Namen spremembe

ALI veruješ, da bo Kristus kralj na zemlji? Če da, ali bo vladal z zemeljskega ali nebeškega prestola? Ali pa misliš, da je bil Kristus samo neki izreden človek, neki učitelj?

Da bi lahko dobili na to vprašanje zanesljiv odgovor in da bi imeli priče, ki bi točno in neizpodbitno pričale, da bo Jezusova nebeška vladavina stvarnost, so smeli trije apostoli v neki viziji videti Jezusovo spremembo in so o tem napisali poročilo.

Da pa bi lahko namen spremembe razumeli, moramo pozornost posvetiti razgovoru, ki ga je imel Jezus s svojimi učenci le nekaj dni pred tem. Bili so prisotni, ko so neverni farizeji in saduceji zahtevali znamenje — verjetno so zahtevali, naj pride Jezus vidno na nebeških oblakih. Vendar je Jezus tem sebičnim, hudobnim ljudem odgovoril, da jim bo dano samo zemeljsko znamenje — znamenje preroka Jone. — Mat. 16:4.

Nekoliko pozneje je vprašal Jezus svoje učence, kaj ljudje na splošno mislijo: »Kdo pravijo ljudje, da sem jaz, Sin človekov? Oni pa reko: Nekateri, da si Janez Krstnik, drugi pa, da si Elija, a drugi, da si Jeremija ali eden prerokov.« (Mat. 16:13, 14)

Zatem ko je zvedel za mišljenje ljudi, je še vprašal: »Kdo pa pravite vi, da sem jaz?« Odgovoril je Simon Peter: »Ti si Kristus (Mesija), Sin živega Boga.« Bog je to razodel apostolom zaradi njihove vere; vendar so se morali oni še mnogo naučiti o Mesiji — o tem, kaj mora delati, in o slavi, ki mu jo bo dal Bog. Zato je Jezus pričel opozarjati na to, da mora iti v Jeruzalem, da mora mnogo trpeti in biti končno usmrčen. Peter ga je poizkušal odvrniti od tega, rekoč mu: »Bog te obvaruj Gospod! To se ti ne sme zgoditi!« Petrove besede pokažejo, da takrat še ni razumel, da mora Jezus umreti žrtvene smrti ter da bo obujen v nebeško življenje. Peter še prav tako ni vedel, da bo Kristus vladal iz nebes z nevidno prisotnostjo, v slavi in moči, torej šele mnogo po smrti apostolov. Jezus je takoj pokaral Petra z besedami: »Ne umeš, kar je Božjega, nego kar je človeško.« — Mat. 16:15—23.

Jezus je spoznal, da gledajo njegovi apostoli na njegovo kraljestvo s človeškega gledišča ter mislijo, da bo vladal z zemeljskega prestola. Vendar se spomnimo, da so bili možje, ki so bili stebri krščanske skupščine, priče njegove nebeške prisotnosti v kraljevski slavi. (Gal. 2:9) Ne v tistem času, toda po njegovi smrti in vstajenju bi morali to važno dejstvo, ta pomembni nauk, utrditi v krščanski skupščini. Zato jim je pojasnil:

»Kajti Sin človekov ima priti v slavi Očeta svojega z angeli svojimi ... Resnično vam pravim: Nekateri so med temi, ki stoje tu, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo Sina človekovega da prihaja v kraljestvu svojem.« — Mat. 16:24—28.

