Pravilno stališče je zaščita
1. a) Kdaj je pisal Peter svoje pismo, v katerem zahteva od kristjanov, da ohranijo v mislih prihod Jehovinega dne? b) Koliko časa je minilo zatem do »Jehovinega dne«?
BILO je okoli leta 64. n. št., ko je apostol Peter pisal krščanski skupščini in jo spodbudil, naj ohrani v mislih prihod Jehovinega dneva. Od tedaj, ko so te besede kristjani prvič brali, pa do razrušenja Jeruzalema od Rimljanov, torej do prihoda Božjega »dne« sodbe nad to mesto, je preteklo približno še šest let. (Dej. ap. 2:14—21) To je bilo več kakor 1900 let pred začetkom »dneva«, v katerem bo Jehova izvršil sodbo nad krščanstvom in sedanjim svetom. Pa vendar so se te besede nanašale tudi na kristjane, ki so takrat živeli.
2., 3. Zakaj je bilo važno, da so maziljeni kristjani imeli v mislih Jehovin dan v vseh preteklih 1900 letih?
2 Zakaj je bilo potrebno, da kristjani, ki so živeli še tako daleč od Božjega »dneva« končne sodbe, tako čutijo? Zato ker bi jih kakršnokoli drugačno stališče zapeljalo, da se vpletejo v zadeve sveta, kar bi jih pripeljalo tako daleč, da bi postavili svoje zaupanje v svetske stvari. Zato morajo imeti vedno v mislih, da mora biti vse, kar jih obkroža, uničeno. Razen tega so morali dokazati svojo čistost do Boga tako, da ne ljubijo sveta, niti stvari sveta, ker bi v teku časa pomrli in kakšno pričevanje bi tedaj imeli kot duhovno rojeni, maziljeni kristjani, kot Kristusovi bratje? (1. Jan. 2:15)
3 Vprašanje, pred katerim so stali maziljeni kristjani v preteklih devetnajstih stoletjih, je bilo naslednje: Kakšno pričevanje mi daje ravno sedaj Jehova Bog? Ali utrjujem od Njega prihajajoče izvoljevanje in poklic tako, da se kažem sposobnega kot član Njegovega »kraljevskega duhovništva« in lahko tako upam, da bom vladal s Kristusom? (1. Petr. 2:9; 2. Petr. 1:10; Razod. 20:4, 6) Ni ravno treba, da živijo na »Jehovin dan«, da bi bili od Jehove smatrani za vredne ali nevredne za ta nebeški položaj, za katerega so bili poklicani. (Hebr. 3:1)
4. Zakaj moramo danes dnevno paziti na to, kaj delamo s svojim življenjem?
4 Kako pa je z nami danes? Ali je drugače, ker smo tako blizu konca tega sveta? Ne, ne velja enostavno čakati, dokler ne pride nad nas »velika stiska« in ali sploh vemo, da bomo v tistem času še živeli? V Jakobu 4:14 smo opozorjeni: »... pa ne veste, kaj bode jutri. Kakšno je življenje vaše? Hlap namreč ste, ki se za malo časa prikaže, potem pa izgine.« Če vzamemo stvari prelahko, tedaj ne vemo, kdaj nas bo naše nezanesljivo srce odtegnilo. (Jer. 17:9) Prav tako tudi ne vemo, kdaj nastopi stanje, ki bi nas lahko v našo nesrečo presenetilo že pred »veliko stisko«. Kako bi to bilo mogoče? Poglejmo.
KAJ POMENI, VZDRŽATI DO KONCA
5. a) Kaj pomeni Jezusovo pojasnilo: »Kdor pretrpi do konca, ta bo zveličan«? b) Na katero dejstvo nas spominja Salomon glede na možni »konec« sedanjega življenja?
