Podzemni svet Pariza

Od dopisnika Prebudite se! iz Francije

ZAVRTEL sem številko in nestrpno čakal, da se bo kdo oglasil. »Halo! Halo!« sem rekel. »Avtomobilski ključi so mi padli v odtočni kanal! Pohitite prosim!« Posebna skupina komunalnih delavcev je hitro prispela. Njihovo delo je odpiranje kanalizacijskih cevi, črpanje vode iz poplavljenih kleti in reševanje ključev, očal, denarnic ter celo hišnih ljubljenčkov, ki redno izginejo v 18.000 odtočnih kanalov Pariza. Vrnili so mi ključe in olajšano sem vzdihnil ter se jim iskreno zahvalil.

Naslednji dan sem se odločil, da obiščem Musée des Égouts (Muzej kanalizacije) na levem bregu reke Sene, nasproti naših znamenitih izletniških bark in v bližini Eifflovega stolpa. Pariz že kakšnih 130 let s ponosom razkazuje svoj podzemni svet. Sam sem ugotovil zakaj, tako da sem posnemal več kot 90.000 radovednežev, ki vsako leto obiščejo ta edinstveni muzej. Pridružite se mi, medtem ko si bom od blizu ogledal to, kar je znan francoski pisatelj 19. stoletja, Victor Hugo, imenoval »leviatanovo črevesje« – pariško kanalizacijo.

Dostopno »črevesje«

Spustil sem se pet metrov pod površje in zagledal prvi muzejski eksponat – nagačeno podgano. Zares srhljivo! Pravijo, da pridejo na vsakega Parižana tri podgane, ki presenetljivo dobro prebavijo tudi najmočnejše strupe. Nedvoumno so dobro nahranjene. Vsak dan požrejo 100 ton oziroma tretjino kanalizacijskih odpadkov.

Kamenje, žeblji, ključi in drugi težki predmeti pomešani z odplakami in dežjem polnijo kanalizacijske cevi. Ob zvoku kapljajoče vode sem pregledoval stroje, s katerimi čistijo to ogromno, 2100 kilometrov dolgo »črevesje«. Vsako leto približno tisoč komunalnih delavcev odstrani 15.000 kubičnih metrov odpadkov. Zaradi mračne svetlobe, vdorov umazane vode, sluzastih sten in nenadnega dviga vodne gladine je lahko delo komunalnih delavcev precej težavno.

Naj še omenimo, da se pod stropom kanalizacijskih cevi vijejo kanali, v katerih je speljano ogromno omrežje vodovodnih cevi, telefonskih žic in električnih kablov za delovanje semaforjev.

Graditi so jo pričeli Rimljani

Rimljani so bili prvi, ki so Pariz oskrbeli s kanalizacijo. Kakšnih 18 metrov rimske kanalizacije je še vedno pod ruševinami rimskih toplic v latinski četrti. Toda ko je rimski imperij propadel, so na higieno pozabili. Pariz je stoletja ostal umazan in zdravju škodljiv. Imel je samo najosnovnejšo kanalizacijo (odtočne kanale po sredini ulice) oziroma jarke, po katerih so odtekale odplake. Jarki so smrdeli in bili gojišče infekcij. Leta 1131 je najstarejši sin kralja Ludvika VI. padel v odprti kanal in umrl zaradi infekcije.

Odprte odtočne kanale so uporabljali za odlagališče odpadkov in tako je bilo tudi z nekaj novo narejenimi pokritimi kanali, ki so se zlahka zamašili. Še slabše pa je bilo, kadar se je gladina reke Sene zvišala, saj so kanali izbljuvali smrdljivo blato in odpadke. Takrat je bil kanalizacijski sistem Pariza zelo majhen. Leta 1636 je bil dolg le 23 kilometrov, uporabljalo pa ga je 415.000 prebivalcev. Stopetdeset let kasneje je bil samo tri kilometre daljši. Do Napoleonovega časa pa je bil že hudo zamašen.

V 19. stoletju so že obstoječo kanalizacijo pregledali in kartografirali. Izkazalo se je, da sestoji iz skoraj dvesto tunelov, za mnoge od njih pa prej sploh niso vedeli. Kako so odstranili tone stoletja starega blata? Razširili so govorico, da naj bi bile pod ulicami Pariza zakopane dragocenosti. Tako se je v tunele vselila množica pohlepnih iskalcev zakladov. Prebijali so se skozi blato in iskali kovance, nakit ter orožje.

Ureditev kanalizacije

Kanalizacijo so končno uredili, posodobili, razširili in povezali z vsako hišo. Uporabili so dovolj velike cevi, da bi voda lahko odtekala tudi ob nepričakovanih nalivih. Leta 1878 se je pod velikimi kletmi razprostiralo 650 kilometrov plovnih kanalov. »Kanalizacija je čista, [. . .] olepšana,« je pisal Victor Hugo.

V dvajsetem stoletju so omrežje podvojili. Kanalizacijski kanali pa so postali podoba mesta. V kakšnem smislu? Vsak kanal je poimenovan po ulici, pod katero se vije, in ima vpisane številke hiš nad njim. Omrežje od leta 1991 še izboljšujejo z obnovitvenim projektom, vrednim 330 milijonov ameriških dolarjev. K desetletni obnovi tega pomembnega objekta, ki poskrbi za 1,2 milijona kubičnih metrov vode na dan, spada namestitev opreme za samodejno čiščenje in računalniški nadzor.

