Živeti zadovoljno
1. Zakaj danes milijone ljudi ne živi zadovoljno?
VEČINA zemeljskega prebivalstva danes ne živi zadovoljno. Mnoge so zasužnjili krivi nauki o smrti in stanju mrtvih. Drugi so se predali brezupnosti in obupu. Milijone ljudi je potrebnih osvoboditve, da bi res zadovoljno zaživeli. Preglej naslednje:
2.–4. Kako so verski nazori o stanju mrtvih delovali na pripadnike nekrščanskih religij?
2 Skoraj v vseh deželah Azije in nekaterih predelih Afrike veruje milijone ljudi, da morajo vse svoje življenje častiti mrtve prednike. Pred spominsko ploščo pokojnih sorodnikov molijo ter prinašajo kadila, kitijo grobove s cvetjem in žrtvujejo jedila. Zakaj delajo to? Naučeni so namreč, da bo takšno čaščenje omogočilo mrtvim v onostranstvu srečno življenje ter jim pomagalo, da ne bi postali zli duhovi.
3 Posebno kar zadeva žalne slovesnosti in pogrebe ni žalujočim prav nič žal nobenih stroškov, samo da bi pomagali pokojnim. V nekaterih predelih Azije delajo iz papirja cele hiše in druge predmete, ki so vredni več sto, včasih tudi več tisoč dolarjev ter jih potem sežigajo, da bi pomagali duhu umrlega.
4 Sežiganje takšnih papirnatih stvari temelji na verovanju v vice. Po tem nauku mora duh umrlega dve leti po smrti potovati po vicah in mu lahko le drugi pomagajo priti v nebesa. Z žrtvovanjem papirnatih predmetov se želi pokazati, da je pokojnik lepo živel in mu je zagotovljeno vse, kar potrebuje za življenje v onostranstvu. Številni Azijci verujejo, da bo s tem njegov duh hitreje rešen iz vic.
5. Kaj delajo člani mnogih krščanskih cerkva v upanju, da bodo skrajšali čas, ki bi ga morali sami ali njihovi sorodniki preživeti v vicah?
5 Je v krščanstvu kaj drugače? Pravzaprav ne. Že stoletja plačujejo revni in bogati cerkvam obilo denarja v upanju, da bodo s tem skrajšali čas, ki naj bi ga sami ali njihovi sorodniki prestajali v vicah. O tem običaju piše Corliss Lamont v svoji knjigi The Illusion of Immortality (Iluzija nesmrtnosti):
»Od zgodnjega srednjega veka je katoliška cerkev z izdajo odpustkov od revnih in bogatih dobila ogromne vsote denarja. Ti odpustki, ki so se dobili za denar, miloščino in za druga dobra dela, naj bi popolnoma ali delno omilili kazen v vicah, ki naj bi jo prestajala darovalčeva duša po smrti ali pa duša umrlega sorodnika ali prijatelja ... Ruska pravoslavna cerkev je s podobnimi priprošnjami za mrtve neznansko obogatela. Denarja ni stalno jemala le od delavcev in kmetov, ki jim je šlo za to, da omilijo Božjo kazen. Mnogi plemiči in pristaši zgornjih slojev so postavljali celo samostane in cerkve s pogojem, da bodo po njihovi smrti vsak dan molili za njihove duše.« (str. 17, 18).
6. Kaj po mišljenju mnogih ljudi mrtvi lahko prizadenejo živim?
6 Zelo razširjeno je tudi mnenje, da so živi potrebni pomoči, da bi se zaščitili pred mrtvimi. V mnogih krajih Afrike se družina posvetuje z vaškim vračem, čim jo je zadela bolezen ali ji je umrl otrok ali je doživela neuspeh v gospodarstvu ali drugih poslih. Ta običajno pove, da so užalili kakšnega pokojnega družinskega člana. Povpraša se preročišče in predpiše žrtve. Za vse te usluge vrač seveda zahteva visoke pristojbine, poleg tega pa mu pripada še meso žrtvovanih živali.
7., 8. Kaj govori Biblija o stanju mrtvih?
7 Resnica Božje besede osvobaja ljudi takšnih suženjskih zmot. V Bibliji je razločno povedano, da duša umre in po smrti telesa ne ostane ničesar, kar bi imelo zavest (Ezek. 18:4, 20). Zato ni nobenega vzroka, da se bojimo mrtvih. V Prop. 9:6 pravi o mrtvih: »Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila in nimajo več deleža vekomaj na vsem, kar se godi pod soncem«.
