Ugrabitev – skomercializiran teror
»UGRABITEV ni kakor kaznivo dejanje zoper premoženje. Je prekanjeno, kruto in brezbrižno dejanje proti najbolj temeljni človeški skupini, družini,« pravi Mark Bles v svoji knjigi The Kidnap Business. Ugrabitev povzroči družinskim članom ugrabljenega čustveno stisko. Minuto za minuto, uro za uro nihajo med upanjem in brezupom, ko se bojujejo z občutkom krivde, sovraštva in nemoči. Mora se lahko nadaljuje dneve, tedne, mesece, včasih celo leta.
Ugrabitelji se v svoji neusmiljeni težnji za denarjem okoriščajo družinskih čustev. Neka skupina ugrabiteljev je svojo žrtev prisilila, da je javnim občilom napisala odprto pismo z naslednjo vsebino: »Javna občila prosim, naj to povsod objavijo. Tako bo krivda, če me več ne bo nazaj, padla na moje ugrabitelje, a tudi na družino, ki je pokazala, da ima raje denar kakor mene.« Italijanski ugrabitelji skušajo odkupnino izsiliti tako, da ugrabljenim odrežejo dele telesa in jih pošljejo sorodnikom ali televizijskim postajam. Neki mehiški ugrabitelj je celo mučil svoje žrtve, ko se je pogajal po telefonu z njihovo družino.
Po drugi strani pa se nekateri ugrabitelji žrtvi prilizujejo. Na Filipinih so na primer ugrabitelji nekega poslovneža imeli ujetega v luksuznem hotelu v Manili, kjer so mu dajali alkoholne pijače in ga zabavali s prostitutkami, dokler jim niso zanj izplačali odkupnine. Vendar pa ugrabitelji večino žrtev nekam zaprejo, ne da bi se kaj dosti menili za njihove telesne ali higienske potrebe. Z mnogimi kruto ravnajo. Vsekakor pa ugrabljeni vedno trpi, ko se v grozi sprašuje, kaj bo z njim.
Spopasti se s travmo
Tudi ko ugrabljene spustijo, imajo lahko ti še dolgo čustvene rane. Neka švedska bolniška sestra, ki so jo ugrabili v Somaliji, je dejala: »Eno je najpomembnejše. Govoriti morate s prijatelji in sorodniki ter dobiti strokovno pomoč, če jo potrebujete.«
Terapevti so razvili metodo za pomoč takšnim žrtvam. V več kratkih pogovorih žrtev s strokovno pomočjo analizira svoje doživetje, preden se sreča s svojo družino in vrne v normalno življenje. »Terapija, priskrbljena kmalu po dogodku, zmanjša nevarnost trajne škode,« pravi Rigmor Gillberg, strokovnjak za terapije ljudi v stiski, ki dela pri Rdečem križu.
Dodatne posledice
Žrtve in njihove družine niso edini, ki jih prizadene ugrabitev. Strah pred ugrabitvijo lahko ustavi turizem in upočasni investicije; v družbi tudi ustvarja občutek negotovosti. Leta 1997 se je šest mednarodnih podjetij v samo nekaj mesecih izselilo s Filipinov zaradi nevarnosti ugrabitve. Neka Filipinka, ki dela za skupino Državljani proti kriminalu, pa je vzkliknila: »Naše življenje je mora.«
V članku v The Arizona Republic piše: »Med mehiškimi vodilnimi delavci strah pred ugrabitvijo prehaja v histerijo, in to upravičeno.« Brazilska revija Veja poroča, da so ugrabitelji in roparji nadomestili pošasti v morah brazilskih otrok. Na Tajvanu o preprečevanju ugrabitve poučujejo v šolah, v Združenih državah pa zaradi istega razloga v malih šolah nameščajo varnostne kamere.
Razmah za varnostne svetovalce
Porast ugrabitev in s tem povezane kočljive sporne zadeve ustvarjajo razmah za zasebna varnostna podjetja. V brazilskem mestu Rio de Janeiro je več kot 500 takšnih podjetij, ki prinašajo 1,8 milijarde USD prihodka.
