Ali bo diplomacija prinesla svetu mir?

ALI bi radi, da bi se končale vse vojne? Za državne in mednarodne spore mora zagotovo obstajati kakšna diplomatska rešitev. Mnogi menijo, da vojn sploh ne bi bilo več, če bi svetovni voditelji med seboj sodelovali. Vendar ste verjetno razočarani nad rezultati diplomacije. Diplomati že stoletja potrjujejo državne pogodbe, oblikujejo resolucije in imajo konference, a s tem je le malo spornih vprašanj za vedno rešenih.

O diplomaciji in miru v Bibliji veliko piše. V njej so odgovori na naslednja vprašanja: Zaradi katerih dejavnikov diplomacija danes ne more zagotoviti miru? Ali naj bi kristjani pri njej sodelovali? Kako se bo nazadnje doseglo pravi mir?

Kaj preprečuje mir?

Več biblijskih pripovedi ponazarja, kako lahko osebni stik pripelje do miru. Abigaila je na primer Davida in njegovo vojsko spretno prepričala, naj se ne maščujejo njeni družini. (1. Samuelova 25:18–35) Jezus je povedal ponazoritev o kralju, ki ni imel nobene druge razumne možnosti, kakor da pošlje svoje poslance, da bi od nasprotnika izprosili mir. (Lukež 14:31, 32) Zares, Biblija priznava, da se lahko z nekaterimi oblikami diplomacije rešijo spori. Zakaj pa so potem mirovna pogajanja pogosto le delno uspešna?

Biblija je natančno napovedala, da bodo časi, v katerih živimo, težavni. Zaradi hudobnega vpliva Satana Hudiča bodo ljudje »nespravljivi, [. . .] surovi, nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi [svojeglavi, NW], napihnjeni«. (2. Timoteju 3:3, 4; Razodetje 12:12) Poleg tega je Jezus prerokoval, da bo sklenitev sedanje stvarnosti zaznamovana z ‚boji in glasovi o bojih‘. (Marko 13:7, 8) Le kdo lahko zanika, da je to vedno bolj razširjeno? Ali je torej kaj čudnega, da se prizadevanja za vzpostavitev miru med narodi pogosto izjalovijo?

Premislite tudi o naslednjem: Čeprav se diplomati morda močno trudijo, da bi se ognili spopadom, skušajo koristiti predvsem lastnemu narodu. V tem je bistvo politične diplomacije. Ali naj bi se kristjani vpletali v takšne zadeve?

Kristjani in diplomacija

Biblija svetuje: »Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve.« (Psalm 146:3) To pomeni, da svetovni diplomati ne glede na motive niso niti zmožni najti trajne rešitve niti za to nimajo dovolj moči.

Jezus je na sojenju pred Poncijem Pilatom dejal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa kraljestvo moje ni odtod.« (Janez 18:36) Na mirovne načrte pogosto vplivajo politična sebičnost in nacionalno sovraštvo. Zato se pravi kristjani ogibajo tega, da bi se vpletali v spore tega sveta in njegova diplomatska prizadevanja.

Ali to pomeni, da so kristjani brezbrižni in nezainteresirani za zadeve v svetu? Ali so neobčutljivi za človeško trpljenje? Nikakor. Biblija Božje prave častilce opisuje kot ljudi, ki »zdihujejo in žalujejo« nad slabim okoli njih. (Ezekiel 9:4) Kristjani se enostavno zanašajo na Boga, da bo vzpostavil mir, kakor je obljubil. Ali za vas mir pomeni konec vojn? Božje kraljestvo bo to vsekakor doseglo. (Psalm 46:8, 9) Vendar bo poleg tega vsem na zemlji zagotovilo popolno varnost in blaginjo. (Miha 4:3, 4; Razodetje 21:3, 4) Diplomacija oziroma prizadevanje človeških »mirovnih« organizacij pa takšnega res veličastnega miru ne more nikoli vzpostaviti.

Biblijske prerokbe in pretekle izkušnje jasno kažejo, da lahko zaupanje človeški diplomaciji glede vzpostavitve miru vodi edinole v razočaranje. Tistim, ki upajo, da bo mir vzpostavil Jezus Kristus, in podpirajo Božje kraljestvo, pa se bo izpolnila želja po pravem miru. Še več, v njem bodo uživali vso večnost! (Psalm 37:11, 29)