Maj

Potem ko je rešil svoje ljudstvo iz suženjstva v Egiptu, je postavil duhovnike, da služijo v svetem šotoru. Levite pa je postavil, da jim pomagajo pri različnih nalogah, povezanih s tem šotorom. Ali je za tiste, ki so služili v svetem šotoru ali pa so živeli blizu njega, skrbel boljše kot za tiste, ki so živeli daleč? Seveda ne! Jehova ni pristranski. Vsak v izraelskem taboru je lahko bil Jehovov tesen prijatelj. Zaradi tega je Jehova poskrbel, da je lahko celoten narod videl oblačni oziroma ognjeni steber, ki je bil nad svetim šotorom. (2. Mojz. 40:38) Ko se je oblak dvignil, so ga lahko videli vsi, tudi tisti, ki so imeli šotor postavljen na skrajnem robu tabora. Tako so lahko pripravili prtljago, podrli svoje šotore in skupaj z ostalimi sledili oblaku. (4. Mojz. 9:15–23) Danes je podobno. Ne glede na to, kje živimo na zemlji, smo lahko prepričani, da nas ima Jehova rad, da skrbi za nas in nas ščiti. (w24.06 str. 4, odst. 10–12)

Davidovo življenje je bilo v nevarnosti. Njegov sin Absalom je bil odločen, da ga ubije in pride na oblast. (2. Sam. 15:12, 13) Zato je moral David hitro zbežati iz Jeruzalema! Ko je z dvorjani odhajal, se je spomnil, da mora nekdo ostati v mestu, da bi ga lahko obveščal o Absalomovih načrtih. Zato je Zadoka in druge duhovnike poslal nazaj. (2. Sam. 15:27–29) Morali so biti zelo previdni. David je naredil načrt in za pomoč prosil Zadoka in Hušaja, ki sta bila njegova prijatelja. (2. Sam. 15:32–37) Hušaj se je pretvarjal, da podpira Absaloma, in mu svetoval, kako naj Davida napade. Davidu je s tem omogočil, da se je lahko pripravil. Nato je z zadevo seznanil Zadoka in Abjatarja. (2. Sam. 17:8–16) Ta pa sta potem poskrbela, da je to sporočilo prišlo do Davida in prispevalo k temu, da je David ostal živ. (2. Sam. 17:21, 22) (w24.07 str. 4, odst. 9–str. 5, odst. 10)

Nekateri Jehovovi služabniki imajo še vedno občutek krivde zaradi svojih napak iz preteklosti, bodisi tistih pred krstom ali celo po krstu. Ampak ne smemo pozabiti, da je Jehova priskrbel odkupnino, ker nas ima zelo rad. Sigurno si zelo želi, da sprejmemo njegovo darilo. Zagotavlja nam, da se ne bo več spominjal naših grehov, ko z njim »razčistimo stvari«. To, da se Jehova odloči pozabiti naše grehe, je nekaj res zelo ljubečega! Nikoli pa ne pozabi dobrih stvari, ki jih naredimo. (Ps. 103:9, 12; Heb. 6:10) Če te mučijo občutki krivde zaradi preteklih napak, se poskusi osredotočati na sedanjost in prihodnost, ne pa na preteklost. Preteklosti ne moreš spremeniti. Lahko pa Jehova častiš v trenutnih okoliščinah in se veseliš čudovite prihodnosti, ki ti jo obljublja. (w24.10 str. 8, odst. 8, 9)

Ko bereš Sveto pismo, lahko mogoče postaneš potrt, ker ugotoviš, da moraš delati na veliko stvareh. Razmisli o naslednjem primeru: Danes tvoje branje Svetega pisma zajema odlomek, ki svari pred tem, da bi bili pristranski. (Jak. 2:1–8) Ugotoviš, da bi se lahko glede tega, kako ravnaš z drugimi, izboljšal. Zato se odločiš, da boš na tem delal. Naslednji dan bereš odlomek, ki govori o tem, kako pomembno je, da nadziramo svoj jezik. (Jak. 3:1–12) Ko o tem razmišljaš, ugotoviš, da je tvoje govorjenje kdaj pa kdaj precej negativno. Zato se odločiš, da boš od zdaj naprej bolj pozitiven in spodbuden. Naslednji dan v Svetem pismu prebereš, da ne smemo prijateljevati s svetom. (Jak. 4:4–12) Ugotoviš, da bi moral biti bolj pazljiv pri izbiri razvedrila. Četrti dan si že povsem potrt, saj si do zdaj ugotovil, da se moraš izboljšati na veliko področjih. Ne izgubi volje. Imej v mislih, da je oblačenje »nove osebnosti« proces, ki traja. (w24.09 str. 5, odst. 11–str. 6, odst. 12)

