Vprašanja bralcev
● Ali bi bil za odgovorno mesto v skupščini primeren mož, ki bi dal dovoljenje, da se pri njem ali njegovi ženi opravi sterilizacija?
BIBLIJA jasno pokaže, kakšen pomen daje Bog sposobnosti razmnoževanja, katero je dal ljudem. (1. Mojz. 1:28; 9:1) Po Bibliji je »telesni sad« plačilo in »Jehovina dediščina«. (Ps. 127:3) Pod zavezo postave mož z resno poškodbo spolnih organov ni smel priti »v zbor Jehovin«. Dejstvo je, da je v vzporednem tekstu prepoved, »ne sme v Jehovin zbor«, izrečena za pripadnike določenih narodov in pokaže, da se predpis nanaša na tujce, ki so sprejeli oboževanje Jehove, toda so imeli takšne poškodbe. (5. Mojz. 23:1—8) Pri tem ni omenjeno, če je bilo mišljeno namerno ali nenamerno poškodovanje spolnih organov. Velik pomen, ki ga pripisuje Bog sposobnosti razmnoževanja, je bil poudarjen tudi s tem, da je bilo treba ženi odrezati roko, če je poizkušala pomagati možu v prepiru tako, da je drugega moža zgrabila za dele spolovila. (5. Mojz. 25:11, 12) Kristjani seveda niso dolžni držati zaveze zakona, toda zainteresirani so za temeljna načela, ki so v njej.
Iz tega bi lahko sklepali, da samo tisti postopa v soglasju z Božjim namenom, ki se poroči in ima po možnosti mnogo otrok. Toda glede uporabe sposobnosti razmnoževanja daje Biblija tudi osebni odločitvi svoje mesto. Če ne bi bilo tako, tedaj bi vsak kristjan, ki se ne poroči in nima otrok, preziral to dobljeno sposobnost. Jezus Kristus, ki ni bil poročen je rekel: »So namreč skopljenci, ki so se iz materinega telesa tako rodili; in so skopljenci, ki so jih ljudje skopili; in so skopljenci, ki so se sami skopili zavoljo nebeškega kraljestva.« Vsi, »ki so se sami skopili zavoljo nebeškega kraljestva«, so to storili tako, da so ostali samski. (Mat. 19:10—12) S tem nikakor niso prezirali od Boga dano sposobnost razmnoževanja. Tako Jezus kakor tudi apostol Pavel sta pokazala, da lahko ima samski stan določene prednosti. — 1. Kor. 7:25—38.
Jezus in njegovi apostoli tudi niso spodbujali poročenih kristjanov, da bi ostali brez otrok. Jezusove besede v Mat. 24:19 so bile edinole prerokba. To ni bilo opozorilo kristjanom prvega stoletja, naj se odrečejo otrokom, temveč spodbuda, da z begom iz obsojenega mesta ne odlašajo, ko bodo videli znamenje njegovega uničenja. Samo nekaj let pred razrušenjem je apostol Pavel spodbujal ‚mlajše vdove, naj se može in otroke rode‘. — 1. Tim. 5:11—14.
Te biblijske misli jasno pokažejo, da Bogu ugaja rojevanje otrok. Torej, bilo bi napačno, če bi se nekdo podredil sterilizaciji ali dal za njo dovoljenje svoji ženi samo zato, ker nima nobenega cenjenja za sposobnosti razmnoževanja, dane od Boga. Kako pa je v primeru, če je neka žena rodila otroke, toda ne brez kirurškega posega, kot je carski rez? Mogoče je bila pri njej že trikrat opravljena takšna operacija in jo njen zdravnik svari, da mora pri ponovni nosečnosti računati s tem, da se ji raztrga maternica, kar na splošno pomeni smrt tako matere kakor tudi otroka. Ali bi bila v tem primeru sterilizacija brezpogojno izraz preziranja od Boga dane sposobnosti razmnoževanja?
Oba zakonca očitno nista pokazala preziranja do svoje sposobnosti razmnoževanja, ker že imata otroke. Sterilizacijo morda smatrata le kot priporočljiv poseg, s katerim bo obvarovano življenje matere, ki že ima otroke. Morda gledata na to kot na »skrajni izhod«. Pri svoji odločitvi si morda pravita, da gre za to, da se pretehta spoštovanje od Boga dane sposobnosti razmnoževanja in spoštovanja daru življenja, pri čemer gre v tem primeru za življenje ogrožene matere. Iz tega in še drugih razlogov izgleda, da je takšna odločitev prepuščena vesti prizadetih.