5 Ko je Jezus govoril o času, v katerem so živeli apostoli in ki je ponazarjal današnji čas, je rekel: »Kdor pa pretrpi do konca, ta bo zveličan«. (Mat. 24:13) Tu je On govoril o vztrajanju pod preganjanji, vse večjo nezakonitostjo in sovraštvom sveta. Rekel je, da bodo nekateri Njegovi učenci usmrčeni v času teh preganjanj. Če bo nek kristjan pod takimi okoliščinami vzdržal do smrti ali do konca tega sovražnega sveta, bo rešen zaradi svoje čistosti. (Mat. 24:9—12) Lahko se zgodi, da ne živi do konca tega sveta, pa bi bil vendar sojen glede na vprašanje, če je bil del tega sveta ali ne, neglede na to, ob katerem času je prišel za njega »konec«. (1. Jan. 2:15; Jak. 4:4) Kdorkoli izmed nas, bodisi da pripada duhovno rojenim maziljenim bratom Jezusa Kristusa ali tistim »drugim ovcam«, ki imajo zemeljsko upanje, bodisi da je mlad ali star, lahko zaradi okoliščin zelo hitro umre, danes ali jutri, morda celo sredi religioznega preganjanja. Modri kralj Salomon je govoril o situaciji, pred katero na splošno stojijo ljudje, ko je rekel: »Kajti čas in razmere naklanjajo vse. Kajti tudi svojega časa ne ve človek; kakor ribe, ki se ujamejo v pogubno mrežo in kakor ptice, ki se zadrgnejo v zanko, tako se zapleto otroci človeški v mrežo ob času nesreče, ko jih nenadoma zadene«. (Prop. 9:11, 12)
6. Kateri »nepredvideni dogodek« je pred kratkim zadel nekega sodelavca Watch Towerja, toda kaj je do takrat delal?
6 Imamo primere za to, kako hitro lahko pride za posameznike med nami konec, kar poudarja važnost, da zavzamemo pred Bogom pravilno stališče, da smo pri Njem na dobrem glasu in da smo ob vsakem času v Njegovi milosti. Pred kratkim je delal nek sodelavec glavne pisarne Watch Tower z nekim bratom v eni izmed dvoran v New Yorku. Neki mladenič je stopil v dvorano in ga nekaj vprašal, na kar mu je brat prijazno odgovoril. Nenadoma pa je mladenič potegnil nož in zadal bratu smrtni udarec. Kako dobro je vedeti, da je ta brat do tega trenutka zvesto služil Bogu!
7., 8. Kaj se naj naučimo iz izkušenj naših bratov v Malaviji?
7 Poznamo tudi izkušnje Jehovinih prič v Malaviji. V tej deželi so ljudje čudovito sprejemali vest Kraljestva in leta 1972 je prišla na 194 prebivalcev ena Jehovina priča. Ravno tistega leta se je krstilo 1617 oseb. Lahko smo rekli, da se v 447 skupščinah Jehovinih prič v tej deželi zbira preko 22 000 prič in jim dejansko gre dobro. Leta 1967 so jih sicer res preganjali, toda leta 1972 so si lahko mislili: »Pri takem duhovnem blagostanju smo gotovo daleč od kakšne nesreče.« In kaj se je zgodilo bratom v Malaviji skoraj čez noč? Ker so se strogo držali nevtralno do politike te dežele, so jim sežigali hiše, nekaj njihovih žena je bilo posiljenih, napadala jih je drhal, nekaj so jih mučili in usmrtili, večina pa je bila pod smrtno nevarnostjo pregnana v sosedne dežele.
8 Kaj se naučimo iz tega? Kristjan mora vsak dan živeti tako, kot da je to njegov zadnji dan sedanjega zemeljskega življenja. Njegova življenjska pot mora biti pravo krščanstvo, pri čemer mora ostati tesno povezan s svojimi brati v skupščini in služiti Jehovi iz vse svoje moči. Kakšne bi bile posledice za Jehovine priče v Malaviji, če bi bile ravnodušne in površne glede svojega duhovnega stanja? Samo tisti, ki so bili duhovno močni, so lahko vzdržali, ko je prišla preizkušnja; v čast malavijskim Jehovinim pričam pa se lahko reče, da je večina ostala stanovitna.
