April

Da bi imeli koristi od Jezusovega mesa in krvi, moramo kazati vero v odkupnino. (Efež. 1:7) Tisti, ki jih je Jezus imenoval »druge ovce«, naj ne bi zaužili kruha in vina na vsakoletni Gospodovi večerji. (Jan. 10:16) Kljub temu imajo od Jezusovega mesa in krvi velike koristi, če kažejo vero v njegovo odkupno žrtev. (Jan. 6:53) V nasprotju pa tisti, ki zaužijejo kruh in vino, s tem pokažejo, da so del nove zaveze in bodo v nebesih vladali z Jezusom. Ne glede na to, ali smo maziljeni ali pa del drugih ovc, moramo imeti močno vero v odkupnino. Samo tako bomo dobili večno življenje. (w24.12 str. 13, odst. 14, 16)

Med Gospodovo večerjo je Jezus svojim apostolom ponudil nekvašen kruh in jim rekel, da predstavlja njegovo telo. Nato jim je podal še vino in rekel, da predstavlja »kri, ki potrjuje zavezo«. (Mar. 14:22–25; Luk. 22:20; 1. Kor. 11:24) Nova zaveza je sklenjena z duhovnim Izraelom oziroma s tistimi, ki bodo s Kristusom vladali »v Božjem kraljestvu«. (Heb. 8:6, 10; 9:15) Jezus je med Gospodovo večerjo govoril o »mali čredi«. Njegovi zvesti apostoli, ki so bili takrat z njim, so bili prvi, ki so bili del te male skupine. Ta mala skupina ljudi bo z Jezusom v nebesih. (w24.12 str. 11, odst. 9, 10)

Jezus je doživel veliko groznega: izdal ga je dober prijatelj, bil je aretiran, žalili so ga, obrekovali, obsodili in celo mučili. Na koncu so ga vojaki odpeljali na kraj usmrtitve in ga pribili na kol. Vse to trpljenje je zvesto zdržal. Ampak nekdo je občutil še večjo bolečino kot on. To je bil Bog Jehova. Imel je moč ustaviti Sinovo trpljenje, ampak tega ni storil. Zakaj? Zaradi ljubezni. Jezusova žrtev je največji dokaz, kako zelo te ima Jehova rad. Zato da bi te lahko rešil greha in smrti, je bil pripravljen veliko žrtvovati in prestati grozne bolečine. (1. Jan. 4:9, 10) Ja, želi ti pomagati, da se boriš proti grehu in da tudi zmagaš! (w24.08 str. 5, odst. 13–str. 6, odst. 14)

To, kako zelo nas ima Jehova rad, lažje razumemo, če razmislimo, koliko ga je odkupnina stala. Satan trdi, da Bogu nihče ne bo ostal zvest, ko to ne bo enostavno. Da bi Jehova dokazal, da je Satan lažnivec, je dovolil, da Jezus pred smrtjo hudo trpi. (Job 2:1–5) Gledal je, kako se Jezusu njegovi verski nasprotniki posmehujejo, kako ga vojaki bičajo in kako ga pribijejo na kol. Videl je, kako njegov dragi Sin umira zelo boleče smrti. (Mat. 27:28–31, 39) Vse to bi lahko kadar koli ustavil. (Mat. 27:42, 43) Ampak če bi ukrepal, odkupnina ne bi bila plačana, mi pa bi ostali brez upanja. Zato je dovolil, da njegov Sin trpi do svojega zadnjega diha. (w25.01 str. 22, odst. 7)

Je 16. nisan leta 33 n. št. Jezusovi učenci so zelo žalostni in prestrašeni. Dva od njih se iz Jeruzalema odpravita proti Emavsu. Na poti se jima pridruži neznanec. Povesta mu, da sta zelo razočarana zaradi tega, kar se je zgodilo z Jezusom. Nato pa jima neznanec začne pripovedovati o stvareh, ki jih ne bosta nikoli pozabila. Začne »pri Mojzesovih spisih in celotnih Preroških spisih« in jima pojasni, zakaj je Mesija moral trpeti in umreti. Ko pridejo v Emavs, učenca ugotovita, da je ta neznanec pravzaprav obujeni Jezus! (Luk. 24:13–35) Jezus se je v svojih zadnjih 40 dneh na zemlji učencem večkrat prikazal. Na začetku so bili žalostni in prestrašeni, ampak kasneje so postali veseli in so pogumno oznanjevali Božje kraljestvo. (w24.10 str. 12, odst. 1–3)

