Kdo bo narode privedel do miru

1., 2. Kako se danes uresničuje prerokovanje iz Izaijeve knjige 2:2-4?

DRUGO poglavje Izaijeve knjige je veliko več kot le prerokovanje o vrnitvi judovskega naroda v Jeruzalem po 70-letnem ujetništvu na Babilonskem. Prerokovanje namreč pripoveduje o tem, da se bodo ljudje iz vseh narodov stekali k čistemu čaščenju edinega pravega Boga, Jehova. Namiguje torej na nastanek nekakšne mednarodne bratovščine, ki časti Boga njemu povšeči.

² Ta silna preobrazba, ki naj bi zajela ljudi iz vseh krajev zemlje, naj bi ne bila le nadvse dramatična, pač pa tudi vidna, tako kot bi se vse skupaj godilo nekje na gori, vsem na očeh. In ravno to se danes godi po vsem širnem svetu med Jehovovimi pričami. Milijoni iz krščanskih verstev so doumeli, da je Bog eden in so nehali častiti troedinega Boga. V Indiji hindujci opuščajo svoj panteon bogov z miriadami malikov v zameno za edinega pravega Boga. Enako se godi po Afriki, pa na daljnih otočjih ter na Bližnjem vzhodu. Vsi, ki jo ubirajo na Jehovovo sveto goro, k njegovemu čistemu čaščenju, odložijo vsakršno rasno, plemensko in politično mržnjo; dobesedno ,se ne učijo več vojskovanja‘ (Izaija 2:2-4).

Prerekanja o Mesijevi identiteti

3. Kako naj bi po Izaijevi knjigi 11:10 Mesija vplival na narode?

³ Ta mednarodna bratovščina ima tudi važno zvezo z uresničenjem tega, kar Bog namenja vsemu človeštvu: da naj bi bili namreč po obljubljenem »semenu«, Abrahamovem potomcu, blagoslovljeni ljudje iz vseh narodov, ki bi potem častili Boga v resnici in edinosti (1. Mojzesova 3:15; 22:18, NW). Poznejša prerokovanja so kazala, da bo to »seme« hkrati tudi ,prerok kakor Mojzes‘, ki bo srednik nove zaveze, ta pa bo vsem iskreno zavzetim ljudem iz vseh narodov zakonska podlaga, da bodo mogli častiti Boga v edinosti (5. Mojzesova 18:15, 18, 19; Jeremija 31:31-34). Hkrati pa naj bi bil to tudi Mesija, vladar iz Davidove linije, ki mu bo Bog utrdil prestol na veke (1. kroniška 17:11, 12). Po preroku Izaiju naj bi bil Mesija nekdo, ki bi zbral in zedinil ljudi iz vseh narodov (hebrejsko: gojim). V Izaijevi knjigi 11:10 piše: »Tisti dan bo stal Jesejev korenski poganjek kot prapor [kot znamenje, NW] ljudstvom. Njega obiščejo narodi in njegovo počivališče bo veličastno.«

4. a) Kaj je o Jezusovem vplivu na človeštvo rekel neki rabin?

⁴ Stoletja se že vleče spor o tem, kdo je ta Mesija. Po Izaijevi knjigi 11:10 in po drugih odlomkih naj bi bil to Jud, potomec kralja Davida (Jesejevega sina), in ljudje iz vseh narodov naj bi ga priznali za zakonitega, od Boga poslanega Mesija. Rabi H. G. Enelov je o judovskem učitelju Jezusu iz prvega stoletja napisal: »Noben pameten Jud ne more biti brezbrižen do tega, da je mogel imeti kak Jud tolikšen delež pri verski vzgoji in usmeritvi človekovega rodu.«¹⁰ Katerega drugega Juda je namreč toliko Nejudov priznalo za Mesija? Mar sploh more kak drug Jud biti še bolj priznan? Pa vendar že samo misel na to, da bi bil Jezus lahko Mesija, nekaterim buri duhove. Zato bo prav, če si pogledamo, kakšne razloge imajo za to.

