Vidni stik

V NAŠIH očeh se kažejo stališča in čustva. Kaže se lahko presenečenje ali strah. Izžarevajo lahko sočutje ali ljubezen. Občasno lahko izdajajo dvom ali izražajo žalost. Neki starejši mož je glede svojih rojakov, ki so veliko pretrpeli, dejal: »Mi govorimo z očmi.«

Na podlagi tega, kam usmerjamo svoj pogled, si lahko drugi ustvarijo sliko o nas ter o tem, kar govorimo. V mnogih kulturah ljudje raje zaupajo posamezniku, ki z njimi ohranja prijateljski vidni stik. Če pa ima nasprotno pogled uprt v svoje noge ali v kak predmet, namesto v tistega, komur govori, bodo ljudje morda v dvomih glede njegove iskrenosti ali sposobnosti. V nekaterih drugih kulturah pa imajo to, če kdo pretirano gleda komu v oči, za nevljudno, agresivno oziroma kljubovalno. To še posebej velja, če govori s kom nasprotnega spola oziroma z nadrejenim ali s kakšnim drugim pomembnim človekom. Kje drugje pa je nespoštljivo, če mlajša oseba gleda kakšnemu starejšemu človeku naravnost v oči, ko se pogovarja z njim.

Toda kjer to ni žaljivo, lahko človek s tem, ko gleda sogovorniku v oči, da bi povedal kaj pomembnega, prida svojim besedam težo. Za druge je to lahko dokaz, da govori s prepričanjem. Bodi pozoren na to, kako je Jezus odgovoril svojim učencem, ko so se ti zelo začudili in dejali: »Kdo se torej more zveličati?« Biblija poroča: »Jezus pa jih pogleda [v obraz, NW] in jim reče: Pri ljudeh je to nemogoče, toda pri Bogu je vse mogoče.« (Mat. 19:25, 26, poudarili mi.) Sveto pismo pokaže, da je tudi apostol Pavel pozorno opazoval, kako se odzivajo njegovi poslušalci. Pavla je ob neki priložnosti poslušal mož, ki je bil hrom od rojstva. V Dejanjih apostolov 14:9, 10 piše: »Ta posluša Pavla, ko govori; on pa vpre oči vanj in videč, da ima vero, da ozdravi, reče z močnim glasom: Stopi na noge svoje pokonci!« (Poudarili mi.)

Predlogi za terensko strežbo. Ko v terenski strežbi pristopaš k ljudem, bodi do njih prijazen in prisrčen. Da bi se s stanovalcem zapletel v pogovor o čem, kar bi lahko oba zanimalo, mu, če je to primerno, postavljaj vprašanja, s katerimi ga boš spodbudil k razmišljanju. Pri tem si prizadevaj z njim vzpostaviti vidni stik ali pa ga vsaj spoštljivo in prijazno gledati v obraz. Prisrčen nasmeh na obrazu človeka, čigar oči odsevajo notranjo radost, je zelo privlačen. Takšen izraz obraza lahko posamezniku veliko pove o tem, kakšen človek si, in mu pomaga, da je v pogovoru s tabo bolj sproščen.

Kjer je primerno, lahko morda z opazovanjem izraza sogovornikovih oči ugotoviš, kaj narediti v določenem primeru. Mogoče boš opazil, da je posameznik jezen oziroma ga to, kar govoriš, sploh ne zanima. Morda boš uvidel, da te ne razume. Ponavadi boš lahko sprevidel, ali postaja nepotrpežljiv. Prav tako bo očitno, ali ga to, kar govoriš, res zanima. Izraz njegovih oči te lahko opozori na to, da moraš prilagoditi hitrost govorjenja, se še bolj potruditi, da ga vpleteš v pogovor, da moraš končati razpravo ali pa mu mogoče pokazati, kako se preučuje Biblijo.

Ne glede na to, ali sodeluješ v javnem oznanjevanju ali vodiš biblijski pouk na domu, si prizadevaj ohranjati spoštljiv vidni stik s svojim sogovornikom. Nikar pa vanj ne strmi, saj ga to lahko spravi v zadrego. (2. kra. 8:11) Na naraven, prijazen način ga večkrat poglej v obraz. V mnogih deželah ljudje to razumejo kot izraz iskrenega zanimanja. Seveda boš takrat, ko boš bral iz Biblije ali kakšne druge publikacije, pogled usmerjal na natisnjeno gradivo. Toda da bi poudaril kakšno točko, boš morda želel pogledati sogovornika, čeprav le na hitro. Če boš to delal v presledkih, boš prav tako lahko videl, kako se odziva na to, kar bereš.