Jezus je vedel, da Jehova vidi vse, kar se mu dogaja, in to mu je bilo najpomembnejše. Prepričan je bil, da bo Jehova ob pravem času popravil vse krivice. Jezusa lahko posnemamo tako, da takrat, ko drugi z nami ravnajo krivično, nadziramo svoje besede. Če gre za manjšo krivico, jo lahko enostavno spregledamo. Lahko se odločimo, da ostanemo tiho in ne rečemo ničesar, s čimer bi stvari samo še poslabšali. (Prid. 3:7; Jak. 1:19, 20) Včasih pa moramo spregovoriti, na primer, ko opazimo, da se z nekom grdo ravna, ali ko moramo braniti resnico. (Apd. 6:1, 2) Ko spregovorimo, se po najboljših močeh potrudimo, da ostanemo mirni in spoštljivi. Jezusa lahko posnemamo tudi tako, da zadevo prepustimo »tistemu, ki sodi pravično«. (1. Pet. 2:23) (w24.11 str. 5, odst. 10–str. 6, odst. 12)

Ko se grešnik pokesa, smo vsi zelo veseli! (Luk. 15:7) Komu grejo zasluge za to? Starešinam? Pomislimo, kaj je glede grešnikov zapisal apostol Pavel: »Morda jim bo Bog dal, da se bodo pokesali.« (2. Tim. 2:25) Torej grejo zasluge Jehovu, ne pa kateremu koli človeku. Jehova je tisti, ki pomaga posamezniku, da spremeni svoje razmišljanje in stališče. V nadaljevanju pa Pavel pove, kaj dobrega prinese takšno kesanje – posameznik si pridobi bolj točno spoznanje, se spametuje in reši iz Satanove zanke. (2. Tim. 2:26) Ko se grešnik pokesa, odbor starešin poskrbi, da se pri njem redno opravljajo pastirski obiski. To mu bo pomagalo, da se bo upiral Satanovim skušnjavam in delal, kar je prav. (Heb. 12:12, 13) (w24.08 str. 23, odst. 14, 15)

Ljudje, ki jih je Jezus nahranil, so bili osredotočeni na to, da potešijo svoje fizične potrebe in želje. Zakaj lahko to rečemo? Naslednji dan so opazili, da Jezusa in njegovih apostolov ni več tam, kjer so bili. Zato so šli v čolne, ki so pripluli iz Tiberije, in odpluli v Kafarnaum, da bi našli Jezusa. (Jan. 6:22–24) Ali so to naredili, ker so želeli izvedeti več o Kraljestvu? Ne. Razmišljali so predvsem o svoji fizični potrebi po hrani. Kako to vemo? Razmislimo, kaj se je zgodilo, ko je množica blizu Kafarnauma našla Jezusa. Jezus jim je odkrito povedal, da ga iščejo samo zato, ker želijo potešiti svoje trenutne fizične potrebe. Res je, da so »jedli kruh in se nasitili«. Ampak Jezus je rekel, da je to hrana, »ki se pokvari«. Spodbudil jih je, naj raje delajo »za hrano, ki se ne pokvari in vodi v večno življenje«. (Jan. 6:26, 27) Povedal jim je tudi, da jim takšno hrano lahko priskrbi njegov Oče. (w24.12 str. 5, odst. 8, 9)

