Našel sem cilj, ki je vreden truda

Pripoveduje Masakazu Nakamura

MOJIM dobrim in odkritosrčnim staršem je bilo veliko do tega, da bi dali svojim otrokom na življenjsko pot nekaj dobrega. Čeprav je bil moj oče, kakor vsi Japonci, budist, me je že kot dečka spodbujal, naj obiskujem protestantsko cerkev v bližini našega stanovanja. Tam so brali iz »Nove Zaveze« in ta vest me je zanimala. O tem sem hotel pripovedovati še drugim in sem zato v šoli govoril s sošolcem. Da, menil sem, da bi bilo lepo postati duhovnik. Ko pa je oče videl moje navdušenje za to, je bil proti.

Kljub temu sem si za življenjski cilj postavil služiti ljudem. Odločil sem se, da postanem zdravnik. Moje religiozne aktivnosti so bile s tem občutno omejene. Ker je zahteval sprejemni izpit na Univerzi intenzivno pripravo, sem prenehal obiskovati cerkev, spet pa sem jo obiskoval, ko sem pričel študirati na medicinski fakulteti Univerze Tokio.

Tisti čas sem pričel dvomiti v religijo. Vest, ki so jo objavljali v cerkvi, je bila več ali manj sestavljena iz stalnega ponavljanja. Takrat je umrl moj stari oče. Ko sem pomagal pri pripravah za pogrebno svečanost, sem resno podvomil v cerkveni nauk o peklu in o stanju mrtvih. Zato sem izstopil iz cerkve.

Na Univerzi za vero nisem dobil nobene pomoči. Pričel sem misliti kot ateist. Čutil sem se osamljenega in sem se pričel ukvarjati s športom, da bi izpolnil občutno praznino v svojem življenju. Ježa je bila moj priljubljeni šport, ki sem ga redno gojil.

NEPRIČAKOVANA SPREMEMBA

Na polovici drugega letnika na medicinski fakulteti se je zgodilo nekaj pomembnega. Sivolasa dama je nekega dne opoldne prišla v naš dom in se z menoj pogovarjala o Bibliji. Njeno ime je bilo Kinuko Sakato. Pred nekaj leti je z Melbo Barry, avstralsko misijonarko, preučevala Biblijo in je sedaj ves svoj čas uporabila za to, da je kot Jehovina priča z drugimi govorila o biblijskih resnicah. Nisem sicer takoj vsega verjel, kar mi je povedala, toda njena gorečnost in zaupanje sta naredili name velik vtis. Hotel sem vedeti, kaj uči Biblija o »peklu«. Dogovorila sva se, da bo vsak teden prišla k nam in z menoj preučevala Biblijo.

Najprej sva se ukvarjala z Božjo obljubo, da bo na Zemlji obnovil raj (Mat. 6:9, 10; Luk. 23:43; Razod. 21:1—5). Izvedel sem, da bo Bog storil to po svoji nebeški kraljevski vladavini (Dan. 2:44; 7:13, 14, 18; Razod. 5:10).

Gospa Sakato me je povabila na sestanke Jehovinih prič. Toda precej časa sem šel ob nedeljah raje jezdit. Nato mi je pozornost usmerila na 1. Timoteja 4:8, kjer piše: »Telesna vaja je za malo koristna, pobožnost (predanost Bogu, NS) pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega.« Po treh mesecih preučevanja Biblije sem obiskoval vse sestanke v Kraljevski dvorani Jehovinih prič.

Ko sem preučeval Biblijo približno deset mesecev, sem slišal obvestilo, da se članom skupščine predlaga za obdelovanje področja uporabo večernih ur. Mislil sem si: »Šel bi z njimi.« Tisto soboto sem se pridružil skupini v »službi oznanjevanja«, kakor imenujejo Jehovine priče javno oznanjevanje. Spoznal sem, da je šlo za živo vero in veselilo me je govoriti z drugimi o tem. Na mednarodnem kongresu Jehovinih prič v Kiotu sem 24. avgusta 1963 s krstom v vodi simboliziral svojo predanost Bogu Jehovi.

LAHKO SEM OPRAVLJAL OBOJE

Žena, ki je prvič prišla k meni na dom in govorila z menoj o Bibliji, je bila znana kot »pionirka«. Tako je ves svoj čas preživela v krščanski službi oznanjevanja. Tudi jaz sem hotel to delati, toda kaj bo z mojo zdravniško kariero?

O prekinitvi študija sem govoril z očetom. Bil je izkušen mož in je bil takrat kot general na vrhu japonske vojske. Prigovarjal mi je, da sem še zelo mlad in da imam kot najstarejši sin do družine odgovornosti. Končno sva se dogovorila, da bom s študijem nadaljeval do državnega izpita, dobil dovoljenje za zdravnika nato pa bom prost, da lahko grem po lastni poti.

Študij na Univerzi mi je postavljal razne preizkušnje. Prišel sem v skušnjavo, da se zapišem zdravstvu in si kot zdravnik pridobim sloves. Potrebna je bila odločnost, da ne bi izgubil izpred oči želje, postati pionir. Nato je prišel problem transfuzije krvi, uživanja krvi kot hrane skozi žile. Biblija zapoveduje, naj se kristjani ‚zdržujejo krvi‘ (Dej. ap. 15:19, 20, 28, 29; 21:25). Ker sem hotel živeti v skladu s tem Božjim nasvetom, sem se oziral po tistih področjih medicine, kjer v tem pogledu zame ne bi nastali problemi.