8 Zato živi ne morejo pomagati mrtvim. Ti so se vrnili v mrtvi prah (1. Mojz. 3:19; Ps. 104:29). Ker so brez življenja oziroma brez zavesti, nikakor ne morejo bivati v kraju večnih ali začasnih muk. Božja beseda nam jasno pove: »Zakaj kdor je umrl, je oproščen greha« (Rim. 6:7). Te besede ne bi bile resnične, če bi bili po smrti še vedno kaznovani za svoje grehe. Potemtakem ne bi bili oproščeni, ampak bi še vedno morali plačevati za to.
9., 10. Kaj priznavajo krščanski teologi glede človeške duše, pekla in vic?
9 Učenjaki krščanstva vedo, kaj piše v Bibliji o stanju mrtvih. V svojih teoloških razpravah priznavajo, da Sveto pismo ne uči o nesmrtnosti človeške duše ter da je ta nauk, in še mnogi drugi, proizvod poganske grške filozofije. Profesor Duglas T. Holden piše: »Krščanska teologija je bila tako zelo prepojena z grško filozofijo, da je vzgojila posameznike, ki v devetih desetinah mislijo grško, a v eni desetini krščansko« (Death Shall Have no Dominion, str. 14). Teolog Oscar Cullmann označuje nauk o neumrljivosti duše za »največjo pomoto krščanstva« (Neumrljivost duše ali vstajenje?, str. 19).
10 O mišljenju, da se človek večno muči v peklenskem ognju, je pisal katoliški časopis Commonweal (15. januar 1971, str. 370): »Pri mnogih ljudeh, tudi pri nekaterih filozofih, je s peklom izpolnjena potreba njihove človeške domišljije ... je nekakšno nasprotje svetega Miklavža. Kdo izmed pravičnih ne bi želel, da nepravični dobijo zasluženo kazen? Če ne v sedanjem življenju, zakaj ne v prihodnjem? Toda takšni nazori so nezdružljivi z Nove zavezo, ki poziva ljudi, naj živijo in se ljubijo.« Glede nauka o vicah piše popolnoma odkrito v New Chatolic Encyclopedia: »Katoliški nauk o vicah temelji na tradiciji, ne pa na Svetem pismu«. (Zvez. 11, str. 1034)
11., 12. a) Zakaj smemo upravičeno reči, da so duhovniki krščanstva razširjali »nauke demonov«? b) Na kakšen način so duhovniki krščanstva izkoriščali ljudi?
11 Ali pa to učijo duhovniki krščanstva v svojih cerkvah? Povedo svojim župljanom, da duša umre, da je nauk o večnih mukah v peklenskem ognju nasproten duhu krščanstva in ne temelji na Bibliji? Kaj pa, če duhovniki krščanstva vztrajno širijo predvsem »nauke hudobnih duhov«? (1. Tim. 4:1). Sicer pa, ali ne priznavajo nekateri krščanski učenjaki, da gre pri teh naukih za zmoto? In če duhovniki učijo nekaj, za kar dobro vedo, da je krivo, ali ne posnemajo tedaj tistega, o katerem je rekel Jezus, da je »oče laži«? (Jan. 8:44). Poleg vsega tega, ali ne odraža nauk o večnih mukah nizkotna, ničvredna in surova nagnjenja demonov?
12 Biblija pravi: »Bog je ljubezen« (1. Jan. 4:8). Vendar ga nauk o peklenskem ognju in o vicah postavljata popolnoma v napačno luč. Zagovorniki takšnih naukov sramotijo Boga. S podajanjem napačnih dejstev so si pridobile religiozne organizacije ogromno denarja. Namesto da bi tolažile vdove in sirote v njih stiski, so jih verski voditelji izkoriščali, ker so sprejemali denar za nekoristne ceremonije. S tem so še zlasti hudo prizadeti reveži, ki bi denar lahko uporabili za svoje življenjske potrebe.
13. Zakaj za duhovnike krščanstva, ki učijo takšne krive nauke, ni nobenega opravičila?
13 Morda je še nekaj duhovnikov, ki ne poznajo biblijskih dokazov; ampak oni bi jih morali poznati. Ker trdijo, da oznanjujejo Božjo vest, bi morali vedeti, kaj piše v Bibliji. Dobro jim je znano, da vse, kar sami delajo in učijo zelo vpliva na življenje tistih, ki jih poučujejo. Prav zaradi tega bi morali zelo paziti, kaj učijo. Vsako napačno prikazovanje Boga lahko povzroči pri ljudeh, da se odvrnejo od pravega bogoslužja, kar bi jim utegnilo zelo škodovati.