Tu bi lahko kdo ugovarjal, da bi prizadeti pokazovali pod takšnimi okoliščinami pomanjkanja vere, če bi pristali na sterilizacijo; ker ni popolnoma ugotovljeno, da je zdravnikovo opozorilo točno. Zakaj torej ne bi počakali, kaj se bo zgodilo? Isti ugovor se lahko postavi tudi proti ženam, ki so se podvrgle histerektomiji oziroma si dale odstraniti maternico, s čemer so seveda izgubile sposobnost rojevanja. Takšne operacije se pogosto opravijo, čeprav življenje teh žena ni v neposredni nevarnosti. Gre lahko za začetna rakasta obolenja ali za velik fibrom, ki povzroča silne bolečine ali močno krvavenje. Lahko se pojavijo tudi nenevarni tumorji. Ali bi takšna žena iz spoštovanja do sposobnosti rojevanja morala čakati tako dolgo, da bi nastale močne krvavitve in se šele tedaj podvreči histerektomiji in ostati brez sposobnosti razmnoževanja, čeprav pri tej bolezni njeno življenje samo morda ni ogroženo? Vzemimo, da žena, ki že ima nekaj otrok, rojenih s carskim rezom, nima velikih fibromov ali nevarnih tumorjev, toda komaj verjetno se lahko reče, da je njena maternica »zdrava«, zatem ko je bila že nekajkrat rezana. Kristjanka, kateri vest dopušča sterilizacijo, lahko smatra stanje svoje maternice za prav tako veliko nevarnost, kakor je v prej opisanih primerih.
Nekateri bi morda sterilizacijo smatrali za namerno »pohabljenje« telesa. Toda z vsakim večjdm kirurškim posegom je telo v določeni meri »pohabljeno«. To se očitno zgodi tudi pri carskem rezu ali pri histerektomiji. Kljub temu si lahko kristjan reče, da bi lahko zaradi vesti privolil v večji kirurški poseg, kadar gre za varovanje zdravja in življenja. Zopet je treba faktorje med seboj pretehtati, tako da na eni strani pravilno spoštujemo telo in od Boga dane sposobnosti in dajemo na drugi strani zdravju in ohranitvi življenja prav toliko važnost. To je nadaljnji razlog, zakaj se mora odločitev o sterilizaciji pod takimi okoliščinami prepustiti vesti prizadetih.
Trdno dejstvo je, da se lahko nosečnost samo takrat zanesljivo prepreči, če sploh nimamo spolnih odnosov. Toda popolna vzdržnost ni v skladu z nasvetom apostola Pavla v 1. Kor. 7:3—5, ker bi eden ali drugi zakonski partner lahko prišel v skušnjavo, da prešuštvuje. Kristjani, ki bi želeli zaradi svoje vesti preprečiti sterilizacijo, bi lahko dali prednost samoobvladanju ali se zanesli na metode za preprečevanje spočetja, da bi preprečili nosečnost, ki bi lahko imela smrten izid, pri čemer pa sprejmejo nase s tem povezano tveganje. Ali pa bi smeli upravičeno obsojati druge, katerim je morda vest dopustila sterilizacijo kot sredstvo za varovanje ogroženega življenja? V obeh primerih sledijo prizadeti enakemu cilju, namreč, da opustijo ali ohromijo učinek svoje sposobnosti razmnoževanja — v enem primeru z mehanskimi ali kemičnimi sredstvi preprečevanja, v drugem primeru pa s kirurškim posegom.
Kako pa je z možem, ki se pusti sterilizirati, ker je njegova žena v nevarnem položaju? Res je, da nima njegovo telo oslabele maternice. Če pa njegova vest dopusti sterilizacijo, morda raje pusti opraviti takšno operacijo na sebi, kot da bi se morala žena ponovno podvreči nadaljnjim posegom. Njegova vest mu to lahko dovoli ali pa tudi ne.
Ta pojasnila se naj ne smatrajo niti kot priporočilo za sterilizacijo niti kot spodbuda, da bi zakonci, ki ne želijo imeti otrok, uporabljali razne metode za preprečevanje spočetja. Odgovornosti za kakršnekoli posledice ali škodljiva stranska delovanja, ki bi se lahko pokazala sedaj ali pozneje, morajo nositi tisti, ki sprejmejo odločitev. Sterilizacija je kot histerektomija tvegan korak, kajti upanje, da človek ta poseg zopet razveljavi, je silno majhno.
Starešinstvo mestne skupščine mora zato v luči biblijskih temeljnih načel pretehtati, ali nek mož izpolnjuje pogoje za odgovorni položaj v skupščini, če je dal svoje dovoljenje za sterilizacijo, ker je bila njegova žena v nevarnem položaju. Ali kaže vse njegovo obnašanje, da ima globoko spoštovanje do Božje besede, ali pa ne jemlje resno biblijskega nasveta? Ali sprejema on sicer svoje odločitve vestno in s potrebno resnostjo? Če je njegov nagib za pristanek na sterilizacijo posledica pomanjkanja spoštovanja Božjih meril, bi se ta nespoštljivost verjetno pokazala tudi v drugih pogledih. Če pa izpolnjuje biblijske zahteve, ki so na primer navedene v 1. Timoteju 3, Titu 1 in drugih tekstih in ki veljajo za tiste, ki nosijo odgovornost v skupščini, tedaj s tem, da je njegova vest dovolila sterilizacijo kot poseg, s katerim se varuje življenje, ni brezpogojno neprikladen za odgovorno mesto. Seveda je treba upoštevati, kakšno je pri tem stališče skupščine. Če bi zadeva postala sporno vprašanje, ki bi nedostojno pritegovalo pozornost, bi to občutno vplivalo na njegovo sposobnost, da opravlja svojo službo učinkovito. Starešine naj sprejmejo svojo odločitev zatem, ko so pretehtali vse te faktorje.