Januar

Rojstvo zdravega otroka je za zakonca eden najsrečnejših dogodkov v življenju. Čeprav so jima njuni trenutki z novorojenčkom dragoceni in posebni, pa nočeta, da bi njun otrok vedno ostal dojenček. Pravzaprav bi ju začelo skrbeti, če bi nehal rasti. Podobno čuti Jehova. Vesel je naših prvih korakov na krščanski poti. Noče pa, da bi v duhovnem pogledu ves čas kobacali kot malčki. (1. Kor. 3:1) Spodbuja nas, da odrastemo. Grška beseda, ki se v Svetem pismu prevaja z »odrasti«, lahko pomeni tudi »postati zrel, popoln ali dovršen«. (Efež. 4:13, op.) Kot kristjani postanemo zreli, ko v duhovnem pogledu nismo več otroci, ampak odrasli. Ko enkrat to dosežemo, se s tem seveda ne konča naš duhovni napredek. (1. Tim. 4:15) (w24.04 str. 2, odst. 1, 3)

Kaj bi rekel, če bi te kdo vprašal, kako gledaš na Jehova? Mogoče bi odgovoril: »Jehova je moj prijatelj, Oče in Bog.« Verjetno bi ga opisal še z drugimi izrazi. Ali pa si kdaj pomislil, da je Jehova tudi gostitelj? Kralj David je prijateljstvo med Jehovom in njegovimi zvestimi služabniki primerjal z odnosom med gostiteljem in njegovimi gosti. Vprašal je: »O Jehova, kdo sme biti gost v tvojem šotoru? Kdo sme prebivati na tvoji sveti gori?« (Ps. 15:1) Iz teh navdihnjenih besed se naučimo, da smo lahko Jehovovi gostje – njegovi prijatelji. Jehova je bil sam, preden je začel ustvarjati. Njegov Sin je bil prvo njegovo stvarjenje in tudi prvi gost v njegovem simboličnem šotoru. Jehova je užival v tem, da je bil zdaj gostitelj. Iz Svetega pisma izvemo, da mu je bil njegov Sin »v veliko veselje«. Tudi ta njegov gost se je »ves čas« veselil v njegovi družbi. (Preg. 8:30) (w24.06 str. 2, odst. 1–3)

Predstavljaj si množico, ki je štela več kot 340.000 vojakov. Zbrali so se, da bi Davida postavili za kralja nad celotnim Izraelom. Tri dni so bili v skalnatem hribovju blizu Hebrona. Pogovarjali so se, se veselili in peli hvalnice Jehovu. (1. krn. 12:39) Med to množico je bil tudi mladi Zadok. Verjetno ni izstopal, kljub temu je Jehova želel, da izvemo, da je bil tam tudi on. (1. krn. 12:22, 26–28) Zadok je bil duhovnik, ki je tesno sodeloval z velikim duhovnikom Abjatarjem. Bil je tudi videc, zato je lahko razumel Božjo voljo in stvari, ki drugim ljudem niso bile očitne. (2. Sam. 15:27) Bil je zelo pogumen. V teh zadnjih dneh Satan vedno bolj napada Božje ljudstvo. (1. Pet. 5:8) Zato moramo biti pogumni, vse dokler Jehova njega in njegove hudobne stvarnosti ne bo odstranil. (Ps. 31:24) Medtem ko čakamo na to, lahko posnemamo Zadokov pogum. (w24.07 str. 2, odst. 1–3)

Ko je Jehova ustvaril prvega moškega in prvo žensko, je želel, da sta srečna. Dal jima je čudovit dom, drug drugega in zanimivo nalogo. S svojimi potomci naj bi napolnila zemljo in celoten planet spremenila v raj – takšen, kot je bil edenski vrt. Dal jima je samo eno preprosto omejitev. Posvaril ju je, da bosta umrla, če bosta to zapoved prekršila in se mu namerno uprla. Vsi vemo, kaj se je zgodilo. Hudoben angel, ki ni imel rad ne Boga ne njiju, ju je navedel, da sta grešila. Nista zaupala svojemu Očetu, ki jima je že na veliko načinov pokazal, da ju ima rad. Kot vemo, so se Jehovove besede uresničile. Od tega dne naprej sta morala nositi posledice svoje odločitve: začela sta se starati in na koncu sta umrla. (1. Mojz. 1:28, 29; 2:8, 9, 16–18; 3:1–6, 17–19, 24) (w24.08 str. 3, odst. 3)

