Učinkovito spodbujati k dejanjem

KRŠČANSKI starešine morajo biti zmožni ‚spodbujati z zdravim poukom‘. (Titu 1:9, SSP) Včasih morajo to delati kljub zelo težkim okoliščinam. Pomembno pa je, da svetujejo skladno s svetopisemskimi smernicami. Zato morajo upoštevati naslednji nasvet: »Bodi priden v [. . .] opominjanju [spodbujanju, NW].« (1. Tim. 4:13) Ta učna enota je sicer namenjena predvsem starešinam oziroma tistim, ki si prizadevajo za to prednost, vendar se včasih zgodi, da morajo roditelji spodbujati svoje otroke, ali pa morajo tisti, ki vodijo biblijski pouk, spodbujati svoje biblijske učence. V takšnih primerih veljajo podobne smernice.

Kdaj je treba spodbujati. Da bi to ugotovil, je koristno, če pregledaš v Bibliji zapisane primere spodbujanja. Apostol Peter je starešine spodbujal, naj pazijo na svojo odgovornost, ki jo imajo kot pastirji Božje črede. (1. Pet. 5:1, 2) Pavel je Titu svetoval, naj mlajše moške spodbuja k ‚zmernosti‘. (Titu 2:6) Sokristjane pa je spodbujal, naj vsi ‚govorijo eno‘ in se ogibajo tistih, ki hočejo med brati delati razdore. (1. Kor. 1:10; Rim. 16:17; Fil. 4:2) Čeprav je Pavel člane občine v Tesaloniki pohvalil za vse, kar so dobrega delali, jih je spodbudil, naj prejete napotke udejanjajo še bolj. (1. Tes. 4:1, 10) Peter je sokristjane rotil, naj ‚se zdržujejo mesenih poželenj‘. (1. Pet. 2:11) Juda je zaradi vpliva brezbožnežev, ki so se vdajali razpuščenosti‚ svoje brate spodbujal, naj se ‚vrlo borijo za vero‘. (Juda 3, 4) Kristjani na splošno so bili spodbujeni, naj drug drugega opominjajo, tako da ne bi nihče zakrknil zaradi varljivega vpliva greha. (Heb. 3:13) In Peter je Jude, ki še niso verovali v Kristusa, spodbudil: »Rešite se tega popačenega rodu!« (Dej. 2:40)

Katere lastnosti mora človek imeti, da bi v takšnih primerih druge učinkovito spodbudil? Kako lahko druge spodbudi k takojšnjemu ukrepanju, ne da bi bil pri tem zatiralen ali osoren?

»Na temelju ljubezni.« Če spodbude ne bomo izrekli »na temelju ljubezni«, bo morda zvenela strogo. (Filem. 9, NW) Kadar je treba glede česa nemudoma ukrepati, bi sicer moralo biti iz govornikovega izražanja razvidno, da je zadeva nujna. Če bi namreč govoril blago, bi to lahko zvenelo, kot da se opravičuje. Vseeno pa bi moral takrat spodbujati iskreno in zelo občuteno. Če bo spodbujal ljubeče, je verjetneje, da bo občinstvo motiviral. Ko je Pavel Tesaloničanom govoril o sebi in svojih tovariših, jim je dejal: »Kakor veste, [smo] slehernega izmed vas kakor oče otroke svoje opominjali.« (1. Tes. 2:11) Ti krščanski nadzorniki so brate rotili z ljubeznijo. Iz tvojih besed naj bo razvidno, da se za poslušalce iskreno zanimaš.

Bodi takten. Tistih, ki si jih prizadevaš spodbuditi k dejanjem, nikar ne odbij. Vendar pa se svojim poslušalcem tudi ne obotavljaj povedati »vse volje Božje«. (Dej. 20:27) Hvaležni posamezniki ne bodo užaljeni oziroma te ne bodo imeli nič manj radi, če jih boš prijazno spodbudil, naj storijo to, kar je prav. (Ps. 141:5)

Pogosto je koristno, da poslušalce najprej določno in iskreno pohvališ, šele nato pa spodbudiš. Razmisli o dobrih rečeh, ki jih tvoji bratje in sestre delajo – o rečeh, ki Jehovu gotovo zelo ugajajo: veri, ki se kaže v njihovem delu, ljubezni, ki jih vzgibava k prizadevnosti, in njihovi zdržljivosti kljub težavnim okoliščinam. (1. Tes. 1:2–8; 2. Tes. 1:3–5) Tako bodo tvoji bratje in sestre čutili, da jih ceniš in razumeš, ter bodo laže sprejeli to, k čemur jih boš spodbudil.

»Z vso potrpežljivostjo.« Spodbujati bi morali tudi »z vso potrpežljivostjo«. (2. Tim. 4:2) Kaj vse spada k temu? K potrpežljivosti spada to, da vztrajno prenašamo krivico ali izzivanje. Potrpežljiv človek upa, da bodo njegovi poslušalci to, o čemer govori, nazadnje le uporabili v življenju. Če boš poslušalce spodbujal v tem duhu, ti ne bodo mislili, da o njih domnevaš najslabše. Če boš trdno prepričan, da hočejo Jehovu služiti po svojih najboljših močeh, jih boš s tem spodbudil, da bodo želeli delati to, kar je prav. (Heb. 6:9)

»Z zdravim poukom.« Kako lahko starešina ‚spodbuja z zdravim poukom‘? Tako da se »glede umetnosti poučevanja trdno drži zveste besede«. (Titu 1:9, NW) Tvoje spodbude naj temeljijo na Božji Besedi, ne pa da bi izražal lastno mnenje. Naj ti Biblija pomaga sprevideti, kaj moraš povedati. Navedi, zakaj bo dobro udejanjati to, kar o zadevi, ki jo obravnavaš, govori Biblija. Dobro si vtisni v um posledice (sedanje in prihodnje) tega, če se človek ne ravna po Božji Besedi, potem pa na podlagi teh poslušalce prepričaj, da morajo ustrezno ukrepati.

Poslušalcem vsekakor jasno razloži, kaj bi morali narediti in kako naj bi to naredili. Jasno jim povej, da tvoje dopovedovanje trdno temelji na Svetem pismu. Če Sveto pismo glede kakšne odločitve dopušča nekoliko svobode, pojasni, kolikšna je ta svoboda. Nato pa v sklepu poslušalce še enkrat spodbudi, tako da bodo še bolj odločeni ukrepati.

S ‚prostodušnostjo v besedi‘. Da bi človek druge učinkovito spodbujal, mora imeti »prostodušnost v besedi, kar se tiče vere«. (1. Tim. 3:13, NW) Kdaj pa lahko govori prostodušno? Takrat, ko se njegov »zgled dobrih del« sklada s tem, k čemur svoje brate in sestre spodbuja. (Titu 2:6, 7; 1. Pet. 5:3) Tisti, ki so k dejanjem spodbujeni, bodo tako uvideli, da od njih ne pričakuje nič takega, česar ne bi tudi sam udejanjal. Spoznali bodo, da lahko njegovo vero posnemajo, prav tako kakor si on prizadeva posnemati Kristusa. (1. Kor. 11:1; Fil. 3:17)

Spodbude, ki temeljijo na Božji Besedi in so izrečene v duhu ljubezni, lahko naredijo veliko dobrega. Tisti, ki jim je zaupano, da tako spodbujajo, bi se morali truditi to delati dobro. (Rim. 12:8)