14. Katera vprašanja si lahko postavimo, če pomislimo na napačno prikazovanje Boga in izkoriščanje ljudi po krivi religiji?
14 Kaj meniš ti o tem, da je kriva religija izkoriščala narod in se tem napačno predstavljala našega Stvarnika? Ali je tvoja želja, da se Božje ime reši nakopičene sramote, ki izvira iz učenja krivih naukov? Želiš, da se stori vse in se osvobodi pošteno misleče ljudi, ki so zapeljani zaradi krivih naukov? Si pripravljen razgaljati verske zmote? Gotovo je to želja slehernega zvestega Jehovinega služabnika.
OBVAROVANI PRED NEVARNOSTJO OBUPA
15. Zakaj mnogi ljudje, ki so spregledali izkoriščanje krive religije, še vedno ne živijo zadovoljno?
15 Seveda je danes dosti ljudi, ki so spoznali, da kriva religija izkorišča ljudstvo. Vendar to še ni dovolj, da bi bili zares osvobojeni in bi lahko začeli zadovoljno živeti. Zakaj ne? Ker jim še manjka prava vera in resnično upanje. Zato niso obvarovani škodljivega vpliva, ki ga ima morda razvoj svetovnih razmer na njihovega duha in njihovo razpoloženje v življenju.
16. Kaj vse se je zgodilo v svetu in kakšno stališče so zato zavzeli mnogi ljudje?
16 Na kratko želimo premisliti, kaj vse se je zgodilo. Milijone ljudi je padlo kot žrtev vojn, zločinov, nemirov in lakote. V zastrašujočem obsegu se onesnažujeta za nas življenjsko važna zrak in voda. Človeško življenje je očitno ogroženo od vseh strani. In prav nič nam ne daje resničnega jamstva za to, da bo človeštvo v najbližji bodočnosti lahko rešilo svoje probleme. Pri mnogih ljudeh, ki so se odvrnili od krive religije, je to povzročilo brezupnost in obup. Menijo, da je s tem življenjem vsega konec. Govorijo namreč: »Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!« (1. Kor. 15:32).
17. Kaj delajo mnogi, da bi ušli kruti življenjski resničnosti?
17 Nekateri so se zatekli k uživanju alkohola in morali, da bi ubežali kruti resničnosti življenja. Drugi postanejo sužnji vseh mogočih seksualnih razvratnosti, ki so kot ventil za njihov obup. Kako učinkuje na ljudi dejstvo, da je življenje vedno bolj negotovo, opisuje Ignace Lepp v svoji knjigi Smrt in njene skrivnosti: »Kot vse kaže, ima strah pred kolektivno smrtjo veliko močnejši vpliv na podzavest kot na zavest mnogih naših »normalnih« sodobnikov. Prav temu vplivu na podzavest bomo morali vsaj deloma pripisati zmedo našega časa, ki se kaže v neutemeljenih zločinih, v strasti po uničevanju..., v seksualnosti in neprestano naraščajočem pospeševanju življenjskega utripa. Celo v glasbi in modernih plesih je viden izraz človeškega obupa, ki nima več nobene vere v bodočnost« (str. 76). Kakšen je učinek tega, da se ljudje prepustijo obupu in mu potem hočejo uiti?
18.–20. Kakšne slabe posledice imajo prekomerno pitje, uživanje mamil in nemoralnosti?
18 Ljudje, ki se predajajo alkoholu, morda za nekaj časa pozabijo svoje skrbi, toda s tem žrtvujejo svoje dostojanstvo in marsikdaj v pijanosti poškodujejo sebe in druge. Slednjič spoznajo, da jih naslednji dan ne mučijo samo minule skrbi, ampak jih poleg tega boli še glava. Poleg tega lahko pride zaradi alkoholizma do hudih obolenj.
19 Tudi uživalci mamil plačujejo visoko ceno za svoj poizkus bega iz življenjske resničnosti. Mnogi čutijo trajne telesne in duševne posledice. Zgodi se celo, da začnejo krasti ali celo prodajajo lastna telesa, samo da bi lahko sužnjevali tej zahtevni pregrehi.