Jehova in njegov Sin želita, da smo srečni. V Psalmu 119:2 piše: »Srečni tisti, ki upoštevajo njegove opomine, ki ga iščejo z vsem srcem.« Poleg tega je Jezus obljubil: »Srečni so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luk. 11:28) Kot Jehovovi častilci smo zelo srečni, ko redno beremo Božjo Besedo in se po svojih najboljših močeh trudimo naučeno udejanjati v svojem življenju. (Jak. 1:22–25) S tem razveseljujemo Jehova. (Prid. 12:13) Poleg tega imamo boljše odnose z družinskimi člani in soverniki. Prav tako se ognemo veliko težavam, ki jih imajo tisti, ki ne ubogajo Jehovovih zapovedi. Sigurno se strinjamo s kraljem Davidom. Potem ko je v pesmi omenil Jehovove zakone, ukaze in razsodbe, je rekel: »Tvojemu služabniku so v svarilo, to, da jih izpolnjuje, mu prinaša veliko nagrado.« (Ps. 19:7–11) (w24.09 str. 2, odst. 1–3)

Jehova opazi vse, kar doživljamo njegovi služabniki. Opazi lepe stvari in tudi naše težave. (Ps. 37:18) Ko vidi, da mu kljub bolečim občutkom služimo po svojih najboljših močeh, je zelo vesel. Še več, z veseljem nas podpira in nas tolaži! V Psalmu 147:3 piše, da Jehova tistim, ki so strtega srca, obvezuje rane. Jehova je v tej vrstici opisan kot nekdo, ki nežno skrbi za tiste, ki doživljajo čustvene bolečine. Ampak kaj moramo delati, da bi nam Jehovova skrb koristila? Razmislimo o ponazoritvi. Usposobljen zdravnik lahko zelo pomaga poškodovani osebi. Ampak da bi ta oseba imela kakšne koristi, mora natančno upoštevati zdravnikova navodila. Jehova po svoji Besedi govori tistim, ki doživljajo čustvene bolečine in jim daje ljubeče nasvete. (w24.10 str. 6, odst. 1, 2)

V preteklosti so naše publikacije obravnavale vprašanje, kakšna prihodnost čaka tiste, ki so v Jehovovih očeh nepravični. V njih je pisalo, da ljudje, ki jih je Jehova uničil, ne bodo imeli vstajenja. V Svetem pismu je veliko primerov, ko je Jehova izvršil sodbo nad nepravičnimi ljudmi. Razmislimo samo o nekaterih. Na primer, ko je Jehova poslal potop, so umrli vsi razen Noeta in njegove družine. Kasneje je Izraelcem dal nalogo, da uničijo sedem narodov, ki so živeli v Obljubljeni deželi. Nekoč je poslal angela, da je v eni noči pobil 185.000 asirskih vojakov. (5. Mojz. 7:1–3; Iza. 37:36, 37) Ali lahko glede na informacije v Svetem pismu sklepamo, da je Jehova vse te posameznike obsodil na večno uničenje oziroma da nimajo nobenega upanja na vstajenje? Tega ne moremo sklepati. Vsi ti ljudje so kot celota bili uničeni, vendar ne vemo, kako je Jehova gledal na posameznike med njimi. Prav tako ne vemo, ali so imeli priložnost spoznati Jehova in se pokesati. (w24.05 str. 3, odst. 5–7)

Jezus je povedal ponazoritev o vdovi, ki je sodnika kar naprej prosila, naj poskrbi, da bo dosegla pravico. Brez dvoma so se lahko Jezusovi učenci vživeli v to zgodbo, ker so bili takrat preprosti ljudje pogosto žrtev krivic. (Luk. 18:1–5) Pa tudi mi dobro razumemo, kako se je počutila, ker smo vsi že kdaj doživeli kakšno krivico. Danes so v svetu zelo razširjeni predsodki, neenakost in zatiranje. Zato nismo presenečeni, ko se tudi z nami ravna krivično. (Prid. 5:8) Ne pričakujemo pa, da bomo kaj takega doživeli v občini. Ampak to se lahko zgodi. Seveda bratje in sestre tega ne naredijo zato, ker so hudobni. So preprosto nepopolni. V takšnih okoliščinah se lahko veliko naučimo iz tega, kako se je Jezus odzval, ko so z njim krivično ravnali tisti, ki so nasprotovali resnici. Če lahko potrpežljivo prenašamo krivice s strani nasprotnikov, koliko bolj potrpežljivi bi morali biti do sokristjanov! (w24.11 str. 2, odst. 1, 2)