Naravno je, da zdrav otrok v nekaj letih telesno odraste. Do duhovne zrelosti pa ne pride avtomatsko samo z minevanjem časa. To se dobro vidi na primeru občine v Korintu. Bratje in sestre iz te občine so sprejeli dobro novico, se krstili, prejeli svetega duha in se veliko naučili od apostola Pavla. (Apd. 18:8–11) Kljub temu so bili mnogi nekaj let po krstu še vedno nezreli. (1. Kor. 3:2) Duhovno zrelost lahko dosežemo samo, če si to res želimo. Nekaterim je všeč, da v duhovnem pogledu ostanejo otroci in da se oklepajo »svoje neizkušenosti«, zato nikoli ne napredujejo do zrelosti. (Preg. 1:22) Ne želimo biti kot tisti, ki so sicer fizično odrasli, ampak nočejo sprejeti nase odgovornosti in se zanašajo na starše, da namesto njih sprejemajo odločitve. Želimo sami utrjevati svojo vero in tako duhovno rasti. To je naša osebna odgovornost. Če še nisi dosegel zrelosti, prosi Jehova, naj ti pomaga. On je tisti, ki »daje zagon, da bi si želeli delati in da bi imeli moč za delo«. (Fil. 2:13) (w24.04 str. 4, odst. 9, 10)

Jehova nam je v Svetem pismu prijazno razkril, kakšni občutki se v njem porajajo, ko sodi ljudem. (Ezek. 33:11) Vemo, da ne bi nikogar za vedno uničil, če ne bi imel za to zelo dobrega razloga. Jehova je poln usmiljenja in usmiljen je, kadar koli je le lahko. Čeprav je zelo usmiljen, vemo, da nekateri ljudje ne bodo imeli vstajenja. Sveto pismo omenja nekaj primerov. Jezus je nakazal, da ne bo obujen Juda Iškarijot. (Mar. 14:21; Jan. 17:12) Juda je zavestno in namerno nasprotoval Bogu Jehovu in njegovemu Sinu. (Mar. 3:29) Jezus je tudi za nekatere verske voditelje, ki so mu nasprotovali, rekel, da ne bodo imeli vstajenja. (Mat. 23:33; Jan. 19:11) Apostol Pavel pa je sovernike opozoril, da neskesani odpadniki ne bodo obujeni. (Heb. 6:4–8; 10:29) (w24.05 str. 4, odst. 10, 11)

Vse dokler smo blizu Jehovu, nam Satan ne more trajno škoditi. (1. Jan. 3:8) V novem svetu pa ne bomo zaščiteni samo pred duhovno škodo, ampak tudi pred smrtjo. (Raz. 21:4) Izredna čast je, da smo lahko gostje v Jehovovem šotoru – da smo lahko že zdaj njegovi tesni prijatelji in da bomo lahko to vso večnost. (Ezek. 37:27) Če hočemo še naprej biti njegovi gostje, moramo paziti na to, kako se vedemo. Konec koncev, ko te kdo povabi k sebi domov, se želiš prilagoditi svojemu gostitelju. Podobno nas zanima, kaj Jehova pričakuje od tistih, ki želijo ostati njegovi gostje. Ker ga imamo radi, se po najboljših močeh trudimo, da bi mu »v vsem ugajali«. (Kol. 1:10) Do njega se moramo vedno vesti z globokim spoštovanjem in nikoli pozabiti, kdo pravzaprav je. To nam bo pomagalo, da ne bi naredili česa, kar bi ga prizadelo. Želimo živeti »v skladu z njegovo voljo«. (Miha 6:8) (w24.06 str. 4, odst. 8, 9)

