Zdržala sem preizkušnje, ker me je krepilo upanje

Pripoveduje Mičiko Ogava

Devetindvajsetega aprila leta 1969 so me poklicali s policije. Mož Seikiči se je poškodoval v prometni nesreči in je ležal v bolnišnici. Sinova sta bila še otroka. Pustila sem ju pri prijateljici ter pohitela k možu. Seikiči je odtlej ostal paraliziran in ni nikoli prišel k zavesti. Naj vam opišem našo družino in kako nam gre.

RODILA sem se februarja leta 1940 v Sandi blizu Kobeja na Japonskem. S Seikičijem sva se poznala, vse odkar sva skupaj hodila v vrtec. Poročila sva se 16. februarja leta 1964. Mož je bil redkobeseden, a je imel rad otroke. Sčasoma sta se nama rodila fantka Rjusuke in Kohei.

Seikiči je bil zaposlen pri gradbenem podjetju v Tokiju, tako da sva po poroki živela na enem od predmestnih področij. Oktobra leta 1967 me je obiskala mlada žena, ki se je predstavila kot poučevalka Biblije. »Ne, hvala. Imam svojo Biblijo,« sem dejala.

»Ali jo lahko vidim?« je vprašala.

S knjižne police sem vzela Seikičijevo Biblijo in ji jo pokazala. V njej me je napotila na ime Jehova. Nisem vedela, da je to Božje ime. Žena je opazovala moja otroka in mi iz Biblije prebrala: »Vzgajaj dečka po lastnosti poti njegove; tudi ko se postara, ne krene od nje.« (Pregovori 22:6) Pravzaprav sem se že spraševala, kako bi lahko svoja otroka uspešno vzgajala. Takoj sem hotela preučevati Biblijo.

Ženo sem povabila v sobo in začeli sva razpravo iz brošure »Glej, vse delam novo!«. Mislila sem si: ‚Kako lepo bi bilo, če bi lahko živeli srečno družinsko življenje!‘ Ko je Seikiči prišel domov, sem mu dejala: »Želim preučevati Biblijo.«

»Draga, ni ti treba biti tako šolana,« je dejal. »Jaz ti bom pomagal pri vsem, kar želiš vedeti.« Vseeno sem začela z Jehovovimi pričami vsak teden preučevati Biblijo in kmalu obiskovati njihove shode.

Začetek naših preizkušenj

Ko sem tiste noči aprila 1969 prispela v bolnišnico, kakor sem omenila že prej, me je pretreslo, ko sem zvedela, da je bil v taksiju ob nesreči tudi Seikičijev prijatelj, mož tiste žene, pri kateri sem pustila svoja sinova. Teden dni kasneje je umrl.

Tiste noči mi je bolnišnično osebje dejalo, naj se povežem z vsemi, za katere mislim, da bi še morali videti Seikičija, ker ni bilo več upanja, da bo preživel. Imel je zlomljen spodnji del lobanje in poškodovane možgane. Naslednji dan so v bolnišnico prihiteli sorodniki s kobejskega področja.

Po bolnišničnem zvočniku smo slišali nujno sporočilo: »Prosimo, da vsi sorodniki Seikičija Ogave takoj pridejo k njemu.« Pohiteli smo na oddelek za intenzivno nego in se od njega drug za drugim poslovili. Toda kritično stanje je trajalo ves mesec. Končna diagnoza je pokazala, da bo tako ostalo dolgo časa.

Seikičija so potem z rešilnim avtomobilom premestili v Kobe, ki je od Tokija oddaljen kakih 650 kilometrov. Pospremila sem ga do avtomobila, potem pa med vožnjo domov s hitrim vlakom molila, da bi preživel. Kasneje zvečer sem bila presrečna, ko sem ga videla živega v bolnišnici v Kobeju. Potiho sem mu rekla: ‚Dragi, dobro ti je šlo!‘

Živeti pri starših

S sinovoma sem se vrnila na dom svojih staršev v Sando in otroka sta tam začela obiskovati vrtec. Kupila sem si letno železniško vozovnico do Kobeja, ki je bil oddaljen kakih 40 kilometrov. Naslednje leto sva se s taščo menjaje se vsak dan vozili v bolnišnico. Razmišljala sem: ‚Ali bo Seikiči danes prišel k zavesti? Kaj mi bo najprej rekel? Kako naj odgovorim?‘ Poleg tega sem še posebej ob pogledu na kako veselo družino razmišljala: ‚Ko bi le bil Seikiči dobro, potem bi bilo najinima sinovoma prijetno.‘ Oči so se mi zasolzile.

