Taktno, toda odločno

TAKTNOST je zmožnost, da z drugimi ljudmi ravnamo tako, da jih po nepotrebnem ne žalimo. K temu spada to, da vemo, kako in kdaj kaj reči. To ne pomeni, da bomo odstopali od tega, kar je prav, oziroma izkrivljali dejstva. Taktnosti ne bi smeli zamenjevati s strahom pred človekom. (Preg. 29:25)

Sad duha je najodličnejši temelj za to, da je kdo takten. Zato človek, ki ga vzgibava ljubezen, noče drugih vznemirjati, temveč jim želi pomagati. Kdor je prijazen in krotek, je pri svojem ravnanju blag. Miroljuben človek si prizadeva z drugimi razvijati dobre odnose. Potrpežljiv človek je miren celo takrat, kadar so ljudje do njega osorni. (Gal. 5:22, 23)

Vendar pa se bodo nekateri nad biblijskim sporočilom razburili ne glede na to, kako ga predstavimo. Večina Judov v prvem stoletju je bila hudobnega srca, zato je Jezus Kristus zanje postal »kamen spotike in skala pohujšanja«. (1. Pet. 2:7, 8) Jezus je glede svojega oznanjevanja o Kraljestvu dejal: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo.« (Luk. 12:49) In sporočilo o Jehovovem kraljestvu, k čemur spada tudi to, da morajo ljudje priznati suverenost svojega Stvarnika, ostaja še naprej pereče vprašanje, pred katerim stoji človeštvo. Mnogi se razburijo, ko slišijo, da bo Božje kraljestvo kmalu odstranilo sedanjo hudobno stvarnost. Toda ker smo poslušni Bogu, še naprej oznanjujemo. Pri tem pa imamo v mislih biblijski nasvet: »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.« (Rim. 12:18)

Taktni, ko pričujemo. Veliko je okoliščin, v katerih drugim govorimo o svoji veri. Seveda to delamo takrat, ko smo v terenski strežbi, vendar pa iščemo primerne priložnosti tudi, kadar smo s sorodniki, sodelavci in sošolci. V vseh teh okoliščinah moramo biti taktni.

Če ljudje ob tem, ko jim predstavljamo kraljestveno sporočilo, dobijo občutek, da jim pridigamo, jih bo to morda vznejevoljilo. Kadar ne zaprosijo za pomoč in morda niti ne čutijo potrebe po njej, se bodo morda razburili ob vsakem namigu, da bi se morali popraviti. Kako se lahko ognemo temu, da bi dajali napačen vtis? Pomaga lahko to, da se naučimo umetnosti prijateljskega pogovora.

Pogovor si prizadevaj pričeti tako, da opozoriš na kakšno temo, ki sogovornika zanima. Če se pogovarjaš s sorodnikom, sodelavcem ali sošolcem, morda že veš, kaj ga zanima. Pa tudi če človeka nisi prej še nikoli srečal, bi lahko omenil kaj, kar si slišal pri novicah ali prebral v časopisu. O takšnih temah ponavadi razmišlja mnogo ljudi. Ko boš deloval po hišah, opazuj. Iz dekoracije stanovanja, igrač na dvorišču, verskih predmetov in napisov na avtomobilu, parkiranem pred hišo, lahko še več razbereš glede tega, kaj stanovalca zanima. Ko bo prišel k vratom, ga poslušaj, ko bo govoril. Iz njegovih besed boš lahko ugotovil, ali si prav sklepal o tem, kaj ga zanima in kakšno gledišče ima, ter boš lahko uvidel, kaj moraš še upoštevati, da bi mu lahko pričeval.

Med pogovorom mu iz Biblije in na njej temelječih publikacij predstavi točke, ki se navezujejo na temo, o kateri razpravljaš. Toda ne govori samo ti. (Prop. 3:7) V razpravo vpleti tudi sogovornika, če želi sodelovati. Zanimaj se za njegova gledišča in mnenja. Ta so ti lahko za vodilo, da bi bil takten.

Preden boš kar koli dejal, razmisli, kako bo to zvenelo sogovorniku. Besede iz Pregovorov 12:8 priporočajo, naj imamo ‚preudarna usta‘ (NW). Tukaj uporabljeni hebrejski izraz je povezan s pojmi, kot sta uvid in razsodnost. K preudarnosti torej spada to, da o stvareh temeljito razmislimo in šele potem spregovorimo, tako da bi ravnali modro. V 18. vrstici tega istega poglavja knjige Pregovorov smo posvarjeni pred ‚lahkomiselnim govorjenjem, ki prebada kakor meč‘ (SSP). Biblijsko resnico lahko zagovarjamo, ne da bi pri tem koga žalili.

Že s tem, da sprevidevno izbiraš besede, se lahko ogneš temu, da bi po nepotrebnem postavil pregrado. Če pri ljudeh beseda »Biblija« povzroča miselno pregrado, bi lahko na primer uporabil izraz »sveta pisma« ali »knjiga, ki je sedaj na voljo v več kot 2000 jezikih«. Če pa boš Biblijo že omenil, bi lahko sogovornika vprašal, kaj meni o njej, nato pa te njegove pripombe upošteval v nadaljevanju pogovora.