Jehova je Abrahama prosil, naj žrtvuje svojega sina Izaka. Za Abrahama je to zagotovo bila zelo boleča naloga. Kljub temu je ubogal. Ko je že skoraj ubil svojega sina, ga je Jehova ustavil. Iz tega primera se o Jehovu naučimo nekaj zelo pomembnega – ima nas tako zelo rad, da je bil za nas pripravljen žrtvovati svojega ljubljenega Sina. (1. Mojz. 22:1–18) Ko je Jehova Izraelcem dal Zakonik, jim je naročil, naj darujejo živalske žrtve, da bi jim lahko bili grehi odpuščeni. (3. Mojz. 4:27–29; 17:11) Takšne žrtve so nakazovale na neko večjo žrtev, ki bi človeštvo v popolni meri odrešila greha. Božji preroki so po navdihnjenju pojasnili, da bo obljubljeni potomec, Božji Sin, moral trpeti in biti usmrčen, da bi greha in smrti osvobodil celotno človeštvo – tudi tebe! (Iza. 53:1–12) (w24.08 str. 4, odst. 7, 8)

Ko bereš Sveto pismo, razmisli, kako lahko prebrano udejanjaš. Med branjem Božje Besede se vprašaj: Kako lahko te informacije upoštevam že danes ali v prihodnosti? Recimo, da si ravnokar prebral 1. Tesaloničanom 5:17, 18. Lahko se ustaviš in razmisliš, kako pogosto moliš in kako globoke so tvoje molitve. Razmisliš lahko tudi o stvareh, za katere si hvaležen. Mogoče se odločiš, da se boš Jehovu zahvalil za tri stvari. Čeprav ti je vse to vzelo samo nekaj minut časa, ti je pomagalo bolje razumeti Božjo Besedo in jo izpolnjevati. Samo predstavljaj si, kako bi ti koristilo, če bi pri branju Svetega pisma to delal vsak dan. Ja, postal bi še boljši Božji služabnik. (w24.09 str. 4, odst. 9–str. 5, odst. 10)

Jehova nas je ustvaril s posebno sposobnostjo. Čeprav smo veseli, ko kaj dobimo, smo še bolj veseli, ko mi kaj damo drugim. Zadovoljni smo, ko lahko pomagamo sovernikom. Razveseli nas, ko nam povejo, da so nam za naša dejanja hvaležni. Ampak tudi če tega ne naredijo, smo veseli, ker vemo, da smo storili pravo stvar. Nikoli ne pozabi, da ti »Jehova lahko da veliko več od tega«, kar ti daješ drugim. (2. krn. 25:9) Njegova nagrada bo vedno večja, kot si lahko predstavljaš! In nič ti ne more prinesti večjega veselja kot to, da te nagradi sam Jehova. Zato bodi še naprej odločen, da posnemaš svojega radodarnega nebeškega Očeta. (w24.09 str. 30, odst. 20–str. 31, odst. 21)

Jehova je usmiljen in sočuten. (Ps. 103:13; Iza. 49:15) Do nas čuti empatijo – ko mi trpimo, trpi tudi on. (Zah. 2:8) Želi, da ga spoznamo in postanemo njegovi prijatelji. (Ps. 25:14; Apd. 17:27) Poleg tega je ponižen. »Sklanja se, da bi gledal nebo in zemljo. Iz prahu dviguje uboge.« (Ps. 113:6, 7) Zaradi vsega tega želimo slaviti našega velikega Boga. Jehova slavimo, ker želimo, da ga tudi drugi spoznajo. Veliko ljudi ne pozna resnice o Jehovu. Zakaj? Ker verjamejo hudobnim lažem, ki jih o njem širi Satan. (2. Kor. 4:4) Ljudi je prepričal, da je Jehova maščevalen in jezen. Trdi, da mu je vseeno za nas in da povzroča trpljenje. Ampak mi poznamo resnico o svojem Bogu. Zato imamo priložnost drugim odkriti, kako čudovita oseba je, in ga s tem oslaviti. (Iza. 43:10) (w25.01 str. 3, odst. 6, 7)