Ves čas študija na Univerzi sem gojil željo, da bi postal pionir. Po predavanjih sem z nekaj ljudmi vodil biblijske študije. V počitnicah sem ves čas porabil za to, da sem z drugimi govoril o biblijskih resnicah. To mi je nudilo priložnost, da sem sodeloval z drugimi pionirji, tako da smo se lahko v tej službi med seboj spodbujali.

Priložnost, da sem prehodno služil kot pionir, se mi je ponudila tudi v času študentskih nemirov na Tokijski univerzi. Ker več mesecev ni bilo nobenih predavanj, sem imel čas za pionirsko službo. S trdno odločnostjo, skrbnim planiranjem in Jehovinim blagoslovom mi je uspelo doseči oba cilja. En mesec zatem, ko sem dobil licenco za zdravnika, sem stopil v polnočasno službo:

BLAGOSLOVI Z OZNANJEVANJEM BIBLIJSKE RESNICE

Celo med študijem na Univerzi sem doživel mnogo blagoslovov, ker sem iskal priložnost za pričevanje tovarišem. Eden mojih prijateljev je bil Mitsuharu Tominaga. Obiskoval je katoliško višjo šolo in je v tej religiji opazil mnogo licemerja. Preučeval sem z njim Biblijo v jutranjem odmoru na tratah. Kazal je veliko zanimanje, toda študij medicine je takrat veliko zahteval od nas. Tako je bil njegov napredek omejen, toda naročil se je na časopisa Stražnl stolp in Prebudi se!, ki ju je rad bral. Po izpitu so se najine poti razšle, toda od časa do časa sva si dopisovala.

Dr. Tominaga je delal v vodilni bolnišnici v Tokiju. Nekega dne je izvedel, da so pripeljali v bolnišnico starejšo misijonarko in jo je obiskal. To je bila Mabel Haslett. Dr. Tominaga je vesel ugotovil, da je Jehovina priča. Vsak dan jo je obiskoval in ji postavljal vprašanja. Vse, kar je slišal, je nanj naredilo velik vtis. Iz hvaležnosti ji je večkrat prinesel sadje in cvetje.

Končno se je morala misijonarka podvreči težki operaciji. Ko je nastopilo vprašanje krvi, je dr. Tominaga pojasnil kolegom, zakaj Jehovine priče odklanjajo transfuzijo. Operaciji je sam prisostvoval, da bi se prepričal, da niso uporabljali krvi. Mabel je presenetila zdravnike in vse zdravniško osebje z naglo ozdravitvijo. Pridobila si je ljubezen in spoštovanje vseh sodelavcev. Do njene smrti 23. oktobra 1974 so jo v tej bolnišnici zdravili in ji dajali zdravila brezplačno.

Dr. Tominaga se je na osnovi tega, kar je spoznal iz Biblije, čutil prisiljenega, da je šel na oddelek Tokijske Univerzitetne klinike, kjer ni bilo treba dajati transfuzij. Goreče je preučeval Biblijo pod vodstvom starešine skupščine Yokohama, Yamate, ki je bila blizu njegovega doma. Danes dela v bolnišnici samo še en dan na teden. Ostale dni asistira v ordinaciji svojega očeta v Yokohami. Kmalu je vsa družina začela preučevati Božjo besedo. Sedaj sta oba zdravnika — oče in sin — in še njuni ženi krščene Jehovine priče, sin pa služi kot starešina v krajevni skupščini.

RADOST PIONIRSKE SLUŽBE

V štirinajstih letih od mojega krsta sem doživljal radost, da sem preučeval z devetnajstimi in jim pomagal, da so se predali Jehovi, pravemu Bogu. Posebno lepo doživetje je bil biblijski študij z mojo mlajšo sestro.

Ko sem pričel ta študij, je bila moja sestra že zaročena s protestantom, ki je bil predsednik krajevnega združenja za krvodajalce. Tudi njemu sem taktično dal pričevanje. Zelo se je zanimal in je pričel preučevati. Prosila sta, da bi mestni nadzornik Jehovinih prič v Kiotu imel njun poročni govor, kar se je tudi zgodilo. Oba sta nadaljevala s preučevanjem Biblije in sta se skupaj krstila.

S tem pa to posebno veselje zame še ni bilo končano. Moj svak je lekarnar. Na delovnem mestu je spoznal še eno Jehovino pričo. Tudi sestra tega moža je bila Priča in je bila zaposlena kot dietetičarka. Danes je moja žena in moja pionirska partnerka. Dva dni v tednu delam kot zdravnik v tukajšnji bolnišnici, ostale dneve pa veselo oznanjujeva bližnjim biblijsko »dobro vest« (Mat. 24:14). Poleg tega služim kot starešina v skupščini Igusa in že nekaj časa kot mestni nadzornik, pri čemer zastopam pet skupščin v Tokiju.

Vedno znova se razveselim, ko mislim nazaj na tisti dan, ko je prišla k nam Kinuko Sakato. Ta obisk je spremenil moje celotno stališče. Iztrgan iz ateističnega mišljenja sem dobil novo spoznanje o Jehovi, Stvarniku vesolja in trdno vero vanj. Nekaj čudovitega je bilo zame, da sem lahko sledil življenjskemu cilju v polnočasno službo Jehovi.