Odpad v krščanstvu

5.–7. Zakaj je nekaterim že samo ime Jezus ali krščanstvo zoprno?

⁵ Pri večini nekristjanov je ravno krščansko verstvo, katerega privrženci naj bi se baje ravnali po Kristusovih naukih, krivo za to, da jim je že ime Jezus zoprno. Po roki kristjanov in v Kristusovem imenu je namreč mnogo narodov, najbolj pa ravno judovsko ljudstvo, marsikaj pretrpelo.

⁶ V bližnji preteklosti je krščanski antisemitizem dosegel najvišjo točko v nacističnem holokavstu. Sicer je šlo pri tem še za marsikaj drugega, vendar pa med poglavitnimi dejavniki nikakor ne smemo prezreti verske mržnje. In naj nekateri iz krščanskega sveta to še tako zanikajo, se tega, da so bili med tistimi, ki so morili ali pa pred morijo vsaj zatiskali oči, tudi »kristjani«, bodisi katoliki bodisi protestanti, pač ne da zanikati. Judovsko videnje tega dejstva Elie Wiesel v svoji knjigi A Jew Today strnjuje takole: »Kako naj si človek razlaga to, da nista bila ne Hitler ne Himmler nikoli cerkveno izobčena? To, da se Piju XII. ni nikdar zazdelo potrebno, da ne rečemo nujno, obsoditi Auschwitz in Treblinko? To, da je bil med esesovci veliki odstotek vernikov, ki so do zadnjega ostali zvesti svojim krščanskim vezem? To, da so nekateri klavci še med pokoli hodili k spovedi? In to, da so vsi izhajali iz krščanskih družin in bili vzgojeni po krščansko?«¹¹ Kako naj bi torej Judje verovali v nekoga, čigar ime je bilo stoletja povezano z vsem mogočim poniževanjem in udarci, ki so leteli po njih?

⁷ Pa tudi če damo odkrita preganjanja na stran, kakšen moralen zgled so neki dale »krščanske« države ostalemu svetu? Komaj kaj več od vojn, križarskih pohodov in »svete« inkvizicije. Še celo prva in druga svetovna vojna sta se razplamteli ravno v »krščanskem« svetu. Ali je torej mogoče govoriti o tem, da je bila »krščanska« nravnost zgledna? Aids je na primer v največjem razmahu ravno po državah, kjer se večina prebivalstva deklarira za kristjane. Vedno znova dvigujejo prah nravstveni škandali krščanske duhovščine: nemoralni ameriški televizijski evangelisti, ki se kopljejo v milijonih dolarjev in živijo kot kralji, homoseksualna duhovščina, ki spolno zlorablja mladoletne fantke — vse to je le nekaj reči, ki so po mnenju nekristjanov značilne za krščanstvo — sadovi, ki samo blatijo ime Jezusa, za katerim »kristjani« baje hodijo.

8.–10. a) Zakaj ne more krščanski svet po pravici trditi, da zastopa Jezusa in pravo krščansko vero? b) Kako je Sveto pismo svarilo pred odpadom od Jezusovih pravnih naukov?

⁸ Poleg tega pa judovstvo in islam po pravici odbija malikovalstvo, ki se tako bohoti po krščanstvu. Spotikajo se tudi ob mnoge nesvetopisemske nauke krščanstva, na primer ob čaščenje Marije kot »Matere Božje«. Judje še zlasti gledajo s prezirom na nauk o Trojici, v čemer vidijo popolno sprtost z bistvom judovstva, namreč z monoteizmom, ki je predstavljeno z besedami: »POSLUŠAJ, IZRAEL: JAHVE, NAŠ BOG, JE EDINI BOG!« (5. Mojzesova 6:4, opomba)

⁹ Preganjanja, ki jih je uprizarjalo krščanstvo, pa vojne, nenravnost, hinavščina ter bogoskrunski nauki so neodpustljivi, in to ne le v očeh nekristjanov, ampak tudi v očeh Vsemogočnega Boga. Zaradi tega Jehovove priče, ki so sicer sledilci Jezusa Kristusa, ne pripadajo krščanskemu svetu, takšno krščanstvo pa tudi nima nič opraviti s pravo krščansko vero. V bistvu je edina podobnost med lažnim krščanstvom in prvimi kristjani le v rabi Jezusovega imena. Toda kako je potem prišlo do takšnega odpada, če so bili Jezusovi nauki tako izjemno dobri in življenjski?

