Kazati spoštovanje do drugih

SVETO pismo nam prigovarja, naj ‚spoštujemo vse‘ in naj ‚o nikomer ne govorimo grdo‘. (1. Pet. 2:17; Titu 3:2) Zares, vsak človek, ki ga srečamo, je ‚ustvarjen po Božji podobi‘. (Jak. 3:9) Kristus je umrl za vsakogar. (Jan. 3:16) In vsi so vredni, da slišijo dobro novico, tako da bi ravnali v skladu z njo ter bili rešeni. (2. Pet. 3:9) Nekateri ljudje imajo lastnosti oziroma avtoriteto, zaradi česar si zaslužijo posebno spoštovanje.

Zakaj se nekateri morda skušajo ogniti izkazovanju takšnega spoštovanja, h kakršnemu spodbuja Biblija? O tem, kdo je vreden spoštovanja, morda odločajo krajevne navade, in sicer na podlagi kaste, kateri človek pripada, barve kože, spola, zdravja, starosti, bogastva ali družbenega položaja. Razširjenost pokvarjenosti med javnimi uslužbenci spodkopava spoštovanje do oblasti. V nekaterih deželah so ljudje zelo razočarani nad svojimi življenjskimi razmerami (morda dolge ure delajo le za najosnovnejše potrebščine), obkrožajo pa jih tudi ljudje, ki ne kažejo spoštovanja. Na mlade njihovi vrstniki pritiskajo, da bi se jim pridružili pri upiranju nepriljubljenim učiteljem in drugim ljudem z avtoriteto. Na mnoge vpliva televizija, ki prikazuje, kako znajo otroci izigrati svoje starše in gospodujejo nad njimi. Zelo si moramo prizadevati, da takšne svetne predstave ne bi vplivale na naše spoštovanje do drugih. Kadar pa z ljudmi ravnamo dostojanstveno, ustvarjamo ozračje, v katerem bo pogovor verjetneje stekel.

Spoštljiv pristop. Od človeka, ki sodeluje v verskih dejavnostih, se pričakuje, da bo spoštovanje kazal s primernim oblačenjem in ravnanjem. To, kaj spada k primernemu vedenju, se od kraja do kraja razlikuje. Za nekatere je nespoštljivo, če kdo pristopi k drugemu človeku s klobukom na glavi ali z roko v žepu. Kje drugje pa je takšno vedenje morda sprejemljivo. Upoštevaj občutke ljudi v tvoji okolici, tako da jih ne boš žalil. Če boš tako ravnal, ti bo to pomagalo, da boš ljudi neovirano in učinkovito seznanjal z dobro novico.

Isto velja tudi za to, kako ogovarjamo druge, še posebej starejše. Na splošno imajo ljudje za predrzno, če mladi odrasle kličejo po imenu, razen če jim ti to dovolijo. Ponekod se tudi od odraslih pričakuje, da neznancev ne ogovarjajo z imenom. V mnogih jezikih pa spoštovanje do starejšega človeka ali koga z avtoriteto izrazijo z vikanjem ali kako drugače.

Spoštljivo priznati druge. V manjših družbenih skupnostih se pričakuje, da takrat, ko srečaš kakšnega človeka, bodisi ko hodiš po poti ali ko vstopiš v kak prostor, pokažeš, da si ga opazil. To lahko dosežeš s preprostim pozdravom, z nasmeškom, tako da mu pokimaš ali celo tako, da privzdigneš obrvi. Prezreti človeka bi bilo nespoštljivo.

Nekateri pa se morda čutijo prezrte tudi, če pokažeš, da si jih opazil. Zakaj? Ker čutijo, da nanje ne gledaš kot na posameznika. Danes ni nič neobičajnega, če se ljudi razvršča po kakšni telesni značilnosti. Tistih, ki so prizadeti ali imajo zdravstvene težave, se drugi pogosto ogibajo. Vendar nam Božja Beseda pokaže, naj s takšnimi posamezniki ravnamo ljubeče in spoštljivo. (Mat. 8:2, 3) Na slehernega od nas tako ali drugače vpliva greh, ki smo ga podedovali po Adamu. Ali bi se čutil spoštovanega, če bi te drugi vedno prepoznavali po tvojih pomanjkljivostih? Ali ne bi raje videl, da bi te prepoznavali po mnogih pozitivnih lastnostih?

K spoštovanju spada tudi priznavanje glavarstva. Ponekod mora oznanjevalec najprej govoriti s poglavarjem družine, preden lahko oznanjuje drugim družinskim članom. Čeprav nam je nalogo oznanjevanja in poučevanja zaupal Jehova, se zavedamo, da so starši tisti, ki jih je Bog pooblastil, da vzgajajo, disciplinirajo in usmerjajo svoje otroke. (Efež. 6:1–4) Zato je takrat, ko obiščemo kakšen dom, običajno primerno, da najprej govorimo s starši, preden se z otroki zapletemo v kakršno koli obširno razpravo.