20 Kako pa je s svobodnimi spolnimi odnosi? Je življenje ljudi, ki pogosto menjajo spolne partnerje, s tem srečnejše? Seveda ne, prav nasprotno! Posledice so v mnogih primerih nezaželena nosečnost, nezakonski otrok, splav, omajan zakon, vroče ljubosumje, prepiri in celo umor.
21., 22. Kaj dobrega dosežemo z uporabo biblijskih temeljnih načel?
21 Mnogi ljudje imajo res žalostno življenje. Potrebujejo upanje in pravo vero, da bi lahko premagali brezupnost in težave, ki izhajajo iz nje. Božja beseda jim lahko pomaga le tedaj, če jo proučujejo in uporabljajo. Vse to so izkusile krščanske Jehovine priče. Ugotovile so, da uporaba biblijskih temeljnih načel zelo dobro deluje na njihov odnos do družine, do sodelavcev in do vseh ljudi, s katerimi se vsak dan srečujejo (Rim. 12:17-21; 13:8-10; Efež. 5:22 do 6:4; 1. Pet. 3:1-7). Vse to je v veliki meri prispevalo k temu, da je njihovo življenje že sedaj srečnejše in bolj smotrno.
22 Pomeni to, da bo tisti, ki se v vsakdanjem življenju drži biblijskih temeljnih načel, odporen proti problemom in pritisku sveta? Ne, ker še vedno živi med ljudmi, ki ne ljubijo pravice. Toda veliko bolje mu bo uspelo premagovati življenjske težave kakor ljudem, ki se opirajo na človeška mišljenja. Kadar bo doživel krivico, zaradi tega ne bo zagrenjen, ker pozna vzrok za to in ima trdno prepričanje, da bo Božje kraljestvo pod Kristusom kmalu odstranilo vse, kar ogroža življenjske vrednote (2. Pet. 3:11-13). To ga bo tudi obvarovalo nevarnosti, da bi ga premagal brezup in bi utrpel škodo zaradi nekoristnih poizkusov, da bi ubežal obupu.
23., 24. Kako naj bi koristi, ki smo jih pridobili na osnovi pravega oboževanja, vplivale na to, kar delamo za naše bližnje?
23 Iz hvaležnosti za vse to naj Bogu predani kristjani iz vsega srca želijo pomagati svojim bližnjim, da bi začeli zadovoljno živeti. To pomeni, da morajo biti podobni ljudem, o katerih je rekel Jezus Kristus po Mat. 13:23: »Kdor je pa posejan na dobro zemljo, ta je, ki besedo sliši in umeje; ta torej rodi sad in donaša nekateri stoteri, nekateri pa šestdeseteren, a nekateri trideseteren«.
24 Ali si takšen? Si hvaležen za »besedo o kraljestvu« in še naprej delaš temu primerno? Povzroči to pri tebi, da zagrabiš vsako priložnost, da bi tudi drugim povedal dobro vest o kraljestvu? Če je tako, potem si lahko prepričan, da boš dobil Jehovino priznanje in blagoslov.
POTREBNO JE VESTNO PRIZADEVANJE
25. Zakaj je nujno prizadevanje, da bi lahko res zadovoljno živeli?
25 Če želimo res zadovoljno živeti, si moramo za to zelo prizadevati. Vsi ljudje smo grešniki; zato moramo napraviti vse, da bi naša grešna nagnjenja držali na vajetih. Ne smemo dopustiti, da bi nas ta nagnjenja premagala, s čemer bi postali sužnji satana, boga tega sveta (Jan. 14:30; 2. Kor. 4:4). Zvesti apostol Pavel je pisal o sebi: »Temuč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sem bil zavrgljiv« (1. Kor. 9:27). Uporabil je vsa razpoložljiva sredstva, da bi zatrl grešna nagnjenja in jih premagal.
26. Kaj pokaže, da duhovniki krščanstva neupravičeno trdijo, da je verovanje v pekel navedlo ljudi k pravilnemu postopanju?
26 Kaj je Pavla in druge zveste Jezusove učence navedlo, da so tako postopali? Mnogi duhovniki krščanstva so trdili, da bo strah pred peklenskimi mukami ljudi pripeljal do tega, da bodo pravilno živeli. Toda zgodovinska dejstva dokazujejo vse kaj drugega. Strašna inkvizicija in krvave križarske vojne krščanstva so primer za to, da so pripadniki nebiblijskega nauka o peklenskem ognju počenjali najhujša grozodejstva.