SPREMEMBA

Nekaj dni pozneje so se Kristusove besede izpolnile. Vzel je Petra, Jakoba in Janeza s seboj na neko goro. Ni mu bilo treba vzeti s seboj vseh apostolov, ker so bile po zahtevi postave dovolj tri priče. (5. Moj. 19:15; 2. Kor. 13:1) Poročilo Lukeža o sceni te spremembe se glasi:

»In ko (Jezus) moli, postane podoba obličja njegovega drugačna in oblačilo njegovo belo in svetlo. In glej, ž njim govorita dva moža, ki sta bila Mojzes in Elija. Ta sta se prikazala v slavi in sta govorila o njegovem odhodu s sveta, ki mu ga je bilo izvršiti v Jeruzalemu. A Petra in onadva, ki sta bila ž njim, prevzame spanec. Ko pa se vzdramijo, vidijo slavo njegovo in oba moža, ki sta ž njim stala. In zgodi se, ko onadva odhajata od njega, da reče Peter Jezusu: Učenik, dobro nam je tu biti; naredimo pa tri šatore, tebi enega in Mojzesu enega in Eliju enega — ne vedoč, kaj govori. Ali ko še govori, nastane oblak in jih obsenči; in zboje se, ko gresta onadva v oblak. In glas pride iz oblaka, ki pravi: »Ta je Sin moj ljubljeni, njega poslušajte.« In ko se je bil glas oglasil, najdejo Jezusa samega.« — Luk. 9:29—36.

To vizijo so najverjetneje prejeli ponoči, ker so bili zaspani in so šele drugi dan prišli z gore. Vendar so ob spremembi Jezusa bili budni. Zamislimo si, kako so bili učenci presenečeni, ko so videli Jezusov obraz svetal kakor sonce in tudi obleka je bila vsa sijoča in bela. Že mnogo stoletij prej si je moral Mojzes, ko se je vrnil z gore, kjer je govoril z Bogom, pokriti svoj sijoči obraz, toda Jezusova lepota je bila tako velika, da se je bleščala celo njegova obleka. — 2. Moj. 34:29—35; primerjaj 2. Kor. 3:7—11.

DOKAZ KRISTUSOVE BODOČE SLAVE

Pred očmi apostolov je bilo dokazano, da bo Jezus prisoten kot kralj v nebeški slavi. Tudi razgovor, ki sta ga imela v viziji Mojzes in Elija o Jezusovem odhodu, dokazuje, da se ni mogel izogniti svoje sramotne smrti, kakor je želel Peter. V tej sliki je Mojzes ponazarjal zavezo zakona, ker je dal Bog Izraelu ta zakon po Mojzesu. Elija je ponazarjal druge preroke. Kakor po zakonu, tako je bil tudi po prerokih napovedan Kristus — njegovo življenje, trpljenje, žrtev in slava. Vse je pokazovalo na Kristusa in apostol Pavel je rekel: »Tako je bila postava voditeljica naša do Kristusa.« (Gal. 3:24; Rim. 10:4) Glede drugih prerokov je pozneje angel pojasnil apostolu Janezu: »Kajti pričevanje Jezusovo je duh prerokovanja.« — Razod. 19:10.

Kakor Mojzes tako je tudi Kristus voditelj in osvoboditelj. On je posrednik nove zaveze, kakor je bil Mojzes posrednik zaveze zakona. (Gal. 3:10; Hebr. 9:15) Jehova je rekel Mojzesu: »Hočem jim obuditi preroka izmed njih bratov, kakor si ti in denem svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, karkoli mu zapovem. In kdorkoli ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, jaz ga bom za to kaznoval.« — 5. Moj. 18:18, 19; Dej. ap. 3:22, 23, 26.

Kristus je opravljal podobno delo kot Elija. Prerok Malahija je zapisal Jehovino obljubo: »Glej, jaz vam pošljem Elija preroka, preden pride dan Jehovin, veliki in strašni.« Elija je mnogo prispeval k obnovi čistega oboževanja. (1. Kralj. 18:25—29, 40) Glede Izraela pa je to storil Janez Krstnik. (Luk. 1:17; Mat. 17:12, 13) V času te spremembe je bil Janez Krstnik mrtev, vendar je dejstvo, da se je v viziji pojavil Elija, kazalo na to, da bo Kristus glede trajne obnove čistega oboževanja opravil večje delo. To bi se moglo zgoditi pred »prihodom velikega Jehovinega dne«, prej, preden bo Bog izvršil obsodbo nad tistimi, ki izvajajo krivo oboževanje in nad sodobnim hudobnim sestavom stvari. — Mal. 4:5, 6.

