Spodbudno in pozitivno

SPOROČILO, ki ga imamo nalogo oznanjevati, je dobra novica. Jezus je rekel: »Med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij [dobra novica, NW].« (Mar. 13:10) Sam Jezus je dal zgled, ko je predstavljal »evangelij [dobro novico, NW] o kraljestvu Božjem«. (Luk. 4:43) To, kar so oznanjevali apostoli, je prav tako opisano kot ‚dobra novica o Bogu‘ in ‚dobra novica o Kristusu‘. (1. Tes. 2:2; 2. Kor. 2:12; oboje NW) Takšno sporočilo je spodbudno in pozitivno.

Kakor ‚angel, leteči po sredi neba‘, ki je objavljal ‚večno dobro novico‘ (NW), tudi mi ljudi spodbujamo: »Bojte se Boga in dajte mu slavo.« (Raz. 14:6, 7) Ljudem vsepovsod govorimo o pravem Bogu, njegovem imenu, njegovih izrednih lastnostih, njegovih čudovitih delih, njegovem ljubečem namenu, o naši odgovornosti do njega in o tem, kaj zahteva od nas. K dobri novici spada tudi dejstvo, da bo Bog Jehova uničil hudobne, ki ga sramotijo in kvarijo življenje drugim ljudem. Nikakor pa ni naša odgovornost, da bi sodili tiste, ki jim oznanjujemo. Mi si srčno želimo, da bi se jih kar največ ugodno odzvalo na biblijsko sporočilo, tako da bi se to pri njih resnično izkazalo za dobro novico. (Preg. 2:20–22; Jan. 5:22)

Čim manj negativnega gradiva. Seveda obstajajo tudi negativni vidiki življenja. Pred njimi si ne zatiskamo oči. Da bi pričel pogovor, lahko morda omeniš kak problem, ki ga imajo ljudje na tvojem področju v mislih, in o njem na kratko razpravljaš. Toda navadno je kaj malo koristno, če o tem govoriš na dolgo in široko. Ljudje neprestano poslušajo boleče novice, zato se lahko zgodi, da bodo, če boš govoril o neprijetnih rečeh, zaprli ali vrata ali pa ušesa. Že na samem začetku pogovora si prizadevaj opozarjati na poživljajoče resnice iz Božje Besede. (Raz. 22:17) Tako bo lahko sogovornik, tudi če pogovora ne bo hotel nadaljevati, razmišljal o čem spodbudnem. Morda bo zaradi tega bolj pripravljen poslušati ob kateri drugi priložnosti.

Enako tudi takrat, ko ti je dodeljen kak govor, poslušalcev ne zasuj z negativnimi informacijami le zato, ker jih je veliko na voljo. Če govornik na dolgo razpreda o neuspehu človeških vladarjev, poročilih glede kriminala in nasilja ter pretresljivi razširjenosti nemorale, lahko to ljudem vzame pogum. Negativne vidike teme predstavi le, če služijo koristnemu namenu. Če boš imel takšnega gradiva malo, boš lahko s tem poudaril, kako času primeren je tvoj govor. Prav tako boš lahko prikazal glavne dejavnike, ki so do kakšne okoliščine vodili, in pokazal, zakaj je rešitev, ki je zapisana v Bibliji, praktična. Če je mogoče, govori določno, ne da bi na dolgo razpravljal o problemih.

Ponavadi iz govora ni niti mogoče niti zaželeno odstraniti vsega negativnega gradiva. Izziv pa je mešanico dobrega in slabega predstaviti tako, da je skupni učinek pozitiven. Da bi to dosegel, moraš ugotoviti, kaj zajeti, kaj izpustiti in kaj poudariti. Jezus je svoje poslušalce v govoru na gori posvaril, naj se ogibajo sebičnih poti pisarjev in farizejev, ter v ponazoritev tega omenil nekaj zgledov. (Mat. 6:1, 2, 5, 16) Vendar pa o negativnih zgledih teh verskih voditeljev ni razpravljal na dolgo in široko, temveč je poudaril, kako pomembno je razumeti pravilne Božje poti in po njih živeti. (Mat. 6:3, 4, 6–15, 17–34) Učinek je bil nadvse pozitiven.

Ohranjaj pozitiven ton. Če ti je v občini dodeljen govor o kakšnem vidiku krščanske dejavnosti, si prizadevaj biti spodbuden, in ne kritičen. Glej, da boš to, k čemur spodbujaš druge, udejanjal tudi sam. (Rim. 2:21, 22; Heb. 13:7) Naj te k temu, kar boš povedal, spodbuja ljubezen, ne pa razdraženost. (2. Kor. 2:4) Če si trdno prepričan, da tvoji soverniki želijo ugajati Jehovu, bo to razvidno iz tvojih besed, kar bo imelo koristen učinek. Bodi pozoren na to, kako je takšno prepričanost izrazil apostol Pavel, kot je zapisano v Prvem listu Tesaloničanom 4:1–12, v Drugem listu Tesaloničanom 3:4, 5 in v Listu Filemonu 4, 8–14, 21.