¹⁰ Da bodo vstali lažni kristjani in da bo prišlo do odpada od Jezusovih pravih naukov, je prerokoval že sam Jezus pa tudi pisatelji Krščanskih grških spisov, ki jih narobe imenujejo tudi Nova zaveza. (Apostolska dela 20:29, 30; 2. Tesaloničanom 2:1-12; 1. Timoteju 4:1-3; 2. Petrovo 2:1, 2). Po Mateju 7:21-23 bo tem zaradi vsega, kar so počeli in še počnejo, sodil sam Mesija in jim rekel: »Nikoli vas nisem poznal. Proč izpred mene, kateri delate krivico!« (Primerjaj Matej 13:24-30, 37-43.)

Zakaj je bilo treba še dodatnih svetih spisov?

11., 12. a) Kaj so Krščanski grški spisi? b) Kdo jih je napisal? c) Zakaj pri teh besedilih ni šlo brez Božjega navdihnjenja?

¹¹ Sprva so bili vsi Jezusovi privrženci Judje. Sploh je v prvem stoletju na tisoče Judov, tudi »veliko duhovnikov«, priznalo Jezusa za ,Mojzesu podobnega preroka‘, za Mesija (Apostolska dela 2:5, 37, 41; 4:4; 6:7; 5. Mojzesova 18:18). Ravno ti Judje so položili temelj za novo mednarodno častilstvo Boga Jehova, pravno zasnovano na »novi zavezi« po sredništvu tega Mojzesu podobnega preroka (Jeremija 31:31-34).

¹² Z nastopom nove zaveze je bilo treba novih navdihnjenih besedil, ki bi dodatno poučila vse, ki bi Bogu služili pod to novo zavezo. Ta besedila, Krščanske grške spise, so vsa napisali Judje. Poročajo pa o Jezusovem življenju in naukih, navajajo podrobnosti o mnogih hebrejskospisnih prerokovanjih in pojasnjujejo bistvene postavke o Mesiju in njegovi vlogi v božanskem namenu. Zraven pa zajemajo še pisma, ki so v nasvet in spodbudo novemu mednarodnemu častilstvu.a

Ali je bil Jezus obljubljeni Mesija?

13.–16. Zaradi česa so bili mnogi Judje v prvem stoletju prepričani, da je Jezus Mesija?

¹³ Ali pa niso Jezusa verski vodniki njegove dobe zavrnili? So, in so potem še enako vplivali na množice. Vendar pa: ali niso tudi Jeremija in druge preroke zavračali takratni verski vodniki (Jeremija 7:25, 26; 20:1-6; 2. kroniška 36:15, 16)? Tisti, ki so za Jezusovega rodu verovali vanj in so tudi mogli njegove nauke in njegova dela, pa tudi nauke o njem, preveriti kar iz prve roke, pa se niso dali odvrniti nasprotovanju verskih vodnikov, ki so bili v skrbeh za svoj verski monopol. To, čemur so bili ti iskreno zavzeti Judje osebno priče, jih je prepričalo, da so se mesijanska prerokovanja uresničila ravno v Jezusu. Kaj so bili torej ti silni dokazi, zaradi katerih so bili ti Judje v prvem stoletju zaradi vere v Jezusovo mesijanstvo pripravljeni tvegati prav vse, tudi življenje (Janez 9:22; 16:2)?

¹⁴ Najprej je bil to pravi čas. Po prerokovanju v 9. poglavju Danijelove knjige naj bi Mesija nastopil pred uničenjem drugega templjab (Danijel 9:24-27).

