Božja vest, čeprav so jo pisali ljudje
1. Kakšni možje so bili po človeških merilih pisci Biblije?
BIBLIJO je pisalo približno štirideset mož nekako šestnajst stoletij. Možje so bili nepopolni, delali so napake in so se lahko zmotili. Kot ljudje se med seboj niso razlikovali. Eden od njih, Pavel, je pojasnil možem, ki so njega in njegovega misijonarskega tovariša Barnabo napačno smatrali za bogova: »Tudi midva sva človeka, z vami enake narave.« (Dej. ap. 14:15) Merjeno po človeških merilih, so le redki pisci Biblije imeli posebno izobrazbo in izredne sposobnosti. Nekateri izmed njih so bili čisto preprosti ljudje: pastirji in ribiči.
2. Kako je mogoče, da so nepopolni ljudje napisali poročilo, ki je v resnici Božja »beseda«?
2 Kako je mogoče, da so ti nepopolni ljudje zapisali poročilo, ki je v resnici Božja vest? Ker niso pisali iz lastnega nagiba, temveč so bili od Boga navdihnjeni. »Vsako pismo je od Boga navdihnjeno,« je rekel apostol Pavel o tistem delu Svetega pisma, ki je bil v njegovem času na razpolago. — 2. Tim. 3:16.
3., 4. Zakaj je nevarno dvomiti v navdihnjenje Biblije?
3 Morda veruješ, da je Biblija navdihnjena Božja beseda. Toda kako močna je tvoja vera? Ali bi prenesla preizkušnjo? Prerok Jeremija je rekel: »Tako mi je beseda Jehovina v sramoto in v zasmeh ves dan.« (Jer. 20:8) Ali si pripravljen zaradi svoje vere prenašati sramotenje, zapostavljanje in celo smrt? Pod pritiskom trpljenja ali nasprotovanja lahko že majhen dvom v navdihnjenje Božje besede da povod za večji dvom, ta pa izpodkopava vero in slabi moč nekega človeka, da se ne more več upirati skušnjavam. (Jak. 1:6) Če pa si dejansko prepričan o tem, da je Biblija res Božja beseda in da je edino pravilno svoje življenje usmerjati po njej, tedaj boš sposobnejši upreti se kakršnemukoli pritisku in ne boš izbral poti najmanjšega odpora.
4 Kdor misli, da je Biblija — vsaj delno — morda vendarle proizvod človeških razmišljanj, bo lahko nekega dne poizkušal opravičiti se s takšnim mišljenjem, če bi preziral tisto, kar ona govori, da bi se tako izognil težavam. Toda s tem postavlja dejansko svoje upanje na večno življenje na kocko. Jezus Kristus je rekel: »Kdorkoli hoče dušo svojo ohraniti, jo izgubi; a kdor jo izgubi, ji pomore v življenje.« (Luk. 17:33) Zato ni samo prehodno zanimanje, da se preišče vprašanje, zakaj je Biblija, čeprav napisana od ljudi, dejansko Božja beseda, kajti gre za naše življenje.
KAKO SO PISCI BIBLIJE DOBILI SPOROČILA
5. Kakšno vlogo je igral neposredni narek v zvezi z biblijskim poročilom?
5 Božja vest je bila ljudem na Zemlji posredovana »na razne načine«. (Hebr. 1:1, 2) Eden teh je bil neposredni narek. K narekovanim delom Biblije spada Deset zapovedi (ki so bile posredovane tudi v pismeni obliki na dveh ploščah) ter vsi drugi zakoni in določbe Božje zaveze z Izraelci. Jehova Bog je posredoval ta zbir zakonov po angelih. (Dej. ap. 7:53) Mojzesu je bilo zato rečeno: »Napiši si te besede.« (2. Moj. 34:27) Tudi drugi, razen Mojzesa, so dobili posebne vesti z naročilom, da jih zapišejo. (Glej, na primer, 2. Sam. 7:5—16; Iza. 7:3—9 in Jer. 7:1 do 34.) Te posebne vesti je običajno posredoval angel, ki je zastopal Boga. — 1. Moj. 31:11—13.
