Na safariju v Gani
Od Pisca Za Prebudite Se! Iz Gane
KO SE tema in megla umakneta pred jutranjo svetlobo, se počasi odpravimo na več kot 80-kilometrsko potovanje po neasfaltirani cesti, ki vodi v narodni park Mole v Severnem okrožju Gane. Pokrajina okoli nas je večinoma travnata, grmičevnata oziroma porasla z nizkim drevjem. Tu in tam gremo mimo kakšne vasice z ilovnatimi kolibami, prekritimi s slamo.
Kako drugače je, ko pridemo v Damongo, živahno podeželsko mesto s trgovinami, asfaltiranimi cestami in gostim prometom! Otroci so oblečeni v bež in rjave uniforme ter so na poti v šolo. Ženske v pisanih oblačilih nosijo na glavah vse mogoče tovore – drva za ogenj, živila in polne posode vode. Avtomobili in vlačilci hupajo, kolesarji pa vozijo mimo. Pred nami je še 20 kilometrov.
V narodnem parku Mole
Končno pridemo v park. Naš vodnik Zaharija pravi, da je bil rezervat za divje živali Mole ustanovljen leta 1971 in se razteza po površini 4840 kvadratnih kilometrov. V parku je registriranih 93 vrst sesalcev, 9 vrst dvoživk in 33 vrst plazilcev. Med njimi so levi, leopardi, lisaste hijene, afriške cibetovke, sloni, bongi, rjavi kafrski bivoli, bradavičaste svinje, kobi, huleži, ženete, kami, mungi, pavijani in druge opice, konjske antilope, ježevci, krokodili in kače, tudi pitoni. Poleg tega je tukaj mogoče videti več kot 300 vrst ptic.
Med hojo skozi travo, ki nam sega do kolen, s ploskanjem odganjamo lačne črne mušice in kmalu prispemo v bližino črede antilop. Sprva jih je težko videti, ker se njihove barve zlivajo z okolico. Ko jih opazujemo, nas tudi one pozorno ogledujejo – ni več jasno, kdo je turist in kdo atrakcija. Med fotografiranjem nas preplaši glasno prhanje na naši desni. Velik samec kobi protestira, ker smo vdrli v njegovo zasebnost, in zbeži v grmovje, ki je pred njim.
Nato pod mogočnim drevesom opazimo štiri velike slone. S trobcem pritegnejo veje nižje k sebi in žvečijo mehke liste. Približamo se jim, in ko smo samo 10 metrov stran, nas Zaharija spodbudi, naj fotografiramo. Udari po puškinem kopitu, tako da je slišati kovinski zvok, ki prežene slone izpod drevesa, mi pa imamo priložnost za še boljše posnetke. Nedaleč stran sloni najdejo nekaj blata in se v njem povaljajo. Zaharija pojasni, da se slonova barva spreminja, od naravne temne do rdeče ali rjave, odvisno od barve blata, v katerem se valja.
Hodimo nekoliko naprej in pred nami se odpre celotna pokrajina parka. Med tamkajšnjimi rastlinami so tudi čudovite akacije in maslovci. Vračamo se po isti poti, po kateri so šli sloni. Še vedno so več metrov stran, toda največji slon v skupini dvigne ušesa, se postavi v bojno držo in se usmeri proti nam. Ali bo napadel?
Zaharija nas pomiri, sočasno pa vzame z rame puško in nas odvede s poti, ki so si jo izbrali sloni. Še naprej hodimo v pripravljenosti – vodnik s puško, mi pa s fotoaparati. Kmalu nas sloni ne vidijo več.
Zaharija pojasni, da so sloni v parku navajeni ljudi in da se nekateri celo približajo. Slonom, ki se jih velikokrat vidi, vodniki dajo ime. Tako so nekega začeli klicati Bulko, ker je imel na koži veliko bulo. Drugega so poimenovali Akcija, ker je rad strašil turiste.
Nato naletimo na številne pavijane. Gledamo jih, kako se zibajo na drevesih ali tečejo po tleh. Vodnik nas opozori na mater pavijanko, ki nosi dva mladiča, enega na hrbtu, drugega pa na prsih. Dvojčka sta, pojasni.
Danes smo res videli kar nekaj divjih živali. Zaharija nam pove, da mora človek v sušnem obdobju med aprilom in junijem samo počakati pri kakšni mlaki, pa bo videl velike črede živali, ki se pridejo odžejat. Pravi tudi, da se lahko, če se v park pripelje z avtomobilom, opazuje mnoge druge živali, tudi bivole in leve.
Zdaj pa je čas kosila. Medtem ko jemo, se veliki pavijan postavi na majhen dostavni tovornjak, parkiran ob našem avtu, in se drzno osredotoči na moje kosilo. Drugi pavijani gredo mimo skupaj z nekaj antilopami in bradavičasto svinjo, navsezadnje pa se na vrhu bližnjega griča pojavijo še štirje sloni. Morda smo odkrili lahko pot, kako privabiti živali za poziranje pred fotoaparatom!
Na tržnici
Čas, ki ga preživimo v narodnem parku Mole, je vse preveč kratek. Pred nami sta še dve uri vožnje po neasfaltirani cesti do Sawle, podeželskega mesta, v katerem živijo Lobiji, pleme kmetovalcev. Ženske iz tega plemena imajo nenavaden običaj, da si umetno povečajo ustnice. Čeprav dandanes ta tradicija počasi izumira, ker na mlada dekleta vpliva sodobna civilizacija, pa so mnoge ženske še vedno ponosne na velikost svojih ustnic. Res, za lobijsko žensko je žaljivo, če se ji reče, da ima majhne ustnice kakor moški.
Prispemo v neko vas in stopimo na tržnico. Stojnice so narejene iz drevesnih vej in imajo slamnato streho. Na tržnici med vsemi temnopoltimi Afričani stoji belec. Pristopimo k njemu in odkrijemo, da je prišel pred nedavnim, da bi prevedel Biblijo v lobijščino. Živi v sosednji vasi, prav med Lobiji, tako da se lahko uči tekoče govoriti njihov jezik. Spomnim se na Roberta Moffata, ki je v 19. stoletju postavil misijon med cvaško govorečim ljudstvom na jugu Afrike in prevedel Biblijo v njihov jezik.
Na klopi ene od stojnic na tržnici sedi starejša lobijska ženska s povečanimi ustnicami. Skozi vsako ustnico ima potisnjeno bledo leseno okroglo ploščico, veliko za palčev noht. Rad bi jo fotografiral, toda kakor hitro dvignem aparat, se obrne vstran. Eden od sopotnikov mi razloži, da so starejši Lobiji prepričani, da lahko fotografiranje škoduje njihovi duši.
Med vračanjem v Sawlo, kjer bomo prespali, razmišljam o modrosti in raznolikosti, ki smo jo videli v Božjem stvarstvu. Bog je mojstrsko oblikoval živali in ljudi. Tako je, kakor je vzkliknil psalmist: »Kako mnogotera so dela tvoja, o GOSPOD, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!« (Psalm 104:24)
[Zemljevid na straneh 14, 15]
(Lega besedila – glej publikacijo)
GANA
[Slika na strani 14]
Bradavičasta svinja
[Slika na strani 14]
Lisasta hijena
[Slika na strani 15]
Slon
[Slika na strani 15]
Povodni konji
[Slika na strani 15]
Čreda antilop
[Slika na strani 16]
Mati pavijanka nosi mladiča
[Slika na strani 17]
Kam
[Slika na strani 17]
Tržnica