Resničnost presega moja pričakovanja

Pripoveduje Willem van Seijl

Bilo je leta 1942 in naša država je bila sredi druge svetovne vojne. Bil sem eden od petih mladeničev, ki smo se skrivali pred nacisti v Groningenu na Nizozemskem. Sedeli smo v neki sobici in se začeli pogovarjati o tem, koliko možnosti imamo, da preživimo.

OČITNO za preživetje nismo imeli prav veliko možnosti. Končalo se je tako, da so trije iz naše skupine umrli nasilne smrti. Pravzaprav sem edini, ki je dočakal starost. To je le en primer tega, kako je resničnost presegla moja pričakovanja.

Med zgoraj omenjeno izkušnjo mi je bilo komaj 19 let in o Bibliji oziroma religiji nisem vedel veliko. Pravzaprav je oče nasprotoval kakršni koli religiji. Mater je iskanje vere privedlo do tega, da je sprejela spiritizem. Jaz pa nisem imel nikakršnega upanja. Menil sem, da se me Bog, če bi me ubili v bombnem napadu ali kako drugače, ne bi imel za kaj spominjati. O njem nisem niti poskušal zvedeti kaj več.

Iskanje se je obrestovalo

Kmalu po tistem pogovoru s štirimi mladeniči so me ujeli nacisti in me odpeljali v delovno taborišče v Nemčiji, blizu Emmericha. K našemu delu je spadalo odstranjevanje ruševin in popravljanje škode po bombardiranjih zavezniških sil. Ob koncu leta 1943 sem pobegnil in se, čeprav je še divjala vojna, uspel vrniti na Nizozemsko.

V roke sem nekako dobil drobno knjižico z vprašanji in biblijskimi stavki. Bila je pripomoček pri preučevanju knjige Salvation, ki so jo objavili Jehovove priče. Pri prebiranju vprašanj in iskanju svetopisemskih stavkov me je močno pritegnila izpolnitev biblijskega prerokovanja.

O tem, kar sem bral, sem govoril s svojo zaročenko Gré, vendar se sprva ni kaj dosti zanimala. Mater pa je po drugi strani knjižica prevzela. »To je resnica, ki jo iščem že celo življenje!« je vzkliknila. Pogovarjal sem se tudi s prijatelji in nekateri so hoteli vedeti več. Eden je pravzaprav postal Priča. Redno sva si dopisovala in se obiskovala vse do njegove smrti leta 1996.

Medtem je Gré začela preučevati Biblijo in februarja 1945 sva se oba krstila. Vojna se je končala nekaj mesecev kasneje. Po poroki sva hotela postati pionirja, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič. Toda naletela sva na ovire – bolezen in denarne težave. Imela sva celo priložnost, da zasluživa precej več denarja. Ali bova najprej delala, da se nekoliko finančno zavarujeva, in potem začela pionirat ali pa začneva takoj?

Najina strežba na Nizozemskem

Odločila sva se, da začneva takoj pionirat, kar sva storila 1. septembra 1945. Prav tistega dne sem na poti domov pozno zvečer vstopil v neko restavracijo, da bi kaj spil. Natakarju sem dal bankovec za en gulden, vsaj tako sem mislil, in mu dejal: »Obdržite drobiž.« Ko sem se vrnil domov, sem odkril, da sem mu dal bankovec za 100 guldnov! Tako sva začela pionirat z natanko enim guldnom!

Ko sem imel leta 1946 prve javne biblijske govore, sem imel le usnjen suknjič. Brat, ki je bil približno moje velikosti, je služil kot predsedujoči. Napovedal je moj govor in takoj stopil za oder ter mi dal svoj suknjič. Potem sem imel govor, po koncu pa sva postopek obrnila!

Marca leta 1949 sva z Gré prejela povabilo k sodelovanju v okrajnem delu. Obiskovala sva občine Jehovovih prič, da bi jih duhovno krepila. Za okrajno delo me je šolal Fritz Hartstang, ki je bil zvest služabnik pred in med vojno. Dal mi je dober nasvet: »Wim, sledi navodilom, ki jih dobiš po Jehovovi organizaciji, tudi če sprva misliš, da niso najboljša. Tega nikoli ne boš obžaloval.« Imel je prav.

Leta 1951 je Nizozemsko obiskal Nathan H. Knorr, tedanji predsednik Watch Tower Bible and Tract Society. Takrat sva z Gré oddala prošnjo za misijonarsko šolanje v Združenih državah. Kmalu zatem sva bila povabljena v 21. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Ko sva leta 1945 začela pionirat, je bilo na Nizozemskem kakih 2000 Prič, do leta 1953 pa jih je bilo več kot 7000; resničnost je daleč presegla najina pričakovanja!