6. Opiši način sanj, vizij in transa ter vlogo, ki so jo imele te stvari pri posredovanju Božje vesti ljudem.
6 Včasih je Jehova Bog uporabil sanje, vizije in trans, da bi svoje vesti posredoval ljudem. (4. Moj. 12:6; 1. Sam. 3:4—14; 2. Sam. 7:17; Dan. 9:20—27) V primeru sanj ali »nočne vizije« (NS), je videl speči sporočilo kakor neki film, s katerim mu je bila posredovana Božja vest ali namen. Drugi pa, ki so imeli vizije, so bili povsem budni; njim je bilo sporočilo posredovano pri zavesti s pomočjo slik. (Mat. 17:2—9; Luk. 9:32) Včasih je nekdo dobil vizijo zatem, ko je padel v trans. Čeprav je bil pri zavesti, ga je vizija toliko prevzela, da je pozabil na vse okoli sebe. (Dej. ap. 10:10—16; 11:5—10) Pisci Biblije, ki so dobili obvestila s sanjami, vizijami in transi, so morali zatem poiskati besede in izraze, da bi lahko na razumljiv način zapisali vse, kar so videli. — Hab. 2:2; Razod. 1:1, 11.
7. Kako so pisci Biblije dobili pojasnila o zgodovinskih dogodkih?
7 Precejšen del Biblije obravnava zgodovino — doživljaje posameznih oseb, družin, rodov in ljudstev. Kako so prišli pisci Biblije do teh poročil? V marsikaterem slučaju so tisto, kar so zapisali, sami doživeli. Pogosto pa so se morali opirati na druge izvore in zgodovinska poročila, ki so bila že na razpolago ter rodovnike ali pa so morali celo vprašati osebe, ki so lahko dale zanesljive podatke iz prve roke ali kako drugače. To je od piscev zahtevalo obsežne in skrbne preiskave. Ezra, duhovnik in šolani prepisovalec, je uporabil približno dvajset virov, da bi sestavil obe knjigi Letopisov. Zdravnik Lukež je pisal o svojem evangeliju naslednje: »Namenil sem se tudi jaz, ko sem vse od začetka skrbno izprašal, po vrsti ... pisati.« (Luk. 1:3) Zgodovinska poročila (kakor v 1. Mojzesovi in knjigi Joba) o začetku človeka in o zgodnjih dogodkih, o pogovorih v nevidnih nebesih in podobno, je Bog posredoval piscem bodisi neposredno ali po kom drugem. V zadnjem slučaju je bilo pojasnilo posredovano ustno ali pismeno, dokler ni postalo sestavni del biblijskega poročila.
8. Kdo je bil izvor mnogih modrih izrekov in nasvetov, ki jih najdemo v Bibliji?
8 Razen zgodovinskih poročil vsebuje Biblija tudi množino modrih izrekov in nasvetov. Pisci so del Pisem, ki so bila na razpolago, preučevali in jih uporabljali, nato pa zastopali lastne izkušnje in izkušnje drugih. Vedno znova najdemo v Bibliji pojasnila, ki to ponazarjajo. Psalmist David je opazoval, kako skrbi Bog za svoje služabnike in je zapisal: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Ps. 37:25) Modri pisec knjige Propovednika, Davidov sin Salomon, je ugotovil na osnovi svojih opazovanj naslednje: »Nič ni boljšega za človeka, nego da bi jedel in pil in dal duši svoji uživati dobro v trudu svojem. A videl sem, da je tudi to iz roke Božje.« (Prop. 2:24) Sestavljanje misli, ki so se opirale na človeške izkušnje, je zahtevalo, da pisec skrbno opravlja svoje delo. To se vidi iz Propovednika 12:9, 10, kjer beremo: »In ne samo moder je bil Propovednik, tudi ljudstvo je učil spoznanja in globoko je premišljal in izpraševal, tudi je sestavil mnogo pregovorov. Propovednik si je prizadeval, da najde prijetnih besed; in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice.«
VLOGA BOŽJEGA DUHA
9. Ali pomeni dejstvo, da je imel človeški trud vlogo pri pisanju Biblije, da je ona samo delno Božja vest?
9 Ali pomeni dejstvo, da je človeški trud imel vlogo pri pisanju Biblije, da je ona zato samo v omejenem smislu Božja beseda? Ali so le od Boga narekovani deli Božja vest? Ne, kajti vse, ne samo nekateri deli Biblije, so navdihnjeni od Boga. Jehova Bog je namreč pisce Biblije vodil s pomočjo svoje delujoče moči ali svojega duha. Psalmist David je to potrdil z naslednjimi besedami: »Duh Jehovin je govoril po meni in beseda njegova je bila na mojem jeziku.« — 2. Sam. 23:2.
