Februar

Bratje, ki imajo lepe krščanske lastnosti, so prava pridobitev za občino. Razumen brat dela za mir. Če želiš biti znan kot razumna oseba, poslušaj druge in bodi odprt za njihovo mnenje. Na primer, predstavljaj si, da si na sestanku starešin. Večina starešin se strinja glede neke odločitve, ki je v skladu s svetopisemski načeli, ampak ti se z njo ne strinjaš. Ali bi jo bil pripravljen podpreti? Ne vztrajaj pri tem, da se stvari naredi na tvoj način. Ceni mnenje mnogo svetovalcev. (1. Mojz. 13:8, 9; Preg. 15:22) Ne bodi nespoštljiv do mnenja drugih. Raje bodi prijazen in takten. Kot miroljuben človek si tudi v napetih situacijah prizadevaj za mir. (Jak. 3:17, 18) Tvoje prijazne besede lahko druge pomirijo, tudi tiste, ki nasprotujejo našemu verovanju. (Sodn. 8:1–3; Preg. 25:15; Mat. 5:23, 24) (w24.11 str. 23, odst. 13)

Čeprav je Jezus umrl »enkrat za vselej«, se še vedno žrtvuje za nas. (Rim. 6:10) Kako to? Daje nam veliko dobrih stvari, ki so mogoče ravno zaradi odkupnine. Razmislimo, kaj vse dela. Je naš kralj, veliki duhovnik in glava občine. (1. Kor. 15:25; Efež. 5:23; Heb. 2:17) Nadzira zbiranje maziljencev in velike množice, s čimer bo končal pred koncem velike stiske. (Mat. 25:32) Poleg tega skrbi, da so njegovi zvesti služabniki v teh zadnjih dneh dobro duhovno nahranjeni. (Mat. 24:45) In med svojo tisočletno vlado bo še naprej delal v našo korist. To, da je Jehova dal svojega Sina za nas, ne zajema samo njegove smrti, ampak še veliko več! (w25.01 str. 24, odst. 12)

Ko nam Jehova odpusti, to naredi popolnoma in trajno. Zaradi tega smo lahko z njim v dobrem odnosu. Ampak zavedamo se, da je resnično odpuščanje darilo. Je rezultat ljubezni in nezaslužene dobrote, ki ju Jehova kaže do grešnih ljudi. To ni nekaj, kar bi si zaslužili. Vsak od nas bi mu moral biti zelo hvaležen, da nam resnično odpušča. (Ps. 130:4; Rim. 4:8) Ampak če želimo, da Jehova odpusti nam, moramo tudi mi delati nekaj pomembnega. Jezus je glede tega rekel: »Če pa drugim ne odpustite njihovih prestopkov, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Mat. 6:14, 15) Nujno je torej, da Jehova posnemamo in drugim odpuščamo. (w25.02 str. 13, odst. 18, 19)

Razmislimo o prebivalcih Sodome in Gomore. Res je, da je med njimi živel pravičen Lot. Ampak ali vemo, da je oznanjeval prav vsakemu od njih? Ne. Nobenega dvoma ni, da so bili pokvarjeni, ampak najverjetneje je to vse, kar so poznali. Razmisli, kaj Sveto pismo pravi o tamkajšnji drhali, ki je hotela posiliti Lotova gosta. V njej so bili »moški, od dečka do starca«. Iz tega vidimo, da so odraščali v moralno zelo pokvarjenem okolju in da verjetno niso nikoli imeli priložnosti spoznati Božja merila za to, kar je prav in narobe. (1. Mojz. 19:4; 2. Pet. 2:7) Ali res vemo, da se je usmiljeni Bog Jehova odločil, da nihče od prebivalcev teh mest ne bo obujen? Ne, tega ne vemo. Iz pogovora med Jehovom in Abrahamom razumemo, da v mestu ni bilo niti deset pravičnih. (1. Mojz. 18:32) Ljudje v teh mestih so torej bili nepravični in Jehova jih je zaradi njihovega ravnanja upravičeno uničil. Ali lahko z gotovostjo trdimo, da prav nihče od njih ne bo med nepravičnimi, ki jih bo Bog obudil v življenje? Ne, ne moremo! (w24.05 str. 2, odst. 3, str. 3, odst. 8)

