Otok, ki je vzniknil in poniknil

Od pisca za Prebudite se! iz Italije

ZAHODNO obalo sredozemskega otoka Sicilije je 28. junija 1831 stresel silovit potres. Na morju je neki mornar začutil sunek in mislil, da je njegovo plovilo nasedlo na peščino.

Vode ob obali Sicilije so bile več dni zatem še vedno razburkane. Na površju so plavale mrtve ribe. Zrak je zaudarjal po žveplu. Na obalo je naplavilo strjeno lavo.

Giovanni Corrao, kapitan neapeljske dvojambornice Teresina, je 10. julija plul po Sredozemlju, ko je zagledal nekaj neverjetnega – velikanski steber vode in dima, ki se je dvigal 20 metrov nad morsko gladino. Slišati je bilo tudi »močan hrup, podoben grmenju«.

Ferdinand II., kralj obeh Sicilij, je odposlal bojno ladjo Etna, da preišče zadevo. Novice o teh dogodkih so se razširile vse do Malte, ki je bila takrat pod britansko oblastjo. Sir Henry Hotham, ki je bil na tem otoku britanski viceadmiral in ni hotel, da bi ga kdo prekosil, je prav tako odposlal ladje, da »na kartah določijo natančno lego in podrobno preiščejo naravo tega pojava«.

To je bil začetek nesoglasja, ki traja vse do danes.

Otok je rojen

Devetnajstega julija 1831 je bilo na področju med Sicilijo in afriško obalo mogoče videti nov otok, ki je nastal ob izbruhu podvodnega vulkana. Charles Swinburne, kapitan britanske jadrnice Rapid, je jadral okoli zahodnega dela Sicilije, ko je zagledal visok, neobičajen steber čisto belega dima oziroma pare. Swinburne je ladjo usmeril naravnost k temu stebru. Ko je padla noč, so se svetlikajoči utrinki zlili z dimom, ki je bil celo v mesečini jasno viden. Na sredi tega stebra pa je prihajalo do izbruhov žarečega ognja. Ob jutranjem svitu, ko se je dim malce porazgubil, je lahko videl »temen hribček, ki se je vzpenjal nekaj metrov nad vodo«.

Otok se je v manj kot mesecu dni iz vode dvigal že kakih 65 metrov in je v obsegu meril približno tri kilometre in pol. »Ta dogodek je med prebivalci okoliških otokov seveda povzročil veliko razburjenje,« je poročal Malta Government Gazette, »in mnogi med njimi so že odpluli na prizorišče dogajanja.« Eden od njih je bil tudi profesor Friedrich Hoffmann, pruski geolog, ki je na Siciliji po naključju opravljal neke raziskave. Hoffmann se je otoku približal na manj kot kilometer, tako da ga je lahko »karseda jasno« videl. Vendar se ni hotel izkrcati, saj ga je skrbelo, da bi se s tem izpostavil morebitni nevarnosti.

Manj previden je bil kapitan Humphrey Senhouse, ki se je po nekem poročilu 2. avgusta izkrcal na otoku in na njem namestil britansko zastavo. Poimenoval ga je otok Graham, v čast Siru Jamesu Grahamu, britanskemu ministru za mornarico.

Katanijska univerza na Siciliji je raziskovanje otoka zaupala profesorju naravoslovja Carlu Gemellaru. Poimenoval ga je Ferdinanda, po Ferdinandu II. Novica, da je na otoku že stala zastava, ni na Ferdinanda naredila nobenega vtisa, zato je uradno razglasil, da je otok del njegovega kraljestva, pa čeprav je ležal izven sicilijanskih ozemeljskih voda.

Zadnji so se na prizorišču pojavili Francozi. Geolog Constant Prévost je otok poimenoval Julija, ker je vzniknil meseca julija. Tudi on je na njem namestil zastavo svoje države. Po njegovih besedah je s to potezo hotel »obvestiti vse, ki bodo v prihodnosti še prišli na otok, da Francija izkoristi vsako priložnost, ko lahko pokaže, da se zanima za znanost«.

Glede lastništva otoka se je vnel prepir. Kot piše v nedavno objavljenem članku v londonskem Timesu, so se Britanija, Italija in Francija zaradi tega koščka zemlje znašle na »robu vojne«.

Otok izgine

Prepir glede otoka – četudi ta vse do danes nosi različna imena, kot so Julija, Ferdinanda ali Grahama – pa ni dolgo trajal. »Otok se iz dneva v dan manjša,« je zapisal Hoffmann po tem, ko si ga je septembra ogledal, »in če se bo to pogrezanje, ki smo ga videli na lastne oči, nadaljevalo, [. . .] ga bo neurje prihajajoče zime lahko uničilo že v nekaj mesecih.«

Otok se je do decembra že pogreznil sam vase in postal nevarna čer, ki je ležala nekaj metrov pod morsko gladino. »Vse kar je ostalo od otoka Julija,« je napisal italijanski vulkanolog Giuseppe Mercalli, »so bila številna imena, ki so mu jih nadeli popotniki različnih narodov, ki so imeli srečo, da so lahko bili priče spektaklu ob njegovem nastanku in izginotju.«

Ponovno rojstvo?

Je to konec zgodbe? Komajda! Področje, kjer je nekoč ležal otok, je še vedno geološko aktivno. Sicilijanski zgodovinar Salvatore Mazzarella pravi, da je to področje še danes »strateško tako pomembno, kot je bilo v 19. stoletju«. Nekateri geologi menijo, da se bo otok ponovno rodil. Že danes se stopnjuje napetost glede tega, čigav bo ta sedaj še nerojeni otok.

Z zgodbo o otoku, ki je vzniknil in poniknil, se je tako obrnila še ena žalostna stran v zgodovini človeškega vladanja. Italijanski novinar Filippo D’Arpa vso stvar prikaže v pravi luči, ko pravi, da je ta pripoved »dober primer, kako posmeha vredna je lahko moč«.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Slika, ki prikazuje izbruh leta 1831

[Vir slike]

Copyright Peter Francis/The Open University