Obvarovani — po veri in upanju
»(Kristus se je) razodel... tako, da je vaša vera in tudi upanje postavljeno na Boga.« (1. Pet. 1:20, 21, NS)
1. Zakaj vprašanje, ali je s sedanjim življenjem vsega konec, zadeva vse ljudi?
JE s sedanjim življenjem res vsega konec? To vprašanje se tiče danes vseh živečih ljudi in z njim se ukvarjajo mnogi ljudje. Razmišljanje o tej temi neposredno obvladuje naše življenje. Vsako leto izkušajo mnogi tisoči, da jih pravilen odgovor na to vprašanje osrečuje in njihovemu življenju podeljuje smisel in namen. Na drugi strani pa je bilo milijone ljudi ogoljufanih in v življenju ne najdejo pravega zadovoljstva, ker so se oklenili nepravilnega odgovora.
2. Zakaj nas ne morejo zadovoljiti evolucionistovi nazori o življenju?
2 Pomislimo samo na kakega evolucionista. Zanj je s tem življenjem vse končano. Evolucijska filozofija mu ne more razložiti, zakaj so svetovne razmere vedno slabše, niti mu ne more pokazati rešitve problemov, ki mu jih nalaga življenje. Razen tega nima nobenega upanja za bodočnost. Po evolucijski filozofiji živi samo v pričakovanju, da bo umrl in potem za vedno ostal mrtev.
3., 4. Kaj pokaže, da mnogi navidez verni ljudje nimajo prave vere in upanja?
3 Kako pa je s pripadniki takšnih verskih skupnosti, ki niso učile Božje besede, ali pa v najboljšem primeru samo trdijo, da jo učijo? Se takšnim ljudem godi kaj boljše? Imajo pravo vero in utemeljeno upanje? Kakor veš, so mnogi ljudje, ki sicer pravijo, da varujejo, prav tako materialistično usmerjeni kakor tisti, ki izjavljajo, da ne verujejo ničesar. Živijo samo za sedanjost. Ženejo se za zaslužkom, da bi udobneje živeli. Za dosego svojega cilja žrtvujejo mnogokrat dobra načela in se ne ozirajo na dobrobit svojih bližnjih, kasneje pa jih zaradi tega peče vest. Mnogi člani teh verskih skupnosti ne verujejo, kar jih uči njihova cerkev. Kljub temu se še naprej oklepajo tradicij, ker ne bi želeli biti drugačni od ostalih. Plačujejo celo težko prisluženi denar za obrede, ki jih predpisuje njihova religija, vendar ne verjamejo, da imajo kakšno vrednost.
4 Kaj pa tedaj, če je kdo drugačen? Recimo, da res tudi veruje, kar uči njegova religija, in svoje upanje postavlja na to vero. Kljub temu moramo vprašati: Kaj mu koristi, če to, kar je naučen, ne ustreza resnici? Potem svoje življenje nehote gradi na zmotah, kar ga bo neizogibno pripeljalo do razočaranja.
5. V kakšnem položaju so tisti, katerih vera in upanje temeljita na Bibliji?
5 Edinole resnica, ki temelji na Božji besedi, bo prinesla človeštvu trajne koristi. Božja beseda nam daje osnovo za pravo vero. (Primerjaj Rim. 10:5-15). Za to ni potrebna nikakršna lahkovernost oziroma pripravljenost verovati v nekaj, za kar ni nobenih dokazov. Nasprotno, v njej najdemo neštevilne dokaze, ki nam služijo za temelj naše vere. Zato pravi kristjani vedo, da je Jehova pravi Bog, da je Biblija njegova beseda in da jih upanje, ki temelji na Božjih obljubah, nikdar me bo razočaralo (Joz. 21:45). Prepričani so, da bo Bog po svoji obljubi kmalu pogubil današnjo hudobijo ter našo Zemljo spremenil v prijeten raj (Raz. 11:18, 21:3, 4). Trdno so prepričani, da bo v času vladavine svojega sina obudil mrtve in poslušnim ljudem pomagal doseči popolnost (Jan. 5:26-29). Prepričani so tudi, da Bog že sedaj skrbi za svoje služabnike (1. Pet. 5:6, 7). Takšno trdno prepričanje, ki temelji na Božji besedi, obvaruje Jehovine služabnike pred razočaranji, ki bi jim jih prineslo življenje brez vere in upanja.