Zaradi spremenjenih gospodarskih razmer so nekateri sprejeli službo daleč stran od svoje družine in se preselili. Ampak v večini primerov se je izkazalo, da to ni bilo modro. Preden sprejmeš zaposlitev, ne razmišljaj samo o zaslužku, ampak predvsem o tem, kakšen davek boš moral plačati v duhovnem smislu. (Luk. 14:28) Vprašaj se: Kako bo to, da sem stran od zakonca, vplivalo na najin zakon? Ali bom lahko obiskoval vse shode, sodeloval na oznanjevanju in preživljal čas z brati in sestrami? Če imaš otroke, se vprašaj: Kako jih bom vzgajal »v skladu z Jehovovimi merili in napotki«, če ne bom z njimi? (Efež. 6:4) Ko sprejemaš odločitev, upoštevaj Jehovovo razmišljanje, ne pa mnenja sorodnikov ali prijateljev, ki ne spoštujejo svetopisemskih načel. (w25.03 str. 29, odst. 12)

Nezrelega kristjana hitro ujamejo v svojo past »ljudje, ki se zatekajo k prevari in druge zvijačno vodijo v zmoto«. Takšen kristjan zlahka nasede teorijam zarote in odpadniškim zamislim. Pogosto je ljubosumen na druge, je v konfliktu z njimi, se hitro užali in popusti skušnjavi. (1. Kor. 3:3) Sveto pismo primerja proces duhovnega dozorevanja s procesom odraščanja otroka. (Efež. 4:15) Ker otrok marsičesa ne ve, potrebuje nekoga odraslega, da ga vodi. Naj ponazorimo: Mama reče hčerkici, naj ji da roko, ko prečkata cesto. Ko je hčerka malo starejša, ji mama mogoče pusti, da gre čez cesto sama. Vseeno pa jo spomni, naj najprej pogleda na levo in desno. Ko pa hčerka odraste, se sama zaveda nevarnosti in ve, kako se jim ogniti. Podobno se zna kristjan, ki je postal zrel, sam odločati. Pri tem skuša ugotoviti, kako na zadevo gleda Jehova, in to upošteva. (w24.04 str. 3, odst. 5, 6)

Duhovna bitja so bila dolgo časa edini gostje v Božjem šotoru. Ko je Jehova kasneje na zemlji ustvaril ljudi, je tudi njih povabil v svoj šotor. Njegovo vabilo so na primer sprejeli Enoh, Noe, Abraham in Job. Sveto pismo zanje pravi, da so bili Božji prijatelji oziroma da so hodili s pravim Bogom. (1. Mojz. 5:24; 6:9; Job 29:4; Iza. 41:8) Jehova vse od takrat v svoj šotor sprejema svoje prijatelje. (Ezek. 37:26, 27) Iz Ezekielove prerokbe na primer izvemo, da si resnično želi, da so njegovi zvesti služabniki v tesnem odnosu z njim. Obljubil je, da bo z njimi sklenil »zavezo miru«. Ta prerokba je napovedala, da bo prišel čas, ko bodo tisti z nebeškim upanjem in tisti z zemeljskim upanjem skupaj v njegovem simboličnem šotoru kot »ena čreda«. (Jan. 10:16) To se izpolnjuje danes! (w24.06 str. 2, odst. 2, str. 3, odst. 4, 5)

Kot Jehovovo ljudstvo z vsem srcem podpiramo Božje kraljestvo, pri tem pa moramo velikokrat biti pogumni. (Mat. 6:33) Na primer, ker je ta svet hudoben, potrebujemo pogum, da bi živeli po Jehovovih merilih in oznanjevali dobro novico o Kraljestvu. Poleg tega je ta svet vedno bolj razdeljen zaradi političnih vprašanj, zato potrebujemo pogum, da bi ostali nevtralni. (Jan. 18:36) Ker se ne vpletamo v politiko niti nočemo v vojsko, so mnogi od nas finančno na izgubi, fizično zlorabljeni ali pa zaprti. Moč in pogum si pridobimo tako, da razmišljamo o tistih, ki pogumno podpirajo Jehovovo kraljestvo. Naš Kralj, Jezus Kristus, se je odločno upiral pritisku, da bi se vpletel v Satanov politični sistem. (Mat. 4:8–11; Jan. 6:14, 15) Bil je prepričan, da mu bo Jehova dal moč. (w24.07 str. 3, odst. 4, str. 4, odst. 7)