V svetopisemskih časih je bil kruh osnovna hrana za veliko ljudi. (1. Mojz. 14:18; Luk. 4:4) Pravzaprav je bil kruh tako pomemben, da Sveto pismo to besedo včasih uporablja za hrano na splošno. (Mat. 6:11) Kruh je bil tudi pomemben del dveh Jezusovih dobro znanih čudežev. (Mat. 16:9, 10) Eden od teh čudežev je opisan v šestem poglavju Janezovega evangelija. Jezusovi učenci so bili po oznanjevanju zelo utrujeni in so potrebovali počitek. Zato jim je Jezus rekel, naj gredo z njim v čoln. Skupaj so odpluli na drugo stran Galilejskega jezera. (Mar. 6:7, 30–32; Luk. 9:10) Prišli so na samoten kraj na območju Betsajde. Ampak ljudje so izvedeli, kje je Jezus, zato je tja prišla velika množica ljudi. Jezus jih ni ignoriral. Vzel si je čas, da jih je prijazno učil o Kraljestvu in ozdravljal bolne. Ko se je zvečerilo, so se učenci začeli spraševati, kje bi za vse te ljudi lahko dobili hrano. Mogoče je kdo v množici s sabo imel kaj za jesti, ampak večina bi morala iti v vasi in hrano kupiti. (Mat. 14:15) (w24.12 str. 2, odst. 1, 2)

Naša prastarša, Adam in Eva, sta bila popolna in sta živela v čudovitem raju. (1. Mojz. 1:27; 2:7–9) Lahko bi srečno živela vso večnost. Nato pa se je vse spremenilo. Raj in upanje na večno življenje sta zapravila. Kaj so njuni otroci lahko podedovali od njiju? Sveto pismo nam pove: »Zaradi enega človeka [Adama] je na svet prišel greh in zaradi greha smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi postali grešni.« (Rim. 5:12) Adam nam je zapustil greh, zaradi katerega umiramo. Ta podedovani greh je kot velik dolg, ki ga nihče od nas ne more odplačati. (Ps. 49:8) Jezus je grehe primerjal z dolgovi. (Mat. 6:12; Luk. 11:4) Vsakič, ko grešimo, se pri Jehovu na nek način zadolžimo. Kazen za naše grehe je smrt. Če Jehova ne bi poskrbel, da so nam grehi odpuščeni, bi svoj dolg odplačali s smrtjo. Zatem ne bi imeli nobenega upanja več, da bi lahko spet kdaj živeli. (Rim. 6:7) (w25.02 str. 2, odst. 2, 3)

Oznanjevanje Božjega kraljestva je posebna čast, ki je nima vsak! Ko je bil Jezus na zemlji, ni na primer dovolil, da bi demoni govorili o njem. (Luk. 4:41) Vsak, ki želi danes oznanjevati z nami, mora izpolnjevati določene pogoje. Kako lahko kot oznanjevalci pokažemo, da cenimo to čast? Tako, da oznanjujemo, kadar koli in kjer koli lahko. Naš cilj je, da tako kot Jezus v srca ljudi posejemo seme Kraljestva in ga zalivamo. (Mat. 13:3, 23; 1. Kor. 3:6) Naša organizacija posnema Jezusa, zato dela vse, kar lahko, da bi ljudje spoznali, kako je Bogu ime. Med drugim je izdala Sveto pismo – prevod novi svet, ki je v celoti ali deloma na voljo v več kot 270 jezikih. (w24.04 str. 9, odst. 8, 9)