Čeprav je bil Jezus kot Božji Sin popoln in je s čudeži pomagal veliko ljudem, so v prvem stoletju nekateri posamezniki, ki jih je očitno uporabil Satan, širili laži o njem. Verski voditelji so govorili, da Jezus lahko izganja demone, ker mu je to moč dal »poglavar demonov«. (Mar. 3:22) Med sojenjem so Jezusa obtožili bogokletja in množice naščuvali, naj zahtevajo njegovo usmrtitev. (Mat. 27:20) Kasneje so se Jezusovi sledilci srečevali s podobnim preganjanjem. Na primer, ko sta Pavel in Barnaba oznanjevala, so nasprotniki »povzročili razburjenje med ljudmi [...] in jih naščuvali proti njima«. (Apd. 14:2, 19) Glede Apostolskih del 14:2 je v Stražnem stolpu, 1. december 1998, pisalo: »Judovski nasprotniki se niso zadovoljili le s tem, da so sami zavrnili sporočilo, temveč so pričeli z umazano kampanjo, nejudovske prebivalce so si prizadevali navdati s predsodki do kristjanov.« Tudi danes Satan »zapeljuje ves svet«. (w24.04 str. 11, odst. 15, 16)

Posameznikova večna prihodnost ni odvisna od tega, kdaj umre. Jehova je popoln sodnik, zato so vse njegove sodbe pravične. (Ps. 33:4, 5) Prepričani smo lahko, da bo »Sodnik vse zemlje« naredil to, kar je prav. Poleg tega je razumno sklepati, da posameznikova večna prihodnost ni odvisna od tega, kje živi. Danes na milijone ljudi živi v deželah, v katerih nimajo možnosti spoznati resnice. Ali bi nas moralo skrbeti zanje? Ne, ker jih ima Jehova še bolj rad kot mi. Zato je nepredstavljivo, da bi jih kar avtomatsko označil za »kozle«. (Mat. 25:46) Ne vemo, kako bo Jehova med veliko stisko vodil dogodke. Mogoče bodo takrat, ko bo pred narodi pokazal, da je svet, nekateri imeli priložnost, da ga spoznajo, začnejo verovati vanj in se postavijo na njegovo stran. (Ezek. 38:16) (w24.05 str. 12, odst. 14, 15)

Jehovovi služabniki si radi pomagamo med sabo. (2. Kor. 8:4) Ampak včasih pri tem potrebujemo pogum. Ko na primer izbruhne vojna, se krajevni starešine zavedajo, da njihovi bratje in sestre potrebujejo spodbudo in podporo, morda pa tudi osnovne potrebščine in duhovno hrano. Ker imajo svoje brate in sestre radi, jim priskrbijo to, kar potrebujejo, tudi ko je to zelo nevarno. V takšnih okoliščinah je pomembno, da ostanemo enotni. Držimo se navodil, ki jih dobimo od podružnice. (Heb. 13:17) Starešine bi morali redno pregledovati navodila glede tega, kako naj bi bila občina pripravljena na naravne in druge nesreče, in kaj storiti, ko grozi neposredna nevarnost pred nesrečo. (1. Kor. 14:33, 40) Bodimo pogumni, vendar previdni. (Preg. 22:3) Uporabljajmo zdrav razum. Ne tvegajmo po nepotrebnem. Zanašajmo se na Jehova. Z njegovo pomočjo lahko sodelujemo pri nudenju pomoči, ne da bi pri tem po nepotrebnem ogrožali življenja. (w24.07 str. 4, odst. 8, str. 5, odst. 11)

