Sile, skrite za okultizmom

BIBLIJA pokaže, katere sile stojijo za okultizmom in kakšen je njegov dejanski namen. V Bibliji ni nekih nedoločenih teorij o tej temi, temveč jasno poda dejstva in tudi zavzame edinstveno stališče proti kakršnimkoli okultnim običajem. Vse druge religiozne knjige starega časa vsebujejo osnovo za okultizem in ga odobravajo ali celo pospešujejo.

Vendar je bil nek narod, ki je zavračal okultizem, — a to so bili v Bibliji omenjeni Hebrejci. Na kakršni osnovi je bilo to zavračanje?

Druge religije so bile pod vplivom praznovernih gledišč, ki so temeljila na nevednosti; pri religiji Hebrejcev ni bilo tako, kajti njihova religija je potekala od Tistega, ki pozna dejstva. On je povsem jasno pokazal, da Njegove moči ni treba iskati med okultnimi običaji. Po preroku Mojzesu jim je Bog rekel: »Zakaj ti narodi, ki jih preženeš, poslušajo tolmače znamenj in vedeže: tebi pa ne dovoljuje Jehova, tvoj Bog, tako delati« (5. Moj. 18:14).

Povsem jasno jim je našel tudi vse postopke, ki se jih morajo izogibati: »Naj ne bo med vami nikogar... ki vedežuje, ali tolmači znamenja, ali vražari ali čaruje, ne nobenega zaklinjalca, ne nikogar, ki se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ali izprašuje mrtve. Zakaj gnusoba je Jehovi, kdorkoli dela kaj takega. (5. Moj. 18:10—12; primerjaj s 3. Moj. 19:26, 31; 20:6, 27; Iza. 8:19)

SILE ZA OKULTIZMOM

Primer, v katerega je bil vmešan rimski upravnik, osvetljuje vprašanje, kakšne sile so za okultizmom. Ta uradnik po imenu Sergij Pavel je bil okoli leta 47. n. št. prokonzul Cipra. Biblija ga označuje kot »pametnega moža«, ki je iskal resnico. Zato je zaprosil Savla iz Tarza, rimskega državljana, znanega pod imenom apostol Pavel, da mu govori o Bogu in krščanstvu. Toda vražar Elima je nasprotoval Pavlu, ker je brez dvoma vedel, da bosta Pavlova vest in njegov vpliv, zmanjšala ugled, ki ga je imel pri prokonzulu zaradi okultnih moči.

Pavel se je obrnil k Elimu in pojasnil, kdo stoji za njegovimi okultnimi močmi, ko je rekel: »Sin hudičev, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati ravnih potov Gospodovih«? (Dej. ap. 13:6—10) Tako je Pavel označil »hudiča« kot hudobnega duha in tistega, ki je stal za tem vražarjem. Nekaterim je težko verjeti v obstoj satana, toda očividci potrjujejo, da on obstaja.

Gospod Jezus Kristus je prišel iz duhovnega področja in je s prepričanjem, ki temelji na osebnem znanju, govoril o »hudiču«, imenovanem tudi »satan«. O njegovem poreklu je rekel: »On je bil ubijalec ljudi od začetka in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnega, ker je lažnik in oče laži« (Jan. 8:44; Luk. 10:18). To duhovno stvarjenje je bilo torej nekoč »v resnici«, toda ni mu bilo po volji, da bi Bog odločal, kaj je »resnica«, in tudi zahteval, da se Mu vsi podložijo. Postal je satan zato, ker je dopustil, da je njegova težnja za močjo in neodvisnostjo zatrla njegovo modrost (Jak. 1:13, 14; primerjaj Ezek. 28:13—17).

Tedaj je ta »hudič« ali satan pričel zapeljevati še druge k podobnim postopkom. Prvi korak je naredil, ko je izgovoril laž o Bogu, kar še danes dela. Ta laž je peljala v smrt prvi človeški par, hudič pa je postal s tem »ubijalec« in »oče laži« (1. Moj. 3:1—5, 13; Razod. 12:9).

Biblija tudi poroča, da so še drugi »Božji sinovi« hoteli postati neodvisni od Boga. Ti, ki posedujejo moč in vplivajo na misli in življenje nezaščitenih oseb, so celo sposobni obsesti človeka ali žival in uporabljati mrtve stvari za svoje prevare (Mat. 12:43—45; Luk. 8:27—33).