Nekateri srečno poročeni bratje imajo navado, da ženi vsak dan pokažejo, kako zelo jo imajo radi. (1. Jan. 3:18) Mož lahko svoji ženi ljubezen pokaže že z malimi stvarmi. Na primer tako, da jo prime za roko ali jo toplo objame. Lahko ji tudi pošlje kakšno sporočilo, na primer »Pogrešam te« ali »Kako si?«. Vsake toliko časa ji lahko ljubezen pokaže s tem, da ji napiše kakšno kartico z dobro izbranimi besedami. Ko mož dela takšne stvari, ženi izkazuje čast in krepi svoj zakon. Mož, ki svoji ženi izkazuje čast, ji pove, kaj pri njej ceni, in ji pomaga, da se glede sebe dobro počuti. En način, kako lahko to naredi, je, da ji redno pove, kako zelo hvaležen je za vse, kar dela zanj. (Kol. 3:15) Ko mož ženo iskreno pohvali, se bo počutila varno, ljubljeno in spoštovano. (w25.01 str. 11, odst. 15, 16)

Na koncu 15. psalma je zapisana obljuba: »Tisti, ki tako ravna, ne bo nikoli padel.« Tukaj psalmist pojasni, zakaj Jehova želi, da se držimo vsega, kar je omenjeno v tem psalmu. Jehova želi, da smo srečni, zato nam daje smernice, ki nam bodo prinesle njegov blagoslov in zaščito. Gostje v Jehovovem šotoru se lahko veselijo svetle prihodnosti. Maziljeni kristjani bodo živeli v nebesih, kamor jim je Jezus šel »pripravit prostor«. (Jan. 14:2) Kristjani z zemeljskim upanjem pa se veselijo izpolnitve Razodetja 21:3. Zelo smo počaščeni, da Jehova želi, da smo njegovi prijatelji – da smo za večno gostje v njegovem šotoru! (Ps. 15:1–5) (w24.06 str. 13, odst. 19, 20)

Sveto pismo odkriva, da je Jehova zares veličasten Bog. Kmalu zatem ko je Izraelce rešil iz Egipta, jim je na izreden način pokazal svojo slavo. Zamisli si naslednji prizor: Več milijonov Izraelcev se zbere ob vznožju gore Sinaj, da bi prisluhnili Božjim besedam. Goro prekrije gost oblak. Kar naenkrat se tla pričnejo močno tresti, gora Sinaj pa se kadi. Začne grmeti, se bliskati in zasliši se močan glas roga. (2. Mojz. 19:16–18; 24:17; Ps. 68:8) Lahko si samo predstavljaš, kako so se počutili Izraelci, ko je Jehova na tako mogočen način pokazal svojo slavo. Jehovu danes izkazujemo slavo, ko drugim govorimo o njegovi neverjetni moči in čudovitih lastnostih. Slavo pa mu izkazujemo tudi tako, da mu pripišemo zasluge za vse, kar dosežemo z njegovo pomočjo. (Iza. 26:12) (w25.01 str. 2, odst. 2–str. 3, odst. 3)

Medtem ko so Izraelci potovali proti Obljubljeni deželi, so se ugledni možje uprli Mojzesu in vlogi, ki mu jo je dal Jehova. Rekli so: »Vse ljudstvo [ne samo Mojzes] je sveto, vsi v njem, in Jehova je sredi njega.« (4. Mojz. 16:1–3) Čeprav je bilo res, da je bilo v Božjih očeh »vse ljudstvo« sveto, je Jehova za voditelja izbral Mojzesa. Ko so uporniki kritizirali Mojzesa, so pravzaprav kritizirali Jehova. Niso se osredotočali na to, kaj želi Jehova, ampak na to, kaj želijo sami – več moči in slave. Jehova je usmrtil tiste, ki so vodili ta upor, in tudi na tisoče drugih, ki so jih pri tem podpirali. (4. Mojz. 16:30–35, 41, 49) Lahko smo prepričani, da Jehova tudi danes ne odobrava tistih, ki ne spoštujejo smernic njegove organizacije. (w24.07 str. 11, odst. 11)