OBVAROVANI PRED MATERIALIZMOM
6. Zakaj naj bi Bogu predani služabniki ne smatrali svoje vere in svojega upanja kot nekaj samoumevnega, kakor to vidimo iz Asafovega primera?
6 Čeprav imajo kristjani takšno vero in upanje, ne smejo nikdar pozabiti, da jih lahko zelo hitro okuži materialistično pojmovanje sveta, če ne bi bili pazljivi. Utegne se jim celo zgoditi, da oslabi njihova vera in imajo naposled le še omahljivo upanje. Prav to se je zgodilo možu, imenovanemu Asaf, ki je živel pred mnogimi stoletji. Videl je, kako dobro se godi hudobnim, zato ga je njegovo razmišljanje o tem dejstvu oropalo njegovega veselja. O svojih občutkih je pisal:
»Jaz pa — malo da se niso spoteknile noge moje, skoraj nič, da niso izpodrsnili koraki moji. Zakaj zavidal sem prevzetnikom, ko sem gledal brezbožnih blagostanje. Ker ni ga trpljenja do njih smrti, poln zdravja je njih život. Njim se ni truditi kakor drugim smrtnikom in kakor druge ljudi jih me tepo nadloge. Zato jim je ošabnost okrog vratu kot verižica, silovitost jih pokriva kakor obleka. Oči jim gledajo debele iz polti zalite, v domišljavosti srca prestopajo vse meje. Rogajo se in hudobno govore o zatiranju, govore kot vzvišeni nad vse. Proti nebu dvigajo usta in kar izreče njih jezik, mora veljati na Zemlji. In govore: Kako naj Bog ve? Ali je pač kaj znanja pri Najvišjem? Glejte! Ti so brezbožni in, vsekdar živeč brez skrbi, kopičijo bogastvo! Res, zastonj sem čistil srce svoje in v nedolžnosti umival svoje roke.« (Ps. 73:2-9, 11-13).
7., 8. a) Zakaj je bilo Asafovo premišljevanje napačno? b) Kje je v resnici vir sreče?
7 Asafova razmišljanja so bila nevarna. Izpred oči je izgubil dejstvo, da resnična sreča in zadovoljstvo nista odvisna od blagostanja. Mislil je pravzaprav tako kakor ljudje, ki ne služijo Jehovi Bogu. »Ti so,« kakor je sam rekel, »brezbožni« (Ps. 73:12).
8 Kako napačno je bilo Asafovo razmišljanje, se vidi iz 144. Psalma. V tem Psalmu ponavlja David to, kar govorijo hudobni: »Da bodo sinovi naši kakor rastline, dobro zrejene v nežni dobi svoji, in hčere naše kakor vogelni stebri, obdelani po zidavi svetišča, žitnice naše da bodo polne in bodo dajale mnogoteren živež, naše ovce da tisočero rodevajo, desettisočkrat da bodo pomnožene na pašnikih naših, in goved naša breja; nič napada, nič predaje, nič jadikovanja da ne bode v ulicah naših! Blagor ljudstvu, ki se mu tako godi, blagor ljudstvu, čigar Bog je Jehova« (Ps. 144:12-15). Gledaš tudi tako na življenje? Pogoj za pravo srečo je nedvomno dober odnos do Stvarnika.
9. a) Kaj je Asafa obvarovalo, da ni zaradi svojega napačnega preudarjanja popolnoma odpadel? b) Kako je potem gledal na svoj odnos do Jehove?
