Naravnost

ČE SE izražaš naravno, laže pridobiš zaupanje drugih. Ali bi zaupal besedam koga, ki bi ti govoril z masko na obrazu? Ali bi bilo kaj drugače, če bi bil obraz na maski privlačnejši od govornikovega obraza? Malo verjetno. Zato se ne pretvarjaj, temveč bodi takšen, kakršen si.

Naravnosti ne bi smeli zamenjevati z malomarnostjo. Slaba slovnica, napačna izgovarjava in nerazločen govor niso primerni. Prav tako bi se morali ogibati slenga. V govoru in vedenju želimo vedno biti primerno dostojanstveni. Človek, ki odseva takšno naravnost, ni niti pretirano uraden, niti pretirano zaskrbljen glede tega, kakšen vtis bo naredil na druge.

V terenski strežbi. Ali si takrat, ko se približuješ hiši ali pa pristopaš h komu na javnem kraju, da bi mu pričeval, napet? Večina nas je, toda pri nekaterih je ta občutek trdovratnejši kot pri drugih. Zaradi napetosti ti lahko glas zveni nenaravno ali se ti trese, živčnost pa se lahko kaže tudi v okornih gibih rok ali glave.

Oznanjevalec ima lahko ta problem iz več razlogov. Morda razmišlja o tem, kakšen vtis bo naredil oziroma ali mu bo predstavitev uspela. Takšno razmišljanje ni nič neobičajnega, toda problem nastane, ko je na to pretirano pozoren. Kaj ti lahko pomaga, če pred oznanjevanjem postaneš nervozen? Skrbna priprava in goreča molitev k Jehovu. (Dej. 4:29) Razmišljaj o tem, kako zelo je Jehova milosten, ko ljudi vabi, naj prejmejo popolno zdravje in večno življenje v raju. Razmišljaj o tistih, ki jim želiš pomagati, ter o tem, da morajo slišati dobro novico.

Prav tako se spomni, da imajo ljudje svobodno voljo, zato lahko sporočilo ali sprejmejo ali zavrnejo. Ko je Jezus oznanjeval v starem Izraelu, ni bilo prav nič drugače. Tvoja naloga je enostavno to, da oznanjuješ. (Mat. 24:14) Celo kadar ti ljudje ne bodo pustili govoriti, boš s svojo navzočnostjo pričeval. Pri tem boš uspešen, saj dovoliš, da te Jehova uporablja za izvrševanje svoje volje. Kakšen pa bo tvoj govor takrat, ko boš imel priložnost govoriti? Če se boš naučil osredotočati na potrebe drugih, bo tvoj govor privlačen in naraven.

Če boš na oznanjevanju govoril in se vedel tako, kot to počneš vsak dan, se bodo poslušalci počutili sproščene. Morda bodo celo bolj sprejemljivi za svetopisemske misli, ki jim jih želiš povedati. Ne imej govora, temveč se z njimi pogovarjaj. Bodi prijazen. Zanimaj se zanje in sprejmi njihove pripombe. Seveda naj bi tam, kjer jezik ali krajevne navade zahtevajo določen postopek, da bi pri pogovoru z neznanci pokazal spoštovanje, to upošteval. Vedno pa jim lahko nakloniš prijazen nasmeh.

Na odru. Ko govoriš skupini ljudi, je ponavadi najboljše govoriti naravno, pogovorno. Kadar je občinstvo veliko, je seveda potrebna večja glasovna prilagodljivost. Če se skušaš govor naučiti na pamet ali če imaš preveč podrobne zapiske, se verjetno pretirano ubadaš s tem, kako bi misli natančno ubesedil. Primerna ubeseditev je sicer pomembna, toda kadar se ji posveča preveč pozornosti, postane govor tog in uraden. Govor ni več naraven. O tem, kar želiš povedati, bi moral že prej skrbno razmisliti, vendar se osredotoči predvsem na misli, ne pa na posamezne besede.

Isto velja tudi takrat, ko si na shodu intervjuvan. Dobro se pripravi, toda odgovorov ne beri oziroma se jih ne nauči na pamet. Pri tem moduliraj tako, kot to običajno počneš, da bo iz tvojih komentarjev vela privlačna spontanost.

Poslušalci imajo lahko celo zaželene govorne veščine za nenaravne, če se z njimi pretirava. Na primer, govoriti bi moral razločno in besede pravilno izgovarjati, toda ne tako zelo, da bi tvoj govor zvenel oholo oziroma izumetničeno. Kadar poudarne ali opisne geste dobro uporabljaš, lahko z njimi poživiš svoj govor, vendar pa bodo okorne ali pretirane geste odvračale pozornost od tega, kar govoriš. Govori dovolj naglas, vendar se trudi, da ne boš preglasen. Dobro je, če občasno razvnameš svoj govor, toda ogibaj se zanosnega govora. Modulacijo, navdušenje in občutenost bi moral uporabljati tako, da ne boš usmerjal pozornosti nase oziroma poslušalce spravljal v neprijeten položaj.

Nekateri ljudje se že po naravi zelo natančno izražajo, tudi kadar nimajo govora. Drugi pa govorijo bolj pogovorno. Toda pomembno je to, da vedno govoriš pravilno in se vedeš krščansko dostojanstveno. Ko boš potem na odru, boš veliko laže govoril in se vedel na privlačen, naraven način.

Ko javno bereš. Da bi bil pri javnem branju naraven, se moraš potruditi. V gradivu, ki ga boš bral, poišči glavne misli in bodi pozoren na to, kako se razvijajo. Te imej jasno v mislih, sicer boš zgolj bral besede. Preveri izgovarjavo nepoznanih besed. Branje vadi naglas, zato da boš ustrezno spreminjal višino glasu in besede združeval tako, da bodo misli jasno izražene. To ponavljaj toliko časa, dokler ne boš bral tekoče. Z gradivom se dovolj seznani, da bo tvoje branje, ko boš bral naglas, zvenelo kakor navdušen pogovor. To pomeni biti naraven.

Seveda pa javno beremo večinoma iz naših publikacij, ki temeljijo na Bibliji. Poleg bralnih nalog v Teokratični strežbeni šoli beremo svetopisemske stavke tudi v terenski strežbi ter kadar imamo govore z odra. Bratom je dodeljeno branje gradiva, o katerem razpravljamo na preučevanju Stražnega stolpa in na občinskem preučevanju knjige. Nekateri usposobljeni bratje prejmejo nalogo, da pred zborovalnim občinstvom berejo z manuskripta. Kadar v Bibliji ali katerem drugem gradivu naletiš na odlomke, ki vsebujejo citate, jih preberi tako, da bo gradivo zvenelo živo. Če je citiranih več oseb, za vsako nekoliko spremeni glas. Toda pazi: ne bodi pretirano dramatičen, temveč branje poživi na naraven način.

Branje, ki je naravno, je izraženo na pogovoren način. Ne zveni izumetničeno, temveč je prepričljivo.