Živimo v času, ko večina ljudi ne verjame, da se bliža konec. Celo posmehujejo se nam, ker verjamemo v to. (2. Pet. 3:3, 4) Čeprav veliko stvari glede konca te stvarnosti še vedno ne vemo, moramo biti trdno prepričani, da bo prišel ob ravno pravem času in da bo Jehova skrbel za nas. Okrepiti moramo tudi svojo vero v to, da nas Jehova danes vodi po »zvestem in preudarnem sužnju«. (Mat. 24:45) Ko se bo začela velika stiska, bomo mogoče dobili določna navodila, ki nam bodo rešila življenje. Zdaj je čas, da okrepimo zaupanje in vero v navodila, ki jih dobimo od bratov, ki vodijo v Jehovovi organizaciji. Če nam je že danes težko upoštevati njihove smernice, nam jih bo še toliko težje med veliko stisko. (w24.09 str. 11, odst. 11, 12)

Kot starš se zavedaš, da vera v Boga ni nekaj, kar otrok podeduje. Ko otrok odrašča, si mogoče postavi katero od naslednjih vprašanj: Kako vem, da obstaja Bog? Ali lahko res verjamem temu, kar piše v Svetem pismu? Takšna vprašanja so nekaj dobrega. Pravzaprav Sveto pismo vsakega od nas spodbuja, naj Jehovu služimo z razumom in naj vse stvari preverjamo. (Rim. 12:1; 1. Tes. 5:21) Kako lahko torej svojemu otroku pomagaš, da si okrepi vero? Spodbujaj ga, naj si resnico dokaže. Ko ti postavi kakšno vprašanje, mu pokaži, kako lahko najde odgovor s pomočjo naših pripomočkov za raziskovanje, kot je Raziskovalni pripomoček Jehovovih prič. Pod temo »Sveto pismo« in podnaslovom »Navdihnjeno od Boga« lahko najde dokaze, da Sveto pismo ni samo dobra knjiga, ki so jo napisali ljudje, ampak da je »Božja beseda«. (1. Tes. 2:13) (w24.12 str. 15, odst. 4, 5)

Kako lahko starešine posnemajo Jezusa? Šolati morajo brate in jim pomagati, da bi ustrezali pogojem za večje odgovornosti. Pomagati morajo tudi bratom, ki so relativno mladi. Od teh, ki jih usposabljajo, ne pričakujejo popolnosti. Raje jim ljubeče svetujejo. Tako si mladi bratje pridobijo izkušnje in se naučijo, da morajo biti ponižni, zvesti in pripravljeni služiti drugim. (1. Tim. 3:1; 1. Pet. 5:5) Jezus svojim učencem ni dal samo odgovornosti, da oznanjujejo, ampak tudi, da druge poučujejo. Mogoče se jim je zdelo, da za to nalogo niso dovolj usposobljeni. Ampak Jezus ni dvomil, da jo lahko opravijo, in to jim je tudi povedal. O tem je bil tako prepričan, da jim je rekel: »Tako kot je Oče mene poslal v svet, tudi jaz pošiljam vas.« (Jan. 20:21) (w24.10 str. 16, odst. 15, str. 17, odst. 17)

David je bil dober kralj. Prav tako je bil glasbenik, vojščak in prerok, pisal pa je tudi pesmi. V življenju je doživel veliko težkega. Nekaj let je živel kot begunec, saj je bežal pred ljubosumnim kraljem Savlom. Nekaj časa zatem ko je postal kralj, je moral spet bežati, da bi si rešil življenje, saj ga je njegov sin Absalom želel vreči s prestola. Kljub vsem tem težavam in osebnim napakam je David ostal zvest Jehovu do konca svojega življenja. Jehova je zanj rekel: »Je po volji mojemu srcu.« Torej bi si Davidove modre nasvete prav gotovo morali vzeti k srcu! (1. kra. 15:5) Razmislimo o nasvetu, ki ga je David dal svojemu sinu in nasledniku Salomonu. Jehova je Salomona izbral, da bi zgradil tempelj, kjer bi ljudje lahko sodelovali pri pravem čaščenju. (1. krn. 22:5) Ta projekt je bil zelo obsežen. Poleg tega je Salomon potreboval Jehovovo pomoč, da bi lahko dobro vodil narod. Kaj mu je David rekel? Svojemu sinu je povedal, da bo v življenju uspešen, vse dokler bo ubogal Jehova. (1. kra. 2:2, 3) (w24.11 str. 10, odst. 9–11)

