Ugrabitev – temeljni vzroki

UGRABITVE so postale sodobna nadloga. Enako pa je tudi z umori, posilstvi, nadlegovanjem otrok in celo genocidi. Zakaj je postalo življenje tako nevarno, da si ljudje zvečer pogosto ne upajo iz svojih domov?

Vzroki za to epidemijo kriminalne dejavnosti, kamor sodijo tudi ugrabitve, so povezani z globoko ukoreninjenimi hibami znotraj človeške družbe. Ali veste, da je Biblija pred skoraj 2000 leti napovedala te nevarne čase? Prosimo, razmislite o tem, kar je bilo napovedano v Drugem listu Timoteju 3:2–5.

»Ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, nehvaležni, nesveti, brezsrčni, nespravljivi, obrekljivi, nezmerni, surovi, nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi, napihnjeni, veselje bolj ljubeči nego Boga, ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili.«

Verjetno se strinjate, da te besede, zapisane pred mnogimi leti, popolno opišejo današnje razmere. V naši življenjski dobi so kvarne hibe v človeški družbi izbruhnile z vso močjo. Pomenljivo je, da je zgornji opis obžalovanje vrednega človeškega vedenja v Bibliji vpeljan z besedami: »V zadnjih dneh nastanejo nevarni časi.« (2. Timoteju 3:1, poudarili mi.) Poglejmo si samo tri od večjih hib družbe, ki prispevajo k epidemiji ugrabitev.

Problemi z uveljavljanjem zakona

»Ker se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce otrok človeških polno smelosti, da delajo hudo.« (Propovednik 8:11)

Mnogim policijskim silam manjka virov pri spoprijemanju z epidemijo kriminalne dejavnosti. Tako je v mnogih deželah ugrabitev hudodelstvo, ki se splača. Leta 1996 so kazensko preganjali samo 2 odstotka vseh kolumbijskih ugrabiteljev. V Mehiki so za odkupnine leta 1997 plačali najmanj 200 milijonov USD. Nekateri ugrabitelji na Filipinih so za odkupnino sprejeli celo čeke.

Poleg tega korupcija znotraj policije včasih preprečuje učinkovito bojevanje proti kriminalu. Celo vodje elitnih oddelkov za boj proti ugrabitvam v Mehiki, Kolumbiji in nekdanjih sovjetskih republikah so obtožili ugrabitev. Blas Ople, predsednik filipinskega senata, je za revijo Asiaweek izjavil, da uradna števila kažejo, da so pri 52 odstotkih ugrabitvah na Filipinih vpleteni dejavni ali upokojeni policijski ali vojaški možje. Za nekega znanega mehiškega ugrabitelja je bilo rečeno, da ga je ščitila »stena uradne zaščite, spojena s podkupninami občinskim, državnim in zveznim policijskim uslužbencem in tožilcem«.

Revščina in socialne krivice

»In obrnil sem se in sem videl vse stiskanje, kar se ga godi pod solncem; in glej, solze stiskanih, in niso imeli tolažitelja; in na strani njih tlačiteljev je bila moč in ni jim bilo tolažitelja.« (Propovednik 4:1)

Mnogi so danes v obupnih ekonomskih in socialnih razmerah, in pogosto so oni tisti, ki zagrešijo ugrabitve. Torej bo v svetu, kjer je prepad med bogatimi in revnimi vse večji ter kjer so možnosti za pošten zaslužek slabe, ugrabitev še naprej skušnjava. Dokler obstaja zatiranje, bo ugrabitev sredstvo za maščevanje in za usmerjanje pozornosti na razmere, ki se jih smatra za nevzdržne.

Pohlep in pomanjkanje ljubezni

»Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje.« (1. Timoteju 6:10) »Ker se krivičnost razmnoži, omrzne mnogim ljubezen.« (Matevž 24:12)

Skozi zgodovino so ljudje zaradi ljubezni do denarja počeli gnusne stvari. In morda noben drug zločin ne komercializira človeške tesnobe, žalosti in obupa tako zelo kakor ugrabitev. Mnoge pohlep – ljubezen do denarja – žene v to, da surovo ravnajo z neznancem, ga mučijo, njegovo družino pa pahnejo v hudo stisko, ki traja tedne, mesece in včasih leta.

Jasno je, da je z družbo, ki poudarja denar in tepta človeške vrednote, nekaj hudo narobe. Brez dvoma so takšne razmere plodna tla za vse vrste kriminalnih dejavnosti, tudi za ugrabitev.

Ali to pomeni, da smo v »zadnjih dneh«, kot temu pravi Biblija? Če smo, kaj bo to pomenilo za zemljo in nas? Ali obstaja rešitev za strašne probleme, s katerimi se srečuje človeštvo, tudi za ugrabitev?

[Okvir/slika na strani 8]

Nič novega

Mojzesovska postava je že v 15. stoletju pr. n. š. za ugrabitelje določala smrtno kazen. (5. Mojzesova 24:7) Da bi dobili odkupnino, so v prvem stoletju pr. n. š. ugrabili Julija Cezarja, v 12. stoletju n. š. pa angleškega kralja Riharda I. Levjesrčnega. Največja odkupnina, ki so jo kdaj plačali, je bilo 24 ton zlata in srebra, ki so ga leta 1533 Inki dali španskemu zavojevalcu Franciscu Pizarru, da bi spustil njihovega ujetega poglavarja Atahualpa. Konkvistadorji pa so ga vseeno zadavili.

[Slika na strani 9]

Kljub policijskim sredstvom so ugrabitve razširjene