Z leti si človek pridobi življenjske izkušnje, kar moramo spoštovati. (Job 32:6, 7) Neki mladi pionirki v Šrilanki je priznanje tega pomagalo, ko je obiskala nekega starejšega moškega. Ta je najprej ugovarjal njenemu obisku. Dejal ji je: »Kako me lahko mladenka, kot si ti, uči o Bibliji?« Vendar je odgovorila: »Pravzaprav nisem prišla, da bi vas učila, temveč da vas seznanim z nečim, kar sem spoznala in me je tako razveselilo, da to enostavno moram povedati še drugim.« Njen spoštljivi odgovor je možu zbudil zanimanje. »Potem pa mi povej, kaj si spoznala,« je dejal. »Spoznala sem, kako lahko živimo večno,« je odvrnila. Ta starejši moški je začel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Vsi starejši sicer ne bodo izrazili želje, da se z njimi ravna s takšnim spoštovanjem, toda večina bo to cenila.

Lahko pa se zgodi, da gre kdo pri izkazovanju spoštovanja predaleč. Na tihooceanskih otokih in drugje lahko Priče s tem, da poglavarje vasi ali plemena spoštljivo ogovorijo, kot je tam v navadi, dosežejo, da jim drugi prisluhnejo, ter imajo tako možnost govoriti s poglavarji in z ljudmi pod njihovo oblastjo. Vendar pa laskanje ni niti potrebno niti primerno. (Preg. 29:5) Podobno se lahko v kakšnem jeziku spoštovanje izrazi že s samo slovnico, toda da bi kazali krščansko spoštovanje, nam v tem ni treba pretiravati.

Spoštljiv govor. Biblija nas spodbuja k temu, naj razloge za svoje upanje pojasnjujemo »s krotkostjo in strahom [globokim spoštovanjem, NW]«. (1. Pet. 3:15) Torej, čeprav bi lahko pri kom hitro razkrili pomanjkljivosti v njegovem gledišču, ali bi bilo modro to narediti na način, ki bi ga lahko oropal dostojanstva? Mar ne bi bilo boljše, da mu potrpežljivo prisluhnemo, ga morda vprašamo, zakaj ima takšno mnenje, kakršno pač ima, in pri tem, ko razpravljamo z njim na podlagi Svetega pisma, upoštevamo njegove občutke?

Spoštovanje, kakršno kažemo do posameznikov, bi moralo biti jasno vidno tudi, kadar z odra ogovarjamo občinstvo. Govornik, ki spoštuje svoje poslušalce, teh ne bo ostro kritiziral ali odseval stališča, s katerim bi nekako sporočal: »Če bi hoteli, bi to lahko naredili.« Takšno govorjenje drugim samo jemlje pogum. Koliko boljše je na poslušalce gledati kot na zbrano skupino ljudi, ki ljubijo Jehova in mu hočejo služiti! Kakor Jezus bi morali tudi mi biti razumevajoči pri ravnanju s tistimi, ki so morda duhovno šibki, imajo manj izkušenj ali potrebujejo več časa, da bi udejanjili biblijske nasvete.

Če bo govornik tudi sebe prišteval k tistim, ki morajo še bolj udejanjati Božjo Besedo, bodo poslušalci čutili, da jih spoštuje. Zato je modro, da se pri naobračanju svetopisemskih stavkov ogibamo nenehne uporabe osebnega zaimka »vi«. Bodi denimo pozoren na razliko med vprašanjem »Ali delate vse, kar lahko?« in izjavo »Dobro bi bilo, da bi se vsakdo od nas vprašal: ‚Ali delam vse, kar lahko?‘« Bistvo obeh vprašanj je isto, toda prvo namiguje na to, da govornik sebe ne šteje za enakega svojim poslušalcem. Drugo pa spodbuja vsakogar, tudi govornika, naj preišče svoje razmere in vzgibe.

Ogibaj se skušnjavi, da bi dajal duhovite pripombe zgolj zato, da bi občinstvo spravljal v smeh. To namreč zmanjšuje dostojanstvenost biblijskega sporočila. Res je, da bi morali biti pri svojem služenju Bogu veseli. Naše gradivo je morda na nekaterih mestih celo nekoliko šaljivo. Toda če bi resne stvari predstavljali tako, da bi se drugi smejali, bi s tem kazali, da ne spoštujemo dovolj niti občinstva niti Boga.

Naj bo iz našega pristopa, vedenja in govora vselej razvidno, da na druge gledamo tako, kot nas je Jehova poučil, naj gledamo nanje.