¹⁵ Drugič je bil to pravi človek. Bil je Judovega rodu in potomec kralja Davida (1. Mojzesova 49:10; 1. kroniška 17:11-14; primerjaj Matej 1:1-16; Luka 3:23-31). Tudi rodil se je v Betlehemu, ki bi po obči sodbi Judov v prvem stoletju moral biti Mesijev vnaprej določen rojstni kraj (Mihej 5:1, v NW 2; primerjaj Matej 2:4-6; Luka 2:1-7; Janez 7:42).c Vse to so bila važna priporočila, ki so jih Judje Jezusovih dni pričakovali od Mesija, če naj bi ga hoteli prepoznati.

¹⁶ Potem je bil pravi nauk tega človeka. Ni bil ne političen ne legalističen, pač pa duhoven in etičen.d Kratko in malo je zadeval bistvo stvari. Poleg tega si je Jezus upal sklicevati se zgolj na Sveto pismo, to je bila zanj najvišja avtoriteta, ne pa na izreke poprejšnjih verskih vodnikov, kot je bila sicer navada. To je osupnilo množice, »učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki« (Matej 7:29). Pripovedi o Jezusovem življenju razodevajo tako mogočno osebnost, njegovi nauki pa so tako jasni, da zgodovinarji navajajo to kot enega izmed razlogov, zakaj smemo trditi, da to ni bil le nekakšen mitičen lik.e

17.–20. a) Katera hebrejskospisna prerokovanja so pripovedovala o času Mesijevega prihoda in o njegovi žrtveni smrti? b) Zakaj je bilo Mesiju treba umreti?

¹⁷ Z Jezusovim trpljenjem in smrtjo se je uresničila dolga vrsta hebrejskospisnih prerokovanj, ki že dolgo veljajo za mesijanska. Ta prerokovanja povezujejo Mesijevo smrt z odpuščanjem grehov. O tej spravi, ki jo opravi Mesijeva smrt, govorijo Krščanski grški spisi kot o ,odkupnem žrtvovanju‘ (Matej 20:28; Rimljanom 3:24, AC). Katera prerokovanja so to denimo bila?

¹⁸ Pomislimo samo na preroške besede iz Danijelove knjige 9:24, 25: »Sedemdeset tednov je določenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha hudodelstvo, da se zapečati greh, da se doseže sprava za krivdo, in da se uvede večna pravičnost, . . . do Maziljenca-kneza [»Mesija«, hebrejsko: Mašíah].« Nemogoče je zgrešiti povezavo v besedilu med »Mesijem« (Maziljencem) in tem, »da preneha hudodelstvo [in] da se zapečati greh«. V 26. vrstici pa pravi: »Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec [»Mesija«, hebrejsko: Mašíah] odstranjen,« ali drugače povedano, ubit. (Glej okvir na 28. strani.)

¹⁹ Spet drug odlomek, ki napeljuje na to, da bo Mesija »odstranjen« oziroma ubit kot spravna žrtev, najdemo v Izaijevi knjigi 52:13-53:12 (glej okvir na 29. strani). Ta odlomek so rabini v prvem stoletju naobračali na Mesija, tako tudi Rambam in drugi v srednjem veku. Odlomek popolnoma razločno govori, da je z Mesijem in njegovo smrtjo povezano odpuščanje.

²⁰ Zaradi naštetih razlogov so mnogi Judje v prvem stoletju nauk, da bo Mesijeva smrt pri Bogu omogočila popolno odpuščanje grehov, brž doumeli. Vedeli so, da Sveto pismo pripoveduje o človekovi podedovani nepopolnosti (Pridigar 7:20). Z vsakim novim dnem so se učili, da jim je treba žrtve, ki bi opravila spravo za greh; neizrečeno je bila ta misel vpletena v sam sistem in naravo postavine zaveze. Po dogodkih, ki jih popisujejo pripovedi o Jezusovem življenju, je bil Jezus popoln človek, katerega smrt je mogla prinesti spravo za človeške grehe (Matej 20:28; Luka 1:26-38).f Ko so potem Krščanski grški spisi poudarili, da so bila žrtvovanja pod postavo zgolj senca tega zadnjega in popolnega žrtvovanja, je ves okvir postave, z njim pa tudi drugi odlomki Svetega pisma, dobili polnejši pomen (Hebrejcem 10:1-10).g

