Zanimanje za ljudi — potrebnejše kakor kdajkoli
VSE bolj redke so osebe, ki skrbijo za potrebe drugih in so zanje zainteresirane. Kaj je pripeljalo do tako žalostnega stanja?
Pri nekaterih je nedvomno razlog temu okoliščina, da sami prenašajo krivico. Drugi so morda prej poizkušali pomagati ljudem, toda njihov trud so napačno razumeli, pa so se vprašali: »Le kakšen smisel ima to?« Ni majhno tudi število tistih, ki zavidajo lakomnim osebam njihov uspeh in zato posnemajo njihovo pomanjkanje pozornosti do drugih. Brez dvoma prispeva k izgubi zanimanja za druge tudi stalna propaganda sebičnosti v filmih, na televiziji in v časopisih.
Pomanjkanje zanimanja in obzirnosti se opaža na splošno tudi znotraj družin. Znano je, na primer, da žene bolj trpijo zaradi nespečnosti kakor moški. In kdo ne pozna moških, ki imajo zelo malo obzirnosti do tega problema žena? Ali morda tudi ti kot soprog delaš isto ali podobno napako?
Prav tako moramo priznati, da mnoge žene ne pokažejo obzirnosti do svojih mož. Ali pripadaš tudi ti ženam, ki postavljajo svoje zahteve nad potrebe svojih mož? Takšno pomanjkanje obzirnosti povečuje obremenitev moža in je v nekaterih primerih pripeljalo tudi do srčne kapi!
Kdo že ni opazoval staršev, ki malo skrbijo za to, kakšne navade imajo njihovi otroci? Ne gre za to, da se mladini ne pripisuje nobena krivda, toda problem temelji prepogosto ravno na ravnodušnosti staršev. Pomanjkanje zanimanja za druge se opaža tudi na mnogih drugih področjih. Pogosto pride do izraza v slabem obnašanju. Pri razprodaji v trgovinah se žene brezobzirno prerivajo; mlajši ljudje odrivajo starejše in slabše ob stran. Mar ni tudi splošno razširjeni vandalizem izraz surove brezobzirnosti do lastnine in interesov drugih?
Nekateri ljudje poklanjajo svojo pozornost samo določenim osebam in so obzirni samo do dobrih prijateljev in družinskih članov. Drugi zopet omejujejo svojo obzirnost na osebe iste narodnosti, iste rase ali barve. Veliko je število belcev, ki malo skrbijo za slabe razmere črncev, kakor se tudi mnogi črnci ne zanimajo za to, kaj se dogaja z nekim belcem. Vse pogosteje beremo o tem, da je nekdo javno napaden na ulici in pretepen. Medtem ko drugi naokoli mirno stojijo in opazujejo, ne da bi žrtvi poizkušali pomagati.
Dejansko sega to pomanjkanje skrbi in obzirnosti do drugih vse nazaj do prvih človeških družin. Adam je imel prav gotovo malo obzirnosti do občutkov svoje žene Eve, ko je govoril Bogu o njej kot o »ženi, ki si mi jo dal«, in zvalil krivdo na njo zato, ker je jedel od prepovedanega sadu. Komu tudi ni poznan izgovor: »Sem li jaz varuh brata svojega?« To brezčutno pripombo je dal Kajn, Adamov prvenec, na Božje vprašanje, kje je brat Abel, ki ga je on, Kajn, usmrtil. Samo malo ljudi pomisli na to, da bi koga ubili, gojijo pa morda do koga sovraštvo Takšen občutek se lahko hitro pojavi, če nam kdo dela krivico. Ali si vedel, da piše v Bibliji: »Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec?« (1. Moj. 3:12; 4:3-11; 1. Jan. 3:15).
Najboljši primer sočutja z drugimi je brez dvoma zgodba o »dobrem Samarijanu«, ki jo je opisal Jezus. Ta mož je v popolnem nasprotju z obema samovšečnima religionistoma, ki nista čutila usmiljenja s pretepenim, oropanim in nemočnim človekom, ki je ležal ob poti. Nasprotno, dobri Samarijan je pokazal iskreno sočutje, ko je obvezal ranjencu rane, ga dal na svojega osla in ga prinesel v gostišče, pripravljen, da zanj nosi stroške zdravljenja (Luk. 10:29-37).
ZAKAJ TAKO VAŽNO?
Zakaj je zanimanje za bližnje tako odločilnega pomena? Zato, ker zapoveduje Bog, naj ljubimo svoje bližnje kakor samega sebe, kakor je to storil »dobri Samarijan«. Mi vsekakor cenimo, če nekdo skrbi za nas, kadar smo v stiski. Ali ne bomo zato tudi mi skrbeli za druge, če so v stiski? (Mar. 12:31; Lukež 6:31)
Razen tega, če smo pozorni do drugih, lahko imamo dobro vest in čutimo določeno zadovoljstvo, ker smo izpolnili našo dolžnost. To je eden od načinov dajanja, dajanje pa osrečuje (Dej. ap. 20:35).
Pozornost in obzirnost, kakor v malih tako tudi v velikih stvareh, prispeva k dobrim medsebojnim odnosom. Pomagamo lahko osebam, ki so v nevarnosti, ki so bolne ali pa jih je doletela nesreča. Vsak dan imamo priložnost za to. Ko, na primer, sedimo v avtomobilu, bo naša obzirnost doprinesla k temu, da se izognemo nesreči.
Če stanujemo v hiši, kjer je več strank, lahko pokažemo do drugih obzirnost, če naš gramofon ali radioaparat ne igra preglasno. Ob kakšni zabavi v poznih urah lahko pazimo, da nismo preveč hrupni, pozimi pokažemo obzirnost, ako očistimo sneg pred hišo.
Jehovine priče v Nemčiji, ki so bile leta 1945 izpuščene iz koncentracijskih taborišč, so na izreden način pokazale, kako lahko skrbimo za druge. Med drugim je 220 prič, ki so pod oboroženo stražo zapustile Sachsenhausen, imelo pred seboj 200 km dolg pohod. Zgodilo se je, da so hodili skupaj v eni skupini. Priskrbeli so si lahko nekaj malih vozičkov, na katere so dali najšibkejše, medtem ko so močnejši vozičke vlekli. Na ta način niti ena Jehovina priča ni izgubila življenja v tem smrtnem pohodu, v katerem je pomrlo ali bilo usmrčenih preko 10.000 kaznjencev. (Letna knjiga Jehovinih prič 1974)
Krščanske Jehovine priče imajo nesebičen interes za druge in ravno zato vedno znova prihajajo, da bi govorili z bližnjimi. Vedo, da živimo v »zadnjih dneh«, in zato vabijo ljudi, da bežijo na kraj varnosti, preden bo prepozno. V tem pogledu so podobne Lotu, ki je v starem času nujno pozval svoja zeta, naj bežita iz Sodome in Gomore. Poročilo pravi: »Ali zetoma njegovima se je zdelo, kakor da se norčuje.« Toda Lot se ni šalil, enako se danes Jehovine priče ne šalijo (1. Moj. 19:12-29; Razod. 18:4).
Tudi ti si povabljen, ne samo, da bi bil pozoren in obziren do drugih, temveč da se okoristiš zanimanja, ki ti ga izkazujejo Jehovine priče. Tako boš imel upanje, da preživiš »veliko stisko« in dobiš priložnost doseči večno življenje.