K taktnosti pogosto spada to, da doženeš, kdaj je pravi čas, da kaj rečeš. (Preg. 25:11) Morda se ne strinjaš z vsem, kar sogovornik pove, vendar pa ti ni treba oporekati vsakemu nesvetopisemskemu gledišču, ki ga izrazi. Stanovalcu ne skušaj povedati vsega naenkrat. Jezus je svojim sledilcem dejal: »Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi.« (Jan. 16:12)

Kadar je mogoče, svoje sogovornike iskreno pohvali. Celo če je stanovalec prepirljiv, ga lahko morda za kakšno gledišče vseeno pohvališ. Apostol Pavel je to naredil, ko je na Areopagu v Atenah govoril s filozofi. Ti so se »prepirali ž njim«. Kako je lahko Pavel povedal svoje, ne da bi jih užalil? Pred tem je opazil veliko oltarjev, ki so jih naredili svojim bogovom. Namesto da bi Atenčane zaradi njihovega malikovalskega čaščenja obsodil, jih je pohvalil za njihovo močno religioznost. Dejal je: »Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni.« (SSP) S takšnim pristopom si je ustvaril priložnost, da je predstavil svoje sporočilo glede pravega Boga. Končni izid je bil, da so nekateri postali verni. (Dej. 17:18, 22, 34)

Ko ti bo kdo ugovarjal, se ne razburjaj. Ostani miren. Na to glej kot na priložnost, da se nekoliko seznaniš s sogovornikovim mišljenjem. Morda se mu lahko zahvališ za to, da je izrazil svoje gledišče. Kaj pa, če odsekano reče »Imam svojo vero«? Morda bi lahko taktno vprašal: »Ali ste že od malega verni?« Po njegovem odgovoru pa pristavi: »Ali menite, da bo človeštvo kdaj združeno v eni sami veri?« Tako si boš morda utrl pot k nadaljnjemu pogovoru.

K naši taktnosti lahko prispeva tudi to, da imamo o sebi primerno mnenje. Trdno smo namreč prepričani o pravilnosti Jehovovih poti in o tem, da je to, kar piše v Njegovi Besedi, resnica. O tem govorimo prepričano. Nobenega razloga pa nimamo za to, da bi bili samopravični. (Prop. 7:15, 16) Hvaležni smo, da poznamo resnico in da nas Jehova blagoslavlja, toda dobro vemo, da nas odobrava zaradi svoje nezaslužene dobrotljivosti in naše vere v Kristusa, ne pa zaradi naše lastne pravičnosti. (Efež. 2:8, 9) Zavedamo se, da se moramo ‚izkušati, če smo v veri, sami sebe ogledovati‘. (2. Kor. 13:5) Ko torej ljudem govorimo, da bi morali svoje življenje uskladiti z Božjimi zahtevami, te biblijske nasvete tudi sami ponižno udejanjamo. Ne bi bilo prav, da bi sočloveka sodili. Jehova je ‚vso sodbo izročil Sinu‘, in za svoja dejanja bomo morali odgovarjati pred njegovim sodnim stolom. (Jan. 5:22; 2. Kor. 5:10)

Ko smo z družino in s sokristjani. Taktni pa naj ne bi bili le v terenski strežbi. Glede na to, da je taktnost odsev sadu Božjega duha, bi jo morali kazati tudi doma pri stikih z družinskimi člani. Ljubezen nas bo vzgibavala k temu, da bomo pozorni do občutkov drugih. Mož kraljice Estere ni bil Jehovov častilec, vendar je bila Estera takrat, ko mu je predstavila nekatere reči glede Jehovovih služabnikov, do njega spoštljiva in zelo sprevidevna. (Est., pogl. 3–8) Včasih bomo morda morali za to, da bi bili z družinskimi člani, ki niso Priče, taktni, pot resnice priporočati s svojim vedenjem, ne pa s pojasnjevanjem našega verovanja. (1. Pet. 3:1, 2)

Podobno tudi to, da člane občine dobro poznamo, še ne pomeni, da smo lahko do njih brezobzirni ali neprijazni. Ne bi smeli sklepati, da bi ti morali vse sprejeti, zato ker so zreli. Tudi se ne bi smeli opravičevati z besedami: »Kaj morem, sem pač takšen.« Če ugotovimo, da s svojim načinom izražanja druge žalimo, bi se morali biti odločeni spremeniti. Naša ‚iskrena medsebojna ljubezen‘ bi nas morala spodbuditi k temu, da bi ‚delali dobro tem, ki smo si ž njimi domači po veri‘. (1. Pet. 4:8, 15; Gal. 6:10)

Ko govorimo pred občinstvom. Taktni morajo biti tudi tisti, ki govorijo z odra. Občinstvo sestavljajo ljudje iz različnih družbenih okolij in z različnimi okoliščinami, prav tako pa so tudi na različnih stopnjah duhovnega razvoja. Nekateri od njih so morda prvič v kraljestveni dvorani. Drugi mogoče preživljajo posebej stresne trenutke, česar govornik ne ve. Kaj lahko govorniku pomaga, da svojih poslušalcev ne bo žalil?

Skladno z nasvetom, ki ga je apostol Pavel dal Titu, si postavi za cilj, da ne boš ‚o nikomer grdo govoril, [. . .] ampak boš odjenljiv [razumen, NW] ter boš kazal sleherno krotkost proti vsem ljudem‘. (Titu 3:2) Ne posnemaj ljudi iz sveta, ki uporabljajo izraze, s katerimi ponižujejo ljudi druge rase, jezikovne skupine ali narodnosti. (Raz. 7:9, 10) Odkrito razpravljaj o Jehovovih zahtevah in prikaži, zakaj je modro po njih živeti, vendar pa o tistih, ki še ne hodijo povsem po Jehovovi poti, ne govori poniževalno. Namesto tega vse spodbudi, naj sprevidijo, kakšna je Božja volja, ter delajo to, kar mu ugaja. Besede, s katerimi svetuješ, omili s prisrčno in iskreno pohvalo. S svojim načinom govora in tonom glasu izražaj bratoljubje, ki bi ga vsi med nami morali imeti drug do drugega. (1. Tes. 4:1–12; 1. Pet. 3:8)