Kralj David je poznal Jehova in se je nanj zanašal. Ko so ga kralj Savel in drugi želeli ubiti, je molil k Jehovu za pomoč. Ko je Bog odgovoril na njegove molitve in ga rešil, je rekel: »Jehova je živi Bog.« (Ps. 18:46) S temi besedami David ni samo priznal, da Bog obstaja. V enem priročniku piše, da je David tu izrazil svoje prepričanje v to, da je Jehova »živi Bog, ki neprestano dela v korist svojih služabnikov«. David je iz lastnih izkušenj vedel, da je njegov Bog živ, in to prepričanje mu je pomagalo, da je bil še bolj odločen, da mu služi in ga slavi. (Ps. 18:28, 29, 49) Če smo prepričani, da je Jehova živi Bog, nam to pomaga, da mu služimo goreče. Daje nam moč, da zdržimo preizkušnje, in motivacijo, da še naprej pridno služimo našemu Bogu. Pomaga pa nam tudi, da smo še naprej odločeni ostati blizu Jehovu. (w24.06 str. 20, odst. 3–str. 21, odst. 4)

Kaj se lahko naučimo iz besed, ki jih je apostol Pavel napisal Tesaloničanom? Ko slišimo nekaj, kar se ne sklada s tem, kar smo se naučili iz Svetega pisma, ali pa slišimo kakšne senzacionalne govorice, moramo uporabiti modrost in dobro presojo. V nekdanji Sovjetski zvezi so naši nasprotniki med brati razširili pismo, ki naj bi prihajalo iz svetovnega središča. V pismu so bili nekateri bratje spodbujeni, naj ustanovijo ločeno, neodvisno organizacijo. Izgledalo je, da pismo res prihaja iz svetovnega središča, ampak zvesti bratje se niso pustili zavesti. Ugotovili so, da se pismo ne sklada s tem, kar so bili naučeni. Danes včasih nasprotniki resnice uporabijo sodobno tehnologijo, da bi nas zmedli in uničili našo enotnost. Ampak ne smemo se pustiti zmesti. Zaščitimo se lahko tako, da razmislimo, ali je to, kar smo slišali ali prebrali, v skladu z resnicami, ki smo se jih naučili. (2. Tes. 2:2; 1. Jan. 4:1) (w24.07 str. 12, odst. 14, 15)

Najpomembnejša odločitev, ki jo lahko kdor koli sprejme, je ta, da se posveti Jehovu in postane del njegove družine častilcev. Jehova si želi, da bi to naredili vsi ljudje. Zakaj? Hoče, da so njegovi prijatelji in da živijo večno. (5. Mojz. 30:19, 20; Gal. 6:7, 8) Jehova nikogar ne sili k temu, da mu služi. Vsakemu posamezniku dovoli, da se sam odloči, kaj bo delal. Kaj, če krščen kristjan resno greši, s tem da prekrši Božji zakon? Če se ne kesa, mora biti odstranjen iz občine. (1. Kor. 5:13) Kljub temu si Jehova močno želi, da bi se takšen posameznik pokesal in vrnil k njemu. Pravzaprav je to pomemben razlog, zaradi katerega je priskrbel odkupnino – da bi bili lahko skesanim posameznikom odpuščeni grehi. Naš Oče tiste, ki resno grešijo, ljubeče spodbuja, naj se pokesajo. (Zah. 1:3; Rim. 2:4; Jak. 4:8) (w24.08 str. 14, odst. 1, 2)

Do takrat, ko je apostol Janez napisal svoje tretje pismo, so nekateri posamezniki že začeli širiti krive nauke in povzročati razdore. Ampak drugi so še vedno hodili »po poti resnice«. Ubogali so Jehova in živeli »po njegovih zapovedih«. (2. Jan. 4, 6) Ti zvesti kristjani s tem niso razveselili samo Janeza, ampak tudi Jehova. (Preg. 27:11) Kaj se naučimo mi? Zvestoba vodi do veselja. (1. Jan. 5:3) Na primer, veseli smo, ker vemo, da razveseljujemo Jehova. Zelo je vesel, ko vidi, da se upiramo skušnjavam v tem svetu in da živimo po resnici. Tudi angeli v nebesih so tega zelo veseli. (Luk. 15:10) Podobno lahko tudi mi najdemo veselje v tem, ko vidimo, da naši bratje in sestre ostajajo zvesti Jehovu. (2. Tes. 1:4) In ko bo Satanov svet uničen, bomo veseli, da smo ostali zvesti Jehovu. (w24.11 str. 12, odst. 17, 18)