10. Pojasni, kaj pomeni izraz »Božja beseda« glede na biblijsko gradivo?
10 Božja »beseda« na Davidovem jeziku ni bila ena sama »beseda«, temveč vsa vest. To se jasno vidi iz tega, kako Biblija uporablja izraz »beseda«. Eden od služabnikov preroka Elizeja je, na primer, rekel izraelskemu poveljniku Jehuju: »Besedo imam od tebe, o poglavar!« (2. Kralj. 9:5) Ta »beseda« se je izkazala kot Božja vest. Povedala je, da je Bog Jehuja predvidel za kralja nad deseterimi rodovi Izraela in ga pooblastil, da izvede Božjo obsodbo nad kraljevo hišo Ahaba. (2. Kralj. 9:6—10) Podobno se očitno nanaša tudi na Jerem. 23:29, kjer gre za neko vest, ne samo za eno samo »besedo«: »Ni li beseda moja kakor ogenj, govori Jehova in kakor kladivo, ki raztrupa skalo?« Ena sama »beseda«, ko se izpolni, ne bi mogla imeti tako uničujočega učinka, pač pa mogočna vest. Kako je uporabil Bog svojega duha, da je posredoval tako krepke vesti razumu biblijskih piscev in da potrdi, da ostanejo še dalje njegova »beseda«?
11. Zakaj ne poteka preroštvo Biblije iz »lastnega razlaganja«?
11 O vlogi, ki jo je imel Božji duh v zvezi s prerokbami, izvemo iz Biblije: »Nobeno prerokovanje pisma (se) ne godi po lastnem (privatnem, NS) razlaganju: ... Zakaj prerokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, temveč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil sveti duh.« (2. Petr. 1:20, 21) To pomeni, da biblijske prerokbe niso rezultat pojasnil in analiz, ki bi jih naredil pisec na osnovi dogodkov in hotenj svojega časa, tudi niso bili rezultati njegovega mnenja o tem, kam ti dogodki vodijo. Razum pisca je bil spodbujen od Božjega duha in tako je bil pisec naveden, da zapiše navdihnjeno vest, običajno s svojimi besedami. Besede so bile torej besede pisca, vest pa je potekala od Jehove Boga.
12. Kakšno vlogo igra Božji duh pri zapisovanju preteklih dogodkov?
12 Ali ni bilo gradivo, ki je postalo sestavni del Biblije, često zapisano šele leta po teh dogodkih? Da, to zadeva, na primer, poročila o Jezusovi zemeljski službi. Kljub temu je bil Božji duh odgovoren za to, da se je sestavilo točno poročilo. To se vidi iz naslednjih Jezusovih besed, namenjenih njegovim učencem: »Tolažnik (pomočnik) pa, sveti duh, ki ga pošlje oče v imenu mojem, on vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal.« (Jan. 14:26) Tako je skrbel Božji duh za to, da so se biblijski pisci točno spominjali vsega, kar naj bi vključili v biblijsko poročilo.
13. Kakšen dokaz obstaja, da je Božji duh izbiral gradivo, ki je bilo vključeno v Biblijo?
13 Po svojem duhu je skrbel Jehova Bog tudi za to, da je bilo tisto, kar je bilo zapisano, v povezavi z njegovim namenom, da lahko tistim, ki so želeli biti in ostati njegovi priznani služabniki, posreduje važen pouk. Izbiral je gradivo, ki je moralo biti zapisano. Zato je lahko apostol Pavel rekel: »Karkoli se je namreč poprej napisalo, je pisano nam v pouk, da imamo po potrpežljivosti in po tolažbi pisem, upanje.« (Rim. 15:4) Glede izkušenj Izraelcev v času Mojzesa pa je pojasnil: »To vse pa se jim je zgodilo kot zgledi, a napisalo se je za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov.« — 1. Kor. 10:11.
14. Ali je Bog »pripravil« dogodke v zvezi s prekrški Izraelcev, da bi ti lahko bili navedeni v opozorilo kristjanom? Pojasni to!
14 Iz tega ne smemo sklepati, da je Bog v vseh primerih postopal kot velik »dramatik« in da je namenoma pripravil dogodke, da bi ustvaril predslike, ki bi bile njegovim služabnikom poznejšega časa v opozorilo ali v spodbudo. Ne. Pri dogodkih, na katere se je skliceval apostol, so se Izraelci ravnali po lastnih odločitvah in željah, na primer, ko so postali žrtev godrnjanja, malikovanja in nečistovanja. Bog jih ni navedel na to. (1. Kor. 10:1—10) Z ozirom na to, da so bili Izraelci Božje zavezno ljudstvo, daje dejstvo, da so popustili skušnjavi, poseben poudarek naslednjemu apostolovemu opozorilu: »Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.« — 1. Kor. 10:12.