Strežba v najinem novem domu

Dodelili so naju v nizozemsko Novo Gvinejo, zdaj je to indonezijska provinca, toda ko nisva dobila dovoljenja za vstop vanjo, so nama dodelitev spremenili – šla sva v Surinam, tropsko državo v Južni Ameriki. Prispela sva decembra leta 1955. V Surinamu je bilo takrat le kakih sto Prič, a so bili zelo pripravljeni pomagat. Kmalu sva se počutila domače.

Resda sva se morala prilagoditi mnogim drugačnim razmeram in včasih je bilo to težko. Gré se je na primer bala vsega, kar leze in leti. Kadar je na Nizozemskem v spalnici odkrila kakega malega pajka, ni šla spat, dokler ga nisem odstranil. Toda v Surinamu so pajki desetkrat večji, nekateri pa še strupeni! V našem misijonarskem domu so bili tudi ščurki, podgane, mravlje, komarji in kobilice. Celo kače so nas obiskale. Gré se je tako navadila na taka bitja, da se jih zdaj znebi brez posebnih težav.

Po več kot 43 letih poznava državo bolj kot mnogi, ki so bili tukaj rojeni. Začela sva ceniti njene reke, deževni gozd in močvirja blizu obale. Domače so nama tudi številne živali – ježevci, lenivci, jaguarji in, da, celo mnoge vrste pogosto čudovito obarvanih kač. Še posebej pa ceniva tukajšnje zelo raznolike ljudi. Predniki nekaterih so iz Afrike, pa tudi iz Indije, Indonezije, Kitajske in drugih držav. Nekateri pa so Amerindijanci, potomci prvotnih naseljencev.

V najini krščanski strežbi pri obiskih na domovih srečava ljudi iz vseh teh okolij. V kraljestvenih dvoranah pa uživava v prav tako čudoviti raznolikosti krščanskih bratov in sester. Videla sva porast od ene že razpadajoče kraljestvene dvorane leta 1953 do več kot 30 privlačnih kraljestvenih dvoran, čudovite zborske dvorane in zelo lepih podružničnih objektov, ki so bili posvečeni februarja leta 1995.

Kaj sem se naučil

Daleč v notranjosti Surinama je precej občin tako imenovanih bušnegerjev, potomcev afriških sužnjev, ki so pobegnili s plantaž, kolikor so mogli po rekah navzgor. Vedno znova so me navdušili s svojimi spretnostmi, na primer z rečnim prevozom in s tem, kako si v deževnem gozdu ustvarijo dom. Podirajo drevesa, izdelujejo čolne in z njimi spretno krmarijo po slapovih in brzicah. Hrano si najdejo z lovom in ribolovom, kuhajo brez sodobnih pripomočkov in delajo še marsikaj drugega, kar bi bilo za nas zelo težavno.

Z leti sva spoznala tudi druga ljudstva, ki živijo tukaj v Surinamu, njihove navade, način razmišljanja in življenja. Spomnim se, kako sem v davnih petdesetih letih obiskal neko amerindijansko vas. Sredi noči sem prispel v opuščeni tabor v deževnem gozdu, kjer naj bi z mojim indijanskim vodnikom začela potovanje s čolnom. Vodnik je zanetil ogenj, skuhal jed in privezal viseče mreže. Zanj je bilo povsem normalno, da je vse naredil namesto mene, ker je vedel, da jaz tega ne znam.

Ko sem sredi noči padel z viseče mreže, se ni smejal. Namesto tega mi je očistil oblačila in ponovno privezal visečo mrežo. Ko sva potovala po ozki reki, je bilo tako temno, da nisem mogel videti niti rok pred sabo, moj vodnik pa je uspel krmariti čoln po mnogih zavojih in mimo ovir. Ko sem ga vprašal, kako to dela, je dejal: »Narobe gledaš. Glej navzgor in bodi pozoren na očitno nasprotje med drevesnimi krošnjami in nebom. Tako boš videl, kje teče reka. Glej navzdol in bodi pozoren na žuborenje. To ti bo pomagalo zvedeti, ali so pred teboj skale oziroma kake druge ovire. In poslušaj. Tudi zvoki povedo, kaj leži pred teboj.«

Potovanje v drevaku, prečkanje brzic in slapov je lahko nevarno in utrudljivo. Toda na koncu potovanja, ko se sestaneva z najinimi krščanskimi brati in sestrami, ki čakajo, da bi naju pozdravili s prisrčno dobrodošlico, sva osvežena. Za goste imajo vedno hrano, morda skledo juhe. Misijonarsko življenje je pogosto naporno in težavno, vendar nikoli ne razočara.