Kako dolgo bi moral neko osebo opazovati, preden ji poveš, da se romantično zanimaš zanjo? Če k njej pristopiš prehitro, bi ta oseba lahko dobila občutek, da sprejemaš nepremišljene odločitve. (Preg. 29:20) Če pa po drugi strani čakaš predolgo, bi lahko izpadel kot neodločen, še posebej če je ta oseba ugotovila, da se zanimaš zanjo. (Prid. 11:4) Zapomni si, da preden pristopiš k nekomu, ne rabiš biti prepričan, da se boš poročil s to osebo. Prepričan pa moraš biti, da si pripravljen za zakon in da bi bila ta oseba mogoče dober zakonec zate. Kaj naj bi naredil, če ugotoviš, da se nekdo zanima zate? Če občutki niso obojestranski, to jasno pokaži s svojimi dejanji. Res bi bilo neprijazno, če bi nekomu dajal lažno upanje. (Efež. 4:25) (w24.05 str. 22, odst. 9–str. 23, odst. 10)

Jezus bo samo tiste, ki so resnično maziljeni in bodo ostali zvesti, sprejel v nebeško Kraljestvo. Vsak maziljen kristjan, ki ne bo ostal duhovno buden, ne bo med izbranimi. (Mat. 24:31) Seveda morajo vsi Božji služabniki ne glede na svoje upanje ohraniti v mislih Jezusovo svarilo ter ostati budni in zvesti. Ker Jehova dobro poznamo, zaupamo njegovi presoji. Zato nas ne skrbi, če v našem času s svetim duhom mazili koga, ki je zvest. Spomnimo se, kaj je Jezus v svoji ponazoritvi rekel o tistih, ki so bili za delo v vinogradu najeti okoli 17. ure. (Mat. 20:1–16) Dobili so isto plačilo kot tisti, ki so v vinogradu začeli delati že prej. Podobno je z maziljenimi kristjani. Ne glede na to, kdaj so izbrani, bodo prejeli nebeško nagrado, če bodo ostali zvesti. (w24.09 str. 24, odst. 15–17)

Jezus nam je dal popoln zgled glede tega, kako naj se odzovemo na krivico. Razmisli o tem, kako so z njim ravnali družinski člani in drugi ljudje. Neverujoči sorodniki so ga obtožili, da se mu je zmešalo. Verski voditelji so trdili, da sodeluje z demoni. Rimski vojaki pa so se mu posmehovali, ga mučili in nazadnje ubili. (Mar. 3:21, 22; 14:55; 15:16–20, 35–37) Jezus je zdržal vse te krivice in ni niti pomislil na maščevanje. Kaj se naučimo od njega? (1 Pet. 2:21–23) Zapustil nam je popoln zgled glede tega, kako naj ravnamo, ko doživimo krivico. Vedel je, kdaj je boljše, da ostane tiho, in kdaj naj govori. (Mat. 26:62–64) Ko so včasih drugi o njem govorili laži, se je enostavno odločil, da ne bo rekel ničesar. (Mat. 11:19) Ko pa je spregovoril, svojih nasprotnikov ni žalil ali jim grozil. (w24.11 str. 4, odst. 9–str. 5, odst. 10)

Predstavljaj si, da daš nekomu, ki ga imaš rad, lepo in praktično darilo. Sigurno bi bil zelo razočaran, če bi ga ta oseba dala v omaro in na njega kar pozabila. Po drugi strani pa bi bil zelo vesel, če bi ga uporabljala in se ti zanj zahvalila. Podobno velja za Jehovovo darilo – odkupnino. Za nas je dal svojega dragega Sina. Ko mu pokažemo hvaležnost za to dragoceno darilo in za ljubezen, ki ga je spodbudila k temu, da nam ga je dal, je zagotovo zelo vesel! (Jan. 3:16; Rim. 5:7, 8) Z minevanjem časa bi nam lahko odkupnina postala nekaj samoumevnega. To bi bilo podobno, kot če bi Božje darilo shranili v omaro. Čeprav bi nam bilo všeč, da imamo od njega koristi, pa bi na nek način nanj kar pozabili. Da se to ne bi zgodilo, moramo redno s hvaležnostjo razmišljati o vsem, kar sta Bog in Kristus naredila za nas. (w25.01 str. 26, odst. 1, 2)