Mož, ki fizično ali verbalno zlorablja ženo, bi moral narediti potrebne korake, da bi popravil svoj odnos z njo in z Jehovom. Kateri so ti koraki? Prvič, prizna si, da ima resen problem. Pred Jehovom se ne da nič skriti. (Ps. 44:21; Prid. 12:14; Heb. 4:13) Drugič, ženo neha zlorabljati in spremeni svoje ravnanje. (Preg. 28:13) Tretjič, ženi in Jehovu se opraviči in ju prosi za odpuščanje. (Apd. 3:19) Jehova bi moral tudi prositi, da mu pomaga, da si bo želel se spremeniti in da bo znal nadzirati svoje misli, besede in dejanja. (Ps. 51:10–12; 2. Kor. 10:5; Fil. 2:13) Četrtič, ravna v skladu s svojimi molitvami in zasovraži vse oblike nasilja in grdega govorjenja. (Ps. 97:10) Petič, takoj poišče pomoč ljubečih pastirjev v občini. (Jak. 5:14–16) Šestič, naredi načrt, ki mu bo pomagal, da se bo v prihodnosti ogibal neprimernega ravnanja. (w25.01 str. 10, odst. 14)

Jehova ti je dal življenje in vse lepe stvari, ki pridejo z njim. Zaradi tega ga imaš gotovo zelo rad. Kako mu lahko to pokažeš? Najboljši način je ta, da se mu posvetiš in svojo posvetitev simboliziraš s krstom v vodi. Tako boš postal del njegove družine. Od takrat naprej boš pripadal Jehovu, zato bo postal tvoj oče in prijatelj. Vodil te bo in zate skrbel. (Ps. 73:24; Iza. 43:1, 2) Ko se posvetiš in krstiš, pa lahko tudi upaš na večno življenje. (1. Pet. 3:21) Ali imaš kakšne pomisleke glede tega, da bi se krstil? Če jih imaš, si zapomni, da nisi edini. Mnogi pred tabo so morali spremeniti svoje vedenje in razmišljanje, da so ustrezali pogojem za krst. Ampak zdaj z veseljem goreče služijo Jehovu. (w25.03 str. 2, odst. 1, 2)

V Svetem pismu so grehi pogosto primerjani s težkim bremenom. Kralj David je svoje grehe opisal takole: »Moje napake so mi zrasle čez glavo, so kakor težko breme, pretežke so zame.« (Ps. 38:4) Ampak Jehova tistim, ki se pokesajo, grehe odpusti oziroma oprosti. (Ps. 25:18; 32:5) Hebrejski izraz, preveden z »oprostiti«, pravzaprav pomeni »dvigniti« ali »odnesti«. Mogoče si Jehova lahko predstavljamo kot močnega moškega, ki v prenesenem pomenu dvigne breme greha z naših ramen in ga odnese stran. Neka druga ponazoritev pokaže, kako daleč stran Jehova odnese naše grehe. V Psalmu 103:12 piše: »Kolikor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč stran od nas umakne naše prestopke.« Vzhod je vedno najbolj oddaljen od zahoda. Ti točki se nikoli ne moreta srečati. Z drugimi besedami, Jehova naše grehe odnese najdlje, kot si sploh lahko predstavljamo. Res tolažilen opis Jehovovega odpuščanja! (w25.02 str. 9, odst. 5, 6)

Potem ko se je Jezus vrnil v nebesa, je apostol Peter čudežno ozdravil moškega, ki je bil od rojstva hrom. (Apd. 1:8, 9; 3:2, 6–8) Ta vznemirljivi dogodek je pritegnil množico ljudi, ki so se zbrali okoli Petra. (Apd. 3:11) Ampak on si ni želel njihove pozornosti in občudovanja, čeprav je bil vzgojen v kulturi, ki je visoko cenila ugled in položaj. Vse zasluge za čudež je ponižno pripisal Jehovu in Jezusu. Rekel je: »Zaradi Jezusovega imena in najine vere v Jezusa je ta moški, ki ga vidite in poznate, v nogah dobil moč.« (Apd. 3:12–16) Petrov zgled nas spomni, da si moramo za ponižnost nenehno prizadevati. Drugim pomagamo, ker jih imamo radi in ker imamo radi Jehova, ne pa ker nam je všeč, ko nas hvalijo in občudujejo. Če po svojih najboljših močeh služimo Jehovu in sovernikom – ne glede na to, ali naš trud kdo opazi – pokažemo, da smo ponižni. (Mat. 6:1–4) (w25.03 str. 10, odst. 11–str. 11, odst. 12)

