Zakaj je Jezus povedal zgodbo o »desetih devicah«?
DOBER učitelj je tisti, ki je sposoben prikazati določeno dejstvo ali temeljno načelo, ki igra neko vlogo v življenju, na jasen in enostaven način. Jezus Kristus je v tem izreden zgled. Ugotovimo lahko, da je učil v prvi vrsti s pomočjo zgodb, s preroškimi slikami in primeri, ki so bili bodisi vzeti iz življenja ali pa so pokazovali, kako se uporablja neko temeljno načelo (Mat. 13:34, 35). Te zgodbe, ki jih je Jezus uporabljal, so zelo pomembne in zelo primerne.
Na splošno te zgodbe zelo dobro posredujejo misel, ker so: 1. zahtevale zanimanje in pozornost, 2. spodbujale k razmišljanju, 3. govorile občutkom in srcu, 4. so podpora za spomin in 5. doprinesle so, da ostane resnica nepopačena, ker so bile vzete iz življenja, ali pa so opisovale naravne pojave, pri čemer se je lahko razmišljalo o pomenu določenih besed.
Zato Jezusovi nauki niso zastareli, čeprav je živel na Zemlji pred 1900 leti, in jih lahko razumemo ter iz njih vzamemo točno toliko, kakor če bi bile izgovorjene v današnjem času. Da, mnoge med njimi se dejansko nanašajo na naš čas.
NAMEN ZGODBE
Izrazita Jezusova ponazoritev je zgodba o »desetih devicah«, ki je posebno pomembna za nas danes. Zakaj jo je povedal? Pomagala naj bi kristjanom, — predvsem kristjanom, ki danes živijo, — da spoznajo prisotnost Kristusa v kraljevski moči.
Apostoli so vprašali Jezusa: »Kaj bo znamenje prihodu tvojemu in koncu sveta?« (Mat. 24:3) V svojem odgovoru, ki je zapisan v 24. in 25. poglavju, je navedel Jezus mnoge dogodke, med njimi tudi nekaj zgodb. Opozoril je, da bodo vsi dogodki del velikega znamenja, da je on prisoten v nevidni kraljevski moči.
Jezus ni povedal te zgodbe, zapisane v Matevžu 25:1—12, o »desetih devicah« samo zato, da bi učenci, ki bodo živeli na Zemlji v času Njegovega prihoda, spoznali Njegovo prisotnost. Jezus je s pomočjo te zgodbe hotel pokazati, da morajo biti učenci skrajno budni, da ne bi izšli praznih rok kakor farizeji ob priliki prvega Jezusovega prihoda. Zgodba tudi pokaže, kakšne odgovornosti in dolžnosti bodo imeli Kristusovi učenci ob priliki Njegove druge kraljevske prisotnosti (Ps. 110:3) Jezus je želel, da vsi, ki jim Bog dodeli »nebeški poklic«, ostanejo zvesti in dosežejo čudoviti cilj, namreč, da bodo sodediči v Njegovem kraljestvu (Hebr. 3:1; Rim. 8:17; Razod. 20:4, 6).
POROČNA SLAVJA V BIBLIJSKIH ČASIH
Ker obravnava zgodba o »desetih devicah« tudi neko poroko, je koristno, da pogledamo, kakšni so bili poročni običaji v tistem času.
Čeprav izgleda, da za samo sklenitev zakona ni bilo neke določene ceremonije, so poroko v Izraelu slavili silno veselo. Na poročni dan je nevesta pripravila vse za pojedino. Nosila je svojo najlepšo obleko in dragoceni nakit. H obleki neveste je pripadala tudi tančica, ki ji je pokrivala glavo in je včasih segala vse do tal (Jer. 2:32; Iza. 3:19, 23; 49:18). Ta tančica, ki je pokrivala glavo, je simbolizirala nevestino podložnost zaročencu (1. Moj. 24:65; 1. Kor. 11:5—10).
Zaročenec, ki se je prav tako pojavil v svoji najboljši obleki, je zvečer zapustil svoj dom in je šel v spremstvu svojih prijateljev na dom nevestinih staršev. Od tam je šla povorka na dom mladoporočencev ali ženinovega očeta v spremstvu glasbenikov in pevcev in oseb, ki so nosile svetilke.
Ljudje so običajno z velikim zanimanjem gledali to povorko, nekateri so se ji tudi priključili, posebno dekleta, ki so nosila svetilke, da so svetile na poti (Jer. 7:34; 16:9; Iza. 62:5). Ker se ni nikomur mudilo, se je lahko ženin precej časa zadržal v svoji hiši in tako se je čas te povorke do nevestine hiše lahko zavlekel, da je bilo že precej pozno in nekateri, ki so bili ob poti, so že zaspali. Pesem in vzklikanje se je daleč slišalo tako, da so lahko tisti, ki so čakali, slišali in pričeli vzklikati: »Ženin je tu!« Služabniki so pozdravili mladoporočenca in povabljenci so tedaj skupaj z mladima vstopili v hišo. Ko je par in spremstvo vstopilo v hišo, so se vrata zaprla in zapozneli gostje so bili prepozni (1. Moj. 29:22; Mat. 22:1—3, 8).
Ko preberemo to zgodbo, spoznamo, kako dobro soglaša s takratnim načinom življenja. Poročilo v Mat. 25:1—12 se glasi:
»Tedaj bode nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svetilnice svoje in šle ženinu naproti. Pet pa jih je bilo nespametnih in pet modrih. Zakaj tiste nespametne so vzele svetilnice svoje, olja pa niso vzele s seboj. Modre pa so vzele olje v posodah svojih s svetilnicami vred. Ko se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane hrup: Glej, ženin! Pojdite mu naproti! Tedaj vstanejo vse te device in olepšajo svetilnice svoje. Nespametne pa reko modrim: Dajte nam olja svojega, ker naše svetilnice gasnejo. Modre jim pa odgovore in reko: Ne, da morda ne zmanjka nam in vam. Pa pojdite rajše k prodajalcem in si ga kupite. Ko pa gredo kupovat, pride ženin in tiste, ki so bile pripravljene, odidejo ž njim na svatovščino; in vrata se zapro. Poslej pa pridejo tudi druge device, rekoč: Gospod, gospod, odpri nam! On pa odgovori in reče: Resnično vam pravim, ne poznam vas.«
(se nadaljuje)