Da bi bil kot brat bolj učinkovit učitelj, morajo tvoji osebni nasveti in javno poučevanje temeljiti na Božji Besedi. Skrbno preučuj Sveto pismo in naše publikacije. (Preg. 15:28) Med preučevanjem bodi pozoren na to, kako naše publikacije pojasnijo svetopisemske vrstice, tako da jih boš lahko pravilno uporabil. Med poučevanjem se po svojih najboljših močeh trudi, da dosežeš srce tistih, ki te poslušajo. Kot učitelj se lahko izboljšaš tudi tako, da za nasvet prosiš izkušene starešine in nato njihove predloge upoštevaš. (1. Tim. 5:17) Starešine morajo svoje brate in sestre spodbujati, včasih pa jih morajo tudi opominjati. V obeh primerih morajo vedno biti prijazni. Če boš nežen in ljubeč in bo tvoje poučevanje temeljilo na Božji Besedi, boš učinkovit, saj boš na takšen način posnemal Velikega učitelja, Jezusa. (Mat. 11:28–30; 2. Tim. 2:24) (w24.11 str. 24, odst. 16)

Jehova lahko slavimo s tem, kar o njem govorimo. V Psalmu 96:1–3 najdemo naslednje spodbude: »pojte Jehovu«, »hvalite njegovo ime«, »oznanjajte dobro novico o tem, kako rešuje ljudi«, »razglašajte med narodi njegovo slavo«. Z vsem tem lahko s svojimi usti slavimo Jehova. (Apd. 4:29) Jehova lahko slavimo tudi s svojimi dragocenostmi. Pravi častilci so ga vedno častili na takšen način. (Preg. 3:9) Izraelci so na primer prispevali sredstva za gradnjo in vzdrževanje templja. (2. kra. 12:4, 5; 1. krn. 29:3–9) Skrbni Jezusovi učenci so »s svojim imetjem« skrbeli za njega in apostole. (Luk. 8:1–3) V prvem stoletju so bratje in sestre prispevali za sovernike, ki jih je prizadela lakota. (Apd. 11:27–29) Tudi danes lahko Jehova slavimo s prostovoljnimi prispevki. (w25.01 str. 4, odst. 8, str. 5, odst. 11)

Kaj je moral Kornelij narediti, da se je lahko krstil? Iz Svetega pisma izvemo, da »so on in vsi, ki so živeli v njegovi hiši, častili Boga«. Poleg tega je Kornelij nenehno goreče molil k Bogu. (Apd. 10:2) Ko mu je Peter oznanil dobro novico, so on in njegova družina začeli verjeti v Kristusa in se takoj dali krstiti. (Apd. 10:47, 48) Pripravljen je bil narediti kakršne koli spremembe, da bi lahko skupaj s svojo družino častil Jehova. (Joz. 24:15; Apd. 10:24, 33) Ni dovolil, da bi ga njegov položaj oviral pri tem, da postane kristjan. Ali moraš tudi ti narediti velike spremembe v življenju, da bi se lahko krstil? Jehova ti bo pomagal. Blagoslovil bo tvojo odločenost, da mu služiš v skladu s svetopisemskimi načeli. (w25.03 str. 5, odst. 12, 13)

Če slišiš negativne stvari o organizaciji ali bratih, ki vodijo, se spomni, kako so Božji sovražniki ravnali z Jezusom in njegovimi sledilci v prvem stoletju. Jezus je napovedal, da bodo Jehovovi služabniki tarča blatenja in preganjanja, in ravno to se danes dogaja. (Mat. 5:11, 12) Nočemo, da bi nas lažne zgodbe zavedle, zato moramo imeti vedno v mislih, od koga prihajajo, in se takoj zaščititi, ko jih slišimo. Kako pa se lahko zaščitimo? Zavrniti jih moramo. Apostol Pavel je dal jasna navodila, kaj moramo narediti, če jih slišimo. Timoteju je naročil, naj sovernikom zapove, naj se »ne ukvarjajo z lažnimi zgodbami«, in naj tudi sam zavrača »lažne in bogokletne zgodbe«. (1. Tim. 1:3, 4) Lažne zgodbe zavračamo, ker se zavedamo, od koga v resnici prihajajo, držimo pa se »koristnih besed« resnice. (2. Tim. 1:13) (w24.04 str. 11, odst. 16, str. 13, odst. 17)