Zakaj je Jehova v Sveto pismo dal zapisati to žalostno poročilo? Ker nam z njim želi pomagati, da razumemo, zakaj tako zelo sovraži greh. Greh nas oddaljuje od njega in nas vodi v smrt. (Iza. 59:2) Ravno zaradi tega ima Satan rad greh in skuša čim več ljudi navesti na to, da bi grešili. Ko je Adama in Evo navedel na greh, je verjetno mislil, da mu je uspelo uničiti Jehovov namen s človeštvom. Ampak ni razumel tega, kako ljubeč je Jehova. Jehova ni nikoli spremenil svojega namena s potomci Adama in Eve. Ker ima zelo rad ljudi, jim je takoj ponudil upanje. (Rim. 8:20, 21) Vedel je, da ga bodo nekateri od njih imeli radi in da ga bodo ubogali. Kot njihov oče in stvarnik jim je omogočil, da se z njim lahko zbližajo in da bodo osvobojeni greha. (w24.08 str. 3, odst. 3, 4)

Večina Jehovovih služabnikov je zelo zaposlenih. Moramo delati, zato da lahko poskrbimo zase in za svojo družino. (1. Tim. 5:8) Mnogi kristjani skrbijo za bolne ali ostarele sorodnike. In vsi moramo paziti na svoje zdravje, kar vzame čas. Poleg tega imamo tudi različne naloge v občini. Ena od glavnih nalog je ta, da goreče oznanjujemo. Za nas kristjane je branje Svetega pisma ena od pomembnejših stvari, zato bi nam morala to biti prioriteta. Glede človeka, ki je srečen, v prvem psalmu piše: »V veselje so mu Jehovovi zakoni in jih pozorno bere dan in noč.« (Ps. 1:1, 2) Iz tega se jasno vidi, da bi si morali vzeti čas za branje Svetega pisma. Kdaj pa je najboljši čas za branje? Odgovor je lahko pri vsakem od nas drugačen. Ampak pomembno je, da si izberemo takšen čas, da bomo to lahko delali redno. (w24.09 str. 3, odst. 5, 6)

Ali zrel kristjan kdaj potrebuje pomoč drugih? Ja. Kdaj pa kdaj mora mogoče koga prositi za pomoč. Vendar za razliko od nezrelega kristjana ne pričakuje, da mu drugi rečejo, kaj naj naredi, oziroma da se namesto njega odločijo. Ceni modrost drugih in se želi učiti iz njihovih izkušenj. Obenem pa se zaveda, da mora sam nositi »svoje breme«. Tako kot se odrasli ljudje razlikujejo po videzu, se zreli kristjani razlikujejo po krščanskih lastnostih. Nekateri so na primer zelo modri, drugi pa so zelo pogumni. Spet drugi so zelo radodarni ali zelo sočutni. Poleg tega se lahko dva zrela kristjana v podobni situaciji različno odločita, ampak obe odločitvi sta v skladu s svetopisemskimi načeli. To še posebej velja, ko se odločata glede zadev, ki so stvar vesti. Ker se tega zavedata, drug drugega ne sodita. Iz teh razlik ne delata spornega vprašanja. Najpomembnejše jima je, da ohranita enotnost. (Rim. 14:10; 1. Kor. 1:10) (w24.04 str. 4, odst. 7, 8)

Kaj lahko narediš, če imaš občutek ničvrednosti? Beri svetopisemske vrstice, ki ti zagotavljajo, da te Jehova ceni, in o njih premišljuj. Če si potrt zaradi tega, ker nisi dosegel kakšnega svojega cilja ali ker ne moreš narediti toliko kot drugi, ne bodi sam do sebe prestrog. Jehova od tebe nikoli ne pričakuje več, kot lahko narediš. (Ps. 103:13, 14) Če si doživel kakršno koli zlorabo, za to ne krivi sebe. Tega, kar si doživel, si nisi zaslužil! Zapomni si, da bodo Jehovu za svoja dejanja odgovarjali tisti, ki z drugimi grdo ravnajo, ne pa njihove žrtve. (1. Pet. 3:12) Jehova te lahko uporabi, da pomaga drugim. Dal ti je čast, da z njim sodeluješ pri oznanjevanju. (1. Kor. 3:9) Zaradi tega, kar si doživel, se verjetno lažje vživiš v občutke drugih in si do njih lažje sočuten. Za njih lahko res veliko narediš. (w24.10 str. 7, odst. 6–str. 8, odst. 7)