15. Kako se vidi iz pisma Jude, da je Božji duh izbiral gradivo?
15 Namesto da bi Jehova povzročil te dogodke, je enostavno dopustil, da so se določene situacije naravno razvijale; zatem je navedel pisce, da so zapisali, kar je smatral za dragoceno glede bodočnosti. Da bi bil izbor gradiva, zapisanega v biblijsko poročilo, dejansko voden od Božjega duha, se vidi iz pisma učenca Jude. Juda je najprej nameraval pisati o skupni rešitvi z duhom maziljenih kristjanov. Toda pod vplivom Božjega duha je spoznal, da njegovi soverniki potrebujejo nekaj drugega, da bi bili sposobni rešiti situacijo, v kateri so se nahajali. Razložil je, zakaj je spremenil svoj namen: »Ljubljeni, ko sem si mnogo prizadeval, pisati vam o skupnem nam zveličanju, se mi je potrebno videlo, pisati vam opominjaje, da se vrlo borite za vero, ki je enkrat za vselej izročena svetim. Kajti priplazili so se neki ljudje, zdavnaj naprej zapisani za to sodbo, brezbožni, ki milost Boga našega krivo rabijo v razuzdanost in taje edinega Vladarja in Gospoda našega, Jezusa Kristusa.« (Juda 3, 4) Tisto, kar je Juda napisal pod vodstvom Božjega duha, je bilo prav tisto, kar so njegovi soverniki potrebovali, da bi se lahko upirali pokvarjenim vplivom.
16. Ali so biblijski pisci kdaj razvili osebno iniciativo pri pojasnjevanju gradiva? Pojasni to!
16 Ali pomeni dejstvo, da je izbiro gradiva za biblijsko poročilo vodil Božji duh — da biblijski pisci glede tistega, kar so zapisovali, niso razvijali nobene osebne iniciative? Ne, pogosto so imeli cilj v mislih in so temu odgovarjajoče pisali. Odgovarjali so na določena vprašanja ali poizkušali pojasnjevati točke, ki so bile povod za nesporazume. Primer za to je drugi list apostola Pavla, naslovljen skupščini v Solunu. Nekateri v skupščini so napačno sklepali, da je prisotnost Jezusa Kristusa v kraljevski moči neposredno pred njimi. Razen tega nekateri niso upoštevali njegovega že danega nasveta, naj marljivo delajo in pošteno postopajo glede tistih, ki so zunaj. V svojem pismu je Pavel govoril o tem in pokazal, kakšno stališče mora imeti kristjan do teh stvari. (1. Tesal. 4:10—12; 2. Tesal. 2:1—3; 3:10—15) Ker so pisci Biblije, kakor je bil Pavel, sledili vodstvu Božjega duha, je bilo vse, kar so pisali, v popolnem soglasju z Božjim namenom in zato zanesljivo.
ČLOVEŠKA MIŠLJENJA — Z BOŽJIM PRIZNANJEM ALI BREZ NJEGA?
17., 18. Kako naj razumemo pojasnilo, da je Pavel izrazil svoje lastno mnenje?
17 Kaj pa, če so pisci Biblije navidezno izrazili svoja lastna mnenja? Za primer vzemi naslednjo izjavo apostola Pavla: »Drugim pa pravim jaz, ne Gospod ...« »Zastran devic pa nimam Gospodove zapovedi, ali dajem svet.« »Ali srečnejša je (vdova) po mojem mnenju, če ostane tako (namreč neporočena); mislim pa, da imam tudi jaz duha Božjega.« (1. Kor. 7:12, 25, 40) Kaj je mislil Pavel s temi izjavami?
18 Apostol pri obravnavanju teh misli ni mogel navesti nobenega neposrednega pouka od Gospoda Jezusa Kristusa, zato je napisal svoje »mnenje«. Toda pisal je pod vodstvom Božjega duha in je zato v svojem pisanju izrazil Božje gledišče. To je potrjeno z dejstvom, da je apostol Peter uvrstil Pavlova pisma enako kakor ostale spise, ko je rekel: »Potrpežljivost Gospoda našega imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal po dani mu modrosti, kakor i v vseh listih svojih, govoreč v njih o teh rečeh; ki je v njih nekaj težko umljivega, kar nevedni in neutrjeni zavijajo, kakor tudi druga pisma, v lastno pogubo svojo.« — 2. Petr. 3:15, 16.
19. V katerem pogledu je Biblija Božja vest?
19 Vidimo torej lahko, da je Biblija kot celota Božja »beseda« ali vest, ker je bilo vse napisano pod vodstvom njegovega duha, da bi služila njegovemu namenu in bi bile stvari pojasnjene odgovarjajoče dejstvom. Kadar Biblija citira izjave ljudi ali poroča, kaj so delali pod določenimi okoliščinami, se iz vzporednih tekstov jasno vidi, ali naj mi njihov način postopanja posnemamo ali ne in če naj njihov način mišljenja sprejmemo ali ne.