Ostani povezan s tistimi, ki so zvesti Jehovu. Bog želi, da smo pri našem čaščenju enotni. In enotni bomo, dokler se bomo držali resnice. Vsak, ki širi informacije, ki niso v skladu z resnico, v občini povzroča razdore, zato nam Bog naroča, naj se takšnih ogibamo. Drugače bi lahko tudi nas odneslo stran od resnice. (Rim. 16:17) Če znamo ugotoviti, kaj je resnica, in se je trdno držimo, smo v duhovnem pogledu varni in zdravi. (Efež. 4:15, 16) Zaščiteni smo pred Satanovo propagando in krivimi nauki. Poleg tega bomo med veliko stisko na varnem v Jehovovem zavetju. Zato se trdno držimo resnice in Bog miru bo z nami. (Fil. 4:8, 9) (w24.07 str. 13, odst. 16, 17)

Jezus je posebno pozornost namenil ljudem, ki jih je greh zelo obremenil. Povabil jih je, da postanejo njegovi sledilci. Vedel je, da ljudje trpijo ravno zaradi greha. Zato je še posebej pomagal tistim moškim in ženskam, ki so bili znani kot grešniki. Pojasnil je: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.« Nato je dodal: »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mat. 9:12, 13) Jezus je v skladu s svojimi besedami tudi živel. Prijazno je grehe odpustil ženski, ki mu je s svojimi solzami umila noge. (Luk. 7:37–50) Samarijanki je ob vodnjaku razkril pomembne resnice, čeprav je vedel, da živi nemoralno. (Jan. 4:7, 17–19, 25, 26) Bog je Jezusu dal celo moč, da premaga končno posledico greha – smrt. Lahko je obujal mrtve – moške in ženske, otroke in odrasle. (Mat. 11:5) (w24.08 str. 4, odst. 9, 10)

Kako bo Jehova v bližnji prihodnosti oslavil svoje ime? Tako da bo vzpostavil pravico. Kmalu bo uničil Babilon Veliki, ki sramoti njegovo ime. (Raz. 17:5, 16; 19:1, 2) Nekateri, ki bodo priča temu uničenju, se nam bodo mogoče pridružili pri pravem čaščenju. Na koncu bo v vojni harmagedon uničil celotni Satanov sistem. Odstranil bo vse, ki ga sovražijo in o njem širijo laži. Rešil pa bo tiste, ki ga imajo radi, ga ubogajo in mu z veseljem izkazujejo slavo. (Mar. 8:38; 2. Tes. 1:6–10) Po zadnjem preizkusu po koncu Kristusovega tisočletnega vladanja bo Jehova popolnoma posvetil svoje ime. (Raz. 20:7–10) Takrat bo zemlja »polna spoznanja o Jehovovi slavi, kakor so morske globine polne vode«. (Hab. 2:14) Res bo čudovito, ko bodo vsi izkazovali Jehovu slavo, ki si jo zasluži. (w25.01 str. 7, odst. 15, 16)

Kaj je hebrejskim kristjanom pomagalo zdržati kljub nasprotovanju? Apostol Pavel je vedel, da morajo na svoje preizkušnje gledati pravilno. Zato je pojasnil, da Bog takšne preizkušnje vere dopušča kot del naše krščanske vzgoje. Takšna vzgoja lahko kristjanu pomaga, da si pridobi pomembne lastnosti ali jih izboljša. Če so ti hebrejski kristjani razmišljali predvsem o tem, kaj dobrega prinesejo takšne preizkušnje, so lažje zdržali. (Heb. 12:11) Pavel jih je spodbudil, naj bodo pogumni in naj se ne vdajo, ko doživljajo težave. Bil je prava oseba, da jim piše glede tega. Ker je tudi sam včasih preganjal kristjane, je vedel, kaj doživljajo. Vedel pa je tudi, kako zdržati preganjanje. Zatem ko je postal kristjan, je doživel različne oblike nasprotovanja. (2. Kor. 11:23–25) (w24.09 str. 12, odst. 16, 17)