Jehovu je zelo pomembno, kako drugi z nami ravnajo. On »ljubi pravico«. (Ps. 37:28) Jezus nam zagotavlja, da bo Jehova poskrbel, da bomo »hitro dosegli pravico«, ko bo pravi čas za to. Kmalu bo popravil vso škodo, ki so nam jo drugi povzročili, in ne bo dovolil, da bi še kdaj doživljali krivice. (Ps. 72:1, 2) Na čas, ko bo Jehova rešil vse naše probleme, bomo morali še počakati. Do takrat pa nam pomaga, da se lahko uspešno spoprimemo s krivicami. (2. Pet. 3:13) Na primer, uči nas, kako se naj na krivično ravnanje odzovemo, da ne bi stvari še poslabšali. V tem nam je dal popoln zgled njegov sin Jezus. Poleg tega nam Jehova daje praktične nasvete, ki nam pridejo prav, ko doživljamo krivice. (w24.11 str. 2, odst. 3–str. 3, odst. 4)

Ko je Jezus naročil apostolom, naj nahranijo množico, se je njim to zdelo nemogoče, saj je bilo v množici okoli 5000 moških. Če tem moškim prištejemo še ženske in otroke, je mogoče bilo tam vse skupaj okoli 15.000 ljudi. (Mat. 14:21) Andrej je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebcev in dve ribici. Ampak kaj je to za toliko ljudi?« (Jan. 6:9) Ljudje so takrat pogosto jedli ječmenove hlebce, ribici pa sta verjetno bili soljeni in posušeni. Ampak vsem je bilo jasno, da je to bilo premalo hrane za takšno množico. Jezus je ljudem želel izkazati prijaznost in gostoljubnost, zato jim je naročil, naj se v skupinah posedejo po travi. (Mar. 6:39, 40; Jan. 6:11–13) Iz poročila izvemo, da se je Jezus svojemu Očetu zahvalil za kruh in ribici. To je bilo nekaj povsem primernega, saj je pravzaprav Bog vir vse hrane. To je čudovit pouk za nas. Želimo posnemati Jezusov zgled in se pred obrokom v molitvi zahvaliti Jehovu. Jezus je po molitvi hrano razdelil ljudem. Vsi so se najedli do sitega. (w24.12 str. 2, odst. 3–str. 3, odst. 4)

Ko je bil Jezus na zemlji, je oslavil Očeta tako, da je zasluge za čudeže, ki jih je delal, pripisal njemu. (Mar. 5:18–20) Slavil pa ga je tudi s tem, kako je o njem govoril in kako je ravnal z drugimi. Ob neki priložnosti je učil v sinagogi. Med poslušalci je bila tudi ženska, ki je bila že 18 let obsedena z demonom. Zaradi tega demona je bila sključena in se nikakor ni mogla vzravnati. Jezus je razumel njeno stisko in ji je želel pomagati. Približal se ji je in ji prijazno rekel: »Ozdravljam te tvoje bolezni.« Potem je nanjo položil roke in ona se je takoj vzravnala ter »začela slaviti Boga«, ki ji je povrnil zdravje in dostojanstvo. (Luk. 13:10–13) Ta ženska je imela dober razlog, da je Jehovu izkazala slavo, in tudi mi ga imamo. (w25.01 str. 3, odst. 3, 4)

Z lastnim trudom ne bi mogli nikoli dobiti nazaj tega, kar sta Adam in Eva izgubila. (Ps. 49:7–9) Brez pomoči ne bi imeli nobenega upanja na večno življenje ali vstajenje. Enostavno bi umrli in nikoli več živeli, tako kot je pri živalih. (Prid. 3:19; 2. Pet. 2:12) Naš ljubeči oče Jehova nam je dal darilo, ki služi kot plačilo za dolg, ki ga imamo zaradi podedovanega greha. Jezus je to pojasnil z naslednjimi besedami: »Bog je svet tako ljubil, da je zanj dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil uničen nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Jan. 3:16) Poleg tega nam to darilo omogoča, da smo v dobrem odnosu z Jehovom. To čudovito darilo nam lahko koristi. (w25.02 str. 2, odst. 3–str. 3, odst. 6)