20. Pojasni, kako bi lahko nekdo uporabil Biblijo, da bi gledišče nepopolnih ljudi pripisal Bogu?
20 Vzemi za primer Jobovo knjigo. Velik del knjige obravnava napačna gledišča, ki so jih imeli trije Jobovi prijatelji in včasih celo sam Job. Takšna napačna sklepanja ali nesporazumi očitno niso bili navdihnjeni od Boga. Jobov tovariš Elifaz je, na primer, nepravično očital Bogu: »Glej, svetnikom svojim ne zaupa in nebesa niso čista v njegovih očeh!« (Job 15:15) Pozneje je Jehova Bog pokaral Elifaza in njegova prijatelja zaradi njihovih napačnih prikazovanj. Elifazu je rekel: »Srd moj je razvnet zoper tebe in zoper tebe in zoper oba prijatelja tvoja, ker niste govorili o meni pravega kakor hlapec moj Job.« (Job 42:7) Elifaz in njegova tovariša očitno nista bila od Boga navdihnjena, toda pisec Jobove knjige je pod vodstvom Božjega duha napisal točno poročilo o njihovih izjavah, to pa zato, da pokaže in razgali napačna gledišča o tem, zakaj je Bog dopustil zlo. Tako je torej Biblija kot celota Božja navdihnjena beseda ali njegova vest. Ta primer pa pokaže, da moramo biti oprezni, kadar citiramo določene biblijske tekste. Če jih iztrgamo iz povezanosti, se lahko zgodi, da po krivici pripišemo Bogu nekaj, kar je v resnici gledišče nepopolnih ljudi.
BOG JE RAZODEL SVOJO MODROST, KER JE DOVOLIL, DA SO NJEGOVO BESEDO MAPISALI LJUDJE
21. Ali ne bi bilo za nas, nepopolne ljudi, boljše, če bi Jehova Bog za pisanje cele Biblije pooblastil angele?
21 To, da je Bog pooblastil ljudi, naj napišejo njegovo »besedo«, je dokaz njegove velike modrosti, saj nam je na ta način dal ravno tisto, kar mi, nepopolni ljudje, potrebujemo. On bi lahko pooblastil tudi angele, toda mar bi bila njegova »beseda« tedaj prav tako odgovarjajoča? Vzemimo, da bi angeli lahko opisali Božje čudovite lastnosti in njegova veličastna dela. Lahko bi izrazili globino svoje lastne predanosti in svojega cenjenja za Božje brezmejne darove. Toda mar nam, nepopolnim ljudem, ne bi bilo težko razumeti poročila, ki bi vsebovalo le izjave popolnih duhovnih stvarjenj, ki nas po izkušnjah in znanju daleč prekašajo? Življenje v njihovem področju ne bi moglo biti opisano tako, kakor poznamo življenje mi, z vso radostjo in s strahom, z razočaranji in skrbmi. Zato je Jehova Bog s tem, da je uporabil ljudi, poskrbel, da vsebuje njegova »beseda« toplino, mnogostranost in privlačnost, ki jo je lahko dobila samo s človeškim elementom.
22. Kakšni problemi glede razumevanja bi lahko nastali, če bi v Bibliji ne bilo človeškega elementa?
22 Če bi v Bibliji človeškega elementa sploh ne bilo, bi verjetno zelo težko razumeli njeno vest. Verjetno bi zelo težko doumeli, kako bi mogli mi, nepopolni ljudje, dobiti Božjo naklonjenost. Če bi, na primer, v Bibliji pisalo samo »Bog je usmiljen«, to ne bi bilo dovolj in mi ne bi razumeli, kaj to v resnici pomeni. Nam ljudem morajo biti takšne stvari tako pojasnjene, da jih lahko doumemo. Ker so torej Biblijo pisali ljudje, so v njej določeni primeri vzeti iz življenja in pojasnjeni s človeškega stališča. Poroča nam o ljudeh, ki so, čeprav so poznali Božji zakon, podlegli svojim slabostim in postali krivi težkih prestopov. Včasih celo sam prizadeti poroča o svojih občutkih in reakcijah, istočasno pa izvemo, kako mu je bilo izkazano usmiljenje.
23., 24. Pojasni, kaj se je zgodilo Davidu v zvezi z Batsebo, in razloži, kaj se lahko iz tega naučimo o Bogu Jehovi?