Kaj nam lahko pomaga, da bi nam bilo oznanjevanje v večje veselje? Vedno imejmo v mislih, da je oznanjevanje odličen način, da pokažemo svojo ljubezen do Jehova in bližnjega. (Mat. 22:37–39) Pomisli, kako vesel je Jehova, ko te vidi sodelovati pri tem delu, in kako veseli so ljudje, ko začnejo preučevati Sveto pismo. In če se posameznik, ki preučuje, odloči služiti Jehovu, lahko živi večno! (Jan. 6:40) Kaj pa, če iz kakšnega razloga težko zapustiš dom ali pa sploh ne moreš oditi od doma? Osredotoči se na to, kar lahko narediš, da bi kazal ljubezen do Jehova in bližnjega. Samuel in Dania sta morala med pandemijo covida-19 večino časa preživeti doma. V tem težkem obdobju sta redno oznanjevala po telefonu, pisala pisma in po Zoomu vodila svetopisemske tečaje. Čeprav nista mogla oznanjevati toliko kot prej, sta delala, kar sta lahko, in v tem našla veselje. (w24.04 str. 18, odst. 15–str. 19, odst. 16)

Res je, da zakonska zveza ni nujna za srečo, ampak mnogi samski kristjani, mlajši in starejši, se želijo poročiti. Preden se začneš z nekom sestajati, moraš biti seveda finančno, duhovno in čustveno pripravljen za zakon. (1. Kor. 7:36) Nujno je, da pred spoznavanjem veš, kaj iščeš pri bodočem zakoncu. Drugače lahko spregledaš koga, ki bi bil zate primeren zakonec, spoznavati pa bi se mogoče začel z nekom, ki ni primeren zate. Seveda bi moral zakonca iskati med krščenimi kristjani. (1. Kor. 7:39) Ampak če je nekdo krščen, to še ne pomeni, da bo zate dober zakonec. Zato se lahko vprašaš: Kakšne cilje imam v življenju? Katere lastnosti želim, da ima moj bodoči zakonec? Ali so moja pričakovanja razumna? (w24.05 str. 20, odst. 1, str. 21, odst. 3)

Kako lahko med spoznavanjem rešujeta probleme in nesoglasja, ki se morda pojavijo od časa do časa? Ali nesoglasja pomenijo, da nista za skupaj? Ni nujno. Vsi pari kdaj pridejo do kakšnega nesoglasja. Močen zakon je sestavljen iz dveh ljudi, ki skupaj premagujeta svoje razlike. Torej lahko to, kako rešujeta probleme zdaj, pokaže, ali bo vajin zakon uspešen. Vprašajta se: Ali se znava pogovoriti mirno in spoštljivo? Ali priznava vsak svoje slabosti in se skušava izboljšati? Ali sva prilagodljiva, se znava opravičiti in si hitro odpustiva? (Efež. 4:31) Če pa se že zdaj velikokrat ne strinjata in se kar naprej kregata, se stvari verjetno ne bodo izboljšale, ko se bosta poročila. Če ugotoviš, da druga oseba ni zate, je to, da zvezo končata, najboljše za oba. (w24.05 str. 29, odst. 12)

Na druge lahko dobro vplivamo, če se trdno zavzemamo za to, kar je prav, in se vedno odločamo na podlagi svetopisemskih načel. Ko naša vera in točno spoznanje rasteta, smo vse bolj trdni v resnici. Nismo neodločni in nestanovitni in na nas ne vplivajo hitro krivi nauki ali človeško razmišljanje. (Efež. 4:14; Jak. 1:6–8) Lahko pa pomagamo tudi tistim, ki se znajdejo v preizkušnjah. (1. Tes. 3:2, 3) Starešine morajo biti zmerni, razsodni in razumni ter živeti urejeno. Bratom in sestram lahko pomagajo, da ostanejo mirni, tako da se trdno držijo »zanesljivega sporočila«. (Titu 1:9; 1. Tim. 3:1–3) Z zgledom in pastirjevanjem pomagajo oznanjevalcem, da redno obiskujejo shode, oznanjujejo in osebno preučujejo. Ko bratje in sestre doživijo kaj težkega, jim lahko starešine pomagajo, da so še naprej osredotočeni na Jehova in njegov namen. (w24.06 str. 31, odst. 16–18)