Kaj je moral Savel narediti, da se je lahko krstil? Ko je Jezus iz nebes govoril s Savlom, je ta zaradi močne svetlobe oslepel. (Apd. 9:3–9) Tri dni se je postil in gotovo razmišljal o tem, kar se mu je zgodilo. Prepričal se je, da je Jezus Mesija in da kristjani Boga častijo na pravi način. Od Savla se lahko zelo veliko naučimo. Ni dovolil, da bi mu ponos ali strah pred ljudmi preprečil, da bi se dal krstiti. Pripravljen je bil postati kristjan, čeprav je vedel, da bo zaradi tega preganjan. (Apd. 9:15, 16; 20:22, 23) Po krstu se je še naprej zanašal na Jehova, ki mu je pomagal vztrajati v različnih preizkušnjah. (2. Kor. 4:7–10) Pri tebi bo enako. Ko se boš krstil kot Jehovova priča, bo mogoče tvoja vera preizkušena. Ampak ne boš sam! Lahko si prepričan, da te bosta Jehova in Jezus podpirala. (Fil. 4:13) (w25.03 str. 4, odst. 8, 9)

Branje Svetega pisma je zelo lep cilj. Ampak če želimo od branja Božje Besede imeti korist, je potrebno še veliko več. Razmisli o naslednji primerjavi. Voda – pogosto v obliki dežja – je nujna za življenje. Ampak če v kratkem času zapade veliko dežja, zemlja postane preveč mokra. Ko se to zgodi, dež ni več koristen. Zemlja mora vpiti dež, ki je zapadel. Samo tako bodo rastline od njega imele korist. Podobno je z branjem Svetega pisma. Ne bi ga smeli brati tako hitro, da o prebranem ne bi mogli razmišljati, si to zapomniti in udejanjati v svojem življenju. (Jak. 1:24) Ali se kdaj zalotiš, da pri branju Svetega pisma hitiš? Kaj naj bi naredil v takem primeru? Začni brati bolj počasi, tako da lahko o tem, kar bereš, tudi premišljuješ. Premišljuješ lahko že med samim branjem ali ko z branjem končaš. Mogoče se lahko odločiš, da svoje preučevanje nekoliko podaljšaš in imaš tako čas za premišljevanje. (w24.09 str. 4, odst. 7–9)

Ko starešine dobijo navodila od organizacije, jih želijo pozorno prebrati in jih po svojih najboljših zmožnostih upoštevati. Dobijo smernice, kako naj na shodih vodijo točke in molijo pa tudi kako naj skrbijo za Kristusove ovce. Ko starešine upoštevajo vse smernice, ki jih dobijo od organizacije, se bratje in sestre počutijo ljubljene in varne. Navodila, ki jih dobimo od starešin, bi morali z veseljem ubogati. Če smo pripravljeni z njimi sodelovati, lažje opravljajo svoje naloge. Sveto pismo nam naroča, naj ubogamo tiste, ki med nami vodijo, in se jim podrejamo. (Heb. 13:7, 17) To včasih ni lahko. Zakaj? Ker so ti bratje nepopolni. Kljub temu se moramo namesto na njihove negativne lastnosti osredotočati na njihove pozitivne lastnosti. Če bi delali drugače, bi pravzaprav pomagali našim sovražnikom. V kakšnem smislu? Naši sovražniki nam želijo spodkopati zaupanje v Božjo organizacijo. Če bi torej negativno razmišljali o starešinah, bi lahko začeli negativno gledati tudi na Božjo organizacijo in ji ne bi več zaupali. (w24.04 str. 10, odst. 11, 12)

Ali bodo vsi ljudje, ki bodo med veliko stisko umrli, za večno uničeni oziroma ne bodo imeli možnosti vstajenja? Sveto pismo jasno pove, da vstajenja ne bodo imeli tisti, ki odkrito nasprotujejo Jehovu in ki jih bodo on in njegove sile uničili v harmagedonu. (2. Tes. 1:6–10) Kaj pa bo s tistimi, ki bodo med veliko stisko umrli zaradi naravnih vzrokov, kakšne nesreče ali nasilja? (Prid. 9:11; Zah. 14:13) Ali bodo šteti med »nepravične«, ki jih bo Jehova obudil v novem svetu? (Apd. 24:15) Tega enostavno ne vemo. Nekaj stvari glede prihodnjih dogodkov pa vemo. Na primer, vemo, da bo Kristus med veliko stisko ljudi sodil na podlagi tega, kako so ravnali z njegovimi brati. (Mat. 25:40) Ločil jih bo na ovce in kozle. Tisti, ki jih bo štel za ovce, bodo do takrat že pokazali, da podpirajo njega in maziljence. (Raz. 12:17) (w24.05 str. 10, odst. 9–str. 11, odst. 11)