Naše oznanjevanje je vsak dan bolj pomembno. Zakaj? Ker se čas izteka. Razmisli, kaj je glede oznanjevanja v zadnjih dneh napovedal Jezus, kot piše v Marku 13:10. Ko beremo vzporedno poročilo v Matejevem evangeliju, vidimo, da je napovedal, da se bo dobra novica oznanjala po vsej naseljeni zemlji »in potem bo prišel konec«. (Mat. 24:14) Ta izraz se nanaša na popolno uničenje Satanovega hudobnega sveta. Jehova je že določil »dan in uro«, ko se bo vse to zgodilo. (Mat. 24:36; Apd. 1:7) In vsak dan smo bližje temu času. (Rim. 13:11) Do takrat pa moramo še naprej oznanjevati. Ko razmišljamo o oznanjevanju, je dobro, da se vprašamo: Zakaj oznanjujemo dobro novico? Preprosto povedano, zaradi ljubezni. Ko oznanjujemo, kažemo ljubezen do dobre novice, do ljudi ter do Jehova in njegovega imena. (w24.05 str. 14, odst. 2–str. 15, odst. 3)

Če si starš, otroka spodbujaj, naj razmišlja o naravi. Ko se z otrokom sprehajaš po podeželju ali z njim delaš kaj na vrtu, ga opozori na zanimive vzorce, ki jih lahko vidimo v naravi. Zakaj? Ker so dokaz inteligentnega načrtovanja. Na primer, znanstveniki že veliko let preučujejo spiralne vzorce. Biofizik Nicola Fameli pojasni, da lahko pri spiralnih vzorcih v naravi zasledimo določeno zaporedje števil, znano kot Fibonaccijevo zaporedje. Takšne spiralne vzorce lahko opazimo v različnih stvareh, na primer v obliki nekaterih galaksij, lupini brodnika, listih določenih rastlin in cvetovih sončnic. (w24.12 str. 16, odst. 7)

Mojzes, David in Janez so živeli v povsem drugačnih okoliščinah, kot živimo mi danes. Kljub temu imamo z njimi veliko skupnega. Vsi trije so služili pravemu Bogu tako kot mi. Tako kot oni tudi mi molimo k Jehovu, se nanj zanašamo in ga prosimo za vodstvo. Poleg tega smo tako kot oni povsem prepričani, da Jehova bogato blagoslavlja tiste, ki ga ubogajo. Trudimo se upoštevati nasvete teh starejših moških in še naprej ubogajmo Jehovove zapovedi. Tako bomo pri vsem, kar delamo, zares uspešni. Lahko bomo »dolgo živeli«, ja, večno! In občutili bomo pravo veselje, saj vemo, da razveseljujemo našega ljubečega nebeškega Očeta, ki nas bo nagradil bolj, kot si sploh lahko predstavljamo! (Efež. 3:20) (w24.11 str. 13, odst. 20, 21)

V prvem stoletju so bili nekateri bratje v občinah postavljeni za strežne služabnike. (1. Tim. 3:8) Videti je, da je apostol Pavel govoril ravno o teh bratih, ko je omenil »tiste, ki pomagajo«. Očitno so skrbeli za pomembne zadeve, tako da so se lahko starešine osredotočali na poučevanje in pastirjevanje. Na primer, mogoče so pomagali pri prepisovanju Svetih spisov ali pa so kupili material, potreben za prepisovanje. Pomisli na nekatere pomembne naloge, ki jih danes v občini opravljajo strežni služabniki. (1. Pet. 4:10) Mogoče so zadolženi za to, da vodijo občinsko računovodstvo, skrbijo za področja, naročajo literaturo in jo razdeljujejo oznanjevalcem, upravljajo z avdio- in videoopremo, služijo kot reditelji ali pomagajo pri vzdrževanju kraljestvene dvorane. Vse te naloge so zelo pomembne, da lahko občina normalno funkcionira. (1. Kor. 14:40) (w24.10 str. 19, odst. 4, 5)