Kakor Mojzes — zanesljiv prerok

21., 22. a) S čim zgodovinska dejstva o porušenju Jeruzalema izpričujejo, da je bil Jezus resnično prerok? b) S čim to dokazujejo tudi zgodovinska dejstva naše dobe?

²¹ Krščanski grški spisi pa poleg tega, da razlagajo Jezusovo smrt kot odkupno žrtev, poudarjajo tudi njegovo vlogo ,Mojzesu podobnega preroka‘ (5. Mojzesova 18:18; glej stran 14, 17.-19. odstavek). Kot tak je prerokoval o porušenju Jeruzalema in svojim učencem naročil, naj bežijo iz mesta, ko bodo videli, da ga oblega vojska. (Matej 23:37-24:2; Luka 21:20, 21). A kako naj človek beži iz mesta, če tega oblegajo čete? Z odgovorom nam postreže judovski zgodovinar Josef ben Matatijahu (Jožef), ki je bil na lastne oči priča tem dogodkom: »Cestij [rimski poveljnik, 66 n. š.] . . . je nenadoma odpoklical svoje može; ne da bi ga bil kdo porazil, je opustil vsak up na zmago in se navzkriž s pametjo umaknil iz mesta.«¹³ To je bil izhod, ki so ga potrebovali kristjani, da so zbežali iz mesta. Štiri leta pozneje, 70 n. š., so se rimske čete, tokrat pod generalom Titom, vrnile in znova oblegle mesto. Jezus je prerokoval, da bo sovražnik ,mesto obdal z okopi, ga oblegal in z vseh strani stiskal‘ (Luka 19:43). Jožef potrjuje, da je Tit postavil takšne oblegovalne okope iz zašiljenih kolov skoraj 8 km dolgo in za to potreboval drevje skoraj 16 kilometrov naokrog. Jezusovo prerokovanje pa je ljudi natanko poučilo, kako naj se ognejo uničenju po roki Rimljanov; njegovo točnost dokazuje dejstvo, da so si rešili življenje vsi, ki so ga ubogali (Luka 21:20-24).

²² Jezus je tudi prerokoval, da bo Bog nekoč pokončal vso hudobijo in vse, ki jo uganjajo. V Lukovem evangeliju 21:24 je govoril o ,izpolnjenju časov poganov‘; Bog je torej imel zase nekakšno mejo, koliko časa bo trpel človeško vladanje.h Jezus je tudi napovedal, da bodo poslednje dni človekove vlade zaznamovale vojne, lakota, potresi, kuga, hudodelstvo in nasilje ter da bo pred koncem potekalo svetovno izobraževalno delo, ki naj bi ljudem iz vseh narodov dalo vedeti, da iz nebes že vlada Božja vlada (glej Matej 24:3-14; Luka 21:10, 11). Po verovanju Jehovovih prič se to vseskupno znamenje vidi že od 1914. leta, ko so se iztekli ,časi poganov‘. Sploh so to, da bo 1914 posebej zaznamovano leto človeške zgodovine, naznanjali že davno predtem. Ko se je avgusta tega leta potem začela prva svetovna vojna, so se njihova pričakovanja potrdila. Pa ni od Prič nihče prejel božanskega videnja; do tega sklepa so prišli zgolj z marljivim preučevanjem Svetega pisma.