Kadar sem v teh prvih letih prebrala v časopisu, da se je komu po nekajmesečni komi vrnila zavest, sem razmišljala, da se bo morda tudi Seikiči zbudil. Tako sem nekoč svaku dejala: »Rada bi ga odpeljala v bolnišnico na severovzhodu Honšuja.« Toda dejal mi je, da za moževo stanje ni zdravila, in mi svetoval, naj denar, ki ga imava, porabim za druge družinske člane.

Neki krščanski starešina iz ene od kobejskih občin Jehovovih prič je živel blizu bolnišnice in preden sem obiskala Seikičija, sem se ustavila pri njih doma. Njegova žena je enkrat tedensko vodila z menoj biblijski pouk. Njuna otroka pa sta prihajala v najino sobo v bolnišnici ter nama prinašala avdiokasete z njihovih občinskih shodov. Ta družina me je zelo spodbudila in potolažila.

Krepilo me je upanje

Nekega dne naju je v bolnišnici obiskal potujoči nadzornik Jehovovih prič in mi prebral List Rimljanom 8:18–25, kjer je deloma zapisano: »Mislim [. . .], da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas. [. . .] Vemo namreč, da vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj. [. . .] Če kdo kaj vidi, čemu bi se tega še nadejal? Če pa upamo, česar ne vidimo, čakamo tega s potrpežljivostjo.«

Razprava o našem krščanskem upanju me je spomnila, da je sedanje trpljenje majhno v primerjavi z veseljem, ki ga obljublja Jezus – z življenjem v prihajajočem raju na zemlji. (Lukež 23:43, NW) Pogovor mi je pomagal, da sem se s sedanjostjo spoprijela z upanjem in se osredotočila na prihodnje blagoslove v novem svetu. (2. Korinčanom 4:17, 18; Razodetje 21:3, 4)

Junija leta 1970 so Seikičija premestili v bolnišnico v Sandi, kjer sem živela s svojimi starši. Januarja naslednje leto sem prejela dokument, ki ga je vložil naš odvetnik in v katerem je pisalo, da je mož zaradi nesreče nesposoben. Bila sem tako zelo žalostna, da nisem mogla zadržati solz. Tašča mi je pogosto dejala: »Žal mi je Mičiko, ker zaradi mojega sina preživljaš težavne čase.« Dejala mi je tudi: »Želela bi si, da bi bila jaz na Seikičijevem mestu.« Skupaj sva jokali.

Oče me je spodbujal, naj si poiščem polnočasno zaposlitev, a sem bila odločena, da bom skrbela za Seikičija. Čeprav je bil navidez nezavesten, se je odzival na toploto in mraz, nanj pa je vplivalo tudi to, kako so ga negovali. Oče je želel, da se ponovno poročim, jaz pa sem se zavedala, da bi bilo to neprimerno, ker je moj mož še vedno živ. (Rimljanom 7:2) Zatem pa mi je, ko je bil pijan, dejal: »Ko umrem, bom vzel Seikičija s sabo.«

Zelo sem bila vesela, ko so leta 1971 v Sandi ustanovili občino. Potem sem 28. julija 1973 lahko simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. To je bilo med mednarodnim zborovanjem Jehovovih prič na osaškem razstavišču Expo.

Kasneje leta 1973 je sin Kohei zbolel za akutnim nefritisom in bil v bolnišnici pet mesecev. Tudi moj oče je bil v bolnišnici, zaradi tuberkuloze. Tako sem 1. januarja 1974 obiskala očeta, moža in sina v treh različnih bolnišnicah. Ob nedeljah, ko sem s starejšim sinom Rjusukom obiskala Koheija, sem z njima preučevala knjigo Poslušati Velikega učitelja. Potem sva šla z Rjusukom na shod v Kobe in se vrnila domov radostnega srca.

Vedno sem bila hvaležna za tiste, ki so pomagali skrbeti za Seikičija. Vztrajno sem se z njimi pogovarjala o biblijskem spoznanju. Ko je eni od negovalk v požaru umrla sestra, sem ji prikazala veličastno upanje na vstajenje, ki ga obljublja Biblija, in ona se je odzvala. (Job 14:13–15; Janez 5:28, 29) Z njo se je v bolnišnici začel biblijski pouk in navsezadnje se je na zborovanju leta 1978 krstila.

Moja otroka vir veselja

Vzgoja otrok brez moževe pomoči je bil izziv, vendar je bilo nagrajujoče! Učila sem ju spodobnega vedenja in zanimanja za občutke drugih. Ko je bil Rjusuke star komaj tri leta, se mi je opravičil, ko se ni lepo vedel, tako da mi je rekel: »Mama, žal mi je!« Kohei je bil nekoliko uporniški in je bil včasih nejevoljen, ko sem ga skušala popraviti. Nekoč se je celo vrgel na tla pred trgovino in jokal, ker je hotel nekaj dobiti. Toda pogovarjala sem se z njim in bila do njega ljubeča in potrpežljiva. Sčasoma je postal poslušen dober fant. To me je še dodatno prepričalo, da je Biblija resnično Božja Beseda. (2. Timoteju 3:15–17)

Ko je Rjusuke začel obiskovati nižjo gimnazijo, je učiteljem pojasnil, zakaj ne more sodelovati pri pouku borilnih veščin. (Izaija 2:4) Nekega dne, ko se je vrnil domov, je ves kipel od sreče, ker je na sestanku s številnimi učitelji lahko odgovarjal na njihova vprašanja.