Če si zapomnimo, da je Jehova živ in da nam vedno stoji ob strani, lahko zdržimo vsako preizkušnjo, ne glede na to, ali je majhna ali velika. Naš Bog je vsemogočen in lahko nam da moč, da zdržimo. Zato smo lahko takrat, ko doživljamo probleme, polni poguma. Ko na lastni koži občutimo Jehovovo podporo v manjših preizkušnjah, smo še bolj prepričani, da nam bo pomagal tudi v večjih. Razmisli o dveh dogodkih, ki sta kralju Davidu pomagala, da je še bolj zaupal Jehovu. Ko je bil mlad pastir, je enkrat prišel lev ter odnesel ovco iz črede njegovega očeta, drugič pa je to naredil medved. V obeh priložnostih je David pogumno šel za zverjo in ovco rešil. Vendar zaslug za zmago ni pripisal sebi. Vedel je, da mu je pomagal Jehova. (1. Sam. 17:34–37) Ko je David razmišljal o teh dogodkih, je bil še bolj prepričan, da mu bo živi Bog dal moč tudi v prihodnosti. (w24.06 str. 21, odst. 5, 6)

Recimo, da te nekdo povabi na druženje. Ali se ga boš udeležil? Če tistega, ki organizira druženje, ne poznaš najbolje ali ne veš, kako bodo stvari potekale, ga lahko vprašaš: Kdaj in kje bo druženje? Koliko bo prisotnih? Kdo ga bo nadziral? Kdo se ga bo udeležil? Kaj se bo na druženju delalo? Ali se bo streglo alkohol? Odgovori na ta vprašanja ti lahko pomagajo sprejeti modro odločitev. Zdaj, ko si zbral dejstva, skrbno razmisli o celotni sliki. Kaj, če si na primer izvedel, da bodo na druženju tudi posamezniki, ki ne živijo po svetopisemskih načelih, ali da se bo brez nadzora streglo alkohol? Ali obstaja kakšna možnost, da bi se to druženje spremenilo v divjo zabavo? (1. Pet. 4:3) Če boš razmislil o celotni sliki, boš na dobri poti, da sprejmeš modro odločitev. (w25.01 str. 15, odst. 4, 5)

Jehova nam s pomočjo ponazoritev pomaga razumeti, kako na podlagi odkupnine izbriše grehe skesanih grešnikov. Madeže, ki so škrlatne ali karminske barve, je zelo težko odstraniti z blaga. S to ponazoritvijo nam Jehova zagotavlja, da smo lahko očiščeni naših grehov, in to tako temeljito, da se jih sploh več ne vidi. Naši grehi so primerjani tudi z dolgovi. (Mat. 6:12; Luk. 11:4) Vsakič, ko grešimo proti Jehovu, se pri njem še bolj zadolžimo. Naš dolg je res zelo velik! Ampak ko nam Jehova odpusti, nam ta dolg odpiše. Nikoli ne zahteva, da plačamo za grehe, ki nam jih je že odpustil. Ta ponazoritev dobro opiše olajšanje, ki ga občutimo, ko nam Jehova odpusti! (w25.02 str. 10, odst. 9, 10)

Otroci bodo z veseljem priskočili na pomoč ostarelim staršem, ko bodo kaj potrebovali. (1. Tim. 5:4) Kljub temu starši ne vzgajajo otrok samo zato, da bodo ti za njih finančno skrbeli. Zavedajo se, da jim bo največ veselja prineslo, če bodo njihovi otroci služili Jehovu. (3. Jan. 4) Ko otroke učiš, da se bodo lahko sami preživljali, jim z zgledom pokaži, kako pomembno je pri tem zaupati Jehovu. Že od malih nog jih uči, da je marljivo delo dragoceno. (Preg. 29:21; Efež. 4:28) Med odraščanjem jim pomagaj, da jim bo v šoli šlo dobro. Pri vzgoji otrok ti bo tudi zelo koristilo, če boš raziskoval in upošteval svetopisemska načela. Z njimi lahko na primer otroku pomagaš izbrati takšno izobrazbo, da se bo lahko preživljal in čim več naredil za Jehova. (w25.03 str. 30, odst. 15–str. 31, odst. 16)

