21)

S tem da se kristjan vzdržuje delati nekaj, do česar bi imel pravico, oslavlja Boga. Zakaj? Razodeva ljubezen do bližnjih in odkritosrčno zanimanje zanje, tako da ne išče svojih prednosti, temveč dobro drugih. (1. Kor. 10:24) Kristjan pokaže, da — kakor odgovarja Božjemu namenu — usmeri vse svoje življenje na to, da drugim pomaga dobiti Božje priznanje. Želja po oslavljanju Jehove zadržuje kristjana pred tem, da bi prekomerno jedel in pil. Lahko bi se sicer zgodilo, da otopi njegov razum in izgubi tako svojo duhovno budnost in željo po delovanju ali aktivnosti. Lahko bi se zgodilo, da bi zaradi prekomernega uživanja pijač postal nespameten; v biblijski knjigi Pregovorov je namreč rečeno: »Vino je zasmehovalec, pijača opojna razgrajalec in kdorkoli se opoteka po njej, si ne izbistri uma.« (Preg. 20:1) Kdor se pusti obvladati alkoholu, ne oslavlja Boga, temveč je nagnjen k neugnanemu razgrajanju, nesmiselnemu govorjenju in nespametnemu ravnanju, kar vodi k temu, da gledamo nanj z omalovaževanjem. Takšen človek sramoti Boga, ko trdi, da ga zastopa kot služabnik.

Zmernost pa je samo eno gledišče, ki je v Božjem zakonu poudarjeno glede hrane in pijače. Morda se nekdo ne predaja prekomerno jedači in pijači, a kljub temu ne oslavlja Boga. To spoznamo iz naslednjih besed, ki jih je apostol Pavel pisal Timoteju: »Duh pa razločno pravi, da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere in poslušali zapeljive duhove in nauke hudobnih duhov, vsled licemerstva lažigovornikov, ki nosijo vžgano znamenje v svoji vesti ... ki zapovedujejo zdrževati se jedil, katera je Bog ustvaril da jih z zahvaljevanjem uživajo verni in ti, ki so spoznali resnico. Kajti vsaka stvar Božja je dobra in ničesar ni, da bi zametali, ako prejemljemo z zahvaljevanjem: posvečuje se namreč po besedi Božji in molitvi.« (1. Tim. 4:1—5)

Upoštevajmo, da so religiozna določila, po katerih so nekatere jedi prepovedane, pravzaprav dokaz za odpad od pravega krščanstva. To pomeni, da ljudje, ki trdijo, da so kristjani, s spoštovanjem določenih prepovedi jedi, ki naj bi bil pogoj za dosego Božje milosti, v resnici sramotijo Boga. Zakaj? Mar ni Zakon, ki ga je dal Bog Izraelskemu narodu, izključeval uživanje določenih jedi?

Res je, da so Izraelci dobili zakonska določila o jedeh, ki so jim prepovedovala uživati nekatere sesalce, ptiče, insekte in ribe. (3. Mojz. 11. pogl.) Toda te prepovedi so odpadle, ko je leta 33. n. št. zakon zaveze zamenjala nova zaveza. Ko je pozneje apostol Peter v transu podobnem stanju odklonil uživanje določenih jedi, ki so bila po Mojzesovem zakonu nečista, mu je bilo rečeno: »Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto.« (Dej. 10:15) Da, z Božjo »besedo«, z njegovim odobravanjem ali dovoljenjem je bil narejen konec razliki med »čistimi« in »nečistimi« živalmi. Zato ni bilo potrebno upoštevati prepovedi glede jedi iz Mojzesovega Zakona, da bi bili rešeni. Zato je napisal navdihnjeni apostol Pavel: »Naj vas torej ne sodi kdo v jedi ali pijači, ali glede praznika ali mlaja ali sobote; to vse je senca prihodnjih reči, telo pa je Kristusovo.« (Kol. 2:16, 17)

Verske skupnosti krščanstva, ki vztrajajo pri držanju vseh predpisov Mojzesovega Zakona glede jedil, ali pri nekaterih od njih, s tem pravzaprav tajijo, da je »resničnost Kristusova«. Postopajo v nasprotju z Božjo »besedo«, da je vse, kar je užitno, »posvečeno« ali »določeno« za hrano. Tudi druge religiozne prepovedi jedi, ne samo te iz Mojzesovega Zakona, bi nasprotovale božanskemu razodetju, da »je vsako Božje stvarstvo jako dobro« in zato uporabno za uživanje.

Naložiti nekomu prepoved jedi kot religiozno zapoved ni nikakšna majhna zadeva. To pomeni zapustitev krščanske vere in zametavanje točnega spoznanja. S tem se tudi zbuja vtis, da je Božja »beseda« pomanjkljiva in ne posreduje popolne slike o tem, kaj je potrebno za dosego Božjega priznanja, in so zato potrebna še človeška pravila. Medtem ko se omalovažuje pomen Božje »besede«, se izdaja človeške zapovedi. Z napačnim razumevanjem Biblije, edinega merila za oceno tistega, kar je resnično, se odprejo vrata nadaljnjim napačnim naukom. Poslušnost do prepovedi jedi, postavljenih od ljudi kot religiozna zapoved, torej sramoti Boga. Toda pravi kristjan, ki se danes vzdržuje določenih jedil, da ne bi dajal spotike ali ranil vesti nekega človeka, ki se čuti vezanega na takšne predpise o jedeh, postopa obzirno; zanima se za to, da tega človeka osvobodi in reši. (1. Kor. 9:19)

Jehovo sramotimo tudi s tem, če uživamo jedi, ne da bi se zanje zahvalili. Hrana ni posvečena samo po Božji »besedi«, temveč tudi po molitvi. Ta, ki moli, priznava, da je Bog tisti, ki skrbi za hrano, in jo sprejme kot od njega prihajajoče darilo. Priznava dejstvo, izraženo v Psalmu 135:15, 16: »Vseh oči zaupno gledajo vate in ti jim daješ njih jed o pravem času; roko svojo odpiraš in sitiš, karkoli živi, po volji.«

Takšno hvaležno stališče učinkuje na pravega kristjana spodbudno. Služi mu kot močna opora, da Božje priprave ne zlorabi niti s tem, da se prenasiti, niti s tem, da je zapravljiv, ko pusti, da se hrana kvari. Glede hrane torej verjetno ne bo preveč izbirčen. Njegovo hvaležno stališče bo navedlo celo tiste, ki živijo v bolj skromnih razmerah, da ga bodo povabili k sebi. Če je jed še tako preprosta, se jim ni treba bati, da njegovim merilom ne bo odgovarjala.

Gotovo so dobri razlogi za to, da oslavljamo Boga pri jedi in pijači. Kdor tako dela, bo pazil, da ne bo prekomerno jedel in pil in bo s tem ohranil svoje dostojanstvo. S tem da se ozira na vest drugih, prepreči njihovo spotikanje. Predvsem pa lahko s tem, da postopa v soglasju z Božjo »besedo« in hvaležno uživa hrano, najde pristno zadovoljstvo, ker ve, da vodi njegovo postopanje k trajnim blagoslovom.