Celo osebe, ki se ukvarjajo z okultizmom, priznajo, da je s tem povezana določena nevarnost. Knjiga Psychic Discoveries Behind the Iron Curtain govori o obsežnih raziskovalnih delih ruskih učenjakov na področju nadčutnih sil. Da bi prikazali, kako nevarno je tovrstno raziskovanje, pišejo avtorji: »Vsak, ki se tem ukvarja kot učenjak, opozarja na to, da se s tem ne da igrati. Tudi tedaj, če gre za nekaj povsem enostavnega, kakor je alfabetska tablica, lahko to postane nevarno, opazovali smo namreč neka takšna delovanja.«

Zakaj preti nevarnost? Ed Warren, ki velja za vodilnega izvedenca na tem področju, navaja enega od razlogov: »Po alfabetski tablici, spiritistični seji... se omogoči hudobnim duhovom, da stopijo v zvezo s tistim, ki ga obsedejo.«

Toda zakaj vse te presenetljive in navidez protislovne oblike okultizma? Zakaj imamo pri nekaterih občutek, da so izrazito hudobne, pri drugih, da so dobre in zakaj izgledajo spet druge samo kot neka oblika razpoloženja? Z vsemi se sledi dejansko istemu namenu in nanj opozarja samo Biblija.

NAMEN OKULTIZMA

Omenili smo že, da so okultisti, kakor Elima, orodje ali igrača satana. Taki so sovražniki vsake resnične religije in se trudijo »prevračati Gospodove ravne poti« (Dej. ap. 13:10). Okultni postopki so lahko še tako različni in si med seboj nasprotujejo, vendar vsi služijo istemu namenu, — odbiti ljudi od »resnične religije« in jih navesti, da postopajo neodvisno od Božjih »ravnih poti«.

Očitno je, da za tem leži zvitost satana. Ljudje so očarani zaradi nepojmljivih, navidez »nadnaravnih« prikazni in s svojo različnostjo zapeljujejo okultni običaji vse vrste ljudi. So osebe, ki se podvržejo izrecno satanu in izvajajo satanizem, vudu kult ali kult čarovnic oziroma druge okultne postopke. Drugi so zopet zapeljani z mišljenjem, da ima Bog nekaj skupnega z astrologijo in spiritizmom. Na osebe, ki so nagnjene k znanosti, pogosto vplivajo »nadnaravne sile«, kakor je na primer jasnovidnost, kar zelo privlači. Torej je tu skoraj za vsakega nekaj.

Kako pa je s »čudežnim zdravljenjem«, »govorjenjem jezikav«, »klicanjem duhov«, demonizmom in drugimi deli, ki se povezujejo neposredno s tako imenovanimi »krščanskimi« organizacijami? Ali niso mar dokaz, da Bog sodeluje s temi organizacijami, da bi uničili dela satana, tako, kakor je pri tem podpiral Jezusa in njegove apostole (Jan. 10:37, 38; Dej. ap. 19:11)? Jezus je ravno to vprašanje obravnaval v svoji znani pridigi na gori.

Po Njegovih besedah se bodo mnogi ljudje licemerno izdajali za kristjane, toda na kaj bodo opirali svoje trditve? Jezus je rekel: »Veliko mi jih poreče tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo prerokovali v tvojem imenu in hudičev izganjali s tvojim imenom, in mnogo čudežev delali s tvojim imenom?« Ali bi bil to dokaz, da so imeli Božjega Duha in da so bili pravi učenci Božjega Sina? Jezus je rekel dalje: »In tedaj jim povem očitno: Nikoli vas nisem poznal; poberite se od mene, ki delate krivico« (Mat. 7:15—23)!

Okultisti, ki uporabljajo ime Kristusa, so Jezusu prav tako gnusni, kakor so bili Jehovi gnusni okultisti med Hebrejci. Zakaj pa? Ker stoji za njimi ista sila. Namen je prav tako isti, namreč, odvrniti ljudi od »prave religije« in jih zapeljati, da delajo stvari, ki so v Božjih očeh gnusne.

Biblija pokaže, da so čudežni darovi Duha prenehali zatem, ko so prenehali služiti kot dokaz, da Bog uporablja novo vzpostavljeno krščansko skupščino za razširjenje pravega oboževanja (1. Kor. 13:8—11). Toda Biblija opozarja tudi pred goljufi, ki se pojavljajo v zadnjem času, da bi delali takšne »čudeže« in s tem svojemu delu dali videz zakonitosti. »In ni čuda, zakaj sam satan se izpreminja v angela svetlobe. Ni torej nič velikega, če se tudi služabniki njegovi izpreminjajo v služabnike pravičnosti« (2. Kor. 11:14, 15).

