Komuniciranje po pismih

PISMA so izboljšala življenje in vedenje že milijonom ljudem. Večina knjig Krščanskih grških spisov je bila prvotno napisana v obliki pisma. Danes lahko s pisanjem pisem okrepimo nove vernike, ostanemo v stiku s prijatelji, spodbudimo brate in sestre, ki so prevzeli posebne odgovornosti, ojačamo tiste, ki se spoprijemajo z nadlogami, ter posredujemo informacije, ki so potrebne, da bi se poskrbelo za občinske dejavnosti. (1. Tes. 1:1–7; 5:27; 2. Pet. 3:1, 2)

S pisanjem pisem lahko tudi učinkovito pričujemo. Ponekod mnogi stanujejo v zelo varovanih stanovanjskih zgradbah ali v bivalnih hotelih, kjer se ne da prosto delovati. Nekateri so večino časa zdoma, zato takrat, ko pričujemo po hišah, ne pridemo v stik z njimi. Drugi živijo v odmaknjenih krajih.

Včasih si morda zaradi bolezni, slabega vremena ali policijske ure prisiljen ostati doma. Ali bi lahko napisal pismo in tako kakšnemu sorodniku ali komu, s komer si se neformalno pogovarjal, dal nadaljnje pričevanje? Ali se je kdo od tvojih biblijskih učencev preselil? Morda bo tvoje pismo ravno tisto, kar potrebuje, da bi ohranil svoje zanimanje za duhovne reči živo. Ali pa bi morda lahko z ustreznimi svetopisemskimi informacijami seznanil znance, ki so se nedavno poročili, dobili otroka oziroma jim je umrl kdo od ljubljenih.

Pričevati po pismu

Ko pišeš, da bi pričeval ljudem, ki jih nisi še nikoli srečal, se najprej predstavi. Morda bi lahko razložil, da sodeluješ v prostovoljnem delu, ki se opravlja po vsem svetu. Če se ti zdi primerno, omeni, da si Jehovova priča. Pojasni, zakaj mu pišeš in se nisi osebno oglasil pri njem. Piši tako, kakor da bi z njim neposredno govoril. Vseeno pa v skladu z nasvetom, naj bomo »previdni kakor kače in preprosti kakor golobje«, dobro premisli, koliko podatkov o sebi mu boš razodel. (Mat. 10:16)

V pismu napiši to, kar bi posamezniku sicer povedal, če bi ga lahko obiskal. Morda bi lahko priredil kak uvod iz knjige Dopovedovanje ali pa uporabil kakšno svetopisemsko predstavitev iz nedavne številke Naše kraljestvene strežbe. Lahko bi mu zastavil kakšno vprašanje in ga spodbudil, naj razmisli o njem. Nekateri oznanjevalci enostavno pojasnijo, da imamo brezplačen program, v katerem odgovarjamo na biblijska vprašanja, in nato navedejo nekatere naslove poglavij iz enega od naših preučevalnih pripomočkov. Na 73. strani je napisano vzorčno pismo, namenjeno pričevanju. Morda boš ob njem dobil nekaj zamisli, toda dobro je, da vsebino spreminjaš. Sicer lahko ljudje sčasoma prejmejo več enakih pisem.

Nekateri ljudje neradi berejo dolga pisma, ki jih prejmejo od neznancev. Zato bo morda modro, da napišeš kratko pismo. Naj ne bo tako dolgo, da bi se ga prejemnik med branjem naveličal. Primerno bi bilo, da bi pismu priložil natisnjeno vabilo za shode v kraljestveni dvorani. Priložil bi lahko tudi kak traktat, kakšno brošuro ali številko Stražnega stolpa oziroma Prebudite se! in pojasnil, da jih lahko redno dobiva, če to želi. Prejemnika bi lahko tudi vprašal, ali ga lahko obiščeš na njegovem domu, da bi mu še kaj več povedal o tej temi.

Nekaj besed glede oblike

Sedaj si oglej vzorčno pismo. Bodi pozoren na naslednje: 1. Videti je lično, ne neurejeno. 2. Tudi če bi prejemnik kuverto založil, bo še vedno imel ime in priimek pošiljatelja ter njegov naslov. 3. Namen pisma je enostavno in neposredno omenjen že v prvem odstavku. 4. Vsaka glavna misel je obravnavana v svojem odstavku. 5. Glede na namen ni pismo niti predomače niti preveč uradno.

V bolj uradnem pismu, kakršno na primer občinski tajnik pošlje podružničnemu uradu, je navedeno tudi ime občine, ime in priimek tajnika, njegov naslov ter datum. Takšno pismo vsebuje še ime ter naslov osebe oziroma organizacije, ki se ji pismo pošilja. Temu sledi ustrezen pozdrav. V nekaterih jezikih se pismo sklene z določenimi besedami, denimo »Lepo pozdravljeni« ali »S spoštovanjem«. To je napisano nad podpisom. Podpisati pa se je treba lastnoročno.

Pri vsakem pismu, ki ga pišeš, bodi pozoren na pravilno zapisovanje besed, slovnico, ločila in seveda urejenost. Tako bo tvoje pismo dostojanstveno in prav tako tudi sporočilo, ki ga vsebuje.

Na zunanji strani kuverte vedno napiši povratni naslov – če je le mogoče, svoj privatni naslov. Če meniš, da ne bi bilo modro navesti svojega naslova, ko po pismu pričuješ neznancem, vprašaj starešine, ali bi lahko za povratni naslov uporabil naslov krajevne kraljestvene dvorane. V ta namen ne bi smel nikoli uporabiti naslova Skupnosti, saj bi to namigovalo na to, da je bilo pismo poslano iz podružnične pisarne, to pa bi povzročilo zmedo. Če povratnega naslova ne napišeš in si priložil literaturo, bi lahko prejemnik prav tako napačno sklepal, da je pošiljatelj Skupnost.

Pazi, da bo vrednost poštnih znamk, ki jih boš nalepil, zadostna, še posebej če v pismu pošiljaš tudi literaturo. Če namreč vrednost znamk ni dovolj velika, bo moral razliko plačati prejemnik, to pa bi le-tega odvrnilo od sporočila. Zapomni si, da je v večini držav poštnina višja, če priložiš še brošuro ali revijo, kot če pošlješ samo pismo.

Pravi ton

Zatem ko pismo dokončaš, ga preberi, da bi ocenil njegovo vsebino. Kako zveni? Ali zveni prijazno in taktno? Med lastnosti, ki si jih prizadevamo kazati pri naših stikih z drugimi, spadata ljubezen in prijaznost. (Gal. 5:22, 23) Če zaznaš negativen ton ali sled pesimizma, besedilo spremeni.

Pismo lahko dospe tja, kamor ti ne moreš priti. Že samo zaradi tega je pomemben pripomoček za strežbo. Ker pismo, ki ga napišeš, predstavlja tebe in tvoje vrednote, razmisli o tem, kaj sporoča, kakšno je videti in kako zveni. Priskrbi lahko ravno tisto, kar je potrebno za to, da bi dragoceni ljudje stopili na pot življenja ter da bi dobili moč in spodbudo, da na njej tudi ostanejo.