Kaj nama je pomagalo nadaljevati

Nisva blagoslovljena s prav izjemnim zdravjem. Pa tudi družinski člani naju niso kaj dosti spodbujali, saj je bila moja mati edini sorodnik, ki je bil Priča. Toda pomoč in spodbude dragih sovernikov so vedno zadovoljile najine potrebe in nama pomagale vztrajati v nalogi. Mati je bila še posebej spodbudna.

Potem ko sva bila na najini dodelitvi kakih šest let, je hudo zbolela. Bratje in sestre so hoteli, da se vrneva in jo še zadnjič vidiva, mati pa je pisala: »Prosim, ostanita na dodeljenem področju. Spominjajta se me takšne, kakršna sem bila, preden sem zbolela. Upam, da vaju bom videla ob vstajenju.« Bila je ženska z močno vero.

Vse do leta 1966 se nisva mogla vrniti na Nizozemsko na dopust. Zelo sva uživala, ko sva videla najine stare prijatelje, toda čutila sva, da je bil zdaj najin dom Surinam. V tem vidiva modrost nasveta organizacije, naj se misijonarji ne vračajo na dopust v svojo domovino, dokler ne služijo najmanj tri leta na dodeljenem področju.

Druga stvar, ki nama pomaga uživati pri dodeljeni nalogi, je ohranjanje smisla za humor, da se lahko rečem nasmejiva, tudi sebi. Jehova je vnesel humor celo v nekatera naravna stvarjenja. Ko opazuješ norčije šimpanzov in vider, še posebej pa mladičev mnogih živali, ti to razvedri obraz. Pomembno je tudi gledati na pozitivno stran zadev in sebe ne jemati preresno – to je nekaj, kar sva se v teh letih naučila.

Še posebej pa nama je pri dodelitvi pomagalo vztrajati nagrajujoče delo v strežbi. Gré je v Paramaribu začela preučevati Biblijo z devetimi moškimi v domu za ostarele. Vsi so bili stari več kot 80 let. Prej so bili ali balatableederji (zarezovalci kavčukovcev) ali zlatokopi. Vsi so vzljubili to, kar so se naučili, se krstili in zvesto služili v oznanjevalskem delu vse do svoje smrti.

Neki priletni pridigar, ki so mu rekli Rivers, iz nove Swedenborgove cerkve, je prisluškoval preučevanju in vedno pripomnil kaj sarkastičnega. Toda vsak teden je prisedel nekoliko bliže in se vedno manj posmehoval. Končno je prisedel k drugim in sodeloval. Star je bil 92 let in je komaj videl oziroma slišal, a je lahko navajal svetopisemske stavke, kakor bi jih bral. Navsezadnje je začel z nami sodelovati v strežbi. Oznanjeval je vsakemu, ki ga je poslušal. Tik pred smrtjo nama je poslal sporočilo, naj prideva. Ko sva prispela, je že umrl, toda pod njegovo blazino sva našla poročilo, koliko časa je tistega meseca preživel v strežbi.

Leta 1970, po več kot 25 letih polnočasnega oznanjevalskega dela, sem bil postavljen za nadzornika surinamskega podružničnega urada. Težko mi je bilo sedeti za mizo in zavidal sem Gré, ki je še vedno vsak dan sodelovala v terenski strežbi. Zdaj tudi Gré dela v podružnici in oba imava tukaj v najini starosti smiselno delo.

Ko primerjam manj kot 160.000 dejavnih kraljestvenih oznanjevalcev na svetu davnega leta 1945 s kakimi 6,000.000 danes, vidim, da je resničnost daleč presegla moja pričakovanja. In v Surinamu je število tistih, ki sodelujejo v strežbi, naraslo več kot 19-krat, odkar sva prišla leta 1955 – od približno 100 takrat na več kot 1900 danes!

Prepričan sem, da bova videla še daleč mogočnejši razvoj dogodkov uresničevanja Jehovovih namenov v prihodnosti, samo če bova ostala zvesta najinemu Bogu. In to tudi nameravava.

[Slika na strani 13]

Leta 1955, ko sva prišla v Surinam

[Slika na strani 15]

S kanuji v strežbi

[Slika na strani 15]

Z ženo