9 Še malo, pa bi se bil Asaf spotaknil in padel, ker ni upošteval tega nadvse važnega odnosa, toda zopet je dobil ravnotežje. Kakor psalmist David je tudi on spoznal, da pomeni dober odnos do Boga več kot karkoli drugega. Kaj je pri Asafu povzročilo spremembo mišljenja? Ko se je zavedel, da je napačno preudarjal, je šel v svetišče. Tam, kjer se je zbiralo Božje ljudstvo, je začel spoznavati, da je navidezno blagostanje hudobnih le kratkotrajno, medtem ko pripelje dober odnos do Boga do trajnih blagoslovov, tudi materialnih (Ps. 73:15-22; 72:16). Iz hvaležnosti so mu iz vsega srca privrele besede, ki jih je naslovil na Boga. O tem beremo v Psalmu 73:23-28:
»A vendar sem vedno s teboj, ker si me prijel za desnico mojo. Po svetu svojem me boš vodil in naposled sprejel v slavo. Kdo bi mi bil v nebesih razen tebe? in če tebe imam, se ne veselim ničesar na Zemlji. Najsi peša meso moje in srce moje — skala srca mojega in delež moj je Bog vekomaj. Ker glej, kateri so daleč od tebe, poginejo; pokončaš ga, kdorkoli se s prešeštvovanjem izneveri tebi. Jaz pa — dobro mi je, da sem blizu Boga; V Gospoda Jehovo stavim pribežališče svoje, da oznanjam vsa dela tvoja.«
10. Kako naj bi mislil kristjan o materialnih dobrinah in kako ga bo pravilno gledišče obvarovalo izgube Božje milosti?
10 Če si Bogu predan kristjan — ali razmišljaš tako o svojem odnosu do Jehove? Mi vsi bi morali tako misliti. Ali se je morda zgodilo, da so nekateri med nami zapadli vplivu materialističnega pojmovanja sveta? So postavili pridobivanje materialnih dobrin na prvo mesto, medtem ko še vedno trdijo, da služijo Bogu? Takšni postopki bi gotovo zelo slabo vplivali na odnos do Boga, od katerega je odvisno njihovo življenje. Jezus Kristus je povedal naslednjo resnico: »Zakaj čeprav ima kdo preobilo, življenje mu vendar ne priteka iz imetja njegovega.« (Luk. 12:15) Pod vodstvom Božjega duha je napisal apostol Janez: »In svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj« (1. Jan. 2:17). Res je, da so gospodarske razmere v svetu vedno bolj negotove; vse bolj težavno je preskrbovati družino. Toda če imamo vero in upanje, ki ju postavljamo na Jehovo, ne bomo prišli v skušnjavo, da bi v svojem življenju službo Bogu imeli za nekaj manj pomembnega. Ne glede na to, kako bi se utegnile razvijati razmere, bomo z zaupanjem zrli v bodočnost, zavedajoč se, da Bog stalno skrbi za svoje zveste služabnike. Obljubil je namreč: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te« (Heb. 13:5; Mat. 6:25-34).
OBVAROVANI PRED NEPOSREDNIM VPLIVOM DEMONOV
11. K čemu se je zatekel kralj Savel, da bi bil seznanjen s svojo bodočnostjo?
11 Ljudje iz sveta, ki nimajo takšne vere, se večkrat zatekajo po nasvet k drugim, ali pa se obračajo k stvarem, s katerimi še poslabšajo svoje stanje. Tako je ravnal tudi Savel, izraelski kralj starega veka. Savel je grešil zoper Jehovo, zato mu Jehova ni več odgovarjal, ko ga je povpraševal. Savel je potožil: »Bog me je zapustil in mi ne odgovarja več, ne po prerokih, ne po sanjah.« Ko so ga napadli Filistejci je Savel iskal nasvet (1. Sam. 28:15). Po pomoč se je obrnil k spiritizmu, namesto da bi ponižno prosil Jehovo Boga za odpuščanje. Povprašal je vedeževalko, čeprav je to prepovedovala postava, ki jo je kot Izraelec moral izpolnjevati (3. Mojz. 19:31; 20:6; 1. Sam. 28:8).