9. Kaj odloča, če bomo v Jehovini milosti, ko izbruhne »velika stiska«?
9 Bog nam tisto, kar moramo vedeti, razodeva tako, da lahko hodimo po modri poti in da lahko pomagamo drugim s tem, da jih opozarjamo na nevarnost prihajajočega Jehovinega »dne«. Toda On nam ni točno rekel, katerega leta ali katerega dne ali uro pride nad svet »velika stiska«. (Mat. 24:36) Za marljivo delovanje v Njegovi službi ali nasprotno in za pravilni ali nepravilni način življenja namreč ni odločilno to, da vemo, kdaj točno bo čas začetka »velike stiske«. Da bi ugajali Bogu, Mu moramo vedno služiti, pri čemer resnični nagib ni bližina konca, temveč ljubezen do našega čudovitega nebeškega Očeta.
BOG IZBERE PRAVI ČAS
10.–12. a) V katerem smislu pride Jehovin dan kakor »zanka«? b) Kako pokažejo tisti, ki izgubljajo vero, da ne upoštevajo Jehovinega vzvišenega položaja, ker se stvari ne odvijajo tako, kakor so jih pričakovali?
10 Spoznali smo torej, da bo »velika stiska« izbruhnila nenadoma in Jezus je njen prihod primerjal z zanko. (Luk. 21:34—36) Žival, ki je v nevarnosti, da pade v zanko, sploh ne opazi, da bo nenadoma ulovljena. Biblija nas ne opozarja pred neko navidezno situacijo, temveč pred nečim dejanskim, kar se bo zgodilo ob točno določenem času in na način, ki je predviden za to. Bog bo ob svojem času uničil ta sestav stvari, vendar pa so nekateri nepotrpežljivi in izgubljajo vero, ker stvari ne potekajo tako, kakor so oni pričakovali in ker izgleda, da Bog s postopanjem zavlačuje. Tako postane človek zaradi kratkega življenja nepotrpežljiv, ker želi v času, ki mu je na razpolago, storiti določene stvari. Zaradi tega je lahko nagnjen, da obsoja Boga na osnovi človeških izkušenj, ki imajo svoje meje. (Hab. 2:3)
11 Nasprotno temu pa Jehova večno živi in ni treba, da je nepotrpežljiv. On ima ves pregled nad situacijo in lahko povsem točno vidi, kje v teku časa Njegova dela povzročajo največ dobrega za vse in kako se s tem povsem uresničuje Njegov namen. (Preg. 15:3)
12 Peter izraža to misel takole: »To eno pa vam ne bodi skrito, ljubljeni, da je en dan pred Jehovo kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Jehova ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temveč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja«. (2. Petr. 3:8, 9)
13. a) Komu dejansko koristi to, da Jehova še ni izvršil svoje obsodbe nad tem starim svetom? b) V koliko je točno, da je pri Jehovi en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan?
13 Kakršnokoli navidezno odlašanje Jehove ne služi v Njegovo korist, niti se ga ne more pripisati kakršnikoli počasnosti Njegovih rok, temveč služi samo nam v korist. Jehova bi lahko naglo uničil ta svet. Kakor pripominja Peter, lahko v enem dnevu stori več, kakor ljudje v tisoč letih. Ko je bil, na primer, Jezus na Zemlji, je zdravil slepe, ohromele roke, da, celo obudil je nekega moža, čigar telo je že pričelo razpadati. Ta mogočna dela je storil v trenutku. Zamislimo si sedaj, kako dolgo bi trajalo pod normalnimi okoliščinami, da bi nekemu človeku zrasla nova roka ali da bi lahko bili že razpadajoči deli telesa nadomeščeni z normalno rastjo. Zatem si oglejmo stvari z druge strani, z Jehovine strani, ki stalno živi, čigar namen je davno vnaprej določen in za katerega je tisoč let kakor »čas ponočne straže«. (Ps. 90:4) On ni omejen na določeni čas kakor mi. Ako torej postopa na način, ki se nam zdi počasen, tedaj moramo misliti na to, da se dogaja to glede nas in na način, ki je najboljši za vse.
