Ali je Biblija le proizvod človeške modrosti?
ZA mnoge je Biblija le knjiga, ki so jo napisali modri možje starega časa. Toda Biblija sama ne trdi tega, temveč zatrjuje, da je od Boga navdihnjena knjiga. (2. Sam. 23:2; 2. Tim. 3:16; 2. Petr. 1:20, 21) Če je tako, potem mora vsebovati prepričljive dokaze za to, da ni le proizvod modrih mož prejšnjih časov.
Ali so takšni dokazi? Ali vsebuje Biblija bolj točne podatke o določenih temah kakor drugi viri starega časa? Ali v njej ni napačnih pogledov, ki so vladali v tistem času, ko so pisali različne dele Biblije? Ali vzdrži preiskavo v luči današnjega znanja?
ZNANJE O ZEMLJI
Danes zagotovo vemo, da Zemlja ne stoji na nekih podporah. Toda takrat, ko so se pisali starejši deli Biblije, so imeli ljudje na splošno drugačno predstavo. Po nekem takrat razširjenem mnenju je bila Zemlja okrogla ploskev, ki jo nosijo štirje sloni, ki stojijo na veliki želvi.
Ali so takšna mišljenja imela kakšen vpliv na Biblijo? Ne. V Jobu 26:7 je rečeno: »(Bog) razteza severno nebo čez praznino in zemljo obeša na ničemer.« Ta natančni podatek je že pred davnim časom naredil velik vtis na biblijske učenjake. Tako je, na primer, pisal F. C. Cook v devetnajstem stoletju: »Ona (Biblija) postavlja nenavadno energičen protest proti vsem, med pogani razširjenim praznovernim glediščem ... Job ničesar ne ve o trdnih podporah, ki podpirajo mogočno zemljo. Kako je Job izvedel za ta astronomsko dokazana dejstva, in sicer, da plava Zemlja v praznem prostoru, je vprašanje, na katerega komaj lahko odgovori nekdo, ki zanika navdihnjenje Biblije.«
Kar govori Biblija o Zemlji je v primerjavi s celotno vsebino le mimogrede omenjeno. Biblija posreduje predvsem razumne nasvete o tem, kako lahko živimo življenje, ki bi bilo v soglasju z Božjo voljo. Njena vsebina torej stoji logično daleč nad tistim, kar so kot navodila priporočali nepopolni ljudje, ki se ne držijo Biblije, ali kar še priporočajo.
RAZUMEN ZDRAVSTVENI NASVET
Kot primer naj bo zakon, ki je bil po Mojzesu dan Izraelskemu ljudstvu pred tri tisoč petsto leti. Med ostalim naj bi varovali zdravje in dobro počutje ljudstva. Če bi se Izraelci poslušno držali tega zakona, bi bilo njihovo zdravstveno stanje dobro. (Primerjaj 2. Moj. 15:26; 3. Moj. 26:14—16.) Ali je šlo samo za neutemeljeno obljubo, ali pa so imeli v Mojzesovem zakonu zahtevani ukrepi dejansko dober učinek?
Celo potem, ko so Izraelci že dobili postavo, na zdravstvenem področju tudi v pomembnejših kulturah niso bili preveč napredni. Francoski zdravnik in učenjak Georges Roux piše: »Tako diagnoza kakor tudi napoved mezopotamskih zdravnikov je bila mešanica praznoverja in točnega opazovanja.« O egipčanskih zdravnikih in njihovih zdravilih je rečeno: »Iz starih medicinskih papirusov, ki so se ohranili in od katerih je najbolj obsežen papirus Ebers, izvemo, da je temeljilo medicinsko znanje teh zdravnikov izključno na izkušnjah in večinoma na magiji. Čeprav so imeli dovolj priložnosti, da spoznajo anatomijo človeka, o njej niso vedeli takorekoč ničesar.« The International Standard Bible Encyclopaedia, zvezek IV, str. 2393.)
Večina v papirusu Ebers navedenih receptov ni le brez vrednosti, temveč so bili mnogi celo precej nevarni. To zadeva predvsem zdravila, za katera so uporabljali človeške ali živalske izločke. Za zdravljenje ran, od katerih so odpadle kraste, so priporočali kašasti obkladek, narejen iz izmečkov pismarja, temeljito zmešanih s svežim mlekom. Za odstranitev iveri naj bi se uporabilo naslednje sredstvo: »Kuhati kri črvov in zmečkati v olju; ubiti krta, kuhati in iztisniti v olje; oslovsko blato pomešati s svežim mlekom. Nanesti na odprto mesto.« Namesto da bi olajšali bolezen, je lahko takšna uporaba blata vodila le k različnim nevarnim infekcijam, kakor je na primer tetanus (otrpni krč).
Navodila Mojzesove postave pa niso bila pod vplivom zmotnih predstav, kakršne najdemo v papirusu Ebers. Človeški izločki so bili v Mojzesovem zakonu smatrani za nečiste in jih je bilo treba pokriti z zemljo. V predpisih za vojni tabor izrecno piše: »Imej tudi kraj zunaj taborišča, kamor boš hodil k svoji potrebi; in lopatico imej med svojim orodjem in kadar zunaj počeneš, koplji ž njo okrog in obrni se in zagrebi, kar je šlo iz tebe.« (5. Moj. 23:12, 13) Razlika med Mojzesovim zakonom in egipčanskimi običaji je zares presenetljiva, še posebno če pomislimo, da je Mojzes, kateremu je dal Bog zakon za Izraelce, »bil naučen vseh modrosti Egipčanov«. — Dej. ap. 7:22.