23 Vzemimo primer kralja Davida. Dokazal je, da ima izredno vero. Vendar so ga okoliščine privedle tako daleč, da je postal žrtev napačne zahteve. Pritegnila ga je žena Urija, ki je Davidovo kraljestvo zvesto podpiral. David je dopustil, da je postajala njegova zahteva vse večja in končno je poslal po Urijevo ženo Batsebo, da jo pripeljejo v njegovo palačo. Morda ni mislil imeti z njo spolnih odnosov, toda njegova strast je bila tako močna, da je prešuštvoval. Ko je izvedel, da je Batseba zanosila, je hitro poizkušal stvar zatajiti; poklical je Urija domov v upanju, da bo imel odnose s svojo ženo. Ko se to ni zgodilo, je bil obupan. Izgledalo je, da obstaja samo še ena možnost, da Batsebin zakonolom ne bi odkrili, in ta je bila v tem, da odstrani njenega zakonskega moža in si jo vzame za ženo. Tako je David naročil, da se naj Urija bori na takšnem položaju, da bo zagotovo usmrčen. Urija je umrl in nato je vzel David ovdovelo Batsebo za ženo. — 2. Sam. 11:2 do 27.
24 Ko je prerok Natan Davidu predočil to hudo krivico, je bil David globoko prizadet in izrazil je veliko žalost nad tem grehom. Vzkliknil je: »Grešil sem zoper Jehovo.« (2. Sam. 12:13) Ko je videl Jehova kesanje, ki je prišlo iz Davidovega srca, ga je sprejel in čeprav ga je kaznoval, ga kot svojega služabnika ni zavrgel. David zato ni pretiraval, ko je v enem svojih Psalmov napisal: »Ti pa, Jehova, Bog mogočni, usmiljen si in milosten, počasen v jezo in obilen v milosti in resnici.« — Ps. 86:15.
25. Kaj se naučimo o Jehovinem usmiljenju iz njegovega postopanja z Izraelci v Jeremijevem času?
25 Biblija pa poroča tudi o nezvestih prebivalcih Jeruzalema v dneh Jeremije. Ljudstvo kot celota ni poslušalo opominov, naj se pokesa. Trmoglavo so vztrajali v svoji nezakonitosti. Zato jim Jehova ni izkazal nobenega usmiljenja več; odtegnil jim je svojo zaščito in dovolil, da so jim Babilonci povzročili strašno nesrečo. Branil se je poslušati, čeprav so v obupu klicali na pomoč. Zakaj? Ker so ostali trmoglavi in o tem je pisal prerok Jeremija: »Ogrnil si se z jezo in preganjal nas, moril si brez milosti. Z oblakom si se ogrnil, da ne predere molitev.« — Žal. 3:43, 44.
26. Kako nam primeri iz resničnega življenja pomagajo spoznati Jehovo?
26 S takšnimi dogodki iz resničnega življenja dobimo uravnovešeno predstavo o tem, kakšen Bog je Jehova in kako bo z nami postopal. Neglede na to, kako hudo bi mogli nepopolni ljudje grešiti, lahko dobijo Božje odpuščanje, če se resnično kesajo. Če pa še naprej prestopajo njegove pravične zapovedi, ne da bi se kesali, ne bodo ušli njegovi kazni. Ker opiše Biblija vso Božjo osebnost na način, ki ga mi nepopolni ljudje razumemo, ga lahko resnično spoznamo kot osebo.
27. V koliko je Biblija tako napisana, da se lahko preišče človekovo srce?
27 Biblija je napisana tako, da razodeva, kaj je v srcih ljudi. (Hebr. 4:12) Kdor želi najti v Bibliji navidezne madeže in nasprotja, jih lahko najde. Razlog za to je v tem, da Biblija ne poroča o vseh posameznostih neke zadeve. Pogosto poroča o stališču, besedah in dejanjih neke osebe, ne da bi jih neposredno odobravala ali grajala. Zato nekateri ob branju določenih poročil dvomijo, če je bil Bog resnično pravičen in pošten v vsem, kar je delal. Tedaj uporabijo to kot opravičilo, da ne morejo narediti v svojem življenju sprememb, ki jih Biblija priporoča. To je v soglasju z Božjim namenom, da pripozna samo takšne za svoje služabnike, ki ga resnično ljubijo in cenijo zaradi njegovih lastnosti.— 5. Moj. 30:11—20; 1. Jan. 4:8—10; 5:2, 3.