Narodi bodo poučeni o potih miru

23. Kako je mogel Jezus postati kralj Božjega kraljestva?

²³ Vendar pa bi Mesijevo odkupno žrtvovanje in Mojzesovemu podobno preroštvo imelo le omejeno vrednost, če bi se ne uresničil tudi končni vidik njegovega deleža v Božjem namenu — namreč to, da Mesija postane kralj Božjega kraljestva (Izaija 9:5, 6, v NW 6, 7). A kako naj bi Jezus zasedel ta položaj, če pa je umrl? Skladno s prerokbami o Mesiju je Bog Jezusa tretji dan po smrti obudil od mrtvih (Psalm 16:8-11; Izaija 53:10, 12; primerjaj Matej 28:1-7; Luka 24:44-46; Apostolska dela 2:24-32; 1. Korinčanom 15:3-8). Oživil ga je ne kot človeka (Jezus je namreč svojo popolno človeško življenje žrtvoval v dar), ampak kot mogočno duhovno stvarjenje, ki čaka na Božji desnici na nadaljnja navodila (Psalm 110:1; Apostolska dela 2:33-35; Hebrejcem 10:12, 13).

24.–26. Kako so Jehovove priče udeležene pri uresničevanju Izaijevega prerokovanja?

²⁴ Kralj David je zapisal, da se bo ob začetku Mesijevega kraljevanja Božje ,ljudstvo rade volje darovalo‘ (Psalm 110:3, NW). Svetovno stanje se je od zaznamovanega leta 1914 resda samo še poslabšalo; vendar pa se je uresničila tudi optimistična plat prerokovanja: Božje ljudstvo rade volje žrtvuje svoj čas za oznanjevanje ,dobre novice o kraljestvu po vsem obljudenem svetu v pričevanje vsem narodom‘ (Matej 24:14, NW). Jehovove priče vsako leto na primer prebijejo na stotine milijonov ur tako, da ljudem pripovedujejo o Božjem kraljestvu, in vse, ki jim je kaj do tega, da sami preiščejo kako in kaj, doma zastonj poučujejo o Bibliji.

²⁵ Ves ta čas je darovan brezplačno. Ljudje, ki to počnejo, prihajajo iz vseh življenjskih okolij, so vseh mogočih starosti in iz skoraj vseh poklicev, kar si jih človek lahko zamisli. Izaijeva knjiga 2:3 jih opisuje z besedami: »Mnoga ljudstva pojdejo tja in poreko: ,Pridite, pojdimo k Gospodovi [hebrejsko: יהוה, Jehova] gori‘.« Tu ne gre morda za nekakšno akcijo za »pridobivanje duš«. Gre za svetoven vzgojni program z dvema smotroma: 1. Obvestiti ljudi iz vseh narodov, da Božje kraljestvo vlada, in jim povedati, kaj točno bo to kraljestvo zdaj naredilo, in 2. brezplačno vzgajati vse, ki bi radi preiskali dejstva in služili živemu Bogu tako, kot to hoče on. Uspeh tega dela in uresničenje prerokovanja sta zagotovljena. Zakaj? Zato, ker za njim stoji sam Bog Jehova (Zaharija 4:6).

²⁶ Ali nam torej pamet ne govori, da moramo v delu Jehovovih prič videti uresničevanje prerokovanja iz Izaijeve knjige 2:3? Ali mar poznate še koga, ki bi opravljal to delo? Ali pa se vam zdi, da gre zgolj za naključje, da si na miljone ljudi pritrguje čas v življenju zato, da bi govorili o nekakšnem sporočilu, prerokovanem pred kakimi 2000 leti, sporočilu, ki naj bi ga v viharnih časih, kakršnih še ni bilo, razglasili vsenaokrog? Da, ravno Jehovove priče so v teh zadnjih dneh »v luč narodom« (Izaija 42:6; 49:6). Edina mednarodna bratovščina so, ki enotno in v miru služi Bogu Jehovu pod vodstvom Mesija, »Jesejevega korenskega poganjka«, ki je, kot oznanjajo, »prapor« narodom (Izaija 11:10).

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 26]

KDO JE BIL MAZILJENEC? KDAJ NAJ BI PRIŠEL?

Danijel 9:24: »Sedemdeset tednov je določenih nad tvojim ljudstvom«

◆ Čemú ta doba, ki jo tu omenja?