Vse več mednarodnih varnostnih podjetij poučuje o tem, kako preprečiti ugrabitev, izdaja poročila o nevarnih področjih in se pogaja za odkupnino. Svetujejo družinam in podjetjem, jih poučujejo o metodah ugrabiteljev in jim pomagajo tudi psihološko spoprijeti se z razmerami. Nekatera podjetja celo skušajo ujeti ugrabitelje in dobiti nazaj denar od odkupnine za tem, ko je ugrabljeni izpuščen. Vendar pa njihove storitve niso zastonj.
Kljub takšnim prizadevanjem število ugrabitev v mnogih deželah narašča. Richard Johnson, podpredsednik Seitlin & Company, glede razmer v Latinski Ameriki pravi: »Pričakujemo lahko, da bo stopnja ugrabitev porasla.«
Razlogi za strm porast
Strokovnjaki omenjajo celo vrsto razlogov, zakaj je prišlo do takšnega strmega porasta. Eden so obupne ekonomske razmere v nekaterih področjih. Neki delavec, ki opravlja javna dela v mestu Nalčik v Rusiji, je dejal: »Najboljši način, kako dobiti denar, je to znano orodje, ugrabitev.« Pravijo, da v nekaterih nekdanjih sovjetskih republikah z ugrabitvami financirajo zasebne vojske krajevnih vojaških poveljnikov.
Več ljudi kot kadar koli prej potuje zaradi posla ali kot turisti, in tako odpirajo ugrabiteljem, ki iščejo plen, nova področja delovanja. Število ugrabljenih tujcev se je v petih letih podvojilo. Med letoma 1991 in 1997 so turiste ugrabili v kakih 26 državah.
Od kod vsi ti ugrabitelji? Nekateri vojaški spori se ohlajajo, tako da nekdanji vojaki ostanejo nezaposleni, s praznimi žepi. Ti ljudje imajo potrebne veščine, da se lotijo tega donosnega posla.
Podobno tudi učinkovitejši ukrepi proti bančnim ropom in omejitev prekupčevanja z drogami povzročajo, da se kriminalci zatekajo k ugrabitvam kot nadomestnemu viru dohodka. Mike Ackerman, strokovnjak za ugrabitve, je pojasnil: »S tem ko v vseh družbah vse bolj otežujemo kazniva dejanja zoper premoženje, hitreje naraščajo kazniva dejanja zoper ljudi.« Tudi javno poročanje o tem, kako visoke odkupnine so bile plačane, lahko spodbudi potencialne ugrabitelje.
Motivi niso vedno enaki
Večina ugrabiteljev hoče samo denar in nič drugega. Zahtevan znesek za odkupnine je od nekaj dolarjev do rekordnih 60 milijonov USD, ki so jih plačali za nekega hongkonškega lastninskega velekapitalista, ki ga kljub plačilu niso nikoli izpustili.
Po drugi strani pa so nekateri ugrabitelji izkoristili svoje žrtve za barantanje za publiciteto, hrano, zdravila, radie in avtomobile, pa tudi za nove šole, ceste in bolnišnice. Nekega vodstvenega delavca, ki so ga ugrabili v Aziji, so ugrabitelji izpustili po tem, ko so jim dali košarkarske drese in košarkarske žoge. Določene skupine z ugrabitvami skušajo prestrašiti tuje investitorje in turiste, da bi zaustavili izkoriščanje pokrajine in naravnih virov.
Torej motivov ne manjka, niti sredstev, niti potencialnih ugrabiteljev, pa tudi žrtev ne. Ali je tudi rešitev obilo? Katere so nekatere med njimi in ali res lahko rešijo problem? Preden odgovorimo na ta vprašanja, preiščimo nekatere globlje vzroke za razmah ugrabitev.
[[Okvir na strani 5]
Če vas ugrabijo
Preučevalci ugrabitev svetujejo ljudem, ki so v nevarnosti, da jih ugrabijo, naslednje.
• Sodelujte; ogibajte se trmastega vedenja. Sovražno razpoloženi ugrabljenci so pogosteje izpostavljeni grdemu ravnanju in so v večji nevarnosti, da jih ubijejo ali izberejo za kaznovanje.
• Ne bodite panični. Ohranite v mislih, da večina žrtev preživi ugrabitev.
• Razvijte sistem za merjenje časa.
• Skušajte vpeljati neke vrste dnevno rutino.
