Ali postopaš tudi ti po geslu »kdor najde, zadrži«?
KAJ se dogaja v tebi, kadar najdeš nekaj dragocenega, kar je nekdo izgubil?
Ali čutiš takoj potrebo, da poseduješ ta dragoceni predmet in zavračaš misel, da to vrneš, — torej da postopaš po pregovoru: »Kdor najde, zadrži«?
Mogoče ne zastopaš tako brezčutnega stališča, misliš pa, ko se odločaš, da predmet vrneš: »Ta bi moral bolje paziti in tega ne bi smel izgubiti«, — ali: »Ne vem, čigavo je in ni niti moja naloga, da to ugotovim, poleg tega to tudi ni lahko«?
Na take misli lahko pride vsakdo, toda kako misli Bog glede vrnitve najdenih predmetov?
To lahko ugotovimo, ako pregledamo zakon, ki ga je dal po Mojzesu in v katerem se obravnava ravno to vprašanje. Glasi se: »Kadar vidiš vola ali ovco svojega brata, da blodi, ne hodi vnemarno mimo, ampak ju pelji nazaj bratu svojemu. Ako pa ni tvoj brat blizu tebe ali ga ne poznaš, vzemi ju v hišo svojo, da bodeta pri tebi, dokler ju ne poišče tvoj brat in potem mu ju izroči. Enako stori z njegovim oslom, z njegovim oblačilom in z vsaktero izgubljeno rečjo, ki jo izgubi tvoj brat in jo ti najdeš: ne smeš iti vnemarno mimo nje.« (5. Moj. 22:1—3)
Če je kdo našel žival, jo je moral na lastne stroške hraniti tako dolgo, dokler se ni pojavil lastnik. Toda ta okoliščina ni bila za najditelja izgovor, da zadrži žival ali da jo pusti, da jo kdo ukrade ali jo raztrgajo divje živali.
Kaj pa bi se zgodilo, če bi si najditelj prisvojil predmet, namesto da ga vrne? Bil bi zgrabljen in smatran za krivega oziroma veljal bi za tatu. Zakon pravi: »Ob vsakem poneverjenju, če gre za vola ali osla, ali ovco ali obleko ali za katerokoli izgubljeno reč, o kateri se pravi: Moja je, naj pride pravda obeh strank pred sodnike: kogar sodniki spoznajo za krivega, ta naj dvojno plača bližnjemu svojemu.« (2. Moj. 22:9; primerjaj 2. Moj. 22:1, 4)
Takšen primer je bil predložen sodnikom mesta, ki so sodili kot Božji zastopniki. Z raziskovanjem so odkrili dejstva in nato uporabili zakon. Običajno je bilo treba izgubljeni predmet spoznati po določenih znakih ali posebnostih ali po pričah, ki so predmet spoznale. To je bil primer posebno v manjših občinah Izraelskega naroda.
Kako pa se je lahko nekoga upravičeno obtožilo kraje, če so pri njem našli predmet, ki ga je zadržal? Kako so sodniki mogli vedeti, da predmeta ni hotel zadržati samo tako dolgo, dokler se ne pojavi lastnik? Na osnovi dejstva, da ni objavil najdbe in da se ni dovolj potrudil, da bi našel lastnika. Če bi bil pošten, tedaj bi z najdbo seznanil starešine mesta in tudi druge, ter sporočil, da varuje predmet za lastnika. V tem primeru bi bil osvobojen vsake obtožbe.
Če bi se najditelj odgovarjajoče potrudil, da najde lastnika, in če je čakal določeni čas, tedaj je smel brez dvoma predmet prodati ali drugače razpolagati z njim.
PAZI NA TAKŠNE SKUŠNJAVE
Nekdo, ki normalno ne bi ničesar ukradel, se lahko znajde v skušnjavi, kadar nekaj izgubljenega najde. Pri njem se lahko razvije zahteva, da to poseduje, in s tem dejansko lahko postane tat. Gledano z Božjega stališča ta ne greši samo proti lastniku, temveč tudi proti Bogu. Ko se zave, kaj je storil, tedaj naj zadevo takoj uredi z oškodovano osebo, Boga pa prosi za odpuščanje. (Mat. 5:23, 24)
Čemu se pusti voditi nekdo, ki dopusti, da sebično zadrži najdeni predmet, ne da bi se v razumnem obsegu potrudil, da to vrne lastniku, ali da za to zahteva nagrado? Vodi ga POHLEP, pohlepni ljudje pa od Boga ne dobijo večnega življenja. (1. Kor. 6:10)
POTRUDI SE, DA NAJDEŠ LASTNIKA
Nekateri bi lahko vprašali: »Kako daleč naj grem v trudu, da najdem lastnika izgubljenega predmeta?« Upoštevaj naslednjo izkušnjo, ki jo je doživela neka Jehovina priča in ki je dober zgled za to.
Nek mož iz San Francisca je izgubil v New Yorku, ko je stopal iz taxija, svojo denarnico, v kateri je bilo 395 dolarjev. Jehovina priča jo je našla. Poklicala je hotel v mestu, kjer je ta mož stanoval, po zapisih, najdenih v listnici. Toda ta mož je že odpotoval v London. Po podatkih iz denarnice je ta Jehovina priča njega lahko poklicala po telefonu v London. Po telefonskem pogovoru, v katerem se je mož prisrčno zahvalil, je bila poslana denarnica po pošti na naslov tega moža v San Francisco po odtegljaju stroškov za poštnino.
Redki izgubljeni predmeti so tolike vrednosti kakor gornji, pa vendar velja od Jezusa dano temeljno načelo: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej v krivičnem mamonu niste bili zvesti, pravo bogastvo, kdo vam zaupa? in če v tujem niste bili zvesti, kdo vam da, kar je vašega? Noben hlapec ne more dvema gospodoma služiti; kajti ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu.« (Luk. 16:10—13)
Na splošno je vrnitev najdene stvari sicer majhna stvar, toda dejansko gre tu za vprašanja: Kdo ali kaj je moj Bog, kateremu služim? Ali postopam z ljudmi tako, kakor želim, da oni postopajo z menoj? (Mat. 7:12)
Pošten človek ne želi zadržati nekaj, kar pripada drugemu, in zato tudi ne računa z nagrado. Dobra vest in sreča je zanj večja nagrada kakor je nagrada za najdeno. »Blagor jim, ki se oklepajo pravice, ki delajo pravičnost vsak čas!« (Ps. 106:3) Z našo poštenostjo lahko razen tega, — v kolikor pri tem ne gojimo duha samoopravičenja, — priporočamo resnico Božje besede in njena izredna temeljna načela. To je tudi ena od možnosti oznanjevanja resnice in da »se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga« kot Božji služabniki. — 2. Korinčanom 4:2.