Včasih morajo starešine svariti pred kakšnim nespametnim vedenjem. Vendar pa jim bo ponižnost pomagala, da bodo s svojimi brati in sestrami ravnali v duhu krotkosti. (Gal. 6:1) Iz tega, kako kaj povedo, bi moralo biti jasno vidno, da na člane občine gledajo s spoštovanjem. (1. Pet. 5:2, 3) Biblija še zlasti mlajšim možem svetuje, naj se tega zavedajo. (1. Tim. 4:12; 5:1, 2; 1. Pet. 5:5) Kadar morajo koga pokarati, disciplinirati ali stvari spraviti v red, bi to morali narediti na podlagi tega, kar piše v sami Bibliji. (2. Tim. 3:16, NW) Govornik ne bi smel naobrnitev Svetega pisma nikoli razširiti ali izkriviti, da bi podprl kakšno zamisel, ki je morda njemu osebno močno pri srcu. Celo takrat, ko je potreben kak nasvet za izboljšanje, lahko govornik stil govora ohrani pozitiven, če prvenstveno poudari, kako se ogniti temu, da bi se pregrešili, kako reševati probleme, kako premagovati težave, kako popraviti kakšno napačno početje in kako nas Jehovove zahteve varujejo. (Ps. 119:1, 9–16)

Ko boš pripravljal govor, še zlasti razmisli o tem, kako boš vsako glavno točko in govor kot celoto sklenil. To, kar poveš nazadnje, poslušalcem ponavadi najdlje ostane v spominu. Ali bo to pozitivno?

Pri pogovoru s soverniki. Jehovovi služabniki cenimo priložnosti za druženje na krščanskih shodih. To je čas duhovne poživitve. Biblija nas spodbuja, naj mislimo na to, da bi morali takrat, ko se zberemo na našem kraju čaščenja, ‚drug drugega spodbujati‘. (Heb. 10:25, SSP) Tega ne počnemo samo takrat, ko imamo na shodih govore in ko komentiramo, ampak tudi takrat, ko se pred shodi in po njih pogovarjamo.

Seveda je normalno, da se v pogovoru dotaknemo reči, ki se tičejo našega vsakdanjega življenja, vendar pa nam je najbolj v spodbudo, kadar razpravljamo o duhovnih rečeh. K temu spadajo doživljaji, ki jih imamo v sveti službi. To, da se iskreno zanimamo drug za drugega, je prav tako spodbudno.

Zaradi vpliva sveta okrog nas moramo biti previdni. Ko je Pavel pisal kristjanom v Efezu, je dejal: »Iznebivši se laži, govorite resnico vsak z bližnjim svojim.« (Efež. 4:25) K temu, da govorimo resnico in ne laž, spada tudi to, da ne poveličujemo reči in ljudi, ki jih svet malikuje. Podobno je Jezus svaril pred ‚slepilom bogastva‘. (Mat. 13:22) Ko se torej pogovarjamo drug z drugim, moramo paziti, da ne bi to slepilo zagovarjali tako, da bi pretirano hvalili posedovanje gmotnih reči. (1. Tim. 6:9, 10)

Ko je apostol Pavel svetoval, da bi morali biti izgrajujoči, nas je spodbudil, naj ne sodimo oziroma omalovažujemo brata, ki morda noče narediti nekaterih reči zato, ker je ‚slaboten v veri‘, ker namreč ne doumeva povsem obsega krščanske svobode. Da bi bili naši pogovori za druge spodbudni, moramo upoštevati njihovo preteklost in to, koliko so že duhovno odrastli. Kako žalostno bi bilo, če bi bili »bratu [oziroma sestri] v spotiko ali v pohujšanje«! (Rim. 14:1–4, 13, 19, SSP)

Kateri se spoprijemajo s hudimi osebnimi težavami, na primer s kronično boleznijo, so hvaležni za spodbuden pogovor. Takšen človek se morda zelo trudi, da bi bil navzoč na shodih. Tisti, ki vedo za njegove okoliščine, ga morda vprašajo: »Kako se počutiš?« Brez dvoma bo cenil njihovo zanimanje. Toda razpravljanje o njegovem zdravstvenem stanju zanj mogoče ne bo najbolj spodbudna tema pogovora. Srce mu bodo morda bolj ogrele besede cenjenja in pohvale. Ali vidiš kaj takega, kar dokazuje njegovo nenehno ljubezen do Jehova in njegovo zdržljivost v težavnih razmerah? Ali te spodbudi, ko ga slišiš komentirati? Mar ne bi bilo bolj izgrajujoče, če bi opozoril na njegove vrline in na to, kar naredi v občini, kot pa na njegove omejitve? (1. Tes. 5:11, SSP)

Da bi bil naš pogovor spodbuden, je še zlasti pomembno, da upoštevamo, kako Jehova gleda na to, o čemer razpravljamo. Tisti, ki so v staroveškem Izraelu govorili zoper Jehovove predstavnike in se pritoževali glede mane, so izkusili Božje veliko neodobravanje. (4. Mojz. 12:1–16; 21:5, 6) S tem ko spoštujemo starešine ter cenimo duhovno hrano, ki jo daje razred zvestega in preudarnega sužnja, dokazujemo, da nam ti zgledi koristijo. (1. Tim. 5:17)

Kadar smo skupaj z našimi krščanskimi brati in sestrami, je le redkokdaj problem najti koristno temo pogovora. Vendar če kdo govori preveč kritično, prevzemi pobudo in pogovor preusmeri na kakšno spodbudnejšo temo.

Bodisi da pričujemo drugim, govorimo z odra ali pa se pogovarjamo s soverniki, bodimo sprevidevni, tako da bi iz zakladnice svojega srca prinašali ‚besedo, ki je dobra za napredek, kjer je treba, da dá milost poslušalcem‘. (Efež. 4:29)