• Telovadite, tudi če bi imeli malo možnosti za gibanje.
• Opazujte; skušajte si zapomniti podrobnosti, zvoke in vonje. Izvedite podrobnosti o svojih ugrabiteljih.
• Skušajte se zaplesti v klepet in navezati stik. Če ugrabitelji na vas gledajo kot na posameznika, je manj verjetnosti, da vas bodo poškodovali ali ubili.
• Vljudno jim povejte, kakšne so vaše potrebe.
• Nikoli se ne skušajte pogajati o svoji odkupnini.
• Če se znajdete sredi akcije, da bi vas rešili, se spustite na tla in pasivno čakajte, dokler se akcija odvija.
[[Okvir na strani 6]
Ugrabitveno zavarovanje – sporna zadeva
Posel, ki se je zelo razmahnil s porastom ugrabitev, je zavarovanje. Londonska Lloydova zavarovalnica je v 90-ih letih tega stoletja vsako leto imela 50-odstotni porast pri ugrabitvenem zavarovanju. Takšno zavarovanje ponuja vse več zavarovalnic. Zavarovanje zajema pomoč posrednikom, plačilo odkupnine in včasih profesionalni trud za povrnitev odkupnine. Vendar pa je zadeva glede zavarovanja zelo sporna.
Nasprotniki ugrabitvenega zavarovanja trdijo, da to skomercializira kriminal in da ni moralno služiti na račun ugrabitev. Pravijo tudi, da utegne biti zavarovana oseba bolj brezbrižna glede lastne varnosti in da bodo ugrabitelji zaradi zavarovanja laže izsilili denar, in bo tako torej zavarovanje spodbudilo to kriminalno dejavnost. Nekateri se celo bojijo, da bo razpoložljivost zavarovanja spodbudila ljudi k temu, da pripravijo svojo lastno ugrabitev, da bi dobili zavarovalnino. Ugrabitveno zavarovanje je prepovedano v Italiji, Kolumbiji in Nemčiji.
Zagovorniki ugrabitvenega zavarovanja opozarjajo na to, da kot pri katerem koli drugem zavarovanju tudi pri tem mnogi plačajo izgube maloštevilnih. Menijo, da zavarovanje ustvarja neko stopnjo varnosti, ker omogoča zavarovanim družinam in podjetjem, da si lahko privoščijo pomoč usposobljenih strokovnjakov, ki lahko omilijo napetost, se pogajajo za nižjo odkupnino in poskrbijo, da je ugrabitelje laže ujeti.
[[Okvir na strani 7]
Stockholmski sindrom
Leta 1974 se je ugrabitev Patty Hearst, hčere časopisnega milijarderja Randolpha A. Hearsta, presenetljivo odvijala, ko se je ta pridružila ugrabiteljem in s skupino sodelovala pri oboroženem ropu. V drugem primeru je neki ugrabljeni španski nogometaš svojim ugrabiteljem odpustil in jim želel vse dobro.
Na začetku 70-ih let tega stoletja so ta pojav poimenovali stockholmski sindrom, po drami s talci, ki se je odvijala leta 1973 v banki v Stockholmu na Švedskem. Takrat so nekateri talci razvili še prav posebej prijateljsko vez z ugrabitelji. Takšno medsebojno vplivanje je zaščitilo ugrabljene, kot pojasnjuje knjiga Criminal Behavior: »Bolj ko se žrtev in ugrabitelj spoznavata, bolj se nagibata k temu, da sta si naklonjena. Ta pojav kaže, da je po preteku nekaj časa manj verjetnosti, da bi storilec kaznivega dejanja poškodoval talca.«
Neka Angležinja v Čečeniji, ki je bila posiljena, je dejala: »Menim, da je stražar po tem, ko nas je spoznal kot posameznike, uvidel, da je bilo narobe, da me je posilil. Posiljevanje se je ustavilo in stražar se mi je opravičil.«
[Slika na strani 4]
Za družinske člane je ugrabitev ena od najhujših čustvenih stisk, kar si jih more človek zamisliti
[Slika na strani 5]
Žrtve potrebujejo tolažbo
[Slika na strani 7]
Ugrabitelji večino žrtev nekam zaprejo, ne da bi se kaj dosti menili za njihove telesne ali higienske potrebe