Če bi v zadnjih stoletjih bili spoznali, da je v določenih pripravah v Mojzesovem zakonu izražena višja modrost, bi lahko preprečili mnoge smrtne slučaje. Še v prejšnjem stoletju je bila umrljivost v Evropi zastrašujoče visoka, ker zdravstveni delavci niso poznali razumnih higienskih predpisov. Na mnogih porodniških oddelkih je umrla približno vsaka četrta žena zaradi porodnega prisada. Kaj je bil vzrok temu? Študenti medicine, ki so se v secirni dvorani dotikali mrtvih, so običajno šli neposredno zatem v porodniški oddelek in opravljali preiskave, ne da bi si pred tem vsaj roke umili. Tako so povzročitelje bolezni prenašali z mrtvih na žive. Zdravniku I. P. Semmelweisu, ki je delal v dunajski porodnišnici, je to zbudilo pozornost in odredil je, da si morajo študenti pred pregledom umiti svoje roke v klorirani vodi. Smrtni primeri so se zatem na tem porodnem oddelku očitno zmanjšali. Umrla je samo še vsaka osemdeseta žena.
Pozneje je Semmelweis nadaljeval s svojim delom na Madžarskem, v svoji domovini, in dobil za uspehe državno priznanje. Evropski zdravniki kot celota pa so zavračali umivanje rok. Izdajatelj dunajskega zdravstvenega časopisa je celo pojasnil, da je treba »narediti nesmislu umivanja rok v klorirani vodi« konec. Leta 1861 je objavil Semmelweis razpravo o svojih rezultatih in postopkih in jo poslal vsem znanim porodničarjem in Zdravniškim zvezam. Medicinski svet je na to neugodno reagiral. Na neki konferenci nemških zdravnikov in prirodoslovcev se je večina prisotnih izjasnila proti Semmelweisovemu razsodnemu medicinskemu stališču.
Evropski zdravniki in znanstveniki devetnajstega stoletja so smatrali, da so učeni možje, toda odklanjali so — nedvomno iz nevednosti — višjo modrost, ki je prišla že tisočletja prej do izraza v higienskih predpisih Mojzesovega zakona. V tem zakonu je bilo pojasnjeno, da je vsak, ki se dotakne mrliča, nečist in se mora podrediti očiščevanju tako, da se mora okopati in oprati svoje obleke. Sedem dni je bil nečist in se je moral v tem času izogibati vsakega telesnega stika z drugimi. Vsak pa, ki se ga je slučajno dotaknil, je bil nečist do večera tistega dne. S takšnim ukrepom se je preprečilo, da bi se povzročitelji smrtnih bolezni prenašali na žive s trupel, ali z ene osebe na drugo. — 4. Moj. 19:11—22.
Predstavljajmo si, koliko človeških življenj bi bilo rešenih, če bi zdravniki preteklega stoletja smatrali Mojzesov zakon kot zakon od Boga! Brez dvoma bi bili tedaj pri ravnanju z živimi in mrtvimi bolj oprezni.
Na določenih področjih so šele v novejšem času spoznali, kako modra so pojasnila Biblije. Primer za to je zapoved o obrezi, ki je bila dana Abrahamu in ki se je pozneje pojavila tudi v Mojzesovem zakonu. Predvidela je, da se mora obreza narediti osmi dan po rojstvu dečka. (1. Moj. 17:12; 3. Moj. 12:2, 3) Zakaj pa osmi dan?
Danes vedo, da obstajajo za to razumni zdravstveni razlogi. Ugotovili so, da organizem otroka pred petim do sedmim dnem še nima normalne količine krvnega faktorja vitamina K. Za protrombin, ki je nadaljnji važni faktor, pa izgleda, da je prav osmi dan prisoten v večji količini kakor ob kateremkoli drugem času v življenju otroka. Oprt na te znake, prihaja S. I. McMillen, zdravnik na nekem Collegu, do zaključka: »Za obrezo je najugodnejši osmi dan.« (None of These Diseases, str. 22, 23)
Ali je bila odločitev tega dne čisto slučajna? Omembe vredno je, da samo tisti obrezujejo dečke osmi dan, na katere vpliva Biblija, čeprav je tudi pri drugih narodih že dolgo v navadi obreza. Ali ni zato razumno sprejeti pojasnilo Biblije, da je stvarnik človeka določil ta dan? Ali naj ne pričakujemo tega od tistega, ki je pokazoval, da prispeva poslušnost do njegovega zakona k zdravju ljudstva?
Ne moremo torej zanikati, da so v Bibliji pojasnila, ki dokazujejo presenetljivo modrost. Brez dvoma obstajajo jasni dokazi za to, da ni enostavno proizvod človeške modrosti. Njene izjave dokazujejo modrost, ki jo modri možje sveta v času pisanja Biblije niso imeli. Je pa še neki tehtnejši faktor, ki dokazuje, da je Biblija knjiga, ki izvira od Boga. Za kaj gre pri tem?