12. Ali je Savel s tem, ko se je zatekel k vedeževalki, dobil zaželjeno tolažbo in nasvet in zakaj ne?
12 Je Savel tako našel tolažbo, ki jo je iskal? Je dobil zaželeni nasvet? Ne, ampak slišal je bridko sporočilo. Kakšen vpliv je to imelo nanj, se vidi iz nadaljnjih besed, ki so zapisane v Bibliji: »Tedaj pade Savel naglo na tla, kakor je bil dolg, kajti silno se je prestrašil« (1. Sam. 28:20). S svojim dejanjem prav gotovo ni poboljšal svojega položaja. Res je rekel vedeževalki, da bi želel govoriti s prerokom Samuelom, toda dobro je vedel, da je bil Samuel že zdavnaj mrtev in zato ne more govoriti. Dejstvo, da je Božji zakon obsojal pogovarjanje z mrtvimi kot veliko gnusobo, bi moralo Savlu dati spoznati, da dozdevna zveza z mrtvimi s pomočjo medijev ni nič drugega kot varanje hudobnih duhovnih sil (5. Mojz. 18:10-12).
13. Zakaj nas le golo poznavanje Biblije ne obvaruje pred zanko, v katero se je zapletel kralj Savel?
13 Nekdo morda ve, kaj govori Biblija o tej temi, toda današnje reklame za okultne stvari mogoče vznemirjajo njegovo radovednost. Morda je slišal za vedeževalko, ki navidez pravilno napove bodočnost. Mogoče so mu poznani različni pripomočki za vedeževanje: abecedne tablice, izvenčutne zaznave, astrologija, kristalne krogle in podobne reči. Privlačnost okultizma je mogoče tako velika, da želi ugotoviti, kako takšne reči zares delujejo. Morda bo želel vse to vsaj enkrat preizkusiti.
14. Kaj se utegne zgoditi nekomu, ki se ukvarja z okultizmom?
14 Je to modro? Prav gotovo ne. Njegova radovednost ga utegne pripeljati do tega, da ga bodo nadlegovali demoni. Ponoči mogoče ne bo mogel spati zaradi izvenčutnih pojavov, ki ga bodo strašili celo podnevi. Razen tega bo morda slišal nenavadne glasove, ki mu bodo prišepetavali, naj ubije sebe ali koga drugega. Vse to niso le nekakšne domneve. Lastne izpovedi takšnih ljudi dokazujejo, da se je kaj takega zares tudi zgodilo.
15., 16. Kako gleda Jehova na okultne reči?
15 Če resnično verjamemo Božji Besedi, potem ne bomo dopustili, da bi se v nas razvila prekomerna želja po ukvarjanju z okultizmom; in prav to bo za nas pomenilo zaščito. V Jehovinih očeh te reči niso prav nič nepomembne. Vedeževanje je označil za zločin, ki je zaslužil smrt. S tem je želel Izraelce obvarovati pred škodo, ki bi jo utrpeli zaradi hudobnih duhov. V Božji besedi beremo: »Čarovnici ne daj živeti« (2. Mojz. 22:18). »Tudi če ima mož ali žena duha, ki se peča z rotenjem mrtvih ali vražarstvom, morata umreti« (3. Mojz. 20:27).
16 Ali je Jehova kaj spremenil svoje mnenje o medijih, čarovnikih in vedeževalcih? Sploh ne! Še vedno je v veljavi božanskega obsodba nad vsemi, ki se pečajo s spiritizmom. V Razodetju 21:8 je med drugim rečeno, da bodo tisti, ki se ukvarjajo s spiritizmom ali čarovništvom, kaznovani z »drugo smrtjo«, kar pomeni z večno smrtjo, iz katere ni vrnitve. Vsakdo, ki želi delati Božjo voljo, pa se je do sedaj ukvarjal s takšnimi stvarmi, jih mora nemudoma odstraniti iz svojega življenja.
