Pravilna izgovarjava

NIMAJO vsi kristjani za sabo veliko let svetne izobrazbe. Celo za apostola Petra in Janeza so rekli, da sta »neučena in preprosta«. (Dej. 4:13) Kljub temu pa je pomembno paziti, da ne bi s slabim izgovarjanjem besed razvrednotil svoje predstavitve biblijske resnice.

Na kaj vse je treba misliti. Noben seznam pravil glede izgovarjave ne velja za vse jezike. Mnoge jezike pišejo z abecednimi črkami. Poleg latinice obstajajo še druge abecede, na primer arabska, cirilična, grška in hebrejska. V kitajščini namesto abecede pišejo znake, ki so lahko sestavljeni iz mnogih elementov. S temi pismenkami ponavadi zaznamujejo célo besedo ali del besede. Čeprav se kitajske pismenke uporabljajo tudi za japonščino in korejščino, lahko z njimi zaznamujejo zelo drugačne glasove in imajo morda drugačen pomen.

Pri abecednih jezikih je za to, da bi besede prav izgovarjali, potrebno vsako črko oziroma kombinacijo črk izraziti s pravilnim glasom. Kadar v takšnem jeziku veljajo dosledna pravila glede izgovarjave, kot na primer v grščini, španščini in zulujščini, to ni tako težko. Toda zaradi tujih vplivov na jezik se lahko nekatere besede izgovarjajo podobno kakor v izvirnem jeziku. Zato se lahko kaka črka ali skupina črk izgovarja na več načinov, včasih pa se sploh ne izgovarja. Morda si boš moral izjeme zapomniti in jih nato v svojem govoru pogosto uporabljati. V kitajščini si je treba za to, da bi besede pravilno izgovarjali, zapomniti na tisoče pismenk. V nekaterih jezikih se s spremembo višine glasu spremeni tudi pomen besede. Če človek ni dovolj pozoren na ta vidik jezika, so lahko pojmi, ki jih sporoča, čisto napačni.

Če so besede v kakem jeziku sestavljene iz zlogov, potem je pomembno, da naglasimo pravega. V mnogih jezikih, ki so tako zgrajeni, naglašujejo besede bolj ali manj po istem vzorcu. Kadar pa kakšna beseda ne sledi temu vzorcu, je lahko opremljena z naglasnim znamenjem. Tako je besede sorazmerno enostavno pravilno izgovarjati. Toda če vzorec ni dosleden, je to precej teže. Takrat bomo prav izgovarjali le, če se bomo veliko naglasnih izjem naučili na pamet.

V nekaterih jezikih je treba paziti predvsem na naglasna znamenja. To so znamenja, ki jih zapisujemo nad in pod nekaterimi črkami v abecedi, na primer: è, é, ô, ñ, ō, ŭ, ö, ç. Naglasna znamenja so lahko že napisana ali pa jih mora morda bralec sam določiti na podlagi sobesedila, v katerem se beseda pojavlja. V slednjem primeru se boš takrat, ko boš imel za nalogo javno branje, najverjetneje moral skrbno pripraviti.

Pri izgovarjavi se je treba ogibati tudi nekaterih nevarnosti. Če govornik besede izgovarja preveč natančno, lahko daje vtis, da se pači, celo baha. Enako bi lahko rekli za izgovarjavo, ki ni več v splošni rabi. S tem bi govornik le opozarjal nase. Pa tudi v drugo skrajnost ni dobro iti, namreč da bi bili pri govoru in izgovarjavi nemarni. Nekaj o tem smo že obravnavali v učni enoti »Razločno izgovarjanje besed«.

To, kakšna izgovarjava je za jezik sprejemljiva, se lahko razlikuje od države do države, celo od pokrajine do pokrajine znotraj ene države. Človek iz druge države morda krajevni jezik govori z izrazitim naglasom. Slovarji lahko za kakšno besedo navajajo več sprejemljivih izgovarjav. Še posebej če je imel kdo zelo malo možnosti, da bi se svetno izobraževal, ali pa če jezik, ki ga sedaj govori, ni njegov materni jezik, mu bo zelo koristilo, če bo pozorno poslušal tiste, ki krajevni jezik dobro govorijo, in nato posnemal njihovo izgovarjavo. Jehovove priče želimo govoriti tako, da se bo poveličevalo sporočilo, ki ga oznanjujemo, ter da nas bodo ljudje na našem področju z lahkoto razumeli.

V vsakdanjem govoru je ponavadi najboljše uporabljati besede, ki jih dobro poznaš. Pri splošnem pogovoru ti izgovarjava običajno ne bo delala težav. Toda pri glasnem branju lahko naletiš na besede, ki jih v vsakdanjem govoru ne uporabljaš. In Jehovove priče veliko beremo naglas. Ljudem, ki jim pričujemo, beremo iz Biblije. Nekatere brate se zaprosi, da med preučevanjem Stražnega stolpa oziroma na občinskem preučevanju knjige berejo odstavke. Pomembno je, da beremo točno in ne odvračamo pozornosti od sporočila z napačnim izgovarjanjem besed.

Kako se izboljšati. Mnogi, ki imajo težave z izgovarjavo, se tega niti ne zavedajo. Če te nadzornik šole opozori na vidike tvoje izgovarjave, na katere bi moral bolj paziti, bodi hvaležen za njegovo prijaznost. Kako pa se lahko, potem ko enkrat poznaš svoj problem, izboljšaš?

Ko dobiš za nalogo glasno branje, si najprej vzemi čas za to, da v slovarju poiščeš besede, ki jih ne poznaš. Če nisi vešč v tem, si na prvih straneh slovarja preberi razlago simbolov, ki so v njem uporabljeni, oziroma, če ne gre drugače, prosi koga, naj ti jih razloži. Slovar ti bo povedal, kateri zlog v večzložni besedi moraš naglasiti oziroma ali ima beseda več naglasov. Povedal ti bo tudi, ali so samoglasniki dolgi/kratki oziroma ozki/široki, kdaj izgovarjati polglasnik, pri soglasnikih pa zlasti to, kako brati v in l. V primernem leksikonu ali enciklopediji boš našel tudi, kako izgovarjati tujke in tuja lastna imena. V nekaterih primerih se beseda lahko izgovarja na več načinov, odvisno pač od sobesedila, v katerem je rabljena. Vsako besedo, ki jo v slovarju poiščeš, nekajkrat izreci naglas, preden slovar odložiš.

Kot drugo si izgovarjavo lahko izboljšaš tako, da bereš še komu drugemu – nekomu, ki besede dobro izgovarja – in ga prosiš, da te popravi, kadar se zmotiš.

Tretji način, kako si lahko izboljšaš izgovarjavo, pa je ta, da pozorno poslušaš dobre govornike. Če so na voljo avdiokasete New World Translation ali revij Stražni stolp in Prebudite se!, jih s pridom uporabi. Pri poslušanju bodi pozoren na besede, ki jih bralec izgovarja drugače, kot bi jih ti. Zapiši si jih in jih vadi. Sčasoma besed ne boš več napačno izgovarjal in tako bo tvoj govor veliko kvalitetnejši.