Kako sem spoznala, da bo konec krivic

Pripoveduje Ursula Menne

Odkar pomnim, v meni gori želja, da bi se z vsemi ravnalo pošteno in pravično. Zaradi te želje sem bila celo poslana v zapor v komunistični Vzhodni Nemčiji. A naj se sliši še tako nenavadno, sem prav tam izvedela, da bo krivic konec. Naj pojasnim.

RODILA sem se leta 1922 v nemškem mestu Halle, ki je staro več kot 1200 let. Leži kakih 200 kilometrov jugozahodno od Berlina in je bilo ena prvih zibelk protestantizma. Moja sestra Käthe se je rodila leta 1923. Oče je bil zaposlen v vojski, mama pa je bila pevka v gledališču.

Oče mi je vsadil močno željo po tem, da bi se krivice popravile. Za tem, ko je zapustil vojsko, je kupil trgovino. Njegove stranke so bili predvsem revni ljudje, zato jim je sočutno pomagal tako, da jim je dobrine prodajal na up. Toda nazadnje je zaradi takšnega plemenitega ravnanja finančno propadel. Iz očetove izkušnje bi se morala naučiti, da je bojevanje z neenakostjo in krivicami veliko težje in bolj zapleteno, kot pa je to videti na prvi pogled. Toda ogenj, ki podžiga otroški idealizem, je težko pogasiti.

Po mami sem podedovala smisel za umetnost. Mene in Käthe je vpeljala v svet glasbe, petja in plesa. Bila sem vesel in živahen otrok in s Käthe sva imeli čudovito življenje – do leta 1939.

Prične se nočna mora

Po končani osnovni šoli sem se vpisala v baletno šolo in se med drugim učila Ausdruckstanza (izraznega plesa). Poučevala ga je Marie Wiegmann, pionirka ekspresionističnega plesa, ki od umetnika zahteva, da s plesom izrazi svoje občutke. Pričela sem se ukvarjati tudi s slikarstvom. Tako so bila moja najstniška leta sprva vesela ter polna navdušenja in učenja novih stvari. Nato pa je nastopilo leto 1939 in z njim druga svetovna vojna. Leta 1941 pa nas je doletel še en udarec – oče je umrl za tuberkulozo.

Vojna je bila nočna mora. Čeprav sem ob njenem pričetku imela šele 17 let, sem menila, da je svet ponorel. Videla sem, kako je množice do tedaj povsem normalnih ljudi zajela nacistična histerija. Nato so nastopili pomanjkanje, smrt in uničenje. Naša hiša je bila močno poškodovana v nekem bombnem napadu, nekaj članov moje družine pa je med vojno vihro izgubilo življenje.

Ko se je leta 1945 vojna končala, smo mama, Käthe in jaz še vedno živele v mestu Halle. V tem času sem že bila poročena in imela hčerkico, toda z možem sva imela v zakonu veliko težav. Odločila sva se za ločeno življenje. Ker sem morala preživljati sebe in hčerko, sem delala kot plesalka in slikarka.

Nemčija je bila po vojni razdeljena na štiri cone in naše mesto je bilo del cone, ki je bila pod oblastjo Sovjetske zveze. Tako smo se morali vsi privaditi življenju pod komunističnim režimom. Leta 1949 je naš del Nemčije, ki so mu pogosto rekli Vzhodna Nemčija, postal Nemška demokratična republika.

Življenje pod komunistično oblastjo

V tistih letih je zbolela moja mama in morala sem skrbeti zanjo. Sprejela sem službo na državni upravi v našem kraju. Nekako takrat sem navezala stike s študenti oporečniki, ki so skušali opozoriti javnost na nekatere krivice, ki so se dogajale. Na primer, neki mladenič se ni smel vpisati na univerzo, ker je bil njegov oče član nacistične stranke. Tega fanta sem dobro poznala, saj sva skupaj pogosto uživala v glasbi. Razmišljala sem: »Zakaj bi moral on trpeti zaradi očetovih odločitev?« Vedno bolj sem sodelovala s temi oporečniki in se odločila, da se bom udeleževala javnih protestov. Ob neki priložnosti sem celo lepila letake na zunanje stopnišče krajevnega sodišča.

Moj čut za pravico se je vznemiril tudi, ko sem morala kot tajnica natipkati nekaj pisem Regionalnemu mirovnemu komiteju. Nekoč drugič je ta komite iz političnih razlogov načrtoval, da nekemu starejšemu moškemu v Vzhodni Nemčiji pošlje komunistično propagandno gradivo, zato da bi ta moški postal sumljiv oblastem. Bila sem zelo ogorčena nad takšnim nepoštenim ravnanjem, zato sem pošiljko skrila v pisarni. Nikoli ni bila odposlana.

»Najhujša od vseh v sobi« mi je vlila upanje

Junija 1951 sta v mojo pisarno vstopila dva moška in rekla: »Aretirani ste.« Odvedla sta me v zapor, znan po imenu Roter Ochse oziroma Rdeči vol. Leto dni kasneje sem bila obtožena prevratniške dejavnosti proti državi. Neki študent me je izdal tajni policiji, imenovani Stasi, in ji povedal, da sem v preteklosti sodelovala pri protestih z letaki. Zaslišanje je bilo prava farsa, saj so navzoči preprosto preslišali vse, kar sem povedala v svojo obrambo. Obsojena sem bila na šest let zapora. Takrat sem zbolela, zato sem bila poslana v zaporniško bolnišnico, v kateri je bilo v eni sobi kakih 40 žensk. Ko sem videla vse te nesrečne obraze, me je zajela panika. Stekla sem k vratom in pričela s pestmi tolči po njih.