Končal sem ta obisk in se že veselil vsakdanjega pariškega zraka. Vseeno pa moj izlet po pariškem podzemlju še ni končan. »Da bi videli najbolj skrite globine Pariza, si oglejte katakombe,« svetuje neki prodajalec spominkov. »Dvajset metrov pod površjem so nakopičene kosti šestih milijonov ljudi.« Od kod vse te kosti?

Cerkve zastrupljajo zrak

V pariške katakombe – podzemno pokopališče – so kosti prenašali samo v 18. stoletju. V srednjem veku so začeli umrle pokopavati v cerkvah oziroma v njihovi bližini. Cerkvi je to prinašalo denar, toda bilo je zelo škodljivo za zdravje, ker so pokopališča bila v središču mesta. To je postala prava nočna mora za prebivalce v bližini največjega pariškega pokopališča, Saints-Innocents, kjer so na 7000 kvadratnih metrih pokopavali umrle iz kakih 20 cerkva in tudi neidentificirana trupla ter žrtve kug.

Leta 1418 je kuga prispevala kakih 50.000 trupel. Leta 1572 so tisoče žrtev pokola na šentjernejsko noč stlačili na to pokopališče.a Ljudje so zahtevali, naj se pokopališče zapre. Na njem je bilo pokopanih približno dva milijona trupel, ki so bila ponekod naložena 10 metrov globoko, zato se je površina zemljišča dvignila za več kot dva metra. Pokopališče je bilo gojišče infekcij in z njega se je širil smrdeč vonj, ki je baje skisal mleko in vino. Vendar pa je duhovščina nasprotovala zaprtju mestnih pokopališč.

Leta 1780 se je neka skupinska grobnica odprla in trupla so zdrsnila v bližnje kleti. To pa je bilo že preveč! Pokopališče so zaprli in v Parizu prepovedali pokope. Skupinske grobove so izpraznili v opuščene kamnolome Tombe-Issoire. Petnajst mesecev so vsako noč odurni konvoji prenašali kosti. Spraznili so še nadaljnjih 17 pokopališč in 300 prostorov za čaščenje. Trupla so metali v 17,5 metra globok jašek, kjer se sedaj z ulice pride po stopnicah v katakombe.

Obisk pariških katakomb

Od trga Denfert-Rochereau, južno od pariške latinske četrti, sem po 91 stopnicah vstopil v katakombe. Leta 1787 so bile dvorne dame med prvimi, ki so videli to podzemno pokopališče v soju gorečih bakel. Danes ga vsako leto obišče 160.000 turistov.

Na koncu stopnic se prične vrsta navidez enakih hodnikov, kjer so pokopana trupla. Hodil sem zelo previdno in ob tem razmišljal, da katakombe obsegajo več kot 11.000 kvadratnih metrov. Mož, po imenu Philibert Aspairt, si je pridobil nepričakovano slavo, ko je poskušal najti pot skozi stotine kilometrov teh hodnikov. Leta 1793 se je v tem labirintu izgubil. Njegovo okostje so našli 11 let kasneje. Identificirali so ga po ključih in obleki.

Približno 30 odstotkov Pariza pod zemljo je izkopanega. Dolgo časa izkopavanj niso nadzorovali. Zato se je leta 1774 tristo metrov ulice rue d’Enfer (Peklenska ulica, sedaj Denfert-Rochereau) pogreznilo v 30 metrov globoko brezno. Parizu je grozila nevarnost, da se pogrezne. Kamenja, »ki ga vidimo na površini«, je vzkliknil neki pisatelj, »ni več pod našimi nogami«. Da bi podprli podzemne hodnike, so zgradili veličastne oboke.

»Škoda, da niso takrat asfaltirali tudi tal,« sem potožil, ko sem opazoval svoje blatne čevlje. Izognil sem se luži in uspelo mi je oprijeti se težkih bronastih vrat. Za vrati je hodnik, katerega stene so zgrajene iz človeških kosti. Spačene lobanje ter zdrobljene stegnenice in golenice so urejene v vrste in so v obliki križev ter vencev videti prav neprijetno. V plošče so vpisane biblijske vrstice in pesmi, ki odsevajo človekovo globoko premišljevanje o smislu življenja in smrti.

Ko sem zapustil katakombe, sem si v obcestnem jarku s čevljev očistil blato in se prepričal, da moji ključi ne želijo ponovno obiskati pariške kanalizacije! Izlet po zanimivem pariškem podzemnem svetu je bilo neobičajno doživetje, ki ga ne bom tako hitro pozabil. Brez dvoma je Pariz mnogo več od tega, kar se da videti na prvi pogled.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Odpiranje dela pariške kanalizacije

[Vir slike]

Valentin, Musée Carnavalet, © Photothèque des Musées de la Ville de Paris/Cliché: Giet

[Slika na strani 25]

Ogled kanalizacije

[Vir slike]

J. Pelcoq, The Boat, Musée Carnavalet, © Photothèque des Musées de la Ville de Paris/Cliché: Giet

[Slika na strani 25]

Prerez pariške kanalizacije

[Vir slike]

Ferat, Musée Carnavalet, © Photothèque des Musées de la Ville de Paris/Cliché: Briant

[Slika na strani 26]

Spačene lobanje in zdrobljene golenice, urejene v vrste ter v obliki križev in vencev

[Slika na strani 26]

Nadpis pred izhodom: »Želo smrti je greh.« (1. Korinčanom 15:56)

[Slika na strani 26]

Stroji za čiščenje kanalizacijskih cevi

[Navedba vira slike na strani 24]

Zemljevid v ozadju na straneh 24–27: Encyclopædia Britannica/9th Edition (1899)