28. Kakšno gledišče bodo imele osebe, ki cenijo vrednost Biblije, o navideznih nasprotjih? Ponazori to!
28 Nekdo, ki Biblijo zares preučuje in ki je zares spoznal, kako čudovita navodila daje za življenje, ne uporablja navideznih nasprotij, da bi Biblijo kot Božjo vest za ljudi spravljal na slab glas. Ne da bi se zaprl pred navideznimi problemi, nikakor, toda spozna, da je Biblija harmonična celota in zato skrbno pazi na to, da upošteva povezanost, v kateri Biblija kot celota pojasnjuje določeni dogodek ali določeno situacijo. To lepo ponazori naslednji primer. Vzemimo, da imaš zelo dobrega prijatelja, za katerega veš, da je dober oče in mož, ki je dejansko zaskrbljen za dobro svojih otrok. Če bi slišal, da je svojega sina hudo kaznoval, ali bi takoj pomislil, da je postopal popolnoma neupravičeno in nerazumno? Seveda ne; ker ga poznaš, boš sklepal, da je gotovo imel za svoje postopanje v tej situaciji upravičene razloge. Podobno je z Biblijo. Ona daje dovolj pojasnil o osebnosti, načinu in vrsti postopanja Jehove tako, da lahko vemo, kakšen Bog je. Če zato v nekih določenih situacijah niso podane vse posameznosti, zakaj bi se tedaj razburjali in mislili, da je Bog neprijazen, neusmiljen ali krivičen? Če bi tako storili, bi pomenilo, da zanikamo mnoge, v Bibliji zapisane dokaze za to, da je ljubeč, usmiljen in pravičen Bog. — 2. Moj. 34:6, 7; Iza. 63:7—9.
29. Zakaj naj ne bomo presenečeni, če najdemo nekaj navideznih nasprotij v Bibliji?
29 Še en nadaljnji razlog je, zakaj lahko pričakujemo, da so v Bibliji majhna odstopanja in navidezna nasprotja, kadar obravnava enakovrstno gradivo. Vzemimo samo poročila o Jezusovi zemeljski službi. Pisali so jih štirje možje. Od treh piscev, katerih poklice poznamo, je bil eden izšolan zdravnik, drugi je bil pobiralec davkov, tretji pa ribič. Jehova tem možem ni enostavno narekoval, kaj naj zapišejo, temveč jih je samo vodil po svoji delujoči moči, s svetim duhom, da bi bilo poročilo točno. Zato seveda lahko pričakujemo določene razlike. Vsak pisec bi lahko mnogo več vključil v svoje poročilo, kakor je naredil. Eden izmed njih, apostol Janez, je celo rekel: »Jezus je storil pred učenci svojimi še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi.« (Jan. 20:30) Evangeliji so zato zelo kratki in posameznosti, ki jih najdemo v enem, manjkajo v drugem evangeliju. Namesto da bi si nasprotovala, se ta poročila med seboj dopolnjujejo in nam pomagajo dobiti popolnejšo sliko. Istočasno dajejo te razlike nadaljnji dokaz za zanesljivost Biblije. Zakaj? Dokazujejo, da se pisci niso med seboj dogovorili za pisanje neresnične zgodbe.
30. Zakaj ni nobenega razloga za vznemirjanje zaradi malenkostnih odstopanj v Bibliji?
30 Zato res ni nobenega razloga za to, da se določeni ljudje razburjajo zaradi malenkostnih odstopanj. Vseeno, kako učeni in izobraženi bi mogli biti, v resnici niso sposobni ocenjevati stvari, ki jih niso sami doživeli. In tudi če bi bili osebno prisotni, bi zapisali v svojih poročilih različna gledišča o tem, kar so videli ali doživeli. Pošteno ocenjevanje evangelijev pokaže, da so štiri ločena pričevanja, ki harmonično podpirajo važno resnico: da je Jezus Kristus Božji sin. — Jan. 20:31.
ALI JE BILA BOŽJA VEST POSREDOVANA VERODOSTOJNO?
31. Kakšno vprašanje se pojavi glede dejstva, da ne obstajajo več originalni manuskripti Biblije?
31 Božja vest, ki je v štirih evangelijih in v ostalem delu Biblije, ni ostala ohranjena v originalnih manuskriptih. Originalni manuskripti so bili uničeni pred davnim časom bodisi zaradi uporabljanja ali zaradi uničujočega vremenskega vpliva. Kako smo lahko sigurni, da Božja vest v teku mnogih stoletij ni bila skazena zaradi mnogega prepisovanja?
32. Kaj pravi sama Biblija o ohranitvi Božje vesti in kaj je bilo v zvezi s tem potrebno?
32 Biblija sama obrača pozornost na ohranitev Božje »besede«. V Izaiji 40:8 beremo: »Trava sahne, cvetica vene, a beseda Boga našega ostane vekomaj!« Da bi te besede veljale tudi v bodočih generacijah, je morala Božja »beseda« ostati nespremenjena. Če bi vsled mnogih napak pri prepisovanju bila popačena, tedaj ne bi bila več Božja vest. Ali so dokazi za to, da je ostala Božja »beseda« zanesljiva? Prav gotovo!