Če zaradi sramežljivosti sprva težko vzpostaviš vidni stik, ne obupaj. Z vajo boš povsem naravno vzpostavljal primeren vidni stik in boš tako morda veliko učinkoviteje komuniciral z drugimi.

Ko imaš govor. V Bibliji piše, da je Jezus, preden je začel svoj govor na gori, ‚povzdignil oči na svoje učence‘. (Luk. 6:20) Uči se iz njegovega zgleda. Če boš govoril pred skupino ljudi, jo poglej ter počakaj nekaj sekund, potem pa začni govoriti. Marsikje spada k temu tudi to, da z nekaterimi v občinstvu vzpostaviš vidni stik. Ta kratki premor ti bo morda pomagal premagati začetno napetost. In tudi poslušalci se bodo laže privadili na razpoloženje oziroma čustvo, ki ga razodeva tvoj obraz. Prav tako pa se bodo imeli priložnost umiriti ter se pripraviti na poslušanje.

Med govorom glej občinstvo. In sicer ne glej zgolj skupine kot celote, temveč si prizadevaj videti posameznike v njej. V skoraj vsaki kulturi se od javnega govornika pričakuje, da s svojimi poslušalci do neke mere vzpostavi vidni stik.

Gledati svoje poslušalce pa ne pomeni le to, da v rednih časovnih presledkih z očmi preletavaš občinstvo od ene strani do druge. Z nekom v občinstvu vzpostavi spoštljiv vidni stik in mu, če je to primerno, povej cel stavek. Nato poglej koga drugega in tudi njemu povej stavek ali dva. Toda nikogar ne glej tako dolgo, da bi mu postalo že nerodno, in ne osredotočaj se le na peščico ljudi v celotnem občinstvu. Vidni stik vzpostavljaj z vsemi, vendar ko boš govoril kakšnemu posamezniku, zares govori le njemu in opazuj, kako se odziva, preden boš začel govoriti naslednjemu.

Zapiske bi moral imeti na govorniškem pultu, v roki ali v Bibliji, tako da se lahko nanje ozreš že samo s tem, da premakneš oči. Če moraš za to, da bi videl zapiske, premakniti celo glavo, bo trpel tvoj stik z občinstvom. Paziti bi moral na to, kako pogosto pogledaš v zapiske in kdaj to storiš. Če se v zapiske ozreš ravno takrat, ko se bližaš vrhuncu govora, ne boš videl odziva občinstva, pa tudi tvoj govor bo manj učinkovit. Če boš podobno temu neprestano pogledoval v zapiske, boš izgubil stik z občinstvom.

Kadar komu vržeš žogo, gledaš, ali jo bo ujel. Vsaka misel v tvojem govoru predstavlja posamezen »met« poslušalcem. To, ali jo »ujamejo«, pa se morda vidi iz njihovega odziva, bodisi da prikimajo, se nasmehnejo ali pozorno gledajo. Če ohranjaš dober vidni stik, laže ugotoviš, ali poslušalci misli »ujamejo«.

Ali naj bi med branjem, če imaš za nalogo branje pred občino, gledal svoje poslušalce? Če ti pri branju sledijo v svoji Bibliji, večina sploh ne bo opazila, ali dvigneš pogled ali ne. Vseeno pa lahko s pogledovanjem po občinstvu poživiš svoje branje, saj tako jasno vidiš, kako se odzivajo. In vse, ki ne sledijo branju v svoji Bibliji in jim misli morda tavajo, utegne vidni stik z govornikom spodbuditi k temu, da bodo zopet pozorni na to, kar se bere. Seveda boš lahko kvišku pogledal le za trenutek in to ne bi smel narediti tako, da bi se pri branju zmotil. Zato je najboljše, da Biblijo držiš v roki in imaš glavo pokonci, ne pa da brado potiskaš proti prsnemu košu.

Včasih je starešinam na zborovanju dodeljen govor na podlagi manuskripta. Da bi takšno gradivo učinkovito predstavili, morajo imeti izkušnje, se skrbno pripraviti ter veliko vaditi. Zaradi manuskripta je vidni stik z občinstvom seveda teže vzpostaviti. Toda če se je govornik dobro pripravil, bi mu občasno moralo uspeti pogledati občinstvo, ne da bi se pri tem izgubil. Tako ga bodo poslušalci laže zbrano poslušali in imeli od predstavljenega pomembnega duhovnega pouka polno korist.