»Zelo težki časi« – tako Sveto pismo opiše obdobje, v katerem živimo. (2. Tim. 3:1) Poleg težav, ki jih imajo v tem svetu vsi ljudje, Jehovovi služabniki doživljamo še nasprotovanje in preganjanje. Kaj nam lahko pomaga še naprej častiti Jehova kljub tem problemom? Ena od glavnih stvari je to, da smo na lastni koži občutili, da je Jehova »živi Bog«. (Jer. 10:10; 2. Tim. 1:12) Jehova je resnična oseba, ki nam pomaga med težavami in išče priložnosti, da nas podpira. (2. krn. 16:9; Ps. 23:4) Če nanj gledamo kot na živega Boga, nam to lahko pomaga, da se uspešno spoprimemo z vsako težavo. (w24.06 str. 20, odst. 1, 2)

Jehovovi organizaciji moramo zaupati. Ko postane jasno, da je treba spremeniti razumevanje določene svetopisemske resnice ali pa to, kako je organizirano delo za Kraljestvo, se tisti, ki vodijo našo organizacijo, ne bojijo narediti sprememb. To naredijo, ker jim je najpomembnejše, da razveseljujejo Jehova. Poleg tega se po svojih najboljših močeh trudijo, da so njihove odločitve v skladu z merilom, po katerem morajo živeti vsi Božji služabniki, in sicer v skladu z Božjo Besedo. Apostol Pavel je svetoval: »Pri vsem naj ti bodo še naprej za merilo koristne besede.« (2. Tim. 1:13) »Koristne besede« se nanašajo na krščanske nauke, ki jih najdemo v Svetem pismu. (Jan. 17:17) Ti nauki so temelj za vse, kar verjamemo. Jehovova organizacija nas uči, naj nam bodo te koristne besede za merilo. Vse dokler živimo po njih, nas bo Jehova blagoslavljal. (w24.07 str. 11, odst. 12–str. 12, odst. 13)

Apostol Peter je razumel, kakšno olajšanje občutiš, ko se pokesaš in ti nekdo odpusti, zato je lahko o tem učil druge. Nekaj časa po binkoštih je množici neverujočih Judov odkrito rekel, da so usmrtili Mesija. Nato pa jih je ljubeče spodbudil: »Pokesajte se in spremenite svoje življenje, da bi se vam grehi izbrisali in bi vas Jehova osebno poživil.« (Apd. 3:14, 15, 17, 19) Peter je s tem pokazal, da kesanje grešnika spodbudi k temu, da spremeni svoje napačno razmišljanje in ravnanje in se trudi živeti tako, kot je všeč Jehovu. Pokazal je tudi, da Jehova zatem posameznikove grehe izbriše, kot da jih nikoli ne bi bilo. Ko grešimo, tudi če resno, lahko občutimo mir, ker vemo, da nam bo Jehova povsem odpustil, če se bomo pokesali. (w24.08 str. 12, odst. 14)

Če bomo trdno prepričani, da je konec zelo blizu, se ne bomo ujeli v materializem. Med veliko stisko denar ne bo imel nobene vrednosti. Jehova za ljudi v tem času pravi: »Svoje srebro bodo pometali na ulice [...]. Niti njihovo srebro niti njihovo zlato jih ne bo moglo rešiti ob dnevu, ko bom jaz, Jehova, pokazal svoj bes.« (Ezek. 7:19) Zato si ne prizadevajmo pridobiti čim več denarja. Raje sprejemajmo odločitve, ki nam bodo pomagale, da bomo imeli preprosto in uravnovešeno življenje. To pomeni, da si ne nakopljemo nepotrebnih dolgov in da pazimo, da nam skrb za materialne stvari ne vzame preveč časa. Poleg tega ne smemo biti preveč navezani na to, kar imamo. (Mat. 6:19, 24) Medtem ko čakamo na konec, bomo morali pokazati, ali zaupamo Jehovu ali svojemu imetju. (w24.09 str. 11, odst. 13, 14)