To, na primer pokaže, da sposobnost izganjanja duhov ni brezpogojno znak, da imajo duhovniki s takšno močjo, Božjo podporo. Tako imenovani kristjani kakor tudi nekristjani trdijo, da uspešno izganjajo demone, med njimi tudi katoličani, protestanti, židovski kabalisti in celo oboževalci vudu kulta. Ali stoji za vsemi temi skupinami Bog? Biblija pojasnuje: »Zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru« (1. Kor. 14:33). Prav gotovo je, da On ne dela proti samemu sebi, tako da bi podpiral nasprotujoče si skupine.

Načini, ki jih uporabljajo tako imenovani rotilci, brez nadaljnjega pokažejo, da niso od Boga. Jezus je »izgnal duhove z besedo«, enostavno jim je zapovedal in poslušali so ga, ker so priznavali Njegovo moč (Mat. 8:16, 29—34; Mar. 5:7—13; Luk. 8:28—33). Religiozni rotilci pa izgovarjajo ritualne in magične formule, uporabljajo določene besede in izreke in temu se pripisuje moč izganjanja. Rimokatoliška formula izganjanja, ki jo najdemo v delu Rituale Romanum, lahko zahteva več ur, uporabo relikvij ter drugih religioznih predmetov, ki so povezani s praznoverjem — kar vse je v jasnem nasprotju z enostavnimi Jezusovimi zapovedmi! Kljub temu izgleda, da njihovo »rotenje« pogosto uspe. Zakaj?

Biblija pokaže, da satan pomaga takšnim religioznim goljufom z nadnaravnimi silami, da bi podprl njihovo verodostojnost in s tem dosegel svoje lastne cilje. Krščanski apostol Pavel je rekel, da se navidezni Kristusovi nasledniki upirajo Božjkn potem in, da ti uporneži želijo doseči religiozno spoštovanje. Takšen je primer pri duhovništvu krščanstva. Zatem je govoril tudi o »delovanju satanovem z vso močjo in z znamenji in čudeži lažnivimi in s sleherno prevaro krivice za te, ki gredo v pogubo, zato ker niso sprejeli ljubezni resnice, da bi se rešili« (2. Tes. 2:9, 10).

Upoštevaj, da postavlja tu Pavel privlačnost »lažnivih čudežev« v nasprotje z »ljubeznijo resnice«. Jezus je pravzaprav pokazal na izvor resnice, ko je rekel Bogu v molitvi: »Tvoja beseda je resnica.« Božja »beseda« je v Bibliji, a prava »ljubezen resnice« nastane, ako uporabljamo svoje misli, da bi spoznali to Besedo in da bi iz »ravnih poti« Boga imeli korist v našem življenju (Jan. 17:17; Dej. ap. 13:10).

PRAVILNO STALIŠČE DO OKULTIZMA

Kaj bi se naj iz tega naučile osebe, katerim okultizem ugaja, ali osebe, na katere privlačno deluje, ker se mu v najnovejšem času tudi v javnosti posveča posebna pozornost? Spoznati morajo, da te stvari niso za igranje in ni, da bi se nekdo z njimi ukvarjal enostavno iz radovednosti ali iz zabave. To so sredstva, ki jih uporablja satan hudič, da bi navedel ljudi na postopke, ki so neposredno v nasprotju z jasno izraženo Božjo voljo.

Pravi kristjani se ne igrajo z okultizmom. Vse, kar je kakorkoli s tem povezano, morajo uničiti, v kolikor so morda prej kaj takega delali (Dej. ap. 19:18, 19). Kristjani vedo, koliko je vreden biblijski nasvet: »Uprite se pa hudiču in bežal bo od vas« (Jak. 4:7).

Krščanske Jehovine priče so v teh stvareh vedno postopale po modrih nasvetih Biblije in tako niso zapadle okultizmu, tudi ne v Latinski Ameriki in Afriki, kjer je vudu kult in fetišizem celo med tako imenovanimi »krščanskimi« prebivalci ostal del njihovega življenja. Ne z mističnim izganjanjem demonov, temveč s tem, da so druge učili resnico Božje besede, Biblije, so pomagali iskrenim ljudem osvoboditi se vpliva hudobnih duhov (Efež. 6:10—18). Ker se pustijo voditi Božji besedi, ki ne le, da zavrača okultne postopke, temveč jih celo prepoveduje, lahko rečejo tako kakor apostol Pavel: »Da bi nas ne okanil satan; kajti niso nam njegove misli neznane« (2. Kor. 2:11).