»Da se zapečati greh, da se doseže sprava za krivdo, in da se uvede večna pravičnost, da se zapečati videnje in prerokba«. Že samo po teh besedah bi človek smel pričakovati, da gre tu za eno najtehtnejših prerokovanj v Svetem pismu.

Danijel 9:26: »Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec [»Mesija«: hebrejsko Mašíah] odstranjen«. Zdaj pa pazimo: Mesija naj bi bil odstranjen oziroma ubit pred uničenjem drugega templja 70 n. š.; ista vrstica namreč še pravi: »Mesto in svetišče bo razdejal knez, ki bo prišel.«

◆ Kako to prerokovanje razumejo judovski komentatorji?

Ni ene same standardne, splošnopriznane judovske razlage tega prerokovanja. Nekateri dele tega prerokovanja povezujejo z vrnitvijo iz Babilonskega pregnanastva (537 pr. n. š.), drugi z dobo makabejske vstaje zoper helenizacijske sile (168-165 pr. n. š.), tretji spet s porušenjem drugega templja po Rimljanih 70 n. š., drugi pa drobce prerokovanja naobračajo na še neizpolnjeni Mesijev prihod.

Na splošno lahko rečemo, da v sodobnih judovskih razlagah pogrešamo dvoje bistvenih stvari:

1. Težo tega prerokovanja zmanjšujejo do malopomembnosti, docela puščajo ob strani zlasti jasno izraženi smoter, namreč da se zapečati greh, da se doseže sprava za krivdo ter da se utrdi večna pravičnost.

2. Nobena teh standardnih razlag se ne prilega zares lepo kakršnemukoli logičnemu časovnemu izračunu, to pa je bil vendar smisel tega, da je Danijel podal prerokovanje tako, da bi se dalo po njem določiti, kdaj se bo vse to uresničilo (primerjaj Danijel 9:2).

◆ Ali obstaja kje razlaga tega prerokovanja, ki bi se ujemala z njegovim izrecnim smotrom in hkrati z zgodovinskimi dejstvi?

Poglejte si tole:

Sedemdeset tednov: Po malodane vsesplošni sodbi judovskih komentatorjev so to tedni po letih, se pravi je to 490 let. To se sklada tudi s svetopisemsko preroško računico »za vsak dan eno leto« (4. Mojzesova 14:34; 3. Mojzesova 25:8; Ezekijel 4:6).

◆ »Od časa, ko izide beseda, da se zopet pozida Jeruzalem«: (Danijel 9:25) Nehemija pripoveduje, da mu je bilo v 20. letu kralja Artakserksa naročeno, naj obnovi in pozida Jeruzalem. To je bilo leta 455 pr. n. š. (Nehemija 2:1-8; glej Insight on the Scriptures, 2. zvezek, str. 614-16, 899-900, izdala Watchtower Bible and Tract Society of New York, Inc.)

Sedem tednov: Sedem tednov (v letih, torej 49 let) meri na dobo, ko so mesto, namreč Jeruzalem, do konca pozidali.

Dvainšestdeset tednov: Dvainšestdeset tednov (v letih, torej 434 let) meri na razdobje od mestne dozidave pa do Mesijevega prihoda.i

Če zdaj tidve obdobji seštejemo, dobimo 69 letnih tednov oziroma 483 let. In če potem za prav toliko let štejemo od izhodiščnega leta 455 pr. n. š., ugotovimo, da se 69. teden končuje leta 29 n. š.

29 n. š.: Po Izraelovi deželi začne oznanjati Jud z imenom Jezus (hebrejsko: Ješua), rojen v Betlehemu in odrasel v Nazaretu, in sicer iz Davidovega rodu (Luka 3:1-3, 21, 22).

◆ »Po dvaišestdesetih tednih bo Maziljenec odstranjen« (Danijel 9:26): Leta 33 n. š. Jezusa po triinpolletnem pridiganju umorijo. To se ujema z navedbo iz Danijelove knjige 9:27.