14. Zakaj ni treba, da točno vemo, kdaj se prične »Jehovin dan«, toda kaj naj delamo?
14 Nekdo, ki spozna svoj položaj pred Bogom in veruje v Njega, se ne pusti preplašiti. Apostol zagotavlja kristjanom: »... vaš trud ni prazen v Gospodu.« (1. Kor. 15:58) Če poznamo Njegov namen in vemo, kakšna je Njegova volja za nas danes in kakšno upanje imamo za prihodnost, tedaj nam ni treba vedeti za točen časovni potek dogajanj. Neglede na to, kdaj pride Jehovin »dan«, se bomo goreče ukvarjali s tem, da izvajamo Božjo voljo. Ali si se odločil, da to delaš?
ALI IMAŠ TUDI TI »ZNAMENJE«?
15. a) Kaj je »znak«, ki ga morajo imeti vsi, kateri želijo doseči življenje v Božjem novem svetu? b) Katera vprašanja glede naše reakcije na slabo stanje nam bodo pomagala ugotoviti, če imamo zares stališče, ki ga Bog pričakuje?
15 Malo pred razrušenjem starega Jeruzalema od Babiloncev, je dal Jehova Ezekielu vizijo, v kateri je simbolični mož šel skozi Jeruzalem in označeval čela tistih, ki »so zdihovali in žalovali nad vsemi gnusobami«, ki so se dogajale v njem. (Ezek. 9:4) To je bila prerokba, ki se je nanašala na delo, katero se opravlja danes. Vsak, ki pripada »drugim ovcam« z upanjem, da bo živel tukaj na Zemlji v Božjem novem svetu, se naj vpraša: »Ali imam zares to »znamenje«? Ali daje moje življenje tako jasno kakor znak na čelu, pričevanje o tem, da sem resnično krščanska oseba? Ali dejansko sovražim vse tisto, kar se dogaja posebno v krščanstvu? Ali mi je žal samo za to, ker se te stvari dogajajo ki prinašajo neugodnosti, ali pa sem žalosten zato, ker se s tem sramoti Božje ime?«
16. a) Zakaj dejstvo, da je nekdo moralno pravilno živel, še vedno ne pomeni, da ima »znak« na sebi? b) Zakaj je važno varovati se nemorale?
16 Tisti, ki dejansko razodevajo ta »znak« krščanske osebnosti, so zelo zaskrbljeni, da jih Jehovin dan ne zaloti pri stvareh, po katerih bi jih označil kot osebe, ki ljubijo svet. Ali se to nanaša tudi na tebe? Kako misliš, na primer, o stvareh kot so razuzdanost, nečistost, in zakonolom? Ali si sedaj, neglede na to, kakšno je bilo tvoje življenje v preteklosti, povsem sporazumen z Jehovino obsodbo, ki jo bo izvršil nad ljudmi, ki delajo te stvari? (1. Kor. 6:9—11; Hebr. 13:4) Seveda so ljudje, ki takih stvari nikoli niso delali, pa vendar to še ne pomeni, da so »označeni« kot taki, ki bodo preživeli. Tisti, ki imajo »znak«, niso osebe, ki se izogibajo takšnih postopkov enostavno zato, ker lahko imajo neprijetne posledice, temveč sovražijo krivico, zato ker je to prestop pravičnih Jehovinih odredb. Tako kakor zvesti Jožef, spoznajo tudi oni, da nečistovanje ali zakonolom ne oskruni samo človeka, temveč je dejansko »zlo« in greh proti Bogu. (1. Moj. 39:9) Njihova glavna skrb je Jehovino gledišče. Ker vemo, da je spolna nemorala ena glavnih zank satana, tedaj je najvažnejše izogibati se situacij, ki bi nas mogle pripeljati v skušnjavo, da storimo takšen greh in popustimo sedaj, ko smo tako blizu vrat novega sveta. Ohranimo zato v mislih primer, ki ga je dal Izrael v Moabu, na meji obljubljene dežele. Tam je štiriindvajset tisoč oseb izgubilo življenje samo zaradi zanke v obliki spolne nemorale. (4. Moj. 25:1—9)