17. Kaj naj napravijo z okultnimi predmeti vsi tisti, ki želijo dobiti Božjo milost?
17 Paziti moramo tudi na to, da nimamo v stanovanju ničesar, kar ima kakršnokoli zvezo z vedeževanjem. Posnemati maramo tiste prebivalce Efeza, ki so se odločili za pravo bogoslužje; o njih piše v Dejanjih apostolov 19:19: »A mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh«. To so bile sicer zelo drage knjige, pa jih kljub temu vernim Efežanom ni bilo žal uničiti.
18. Kaj razodeva razširjanje okultizma v krščanstvu zaradi odpovedi njegovih duhovnih voditeljev?
18 Dejstvo, da prav sedaj v krščanstvu zelo narašča zanimanje za okultizem, nedvomno kaže na to, da so njihovi religiozni voditelji odpovedali. Celo ljudje, ki jih imamo za izobražene, povprašujejo vedeževalce, se pečajo z astrologijo, nosijo amulete ali iščejo ozdravljenje pri mazačih, ki se ukvarjajo z vražami in kličejo krive bogove. Večina teh ljudi bi bila verjetno zelo presenečena, ko bi spoznala, da Biblija vse to zelo obsoja. Nihče jim ni povedal, kaj o tem piše v Božji besedi. Njihovi duhovniki so jih izpostavili nevarnosti, da jih napadejo demoni, ker jih niso poučili o teh rečeh.
OBVAROVANI PRED NEVARNOSTJO, DA NAS PREMAGA STRAH PRED SMRTJO
19. Kakšno učinkovito sredstvo uporablja po Heb. 2:14, 15, da bi obvladal ljudi?
19 Satan ne izvaja svoje oblasti nad ljudmi le po demonih, ampak jih želi obvladati še z nadaljnjim učinkovitim sredstvom: s strahom pred smrtjo. Premislimo, kaj piše o tem v listu Hebrejcem 2:14, 15. V tem besedilu je o Jezusu Kristusu rečeno, da je zmožen uničiti »njega, ki ima smrti oblast, to je hudiča«. Potem še beremo, da Jezus lahko osvobodi tiste, »ki so v strahu smrti vse življenje bili v sponah sužnosti«.
20. Povej primer, ki nam pokaže, kako je satan izkoristil strah pred nasilno smrtjo, da bi ljudi obdržal v svojem suženjstvu.
20 Nedvomno se vsi ljudje nasploh bojijo izgubiti življenje v prezgodnji nasilni smrti. O takšni smrti govori navedeni biblijski tekst; in prav strah pred tovrstno smrtjo je satan skrbno izkoristil. S tem strahom je ljudi prisilil, da delajo njegovo voljo. Za primer nam služijo nekateri dogodki, ki so se odigrali v našem stoletju. Tako so v nacistični Nemčiji mnogi ljudje izpolnjevali ukaze svojih nadrejenih samo zato, ker so se bali posledic, ki bi jih zadele zaradi neizpolnjevanja povelj. Ti ljudje so se bali možnosti, da bi izgubili življenje. Zato so zatajili svojo vest in delali strašne zločine proti človečnosti.
21., 22. Kaj osvobodi Jehovine služabnike pretiranega strahu, da bi izgubili življenje v nasilni smrti?
21 Toda vera in upanje, ki nam ga daje Bog, nas lahko obvarujeta, da ne bi zaradi strahu nehali delati to, kar nam narekuje naša vest; s tem bi zatajili glas svoje vesti in bi izgubili Božjo milost. Nobenega razloga nimamo, da se pretirano bojimo, saj vendar vemo, da nas Jehova ljubi in zelo ceni naše življenje. Vzemimo si k srcu Jezusove tolažilne besede: »Pravim pa vam, prijateljem svojim: Ne bojte se jih, ki ubijajo telo, a potem ne morejo ničesar več storiti. Pokažem pa vam, koga se bojite: bojte se tistega, ki ima oblast, potem ko usmrti, zagnati v pekel (geheno, NS). Da, pravim vam, tega se bojte. Ne prodajajo li pet vrabcev po dva vinarja? In ne eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom. A vam so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Ne bojte se torej; boljši ste od mnogo vrabcev« (Luk. 12:4-7).