Dobra družba v občini je sinovoma zelo pomagala. Krščanski starešine so ju pogosto povabili na večerjo in k njihovemu družinskemu biblijskemu pouku, pa tudi na rekreacijo. Ob določenih priložnostih so v prijetni družbi sodelovali tudi v različnih športih. Rjusuke je simboliziral svojo posvetitev Jehovu s potopitvijo pod vodo leta 1979, Kohei pa se je krstil naslednje leto.

Naša polnočasna strežba

Nekoč sem okrajnemu nadzorniku, ki je bil na obisku, dejala, da si želim biti pionirka, kakor se imenujejo strežniki Jehovovih prič. Tak korak bi bil v mojih takratnih okoliščinah nemoder, zato me je prijazno spomnil, da moram vzgojiti sinova, da bosta trdno stala v biblijski resnici. »Pomembno je imeti pionirskega duha,« je dejal. Tako sem pomožno pionirala in pri tem sodelovala s sinovoma, ko sta imela šolske počitnice. Ta dejavnost mi je zelo pomagala, da sem ohranjala radost in notranji mir, medtem ko sem skrbela za Seikičija.

Končno sem se septembra leta 1979 lahko pridružila vrstam rednih pionirjev. Maja leta 1984, kako leto po končani srednji šoli, se je tudi Rjusuke vpisal med pionirje. Kohei se mu je pri pionirskem delu pridružil septembra leta 1984. Tako smo vsi trije uživali v tej obliki polnočasne strežbe. Kadar se ozrem na 20 let pioniranja, ko sem imela prednost pomagati številnim ljudem služiti Jehovu, mislim, da mi je ta dejavnost pomagala zdržati v preizkušnjah.

Rjusuke se je kot prostovoljec prijavil za dela pri gradnji zgradbe, ki so jo potrebovali Jehovove priče in so jo postavljali poleg kansaiške zborske dvorane. Kasneje je sedem let služil kot oskrbnik hjogoške zborske dvorane. Zdaj pa je krščanski starešina v bližnji občini v Kobeju in skrbi zame. Kohei od leta 1985 služi kot prostovoljni delavec v podružnični pisarni Jehovovih prič v Ebini.

Krepili so me mnogi blagoslovi

Mnogo let sem nekajkrat na teden hodila v bolnišnico k Seikičiju na obisk in zato, da sem ga okopala. Zanj sem skrbela še dodatno, poleg redne oskrbe njegove negovalke. Septembra leta 1996 se je Seikiči po 27 letih v bolnišnicah vrnil domov skupaj z negovalko. Tekočo hrano lahko zaužije po cevki skozi nos. Njegove oči so ostale zaprte, a se neznatno odzove, ko mu kaj rečemo. Boli me, ko ga vidim takega, toda krepi me veličastno upanje na prihodnost.

Tik pred Seikičijevo vrnitvijo sem potujočemu nadzorniku in njegovi ženi ponudila nastanitev, tako nas je leto dni živelo pet v naši bolj majhni hiši. Hvaležna sem Jehovu, da spet lahko živim s Seikičijem, ker sem že mislila, da to nikoli ne bo mogoče. Mnogo let sem si močno želela, da bi Seikiči odprl oči, zdaj pa preprosto želim, da se zgodi Jehovova volja.

Resnično lahko rečem: »Blagoslov GOSPODOV bogatí, trud pa ničesar ne pridene.« (Pregovori 10:22) Srečno življenje z zdravim Seikičijem je bilo sicer kratko, a sem blagoslovljena z dvema sinovoma, ki ‚se spominjata našega Velikega stvarnika‘. Za to sem Mu tako hvaležna! (Propovednik 12:1, NW)

Medtem bi rada še naprej pionirala, in tako pomagala drugim najti ‚resnično življenje‘, obenem pa ljubeče skrbela za Seikičija. (1. Timoteju 6:19) Iz tega, kar sem doživela, sem se naučila, da so resnične psalmistove besede: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.« (Psalm 55:22)

[Slika na strani 13]

Mož in jaz z Rjusukom

[Slika na strani 13]

Seikiči z najinima sinovoma šest mesecev pred nesrečo

[Slika na strani 15]

Blagoslovljena sva bila z dvema sinovoma, Rjusukom in Koheijem (zgoraj), ki ‚se spominjata našega Velikega stvarnika‘