17. Kako gledamo na poštenost, če zares posedujemo »znak« in zakaj?
17 Kaj lahko rečemo o resnicoljubnosti? Ali smo zares takšni, da ljubimo resnico ali pa smo pripravljeni resnico malo popačiti, da bi se izognili neke neprijetnosti ali dosegli nekaj, kar si želimo? V trgovskem življenju danes ljudje niso v zadregi zaradi laži, toda odkod poteka laž? Jezus je rekel, da je satan »lažnik in oče laži«. (Jan. 8:44) Tisti, ki laže, torej dejansko služi satanu. Če pa vedno govorimo le resnico, dokazujemo, da smo oblekli novega človeka in da imamo dejansko »znamenje« na sebi. Božja beseda pravi: »Zato, iznebivši se laži, govorite resnico vsak z bližnjim svojim«. (Efež. 4:25) Kaj pa če se nahajaš v stiski ali prideš v izkušnjavo, da uporabiš laž kot najlažji izhod? Ali pa misliš tako, kakor pisec Pregovorov, ki je rekel: »Ničemurnost in besedo lažnivo odpravi daleč od mene«. (Preg. 30:8)
18., 19. Zakaj ne zadošča povezati se z Jehovinimi pričami in obiskovati njihove sestanke, če želimo imeti dobro vest pred Bogom?
18 Mnogi novi pridejo v tem času malo pred Jehovinim »dnem« na pot resnice. Prej so delali stvari, ki so škodovale njihovim mislim in telesu, toda sedaj so krščeni in prosijo Boga za dobro vest. (1. Petr. 3:21) Ali lahko, — če pripadaš tistim, ki mislijo na krst ali pa če si to že davno storil, — dobiš od Boga dobro in čisto vest, ako delaš običaje, za katere veš, da škodujejo tvojim mislim in telesu? Ali lahko dosežeš čisto vest enostavno s tem, da se povežeš z Jehovinimi pričami, ki živijo po visokih biblijskih merilih čistoče, če istočasno delaš nekaj, kar one zavračajo? Mar lahko rečeš, da si dejansko eden izmed njih? Ali želiš to postati?
19 Čista vest je bistvena, če pričakuješ, da ti Bog izkaže usmiljenje in da ti pokloni življenje. Zato mora biti v vseh stvareh, ki jih delamo, prva misel naslednja: Kakšno luč meče to na Božje ime? in druga: Kakšno luč meče to na krščansko Božjo skupščino, ki zastopa Njegovo ime in Njegovo kraljestvo? Če to delamo, tedaj nam bo pomagalo na poti, na katero smo stopili, ohraniti dobro vest. Upoštevati moramo, da je Bog naredil krščansko skupščino za »stolp in podstavek resnice«. (1. Tim. 3:15) Treba je torej, da delamo v soglasju z vsem, kar ta skupščina uči. Če trdno ohranimo v mislih prisotnost Jehovinega dne, bomo obvarovani, da bi se nas oprijelo nekaj, kar je v primerjavi s čudovitim zakladom, z Jehovino milostjo, kakor »smeti«. (Fil. 3:8) To nas bo navedlo, da se trudimo ohraniti dobro vest in to bo zadrževalo telo, da se, — zatem ko smo oznanjevali drugim, — sami ne pokažemo pred Bogom kot nekoristni. (1. Kor. 9:27)
PRED ČIM JE OPOZARJAL JEZUS SVOJE UČENCE?
