Logično razvijanje gradiva

DA BI lahko gradivo logično uredil, moraš jasno vedeti, kaj želiš doseči. Ali je tvoj cilj le to, da druge seznaniš z določenimi rečmi – s kakšnim verovanjem, stališčem, lastnostjo, vedenjskim vzorcem ali načinom življenja? Ali želiš kakšno zamisel dokazati oziroma jo ovreči? Ali je tvoj cilj vzbuditi cenjenje do česa oziroma spodbuditi k dejanjem? Da bi svoje gradivo učinkovito predstavil, bodisi kakšnemu posamezniku bodisi večjemu občinstvu, moraš upoštevati, kaj o tej temi že vedo in kako nanjo gledajo. Potem pa gradivo uredi tako, da boš lahko dosegel svoj cilj.

V Dejanjih apostolov 9:22 piše, da je Savel (Pavel) med oznanjevanjem v Damasku tamkajšnje Jude »begal [. . .], trdno [logično, NW] dokazujoč, da je ta Kristus«. Kaj pa je spadalo k temu logičnemu dokazovanju? Kot pokaže zapis o Pavlovi kasnejši strežbi v Antiohiji in Tesaloniki, je Pavel najprej gradil na dejstvu, da so Judje priznavali Hebrejske spise ter zatrjevali, da verjamejo temu, kar v njih piše o Mesiju. Zatem je iz teh Svetih spisov izbral odlomke, ki so obravnavali Mesijevo življenje in strežbo. Te odlomke je citiral in jih primerjal s tem, kar se je dejansko zgodilo v zvezi z Jezusom. Na koncu pa je izpeljal jasen sklep o Jezusu, namreč, da je on Kristus oziroma Mesija. (Dej. 13:16–41; 17:2, 3) Če boš tudi ti biblijsko resnico predstavljal logično, lahko ta prepričljivo učinkuje na druge.

Kako organizirati predstavitev. Gradivo lahko urediš na številne logične načine. Če se ti zdi koristno, lahko uporabiš kombinacijo teh metod. Razmisli o nekaterih možnostih.

Tematska razporeditev. K temu spada to, da svoje gradivo razvrstiš v enote, od katerih vsaka prispeva k tvojemu cilju. Te enote so lahko glavne točke, ki so pomembne za razumevanje teme, o kateri razpravljaš. Lahko so tudi določni argumenti, ki kaj dokazujejo ali ovračajo. Nekatere točke, ki so sicer povezane s temo, lahko dodaš ali izpustiš, odvisno pač od tega, kdo so tvoji poslušalci oziroma kaj želiš doseči.

Razmisli o zgledu, kako tematsko razporediti gradivo. V kratki predstavitvi glede Božjega imena bi lahko govoril o tem: 1. zakaj je pomembno Boga poznati po imenu, 2. kako je Bogu ime in 3. kako lahko temu imenu izkazujemo čast.

O tem, kako tematsko razporediti gradivo, se lahko veliko naučiš s preiskovanjem publikacij, ki jih je »zvesti in preudarni suženj« namenil za vodenje biblijskih poukov na domu. (Mat. 24:45, NW) V teh publikacijah je ponavadi mnogo tem, s katerimi lahko učenci dobijo splošen vpogled v temeljne biblijske resnice. V obsežnejših publikacijah je vsako poglavje razdeljeno še na podnaslove. Vsaka tema pripravi učenca na nadaljnje gradivo in mu pomaga, da si ustvari celotno sliko.

Vzrok in posledica. Razpravljanje o vzroku in posledici je naslednja metoda, s katero lahko logično predstaviš informacije.

Če govoriš kakšni skupini ali posameznikom, ki morajo resneje razmisliti o izidu nečesa, kar delajo ali nameravajo narediti, bi takšen pristop lahko bil učinkovit. V 7. poglavju knjige Pregovorov je zapisan odličen zgled za to. Tam najdemo živ opis tega, kako se neizkušen mladenič, ki je ‚brezumen‘ (vzrok), zaplete s prostitutko in trpi grenke posledice (posledica). (Preg. 7:7)

Da bi vse še bolj poudaril, bi lahko slabe rezultate ljudi, ki ne hodijo po Jehovovih poteh, primerjal z dobrimi rezultati tistih, ki so Jehovu poslušni. Jehovov duh je Mojzesa spodbudil, da je takšno primerjavo naredil takrat, ko je pred vstopom v Obljubljeno deželo spregovoril izraelskemu narodu. (5. Mojz., pogl. 28)

V nekaterih primerih je razpravo boljše začeti s tem, da prikažeš določene razmere (posledica) in zatem predstaviš dokaze za reči, ki so prispevale k takšnim razmeram (vzrok). K temu pogosto spada predstavitev v obliki »problem in rešitev«.

Problem in rešitev. Kadar v terenski strežbi razpravljaš o kakšnem problemu, ki ljudem zbuja skrbi, in pokažeš, da obstaja zadovoljiva rešitev zanj, lahko to koga spodbudi k poslušanju. Problem lahko predstaviš ti ali pa nanj opozori sogovornik.