Jehova je navdihnil preroka Izaija, da je opisal, kako bo živeti v duhovnem raju. Ta prerokba, ki je zapisana v 65. poglavju Izaijeve knjige, se je prvič izpolnila leta 537 pr. n. št. Tega leta so se skesani Judje, ki so bili v ujetništvu v Babilonu, vrnili v svojo deželo. Z Jehovovo pomočjo so opustošeni Jeruzalem spremenili v cvetoče mesto in na novo zgradili tempelj, v katerem so lahko častili Jehova. (Iza. 51:11; Zah. 8:3) Druga izpolnitev Izaijeve prerokbe se je začela leta 1919, ko je bilo Jehovovo današnje ljudstvo osvobojeno iz ujetništva v Babilonu Velikem. Takrat se je po vsej zemlji začel širiti duhovni raj. Jehovovi služabniki so goreče oznanjevali dobro novico o Kraljestvu in ustanavljali eno občino za drugo. Moški in ženske, ki so se vedli nasilno in nemoralno, so se spremenili in si oblekli »novo osebnost, ki je bila ustvarjena po Božji volji«. (w24.04 str. 20, odst. 3–str. 21, odst. 4)

V nekaterih deželah se od staršev ali drugih odraslih oseb pričakuje, da svojemu samskemu sorodniku izberejo zakonca. V drugih deželah pa družina ali prijatelji najdejo morebitnega zakonca za neko samsko osebo in potem uredijo, da se ti dve osebi srečata in vidita, ali pašeta skupaj. Če se tebe prosi, da nekomu poiščeš morebitnega zakonca, imej v mislih želje in potrebe obeh strani. Če misliš, da bi bil nekdo dober zakonec za tvojega sorodnika ali prijatelja, poskusi čim več izvedeti o njegovi osebnosti, lastnostih in predvsem o duhovnosti. Dober odnos z Jehovom je veliko pomembnejši od denarja, izobrazbe ali družbenega položaja. Ampak nikoli ne pozabi, da sta samski brat in samska sestra tista, ki se bosta na koncu odločila, ali se bosta poročila. (w24.05 str. 23, odst. 11)

Par, ki se sestaja, lahko podpiramo s tem, kar rečemo ali česar ne rečemo. Včasih moramo imeti samoobvladanje. (Preg. 12:18) Na primer, mogoče želimo drugim navdušeno povedati, da sta se neki brat in sestra začela spoznavati. Ampak onadva želita to novico drugim povedati sama. O njima tudi ne bi smeli širiti govoric niti ne bi smeli kritizirati stvari, ki se nas ne tičejo. (Preg. 20:19; Rim. 14:10; 1. Tes. 4:11) Poleg tega jima bo morda neprijetno ob naših komentarjih in vprašanjih, s katerimi bi namigovali, da se morata poročiti. Kaj pa, če se par odloči, da konča zvezo? Ne bi jima smeli postavljati preveč osebnih vprašanj ali se postavljati na eno ali drugo stran. (1. Pet. 4:15) To, da dva končata zvezo, še ne pomeni, da je bilo njuno sestajanje neuspešno. Običajno to preprosto pomeni, da je spoznavanje doseglo svoj namen – pomagalo jima je sprejeti modro odločitev. Ampak kljub temu imata morda zaradi tega čustvene bolečine. Zato raje iščimo načine, da jima bomo stali ob strani. (w24.05 str. 31, odst. 15, 16)

Ko družinski član ali tesen prijatelj zapusti Jehova, je to lahko nekaj najbolj bolečega. (Ps. 78:40) Bolj ko smo navezani na to osebo, težje nam je. Če doživljaš kaj takega, te lahko okrepi premišljevanje o tem, kako je Zadok kljub takšni izkušnji ostal zvest Jehovu. Jehovu je ostal zvest, tudi ko se je njegov tesen prijatelj Abjatar odločil drugače. To se je zgodilo, ko je David ležal na smrtni postelji. Njegov sin Adonija je skušal zasesti prestol, ki ga je Jehova obljubil Salomonu. (1. krn. 22:9, 10) Abjatar se je postavil na Adonijevo stran. (1. kra. 1:5–8) S tem je pokazal, da ni zvest Davidu in Zadoku, še manj pa Jehovu! Zadok in Abjatar sta več desetletij tesno sodelovala kot duhovnika. (2. Sam. 8:17; 15:29; 19:11–14) (w24.07 str. 6, odst. 14, 15)