20.–23. a) Pred katerimi stvarmi je opozarjal Jezus po Luk. 21:34—36, ki bi lahko vplivale na našo vero? b) Pojasni, kako lahko vsakdanje skrbi razrušijo vero. c) Kje naj bomo, če dejansko želimo, da nas vodi Božji Duh?
20 Kljub temu pa niso velike stvari, ki lahko nekoga odtegnejo od vere. Ko je Jezus poudaril potrebo, da se živi po veri, je rekel opominjajoče: »Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja in vas ne zadene ta dan iznenada, kakor zanka. Kajti tako pride na vse, ki prebivajo na licu vse zemlje. Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi in stati pred Sinom človekovim«. (Luk. 21:34—36)
21 Pred katerimi stvarmi je opozarjal Jezus? On ni govoril o grehih kot so nečistovanje, zakonolom, kraja, saj bi te stvari nekoga izključile iz Božjega kraljestva. Jezus je opozarjal na vsakdanje stvari, ki lahko vplivajo na nas, namreč, na hrano in pijačo in na vsakdanje skrbi življenja. Vsemu temu se lahko preveč posvetimo, in to bi bil greh. V tem tudi leži zahrbtnost in nevarnost. Neka oseba je lahko zapeljana k mislim, da je na varni poti, tedaj pa nenadoma pade v zanko. Zapletena je lahko v stvari in skrbi tega sveta, kar škoduje njeni duhovnosti. Preveč je lahko zaskrbljena z nabavo raznih življenjskih potrebščin, za katere misli, da jih potrebuje. Prav tako lahko ima občutek, da mora »imeti najboljše« v vseh udobnostih življenja in vsako ugodje, ki ga na splošno nudi svet. Ima lahko občutek, da je upravičena delati na svojem delovnem mestu nadure, da bi si te stvari pridobila.
22 Tako pride do tega, da zanemari duhovne interese. Ne vzame si več časa za preučevanje; svoji družini ne pomaga, da bi ostala duhovno zdrava; izgublja tudi skupnost s svojimi krščanskimi brati in zaradi tega bo imel takšen človek manj gorečnosti za oznanjevanje. Celo tisto, kar dela, je običajno le še površna služba, ker se dejansko ne trudi, da bi pomagal drugim, da postanejo učenci. Dejansko pokazuje, da ne veruje resnično, da Kralj že vlada in da je Jehovin dan blizu.
23 Če pa, nasprotno temu, nekdo resnično teži za Bogom, tedaj želi, da na njem počiva Božji Duh in da ga vodi. Zadrževal se bo tam, kjer je Božji duh produktiven in bo resnični tovariš in sodelavec tistih, ki imajo Božjega Duha.
PRAVILNI NAGIB ZA SODELOVANJE NA OZNANJEVANJU
24. Kaj je gnalo Jezusa, da »oznanjuje dobro vest«?
24 Kaj je gnalo Jezusa Kristusa, največjega Oznanjevalca, ki je kdajkoli živel na Zemlji? Njegova ljubezen do Jehove in Jehovinih »ovc«! »Ko pa vidi množice,« poroča Matevž 9:36, »se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja.« Ali so se zares zasmilili Jezusu, ali pa so bile to le besede, ki jih je izrekel svojim učencem o žalostnem stanju »ovc«? Ne. On je iz srca ljubil ljudi in to ga je gnalo, da je zanje naporno delal. Nadaljnje besede iz tega Matevževega poročila (37, 38) glasijo: »Tedaj reče učencem svojim: Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo. Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« Jezus in Njegovi učenci so dejansko imeli veliko žetev. Iz Dejanj apostolov 4:4 vidimo, da je bilo vernih takrat okoli pet tisoč, v Dejanjih apostolov 6:7 pa beremo, kako je bilo pozneje: »In beseda Božja je rasla in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov je bila pokorna veri.«
25., 26. a) Katera vprašanja si mora postaviti vsak posameznik med nami, če pomisli, da morajo ljudje spoznati resnico? b) Kaj naj bi nas gnalo, da še naprej oznanjujemo, če imamo v mislih primer zakonskega para na Irskem?