Takšen problem je morda dejstvo, da se ljudje staramo in umiramo, razširjenost kriminala ali pa to, da je krivičnost prisotna povsod. Pri tem ti ni treba na dolgo in široko razpravljati, da takšen problem obstaja, saj je to očitno. Najprej ga enostavno omeni, nato pa predstavi rešitev, opisano v Bibliji.

Po drugi strani pa je lahko problem povsem osebne narave. Morda gre pri tem za izzive, s katerimi se spoprijema roditelj samohranilec, malodušnost zaradi hude bolezni ali pa za nadloge, ki jih posameznik doživlja, ker se z njim neljubeče ravna. Da bi dosegel kar največ dobrega, moraš biti najprej dober poslušalec. V Bibliji so zapisane dragocene informacije glede vseh takšnih problemov, vendar pa moraš te informacije uporabljati sprevidevno. Da bi razprava sogovorniku zares koristila, moraš biti stvaren. Jasno povej, ali govoriš o trajni rešitvi, kratkoročnem olajšanju ali zgolj o tem, kako se spoprijeti s kakšno okoliščino, ki se v tej stvarnosti ne bo spremenila. Z drugimi besedami, poskrbi, da boš s svetopisemskim pojasnilom, ki ga boš predstavil, lahko dovolj podprl sklep, ki ga boš izpeljal. Sicer rešitev, na katero opozarjaš, sogovorniku morda nikakor ne bo videti logična.

Kronološko zaporedje. Določeno gradivo je najlaže predstaviti po časovnem zaporedju. V Drugi Mojzesovi knjigi je na primer deset nadlog predstavljenih v takšnem zaporedju, v kakršnem so se dejansko zvrstile. V 11. poglavju Lista Hebrejcem je apostol Pavel seznam mož in žena, ki so zgled vere, navedel po kronološkem vzorcu.

Če boš dogodke iz preteklosti navajal po kronološkem zaporedju, bodo poslušalci morda laže doumeli, kaj je vodilo do določenih razmer. To velja za novodobno zgodovino in za dogodke iz biblijskih časov. Tako lahko kronološko zaporedje združiš z razpravljanjem o vzroku in posledici. Če nameravaš prikazati dogodke, ki naj bi se po Bibliji zgodili v prihodnosti, bodo poslušalci verjetno najlaže spremljali in si zapomnili kronološko zaporedje.

To, da uporabljaš kronološki pristop, pa ne pomeni, da moraš vedno začeti na začetku. Včasih je morda boljše pripoved začeti pri najbolj pretresljivem delu zgodbe. Pri kakšnem doživljaju se lahko na primer odločiš, da boš začel pripoved z dogodkom, ko je bil kdo preizkušan glede svoje značajnosti do Boga. In ko boš s tem delom pripovedi zbudil zanimanje, bi lahko potem po kronološkem zaporedju navedel podrobnosti, ki so vodile do tega.

Uporabljati le ustrezno gradivo. Vedno uporabljaj le ustrezno gradivo, ne glede na to, kako si ga boš uredil. Na tvojo izbiro bi morala vplivati tema govora. Prav tako bi moral upoštevati sestavo svojega občinstva. Za določeno občinstvo je lahko kakšna točka bistvena, medtem ko je za kakšno drugo skupino nepotrebna. Prav tako mora celotno gradivo prispevati k temu, da boš dosegel svoj cilj. Sicer se lahko zgodi, da tvoja predstavitev ne bo tako učinkovita, čeprav bo morda zanimiva.

Med raziskovanjem boš mogoče našel veliko zanimivega gradiva, ki se navezuje na tvojo temo. Koliko naj bi ga uporabil? Če boš poslušalce zasul s preveč gradiva, lahko zgrešiš svoj cilj. Laže si bodo zapomnili nekaj dobro razloženih glavnih misli kakor množico na hitro predstavljenih točk. To sicer ne pomeni, da ne bi smel nikoli omeniti zanimivih postranskih informacij. Toda ne dovoli, da bi te zasenčile tvoj cilj. Bodi pozoren na to, kako so bile takšne podrobnosti preudarno vpletene v Biblijo v Markovem evangeliju 7:3, 4 in Janezovem evangeliju 4:1–3, 7–9.

Pri prehajanju z ene misli na drugo pazi, da tega ne boš naredil tako odsekano, da bi poslušalci izgubili izpred oči, kako si misli sledijo. Da bi se misli učinkovito navezovale druga na drugo, jih boš morda moral povezati z nekakšnim veznim členom. Ta je lahko kakšen stavčni člen ali pa cel stavek, ki pokaže, kako so misli med seboj povezane. V mnogih jezikih lahko človek uporabi enostavne veznike ali besedne zveze, s katerimi pokaže, kako se nova misel nanaša na prejšnjo.

Če boš uporabljal le ustrezno gradivo in ga logično razvrščal, boš lahko dosegel svoj cilj.