Brat, ki ustreza pogojem za starešina, ni nekdo, ki je šele pred kratkim postal kristjan. To ne pomeni, da moraš biti krščen že veliko let. Vseeno potrebuješ čas, da postaneš zrel kristjan. Preden si postavljen za starešina, moraš tako kot Jezus dokazati, da si ponižen in da si pripravljen čakati na Jehova, da ti zaupa neko nalogo. (Mat. 20:23; Fil. 2:5–8) To, da si vdan Bogu, pa lahko dokažeš tako, da se ga trdno držiš, da živiš po njegovih pravičnih merilih in da slediš smernicam, ki jih dobimo po organizaciji. V Svetem pismu jasno piše, da mora biti nadzornik usposobljen za poučevanje. Ali to pomeni, da mora biti odličen javni govornik? Ne. Mnogi dobro usposobljeni starešine niso ravno najboljši javni govorniki, ampak vseeno zelo učinkovito poučujejo na oznanjevanju in na pastirskih obiskih. (w24.11 str. 23, odst. 14, 15)

Ko naletiš na kakšen odlomek v Svetem pismu, ki ga ne razumeš povsem, ga razišči. Potem pa čez dan razmišljaj o tem, kaj novega si odkril in kaj ti to pove o Jehovu, njegovem Sinu in njuni ljubezni do tebe. (Ps. 119:97, op.) Če ti kdaj med branjem Svetega pisma ali raziskovanjem ne uspe najti česa novega ali vznemirljivega, naj te to ne potre. Na nek način si podoben osebi, ki išče zlato. Iskalci zlata so zelo potrpežljivi. Včasih porabijo ure ali celo dneve za to, da najdejo majhno zrno zlata. Ampak nikoli ne obupajo, ker jim je vsako zrno zelo dragoceno. Vsak dragulj, ki ga najdemo v Svetem pismu, pa je še veliko dragocenejši. (Preg. 8:10) Zato bodi potrpežljiv in še naprej redno beri Sveto pismo. (Ps. 1:2) (w25.01 str. 24, odst. 14–str. 25, odst. 15)

Jehova od nas pričakuje, da odpustimo tistim, ki nas prizadenejo. (Ps. 86:5; Luk. 17:4; Efež. 4:32) Včasih nas besede ali dejanja drugih močno prizadenejo, še posebej če gre za tesnega prijatelja ali družinskega člana. (Ps. 55:12–14) Čustveno bolečino, ki jo takrat občutimo, bi lahko primerjali s tem, da nas nekdo zabode. (Preg. 12:18) Mogoče se trudimo svoje občutke potlačiti ali ignorirati. Ampak to bi bilo tako, kot če bi nas nekdo zabodel, mi pa bi pustili nož v sebi. Podobno ne moremo pričakovati, da se bomo boljše počutili, če bomo svoje občutke enostavno ignorirali. Ko nas kdo prizadene, smo mogoče najprej jezni. V Svetem pismu piše, da se lahko razjezimo, ampak svari nas pred tem, da bi nas čustva imela pod nadzorom. (Ps. 4:4; Efež. 4:26) Zakaj? Ker jeza zelo redko vodi v kaj dobrega. (Jak. 1:20) Zapomni si: To, da se razjeziš, je normalna reakcija, ampak to, da ostaneš jezen, je stvar izbire. (w25.02 str. 15, odst. 4–6)