Vizija je bila tako stvarna, da je Peter očitno iz hvaležnosti in presenečenja, pričel sodelovati v dogajanju. Ko je videl, da sta se oba moža, ki sta se pojavila v viziji, ločila od Jezusa, je hotel, da ostaneta; zato je govoril o tem, da bi postavil šotore, »ne vedoč, kaj govori«.

Kljub temu je bil dogodek le vizija in Mojzes in Elija sta se lahko videla samo v viziji. (Mat. 17:9) Mojzes je bil mrtev in je bil v grobu. (5. Moj. 34:5, 6; primerjaj Dej. ap. 2:29) Elija je sicer bil vzet na ognjenem vozu v oblake, toda ne k Bogu v nebesa. Bil je odnesen na drugo mesto na Zemlji in je dobil drugo nalogo. Elija je dejansko še leta zatem živel in je napisal preroško pismo Joramu, kralju Judeje. (2. Letop. 12:12) Pozneje je Elija umrl, tako kakor umirajo vsi ostali ljudje. Niti on niti Mojzes nista bila obujena za večno življenje pred Kristusom, ki je »prvorojenec izmed mrtvih«. Ko je bil Jezus na zemlji, je sam rekel: »In nihče ni stopil v nebesa.« — Razod. 1:5; Jan. 3:13.

Medtem ko je Peter še govoril, se je pojavil oblak in jih zasenčil, kar je bil simbol Jehovine nevidne prisotnosti. (2. Moj. 16:10; 1. Kralj. 8:10) Tedaj je Jehova sam pričal — med ostalim je to ena od treh prilik, ko se je slišal Jehovin glas, — da je Jezus Mesija, ko je rekel: »Ta je sin moj ljubljeni, njega poslušajte!« — Luk. 9:35.

»IMAMO TRDNO PREROŠKO BESEDO«

Ob tej priložnosti so trije apostoli dobili prepričevalen dokaz, da je bil Jezus Mesija. Tako so lahko s polnim zaupanjem in poudarkom pričali o tem. Oni dejansko »niso okusili smrti« preden so videli bodočo prisotnost Kristusa v kraljevski slavi. Več kot trideset let pozneje je napisal apostol Peter:

»Kajti nismo se držali izmišljenih basni, ko smo vam oznanili Gospoda našega Jezusa Kristusa moč in prihod, marveč sami smo videli in bili priče njegovega veličastva. Prejel je namreč od Boga očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji: in ta glas smo mi slišali, da je prišel z neba, ko smo bili ž njim na sveti gori. In imamo besedo preroško tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide v srcih vaših.« — 2. Petr. 1:16—19.

Šestinšestdeset let po tej viziji spremembe, je imel apostol Janez ta prizor še vedno živo pred očmi, ko je pisal: »In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno, slavo kakor Edinorojenega od Očeta).« — Jan. 1:14.

Danes je »danica«, o kateri je govoril Peter, že vzšla. Jezus Kristus je bil ob koncu časa narodov, leta 1914. n. št. postavljen na prestol v kraljevski slavi! In če smo v ‚naših srcih posvetili pozornost prerokbi‘, tedaj imamo še močnejšo potrditev preroških besed, kakor so jo imeli apostoli. Kristus je izpolnil, kar je bilo napovedano zanj v zakonu in prerokih. Kakor Mojzes vodi sedaj svoje ljudstvo, pred vsemi pa, ki ga priznajo in sledijo njegovemu vodstvu, je upanje na življenje na pravični, rajski zemlji. Ali resno jemlješ to, kar govorijo preroške besede in zanesljive priče njegove slave? Ali spoznavaš, da je Jezus Kristus nevidno prisoten v svoji kraljevski moči? Če da, tedaj uživaš že sedaj veliko milost in imaš čudovito upanje na tisto, kar še leži pred teboj.