22 Ljudje res lahko ubijejo telo, toda duše ne morejo za večno uničiti (Mat. 10:28). In kaj je v tem primeru »duša«? To je pravica na življenje, ki jo je dal Bog nekemu človeku. Ljudje sploh ne morejo preprečiti, da ne bi ta človek zopet živel, ker ga ne morejo izključiti iz Božje priprave. Kdor se zato ne pusti premagati smrtnemu strahu in ohrani svojo brezmadežnost, bo — gledano iz Božjega gledišča — živel naprej, pa čeprav bi izgubil svoje življenje. Jehova bo obvaroval njegovo pravico do življenja. Spomnil se bo vsake podrobnosti tega človeka. Zapomnil si bo njegovo osebnost, njegovo duhovno zrelost in njegove življenjske izkušnje; ki vse to bo ob vstajenju zopet obnovil (2. Kor. 1:8, 9).
23. Kako nas lahko krepita naša vera in upanje, kadar nam preti smrt?
23 Prepričanje, da bo Bog po svoji obljubi obudil mrtve, nas krepi v naši odločitvi, da delamo kar je prav, pa čeprav bi to za nas pomenilo smrt. Takšna vera nam pomaga razumeti, da je večno življenje, ki se ga bomo razveseljevali po vstajenju iz mrtvih, veliko bolj dragoceno kakor teh nekaj let, ki bi jih morda živeli še sedaj. Ta vera nas obvaruje pred nevarnostjo, da bi zapravili možnost večnega življenja. Kakšen vpliv je imela vera na može starega časa, beremo v listu Hebrejcem: »Drugi pa so bili mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje« (Heb. 11:35).
24. Kaj vse je lahko pretrpel Jezus zaradi svoje vere?
24 Tudi Jezus Kristus je lahko ohranil svojo popolno čistost, ker je imel neomajno zaupanje in vero v Jehovino sposobnost, da ga lahko obudi in nagradi. Kaj vse je moral pretrpeti! Bil je zasramovan, tepen, bili so ga s pestmi, pljuvali vanj, ga bičali in končno pribili na kol, kjer je umrl kot najhujši zločinec. Vendar Jezus Kristus nikdar ni omahoval. Nagrado je imel vedno pred očmi. Kako zelo nas krepi v veri zgled, ki nam ga je dal! Tako je, kakor beremo v Hebrejcem 12:2, 3: » ... ki je za namenjeno mu veselje pretrpel mučilni kol, ne meneč se za sramoto, in. je sedel na desnico Božjega prestola. Dobro opazujte njega, ki je prestal toliko nasprotovanja od grešnikov, zaradi njihovih interesov, da ne bi omagali in opešali v svojih dušah«. (NS prev.)
25. V kakšni prednosti smo, če živimo v soglasju z resnico, da s tem življenjem ni vse končano?
25 S tem življenjem res ni vsega konec. Kdor živi v soglasju s tem dejstvom, bo ubežal ničevemu, nesmotrnemu življenju materialistično usmerjenih ljudi. Niti to, če bi morali umreti, ne bo skalilo našega veselja do življenja in ne bo povzročilo, da bi z dvomom in obupom zrli v bodočnost. Bogu smo lahko hvaležni, da je omogočil vsem iskrenim ljudem, ki iščejo resnico, da si lahko pridobijo neomajno upanje in trdno vero!
[Slika na strani 147]
Asaf je zavidal hudobnim njihovo blagostanje in zaradi tega izgubil svojo radost — dokler ni spoznal, da samo dober odnos z Jehovo zagotavlja stalne blagoslove.