27. Iz kakšnih nagibov naj bi služili Jehovi?
27 Bogu ne bi smeli služiti iz strahu pred kaznijo. Jehova Bog želi, da ga častimo iz ljubezni. Glede njegovih razumnih stvarjenj je bila to že od nekdaj njegova želja. Pomnimo, k čemu je pozval Mojzes Izraelce: »Predložil sem ti danes življenje in smrt, blagoslov in prokletstvo: izvoli si torej življenje, da bi živel ti in zarod tvoj, da ljubiš Jehovo, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga oklepaš; zakaj v tem je tvoje življenje in podaljšanje tvojih dni.« (5. Mojz. 30:19, 20)
28., 29. a) Zakaj imamo dovolj razlogov, da ljubimo Jehovo? b) Kako poudarja to misel apostol Peter v svojem prvem listu?
28 Gotovo imamo dovolj razlogov, da ljubimo Jehovo iz srca in svojo ljubezen dokažemo z izpolnjevanjem njegovih zapovedi. Jehova je sam dal pobudo in nam najprej izkazal svojo veliko ljubezen. Kot grešni ljudje nikdar ne bi mogli doseči njegovega priznanja na podlagi naših lastnih zaslug. Edina nagrada, ki jo zaslužijo grešniki, je smrt (Rim. 6:23). Kljub temu je dal Jehova Bog v svoji brezmejni ljubezni za nas svojega sina, da bi bili odpuščeni naši grehi in bi bili opravičeni pred Bogom. To Jehovino dejanje nikakor ni bilo malenkostno. Svojega sina je zelo ljubil, pa je vseeno dopustil, da je bil do skrajnosti ponižan in je celo umrl sramotne smrti na mučilnem kolu. A Jezus Kristus je bil iz ljubezni do ljudi pripravljen vse to prevzeti nase (Jan. 10:17, 18).
29 Kar sta Jehova Bog in Jezus Kristus storila za nas, bo moralo v naših srcih zbuditi gorečo željo, da živimo v soglasju z Božjo voljo. To važno misel je poudaril apostol Peter, ko je spodbujal svoje brate po veri: »Živite v strahu (kar pomeni: v moralno zdravem strahu, ali bojazni, da ne bi bili všeč Jehovi) ves čas tujčevanja svojega, vedoč, da niste odkupljeni z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, iz praznega življenja svojega, podedovanega od očetov, ampak z drago krvjo kakor jagnjeta brez hibe in brez madeža, Kristusa; ki je bil naprej spoznan pred ustanovitvijo sveta, razodel se je pa ob koncu časov zaradi vas, ki po njem verujete v Boga, ki ga je obudil iz mrtvih in mu dal slavo, tako da je vera vaša tudi upanje v Boga.« (1. Pet. 1:17-21)
30., 31. Postavi vedenje pravih kristjanov nasproti življenju, ki so ga živeli, preden so spoznali resnico.
30 Si resnično hvaležen za dragoceno žrtev Jezusa Kristusa? Ali razodevaš to s tem, da živiš temu primerno? Delaš tako, kakor se to spodobi ljudem, ki jim je bila izkazana ljubezen in zanje dana žrtev, ki se je ne da plačati? Vsi bi morali tako delati! Zato so v 1. Pet. 1:14, 15 spodbujeni duhovno rojeni kristjani: »Kakor otroci pokorščine se ne ravnajte po prejšnjih željah v času nevednosti svoje, marveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi vi sveti v vsem svojem vedenju.«
31 Če smo krščeni kristjani, imamo zagotovo koristi od Jezusove odkupne žrtve. Zato bi morali sovražiti prejšnji način življenja, preden smo imeli pravo upanje in vero, in nismo bili hvaležni za to, kar sta Jehova Bog in Jezus Kristus naredila za nas. V svoji nevednosti smo živeli samo za lastne želje. Predajali smo se svojim željam, razen morda takrat, ko nas je bilo strah oblasti ali pa tega, da bi škodili svojemu zdravju, lastnini ali slovesu. Toda, kdo od nas se je v resnici čutil kar koli dolžnega našemu Stvarniku in življenjedajalcu?
32. Kaj pomeni, da je Jehova »svet«?
32 Vendar imamo sedaj močno spodbudo za trud, da posnemamo določila svetosti, ki nam jih je razodel naš ljubeznivi nebeški oče. Jehova Bog je edini »svet«, čist, brez madeža. On je v celoti dober; pri njem ni najmanjše hudobije ali moralne pokvarjenosti. On je vir vseh pravičnih temeljnih načel in zakonov (Ps. 19:7-10; 119:137, 138, 160).