25 Podobno je tudi danes. Zelo velika je potreba po resnici, saj nikoli med ljudmi na vsem svetu še ni bilo bolj nujne potrebe. Vsak od nas stoji pred vprašanjem: Ali ljubim Jehovine razkropljene ovce? Ali sem pripravljen obsoditi težko stanje in delati tisto edino, kar bo ljudem dejansko pomagalo? Ali dovolj ljubim Jehovo, da bi tako dokazal svojo ljubezen?
26 Nek kristjan, ki je 14 let služil na Irskem kot pionir skupaj s svojo ženo, pravi: »Iz dneva v dan sva hodila od jutra do večera od hiše do hiše in nihče vesti ni sprejel. Ko sva prišla zvečer domov, sem se moral vedno znova vprašati: Le zakaj delam to? In vedno je odgovor moral glasiti: Ker ljubim Jehovo!«
27. Na kateri biblijski nasvet naj se spomnimo, če se moramo v naši službi oznanjevanja boriti z ravnodušnostjo in nasprotovanjem?
27 Kako je s teboj? Ali se moraš tudi ti boriti na svojem področju z ravnodušnostjo in nasprotovanjem? Če da, tedaj misli na Pavlove besede, zapisane v listu Hebrejcem 10:36—39: »Stanovitnosti vam je namreč potreba, da dobite obljubo, storivši voljo Božjo. Kajti ‚malo, malo še, in pride on, ki ima priti in ne bo se mudil. Pravičnik moj pa bo živel iz vere«‘ in: ‚Ako se umakne, duši moji ne bode po volji‘. Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temveč ki verujejo in ohranijo dušo.«
28. Kako naj gledamo na prednost, biti Jehovina priča?
28 Glede na vse to je dobro, da se preiskujemo in se prepričamo, če imamo pravega duha. Če smo postali krščene Jehovine priče, tedaj prav gotovo ne želimo zavzeti negativnega stališča do čudovitega položaja, v katerem se nahajamo. Čudovita Jehovina milost naj nas žene, da se živo zanimamo za druge in jim želimo pomagati. Žene nas naj, da služimo Jehovi iz vse duše. (Propov. 9:10) Ker imamo zaklad resnice in ker smo deležni milosti krščanske službe, ne moremo sedaj dovoliti, da bi se odtegnili od naše odgovornosti in apatično navajali neka opravičila.
29. Kaj nam bo pomagalo, da z radostnim zaupanjem gledamo na »Jehovin dan«?
29 Jehova nas po preroku Izaiji spodbuja z besedami: »Glej, za podstavo sem jaz položil na Sionu kamen, kamen izkušen, dragocen vogelnik, za temelj najtrdnejši; kdor veruje, se ne prenagli«. (Iza. 28:16) V času Izaije se je ljudstvo opiralo na lažni mir in varljivo sigurnost. Danes vemo, da vlada Jezus Kristus kot Kralj in da se je silno približal novi svet resničnega miru in varnosti. Če pokazujemo vero, tedaj bomo stanovitni in nas dvom ne bo omajal. Trdna vera, povezana s svetim življenjem in predanostjo Bogu, nam bo zagotovila rešitev in nobenega dvoma ni, da ne bi mogli živeti v novem svetu, če bomo storili vse, kar se od nas zahteva. To je tako, ker stojimo potrjeni pred Sinom človekovim, ko pride Jehovin ognjeni »dan«.