»Kaj hočeš?« je vprašal paznik.

»Moram od tod!« sem kričala. »Dajte me v samico, če že morate, samo spravite me od tod!« Seveda se ni zmenil za moje rotenje. Kmalu za tem sem opazila žensko, ki je bila drugačna od drugih. Njene oči so odsevale spokojnost. Zato sem sedla poleg nje.

»Če boš sedela poleg mene, se pazi,« je rekla na moje veliko presenečenje. Potem je dodala: »Druge menijo, da sem najhujša od vseh v sobi, zato ker sem Jehovova priča.«

Takrat nisem vedela, da so Jehovove priče veljali za sovražnike komunistične države. Vedela pa sem, da sta dva Preučevalca Biblije (kot so se nekdaj imenovali Jehovove priče) redno obiskovala mojega očeta, ko sem bila še otrok. Spomnila sem se tega, da je oče večkrat rekel: »Preučevalci Biblije imajo prav!«

Ob tem ko sem spoznala to drago žensko, Berto Brüggemeier, so mi od olajšanja iz oči privrele solze. »Prosim, pripoveduj mi o Jehovu,« sem rekla. Od takrat naprej sva veliko časa preživeli skupaj in se pogosto pogovarjali o Svetem pismu. Med drugim sem izvedela, da je pravi Bog, Jehova, Bog ljubezni, pravice in miru. Pa tudi, da bo popravil vso škodo, ki jo povzročajo hudobni in tiranski ljudje. »Samo še malo, in hudobneža ne bo več. [. . .] Krotki pa bodo podedovali zemljo in uživali obilje miru,« piše v Psalmu 37:10, 11.

Izpustitev iz zapora in pobeg na Zahod

Iz zapora sem bila izpuščena leta 1956, potem ko sem tam preživela nekaj več kot pet let. Pet dni po odhodu iz zapora sem pobegnila iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo. Do takrat sem imela že dve hčerki, Hannelore in Sabine, ki sem ju vzela s sabo. Tam sva se z možem razvezala, sama pa sem spet prišla v stik s Pričami. Ko sem preučevala Sveto pismo, sem ugotovila, da moram marsikaj spremeniti, zato da bi lahko svoje življenje uskladila z Jehovovimi merili. Naredila sem potrebne spremembe in se leta 1958 krstila.

Kasneje sem se znova poročila, tokrat s Klausom Mennejem, Jehovovo pričo. S Klausom sva imela čudovit zakon in rodila sta se nama dva otroka, Benjamin in Tabia. Pred približno 20 leti pa se je zgodila tragedija. Moj mož je namreč umrl v neki nesreči in od takrat sem vdova. Toda v veliko tolažbo mi je vstajenjsko upanje, to, da vem, da bodo mrtvi obujeni v življenje na rajski zemlji. (Luka 23:43; Apostolska dela 24:15) Veliko veselje mi prinaša tudi to, da vsi moji štirje otroci služijo Jehovu.

Iz preučevanja Svetega pisma sem spoznala, da lahko samo Jehova poskrbi za resnično pravico. V nasprotju z ljudmi upošteva vse naše okoliščine pa tudi našo preteklost – podrobnosti, ki so očem drugih pogosto skrite. To dragoceno spoznanje me še danes navdaja z mirom, zlasti takrat, ko vidim ali pa doživljam krivico. V Pridigarju 5:8 piše: »Če vidiš, da v deželi zatirajo revne in da ljudem kratijo pravico, naj te to ne preseneča, saj ima vsak, ki ima oblast, še koga nad seboj, najvišji pa jih vse opazuje.« (The Revised English Bible) »Najvišji« je seveda naš Stvarnik. V Hebrejcem 4:13 piše, da je »vse golo in razodeto pred očmi njega, ki mu moramo dajati odgovor«.

Pogled na preteklih skoraj 90 let življenja

Ljudje me včasih vprašajo, kako je bilo živeti pod nacistično in komunistično oblastjo. Nobena nam ni olajšala življenja. Obe sta samo potrdili, da si ljudje ne morejo vladati sami, prav kakor je to značilno za vse človeške vladavine. Sveto pismo odkrito in pošteno pravi: »Človek gospoduje človeku v njegovo nesrečo.« (Pridigar 8:9)

Ko sem bila mlada in naivna, sem se zanašala na to, da bodo ljudje uvedli pravično vlado. Danes gledam na stvari čisto drugače. Samo naš Stvarnik lahko vpelje zares pravičen svet in to bo dosegel tako, da bo odstranil vse hudobne ljudi, oblast nad zemljo pa bo zaupal svojemu sinu Jezusu Kristusu, ki vedno daje dobro drugih pred svoje lastno. Glede Jezusa v Svetem pismu piše: »Ljubil si pravičnost in sovražil nezakonitost.« (Hebrejcem 1:9) Nadvse sem hvaležna Bogu, da me je pritegnil k temu čudovitemu in pravičnemu Kralju, pod čigar vladavino se nadejam, da bom živela večno!

[Slika na strani 23]

S hčerkama Hannelore in Sabine za tem, ko smo prispele v Zahodno Nemčijo.

[Slika na strani 23]

Danes s sinom Benjaminom in njegovo ženo Sandro