Ko je bil Jezus na zemlji, je ljudi učil, da nam njegov Oče zelo rad odpušča. Razmislimo o ganljivi priliki o izgubljenem sinu. Ta mladi moški se je odločil zapustiti dom in živeti razbrzdano. Kasneje se je spametoval in se vrnil domov. Kako se je na to odzval njegov oče? Jezus je rekel: »Ko pa je bil [sin] še daleč, ga je oče zagledal [...], zato mu je stekel naproti, ga objel in ga prisrčno poljubil.« Sin je želel očeta prositi, da ga sprejme za enega svojih najetih delavcev. Ampak oče ga je še vedno imel za svojega sina in ga je z veseljem sprejel nazaj v družino. Glede njega je rekel: »Bil je izgubljen, pa se je našel.« (Luk. 15:11–32) Ko je Jezus, preden je prišel na zemljo, živel v nebesih, je sigurno videl, kako njegov Oče skesanim grešnikom izkazuje sočutje. S priliko o izgubljenem sinu nam je želel povedati, kako usmiljen je njegov Oče. To nam je v veliko tolažbo! (w24.08 str. 11, odst. 11, 12)

Kristjan, ki je razsoden, se trudi sprejemati dobre odločitve, ki odsevajo Jehovovo razmišljanje. Vedno ima v mislih, da je njegov odnos z Jehovom najpomembnejši. Nase ima uravnovešen pogled in se zaveda, da ne ve vsega. S pogostimi in ponižnimi molitvami pokaže, da se zanaša na Jehova. Ne glede na to, kakšne prirojene sposobnosti mogoče imamo, ne pozabimo, kako pomembno je, da prosimo Jehova za pomoč. Zato molimo k njemu za vodstvo, še posebej ko smo pred pomembnimi odločitvami. Zaupajmo mu, da ve, kaj je najboljše za nas. Res smo hvaležni Jehovu, da nas je ustvaril tako, da lahko posnemamo njegove lastnosti. (1. Mojz. 1:26) Seveda pa ga ne moremo popolnoma posnemati. (Iza. 55:9) (w25.03 str. 11, odst. 13, str. 13, odst. 17, 18)

Ne sodimo motivov drugih. Če nam drugi ne izrazijo hvaležnosti za nekaj, kar smo zanje naredili, se lahko vprašamo: Ali so res nehvaležni ali pa so se nam samo pozabili zahvaliti? Mogoče obstaja še kakšen drug razlog, zakaj se niso odzvali tako, kot smo upali, da se bodo. Nekateri so zelo hvaležni, ampak jim je to težko povedati. Mogoče jih je sram, ker so bili deležni pomoči, še posebej če so bili v preteklosti oni tisti, ki so pomagali drugim. Če imamo brate in sestre res radi, ne bomo o njih negativno razmišljali in jim bomo še naprej z veseljem dajali. (Efež. 4:2) Bodimo potrpežljivi. Modri kralj Salomon je glede radodarnosti napisal: »Meči svoj kruh po vodi, saj ga boš čez mnogo dni spet našel.« (Prid. 11:1) Kot pokažejo te besede, se mogoče nekateri na našo velikodušnost odzovejo šele »čez mnogo dni«. (w24.09 str. 30, odst. 18, 19)

Včasih je pred občino prebrano obvestilo, da je bil nekdo pokaran. V tem primeru se lahko še naprej družimo z njim, saj vemo, da se je pokesal in spremenil svoje ravnanje. Še vedno je del občine in potrebuje spodbudo, ki jo lahko dobi, ko se druži s soverniki. (Heb. 10:24, 25) Ampak situacija je povsem drugačna, ko je posameznik odstranjen iz občine. Z njim se nehamo družiti in z njim niti ne jemo. (1. Kor. 5:11) Ali to pomeni, da ga povsem ignoriramo? Ni nujno. Seveda se z njim ne bomo družili. Ampak kristjani lahko uporabimo svojo svetopisemsko šolano vest, ko se odločamo, ali bomo takšno osebo – mogoče sorodnika ali nekoga, s komer smo si bili včasih blizu – povabili na shod. (w24.08 str. 30, odst. 13, 14)