Nekaterih napačnih nagnjenj se lahko povsem rešimo. Druga pa nam lahko še naprej delajo težave. Razmislimo o primeru apostola Petra. Podlegel je strahu pred ljudmi in zaradi tega trikrat zatajil Jezusa. (Mat. 26:69–75) Ko je pred sanhedrinom pogumno oznanjeval, je izgledalo, kot da je ta strah premagal. (Apd. 5:27–29) Ampak nekaj let kasneje se je »iz strahu pred obrezanimi« nehal družiti z nejudovskimi kristjani. (Gal. 2:11, 12) Njegov strah pred ljudmi se je vrnil. Mogoče se ga ni nikoli povsem znebil. Tudi mi se lahko znajdemo v podobni situaciji. Toda lahko preprečimo, da bi nas šibkost, ki je še nismo premagali, navedla, da storimo kaj napačnega. Upoštevati moramo Jezusov nasvet: »Bedite.« (Mat. 26:41) Tudi takrat, ko se počutimo močni, se ogibajmo situacij, ki bi nas lahko pripeljale v skušnjavo. Še naprej se trudimo delati to, kar nam pomaga, da se skušnjavi upiramo. (2. Pet. 3:14) (w24.07 str. 18, odst. 17–str. 19, odst. 19)

Noben človek ni tako velikodušen, kot je bil Jezus. Ko je bil na zemlji, je svojo čudežno moč uporabljal za to, da je pomagal drugim. (Luk. 9:12–17) Ko je za nas žrtvoval svoje življenje, nam je dal največje možno darilo. (Jan. 15:13) Tudi po tem, ko je bil obujen, je še naprej ostal velikodušen. Tako kot je obljubil, je Jehova prosil, naj nam da svetega duha, ki nas bo učil in tolažil. (Jan. 14:16, 17, op.; 16:13) In po občinskih shodih nas Jezus še naprej usposablja, da po vsem svetu pridobivamo učence. (Mat. 28:18–20) Apostol Pavel je napisal, da je Jezus, potem ko je šel v nebesa, dal »darove v obliki ljudi«. (Efež. 4:7, 8) Pojasnil je, da jih je Jezus dal zato, da bi na različne načine pomagali občinam. (Efež. 1:22, 23; 4:11–13) Seveda so bratje, ki so »darovi v obliki ljudi«, nepopolni, zato delajo napake. (Jak. 3:2) Ampak naš Gospod, Jezus Kristus, jih uporablja, da nam po njih pomaga. So njegovo darilo za nas. (w24.10 str. 18, odst. 1, 2)

David je svojemu sinu Salomonu rekel, da bo uspešen samo, dokler bo ubogal Boga Jehova. Žal je kasneje v življenju začel častiti druge bogove. Zaradi tega mu Jehova ni bil več naklonjen in mu ni več dajal modrosti, da bi pravično vodil njegovo ljudstvo. (1. kra. 11:9, 10; 12:4) Kaj se naučimo mi? Poslušnost vodi do uspeha. (Ps. 1:1–3) Seveda nam Jehova ne obljublja, da nam bo dal takšno bogastvo in slavo, kot ju je dal Salomonu. Ampak če ga ubogamo, nam bo dal modrost, ki nam bo pomagala sprejemati modre odločitve. (Preg. 2:6, 7; Jak. 1:5) Njegova načela nas lahko vodijo, ko se odločamo glede zaposlitve, izobrazbe, razvedrila in denarja. Če upoštevamo njegove modre nasvete, bomo zaščitili svoj odnos z njim in ohranili upanje na večno življenje. (Preg. 2:10, 11) Imeli bomo dobre prijatelje in srečno družino. (w24.11 str. 10, odst. 11–str. 11, odst. 12)

Kot starš imaš različne priložnosti za zanimive pogovore s svojim otrokom o Svetem pismu ali veri v Boga. Te priložnosti se lahko pojavijo, ko obiščete muzej. Otroka lahko opozoriš na zgodovinske dogodke ali predmete, ki mu bodo pomagali biti še bolj prepričan, da je to, kar piše v Svetem pismu, resnično. Ali tvoj otrok ve, da se Božje osebno ime pojavlja na 3000 let stari kamniti plošči, znani kot Moabski kamen? Replika Moabskega kamna pa je tudi del razstave »Sveto pismo in Božje ime« v svetovnem središču Jehovovih prič v Warwicku. Na tem kamnu piše, da se je moabski kralj Meša uprl Izraelu. To je v skladu s tem, kar pravi Sveto pismo. (2. kra. 3:4, 5) Ko bo tvoj otrok na lastne oči videl dokaze, da je Sveto pismo točno in resnično, bo njegova vera postala še močnejša. (w24.12 str. 15, odst. 4, 6)