Lahko smo prepričani, da se splača boriti proti skušnjavam. Začasni grešni užitki nas nikoli ne morejo tako osrečiti, kot nas osreči življenje po Jehovovih merilih. (Heb. 11:25; Ps. 19:8) O tem smo lahko prepričani, ker smo ustvarjeni, da živimo tako, kot želi Jehova. (1. Mojz. 1:27) Če to delamo, imamo čisto vest in lahko upamo na večno življenje. (1. Tim. 6:12; 2. Tim. 1:3; Juda 20, 21) Res je, »telo je šibko«. (Mat. 26:41) Vseeno to ne pomeni, da smo nemočni. Moč, ki jo potrebujemo, nam bo dal Jehova. (2. Kor. 4:7) Ampak bodimo pozorni, da nam bo Jehova dal moč, ki presega običajno. Naša odgovornost pa je, da se vsak dan po svojih najboljših močeh trudimo upirati skušnjavam. Jehova bo odgovoril na naše molitve in nam dal dodatno moč, ki jo potrebujemo. (1. Kor. 10:13) Ja, z Jehovovo pomočjo se lahko uspešno upremo vsaki skušnjavi! (w24.07 str. 19, odst. 19–21)

Apostol Pavel je besede v današnjem dnevnem stavku napisal Timoteju, ki je bil prav tako starešina. Kaj je želel povedati? Opominjati »pred vsemi« ni nujno pomenilo pred celotno občino. Verjetno je govoril o tistih, ki so vedeli za greh – mogoče so bili očividci ali pa jim je prestopnik povedal, kaj je naredil. V takem primeru bi starešine samo te posameznike obvestili, da so glede zadeve ukrepali in grešniku pomagali. Včasih za greh ve večina v občini ali pa se bo zanj verjetno razvedelo v prihodnosti. V takšnem primeru se besedna zveza »pred vsemi« nanaša na celotno občino. Eden od starešin bo občino obvestil, da je bil posameznik pokaran. Zakaj? Pavel je napisal: »Da bi bilo to drugim v opozorilo.« Tako drugi v občini ne bodo posnemali takšnega grešnega ravnanja. (w24.08 str. 23, odst. 16–str. 24, odst. 17)

Vse do konca moramo pri služenju Jehovu ostati marljivi. Maziljenci morajo biti budni. Samo tako jih bo Jezus sprejel in jim dal nebeško nagrado. (Mat. 24:40) Veselijo se časa, ko bodo zbrani k Jezusu v nebesa. Po vojni harmagedon bodo na Jagnjetovi poroki predstavljali nevesto. (2. Tes. 2:1) Čas sodbe se hitro približuje. Ampak ni nas treba biti strah. Če bomo ostali zvesti, nam bo naš ljubeči nebeški Oče dal »moč, ki presega običajno«, tako da nam bo uspelo »stopiti pred Sina človekovega«. (2. Kor. 4:7; Luk. 21:36) Če smo pozorni na svarila, ki jih najdemo v Jezusovih prilikah, bomo ne glede na to, ali je naše upanje nebeško ali zemeljsko, razveseljevali našega Očeta. Zaradi njegove nezaslužene dobrote bodo naša imena zapisana v knjigi življenja. (Dan. 12:1; Raz. 3:5) (w24.09 str. 24, odst. 19–str. 25, odst. 20)

S pomočjo Božje Besede lahko najdeš notranji mir. Kako? Razmišljaj o tem, kar imaš. Imaš na primer zaklade v nebesih. Tisti, ki ne služijo Jehovu, tega nimajo. Imajo samo to, kar jim lahko ponudi ta svet. Lahko se zanašajo samo na svoje trenutne dosežke v svetu, ker nimajo nobenega upanja za prihodnost. Jehova pa tebi obljublja blagoslove, ki presegajo vse, kar si lahko predstavljaš. (Ps. 145:16) Razmisli tudi o naslednjem: Ali si res prepričan, da bi bilo tvoje življenje boljše, če bi sprejel drugačne odločitve? O nečem pa si lahko prepričan: Če tvoje odločitve temeljijo na ljubezni do Boga in bližnjih, ne boš nikoli prikrajšan za nič dobrega. (w24.10 str. 27, odst. 12, 13)