◆ »Odpravi klavno in jedilno daritev« (Danijel 9:27): Jezus je o svoji smrti govoril kot o žrtvi (Matej 20:28). V Božjih očeh je bil to nekakšen vrh žrtvovanj, opravljenih pod postavino zavezo (Hebrejcem 8:1-13). Z Jezusovo žrtveno smrtjo je bil položen temelj za vse, kar omenja Danijelova knjiga 9:24:

Prinesla je odpuščanje grehov.

Potrdila je Božje obljube in prerokovanja.

Postavila je po Božjih merilih zakonito podlago za večno pravičnost v prihodnosti.

Vse to se je zgodilo, tako kot je nakazovalo prerokovanje, še pred uničenjem drugega templja.

Ali ne bi kakršnakoli drugačna razlaga o že minulem uresničenju zgrešila izrecno navedeni smoter?

Če pa naj bi se prerokovanje uresničilo šele nekoč v prihodnosti, bi s tem zakoračili že daleč zunaj razdobja 70 letnih tednov, niti ne bi to bilo pred uničenjem jeruzalemskega drugega templja.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 28]

»MOJ SLUŽABNIK« — KDO JE TO

»Glej, moj služabnik . . . Zaničevan je bil in zadnji med ljudmi, . . . ga nismo čislali. On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. . . . A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij. . . . Mi vsi smo tavali kakor ovce . . . Gospod pa je naložil nanj nas vseh pregrehe . . . čeprav ni storil nobene krivice in ni bilo zvijače v njegovih ustih. . . . moj pravični služabnik [bo] prinesel pravičnost mnogim, njih hudobije bo naložil nase . . . svoje življenje [je] dal [»izlil svojo dušo«, NW] v smrt in bil prištet med zločince, medtem ko je nosil grehe mnogih in prosil za grešnike.« (Izaija 52:13-53:12)

Izaija tukaj slika popolnoma nedolžnega, čistega posameznika, ki je s svojim trpljenjem in smrtjo opravil spravo za svoj narod, ki pa ga ni priznal.

Danes pa večina judovskih komentatorjev vidi v tem dejstvo, da gre tukaj za izraelski narod kot celoto ali pa za pravično skupino znotraj tega naroda.

Vprašnje pa je, ali se je izraelski narod ali pa kak njegov del res kdaj ujemal s tem opisom, ali pa gre tu vendarle za posameznika.

Še več kot 800 let po tem, ko je Izaija zapisal te preroške besede (ok. 732 pr. n. š.), ni nikakršnih zapiskov o tem, da bi kak Jud ali rabin mislil, da je treba tega »služabnika« gledati kolektivno. Vso to dobo so splošno razumeli, da se to prerokovanje nanaša na kakega posameznika, in so ga na splošno imeli za prerokovanje o Mesiju.

Naj navedemo še pristavek v prologu h knjigi The Fifty-Third Chapter of Isaiah According to the Jewish Interpreters: »Glede na ohranjeno judovsko eksegezo izpred konca amorejskega obdobja [do šestega stoletja n. š.] smemo sklepati, da takrat pogosto, nemara celo na splošno niso dvomili, da je omenjeni lik Mesija; tako ga seveda, čeprav nekoliko pozneje, razlaga tudi targum.« (stran 17, izdal H. M. Orlinsky, 1969)

Zakaj pa bi bili mogli zavreči in preinterpretirati sicer najnaravnejše razumevanje, da gre namreč v tem svetopisemskem odlomku za posameznika ali kar za Mesija? Ali ni bil to le poskus, kako doseči, da ne bi prišlo do povezave med tem prerokovanjem in Jezusom, Judom iz prvega stoletja, ki je temu opisu ustrezal do zadnje podrobnosti?

[Slika na strani 25]

Jehovove priče, tu slikane ob Galilejskem jezeru v Izraelu, delujejo tudi drugod po svetu; ljudi iz vseh narodov vabijo, naj se še bolj poučijo o Božjih namenih in zahtevah