Jezus je s ponazoritvijo pokazal, kako neumno je kopičenje denarja, če nismo bogati »v Božjih očeh«. (Luk. 12:16–21) Nihče ne ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan. (Preg. 23:4, 5; Jak. 4:13–15) Poleg tega je Jezus rekel, da se morajo biti njegovi sledilci pripravljeni odpovedati vsemu svojemu imetju. (Luk. 14:33) V prvem stoletju so kristjani v Judeji z veseljem sprejeli takšno izgubo. (Heb. 10:34) Tudi danes je veliko bratov in sester v finančnem pogledu na izgubi, ker želijo ostati politično nevtralni. (Raz. 13:16, 17) Zakaj so se tako odločili? Ker popolnoma zaupajo Jehovovi obljubi: »Nikoli te ne bom pustil brez pomoči, nikoli te ne bom zapustil.« (Heb. 13:5) Kaj se torej naučimo? Kolikor je v naši moči, načrtujmo, da bomo v prihodnosti preskrbljeni. Če pa doživimo kaj nepričakovanega, bodimo popolnoma prepričani, da nam bo Jehova pomagal. (w25.03 str. 29, odst. 13, 14)

Medtem ko se trudimo doseči zrelost, nas Jehova ne pušča brez pomoči. Bratje, ki v občini služijo kot pastirji in učitelji, so nam pripravljeni pomagati, da v duhovnem pogledu »odrastemo in postanemo popolnoma zreli kakor Kristus«. (Efež. 4:11–13) Poleg tega nam Jehova daje svetega duha, da lahko »razmišljamo tako kot Kristus«. (1. Kor. 2:14–16) Priskrbel nam je tudi štiri evangelije, ki nam odkrivajo, kako je Jezus razmišljal, govoril in ravnal, ko je bil na zemlji. Če se ga trudimo posnemati, lahko dosežemo krščansko zrelost. Ampak da bi dosegli zrelost, ni dovolj, da osvojimo samo »osnovni nauk o Kristusu« oziroma osnovne krščanske nauke. (w24.04 str. 4, odst. 11–str. 5, odst. 12)

Odločitve sprejemamo vsak dan. Nekatere so precej preproste. Recimo, kaj bomo imeli za zajtrk ali kdaj bomo šli spat. Druge pa so veliko težje. Vplivajo lahko na naše zdravje, srečo, na tiste, ki jih imamo radi, in na naše čaščenje Jehova. Želimo, da odločitve, ki jih sprejmemo, koristijo nam in naši družini. In kar je najpomembnejše – želimo, da so všeč Jehovu. (Rim. 12:1, 2) Pomemben korak, ki ti lahko pomaga sprejeti dobro odločitev, je ta, da zbereš dejstva. Zakaj je to pomembno? Predstavljaj si, da pacient zaradi resne bolezni pride k zdravniku. Ali se bo zdravnik odločil za zdravljenje, ne da bi pacienta prej pregledal ali ga kaj vprašal? Seveda ne. Enako boš tudi ti sprejemal boljše odločitve, če boš najprej spoznal dejstva, ki se tičejo situacije, v kateri si se znašel. (w25.01 str. 14, odst. 1–3)

Kako pa je Jehova, ki je zelo usmiljen in ki »ne želi, da bi bil kdo uničen«, izkazal usmiljenje nekaterim, ki so resno grešili? (2. Pet. 3:9) Poglejmo primer kralja Davida. Naredil je nekaj hudih grehov, med drugim je prešuštvoval z Batšebo in dal umoriti njenega moža. Ampak se je pokesal in Jehova mu je iz svojega usmiljenja odpustil. (2. Sam. 12:1–12) Drug primer je kralj Manase. Večino svojega življenja je bil hudoben in je delal grozljive stvari. Ali je bil Jehova pripravljen odpustiti nekomu, ki je tako skrajno odstopal od njegovih meril? Ker se je Manase pokesal in spremenil, se ga je Jehova usmilil in mu odpustil. (2. krn. 33:9–16) Iz teh primerov vidimo, da Jehova izkaže usmiljenje, kadar koli ima za to razlog. Takšne posameznike bo obudil v življenje, ker so se zavedali, kako hudo so grešili, in so se pokesali. (w24.05 str. 5, odst. 12)