33. Kako so prepisovalci Biblije na splošno opravljali svoje delo?
33 Prepisovalci Svetih spisov so delali zelo skrbno. Pri prepisovanju Hebrejskih spisov mnogi pismarji niso šteli le besed, temveč tudi črke, ki so jih prepisali. Če so našli le najmanjšo napako — pri zapisu ene edine črke — se je lahko zgodilo, da so iztrgali cel odstavek in ga nadomestili z novim, brez napake. Pismarjem je prešlo v navado, da so vsako besedo, preden so jo zapisali, glasno prebrali. Napisati eno samo besedo po spominu so smatrali mnogi za velik greh. Tudi pisci Krščanskih grških spisov so, čeprav pogosto niso bili poklicni pismarji, prav tako skrbno opravljali svoje delo. Zato je prišlo, kar je zelo pomembno, do redkih napak in napake, ki so bile storjene, niso bistveno vplivale na vesti.
34. Kaj pokaže primerjalni študij starih biblijskih manuskriptov glede verodostojnosti biblijskega teksta, ki ga imamo danes?
34 Primerjalni študij desettisočev starih biblijskih manuskriptov, izmed katerih so nekateri stari približno 2000 let, je pokazal, da je bil tekst točno posredovan. O tekstu Hebrejskih spisov je rekel učenjak W. H. Green: »Z gotovostjo lahko rečemo, da nobeno drugo delo starega časa ni bilo tako točno posredovano.« Znani učenjak sir Frederic Kenyon je v uvodu svojih sedmih knjig o »Chester Beatty Biblical Papyri« pojasnil:
»Prvi in najvažnejši zaključek, ki ga lahko naredimo iz preiskav (papirusov), je zadovoljivo dejstvo, da potrjujejo bistveno neoporečnost obstoječih tekstov. Niti v starem niti v novem testamentu se ne ugotovi kakega očitnega ali osnovnega odstopanja. Nobenih pomembnih izpustov ni, ni dodatnih odlomkov in nobenih odstopanj, ki bi vplivali na važna dejstva ali nauke. Odstopanja v tekstu so malenkostna in zadevajo vrstni red besed ali točnost uporabljenih besed ... Toda najvažnejša je potrditev — na osnovi dokazov zgodnjih datumov, ki so bili doslej na razpolago —, da so obstoječi teksti nepopačeni.«
V svoji knjigi The Bible and Archaeology je napisal podobno:
»Časovni razmak med pratekstom in najzgodnejšimi prejetimi teksti je tako majhen, da se ga praktično lahko prezre. Zadnji razlog za dvom, če so ostali spisi resnično v bistvu tako ohranjeni, kakor so bili prvotno napisani, je s tem odstranjen. Tako pristnost kakor tudi splošna nespremenjenost knjig Nove zaveze je lahko dokončno smatrana za dokazano.«
35. Kako lahko Biblija deluje danes na nas?
35 Božja vest, ki so jo pod vodstvom njegovega duha napisali ljudje, je dejansko do današnjega dne ostala zanesljiva. Ta zanesljiva ohranitev ima tudi svoj namen. Vest sama lahko na tiste, ki jo sprejmejo kot tako, ki poteka od Boga, izvaja na splošno dober vpliv. Še danes se lahko uporabi besede, ki so bile namenjene kristjanom v Solunu, za stotisoče po vsej Zemlji: »... da ste, prejemši od nas besedo oznanila Božjega (ali vest), jo sprejeli ne kot besedo človeško, ampak, kakor je resnično, kot besedo Božjo, ki tudi deluje v vas verujočih.« (1. Tes. 2:13) Kakor Solunčani, so tudi mnogi v našem času pripravljeni prenašati trpljenje zaradi svoje vere v Sveto pismo, ker so prepričani, da je dejansko Božja navdihnjena »beseda«. (1. Tes. 2:14—16) Ali imaš enako prepričanje? Ali deluje ta »beseda« ali ta vest tudi na tebe? Ali ti koristi v tvojem vsakdanjem življenju?
[Slike na straneh 8, 9]
Bog je dal deset zapovedi v napisani obliki
Angeli so ljudem posredovali Božjo besedo
Božji duh je nadziral, katera dejstva naj se izbere iz prejšnjih poročil
Preroki so prejemali Božje vizije v popolnoma budnem stanju
Božje poslanice so bile posredovane kot sanje