33., 34. Kaj se zahteva, če želimo upoštevati nasvet v 1. Pet. 2:1?
33 Iz ljubezni do njega bi si morali prizadevati, da mu postanemo podobni. Zato si želimo, da bi odklanjali sleherni nagib, ki nasprotuje Božji suverenosti. Na to smo opozorjeni v 1. Pet. 2:1, kjer beremo: »Odloživši torej vso hudobnost in vso zvijačnost in licemerstvo in zavist in vse obrekovanje.« Kaj se s tem zahteva od nas?
34 V naših srcih ne sme prevladati nagnjenje h kakršnikoli obliki hudobnosti. Že sama misel, da bi zaradi sebičnih namenov varali druge, bodisi v malenkosti ali večji stvari, bi nam morala biti zelo odvratna. Brzdajmo kakršnekoli občutke zavisti, da ne bi prišli v nevarnost in bi goljufali ali na nepošten način skušali pridobiti to, kar imajo drugi. Varovali se bomo, da me bi o so kristjanih hudo govorili in bi jih poniževali pri drugih, tako da bi jih začeli neumestno kritizirati ter dvomiti v njihove sposobnosti in nagibe. Naš govor naj bi bil zelo takten. Z njim naj bi druge spodbujali, ne pa da jim jemljemo pogum. Ne bodimo hinavci, da bi se izdajali za nekaj, kar sploh nismo, ter bi pod plaščem predanosti Bogu skrivali zle udarce.
35. O čem naj bi pričalo vsako področje našega vsakdanjega življenja in kako bo to dobro vplivalo na druge?
35 Da, vsako področje našega vsakdanjega življenja — naše družinsko življenje, naše obnašanje na delovnem mestu, v šoli, v vsakodnevnem druženju s soljudmi — naj bi pričalo za to, da je naše življenje sedaj bolj zadovoljno kakor takrat, ko še nismo poznali Božje besede resnice. To bi morali želeti predvsem zato, ker bo vzorno vedenje zelo dobro vplivalo na iskrene ljudi, ki nas opazujejo. Apostol Peter je rekel: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja« (1. Pet. 2:12).
36., 37. Kakšne koristi imajo Jehovini služabniki in k čemu naj bi jih to spodbudilo?
36 Če smo Bogu predani kristjani, bomo zares bogato blagoslovljeni in bomo doživeli veliko veselje. Če se upremo nagnjenju k sebičnosti, imamo prijeten občutek in dokazujemo, da služimo Bogu iz ljubezni. V našem boju z življenjskimi težavami opazimo, da nas Jehova vodi, skrbi za nas in nam pomaga. Smo duhovno zdravi in zadovoljni. Obvarujemo si notranji ali srčni mir, ki je odvisen od čiste vesti. Naše življenje je smiselno, ker je v njegovem središču prisrčen odnos z Jehovo. Naše življenje ni brezkoristno, nesmotrno, kakor pri materialistično mislečih ljudeh. Ker nam je znano, da s tem življenjem ni vsega konec, nam niti sama misel na smrt ne more zadušiti našega veselja do sedanjega življenja in povzročiti, da ne bi vedeli, kaj nam prinaša bodočnost ter ne bi imeli nobenega upanja.
37 Pravi kristjani imajo dovolj razlogov, da si še naprej prizadevajo ohraniti svobodo, ki so jo dosegli, ko so začeli živeti po Božji besedi. Delaš tudi ti tako? Ali se s svojim stališčem, svojimi besedami in dejanji vedno bolj približuješ Božjim določilom svetosti? Ali te bosta tvoja vera in upanje obvarovala pred nevarnostjo, da bi napravil karkoli, s čemer bi bil okrnjen tvoj dober odnos do Jehove, zaradi česar bi lahko izgubil »bodoče življenje«? (1. Tim. 4:8). Če je tako, potem nadaljuj s temi dobrimi napori. Upoštevaj navdihnjeni opomin: »In razveseljuj se v Jehovi, in on ti da, česar želi srce tvoje« (Ps. 37:4). Še naprej se razveseljuj v tem, da uživaš Jehovino ljubezen in naklonjenost v prepričanju, da tako lahko že sedaj zadovoljno živiš in imaš upanje na večno življenje pod pravično novo Božjo ureditvijo, ki se je sedaj zelo približala (Raz. 21:3, 4).