Služiti z občutkom nujnosti

PRIPOVEDUJE HANS VAN VUURE

Nekega jutra leta 1962 sem se v roterdamskem pristanišču na Nizozemskem srečal s Paulom Kushnirom, nadzornikom podružnice Watch Tower. V temačni kavarni se je prek mize zazrl vame in rekel: »Hans, ali se zavedaš, da če z ženo sprejmeta to nalogo, dobita vozovnico samo za v eno smer?«

»JA, VEM. In skoraj prepričan sem, da se bo s tem strinjala tudi Susie.«

»Dobro, pogovori se s Susie. Potem pa mi čimprej povej, kako sta se odločila.«

Naslednje jutro sva mu sporočila odgovor: »Šla bova!« Tako sva se 26. decembra 1962 na amsterdamskem zasneženem letališču Schiphol poslovila od sorodnikov in prijateljev ter se z letalom odpeljala na še nedotaknjeno področje najinega misijonarstva — na Nizozemsko Novo Gvinejo (zdaj provinca Irian Jaya, Indonezija) — deželo Papuancev.

Ali sva se kaj obotavljala sprejeti to nalogo polno izzivov? Prav nič. Z vsem srcem sva posvetila svoje življenje izpolnjevanju Božje volje. Zaupala sva, da naju bo podpiral. Ko razmišljava o najini preteklosti, vidiva, da nikoli nisva zaman zaupala Jehovu. No, preden vam odkrijem, kaj se je dogajalo v Indoneziji, naj vam pripovedujem o svoji mladosti.

Nabiranje izkušenj med vojno

Ko je mojo družino leta 1940 prvič obiskala pogumna Priča, Arthur Winkler, mi je bilo komaj deset let. Starša sta bila vsa iz sebe, ko sta odkrila, kaj pravi Biblija za lažne nauke krščanstva. Ker so Nizozemsko okupirali nemški nacisti, ki so preganjali Jehovove priče, sta se morala starša pravzaprav odločiti, ali se pridružiti prepovedani organizaciji. Odločila sta se, da bosta to storila.

Mamin pogum in pripravljenost, da tvega svojo svobodo in celo življenje, sta name naredila velik vtis. Nekoč je prekolesarila enajst kilometrov in zatem čakala v temi s polno torbo biblijskih traktatov. Ob dogovorjenem času za trosilno akcijo pa se je na vso moč pognala s kolesom ter v presledkih z roko segala v torbo po traktatih ter jih raztresala po ulicah. Za njo se je pognal neki kolesar in ko jo je končno dohitel, je ves zasopel zakričal: »Gospa, gospa, nekaj izgubljate!« Pokali smo od smeha, ko nam je mama pripovedovala to zgodbo.

Čeprav sem bil še zelo mlad, sem vedel, kaj hočem delati v življenju. Ko je na enem od shodov sredi leta 1942 vodja shoda vprašal: »Kdo se želi krstiti ob naslednji priložnosti?« sem dvignil roko. Starša sta se zaskrbljeno spogledala, saj nista bila prepričana, ali zares razumem, za kako pomembno odločitev gre. Toda čeprav mi je bilo šele 12 let, sem razumel, kaj pomeni predati se Bogu.

Po hišah smo morali previdno oznanjevati, saj so nam bili nacisti stalno za petami. Da bi se izognili domov tistih, ki bi nas lahko ovadili nacistom, sem v dneh, ko so nacistični simpatizerji postavili nacistične slike na svoja okna, kolesaril naokrog in si zapisoval njihove naslove. Enkrat me je opazil neki moški in vzkliknil: »Dobro opravljeno, fant! Vse jih popiši, čisto vse!« Zares sem bil vnet, toda očitno ne dovolj previden! Ob koncu vojne leta 1945 smo se veselili, saj se nam je obetala večja svoboda pri oznanjevanju.

Pričetek življenjskega dela

Prvega novembra leta 1948 sem po končanem šolanju dobil svojo prvo polnočasno oznanjevalsko dodelitev kot pionir. Naslednji mesec je brat Winkler obiskal družino, pri kateri sem stanoval. Najbrž je prišel zato, da bi me pobliže spoznal, saj so me kmalu zatem povabili, da pridem delat v Družbino podružnico v Amsterdamu.

Kasneje so me prosili, da kot okrajni nadzornik obiskujem občine Jehovovih prič. Zatem so me jeseni leta 1952 povabili, da v New Yorku obiskujem 21. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, da bi se usposobil za misijonarja. Tako se nas je ob koncu leta 1952 iz Nizozemske osem vkrcalo na čezoceansko ladjo Nieuw Amsterdam in odplulo proti Ameriki.

Ob koncu šolanja nam je eden od učiteljev, Maxwell Friend, rekel: »Najbrž boste pozabili večino stvari, ki ste se jih tu naučili, vendar upamo, da vam bodo ostale tri stvari: vera, upanje in ljubezen.« V razum in srce sem shranil dragocene spomine na Jehovovo organizacijo, ki deluje z občutkom nujnosti.

Zatem pa me je čakalo veliko razočaranje. Pol naše nizozemske skupine, tudi mene, so poslali nazaj na Nizozemsko. Čeprav sem bil razočaran, pa me to ni potrlo. Upal sem le, da mi ne bo treba tako kot Mojzesu čakati 40 let, preden me bodo poslali v tujino (Dejanja apostolov 7:23-30).

Neprecenljiva pomočnica

Ko je moj prijatelj Fritz Hartstang, ki mi je bil kot oče, izvedel, da se nameravam poročiti, mi je zaupal: »Nisi mogel boljše izbrati.« Susin oče, Casey Stoové, je bil eden od vodilnih borcev upornikov, ki so se v drugi svetovni vojni borili proti nacistom. Vendar ko je leta 1946 prišel v stik z Jehovovimi pričami, se je brez oklevanja strinjal z biblijskimi resnicami. Kmalu se je s tremi od šestih otrok, s Susie, Mariano in Kennethom, krstil. Prvega maja leta 1947 so ti otroci pričeli s polnočasno pionirsko službo. Leta 1948 je tudi Casey prodal svoje podjetje in začel pionirati. Kasneje je znal reči: »To so bila najsrečnejša leta mojega življenja!«

S Susie sem se seznanil leta 1949, ko je bila povabljena v amsterdamsko podružnico. Naslednje leto je Susie s svojo mlajšo sestro Marian obiskovala 16. razred Gileadske šole, zatem pa sta odpluli na svoje misijonarsko področje — v Indonezijo. Februarja leta 1957 se je Susie po petih letih misijonarjenja vrnila na Nizozemsko, da bi se poročila z mano. Takrat sem deloval kot okrajni nadzornik in v najinem zakonu je bila pripravljena vedno znova marsikaj žrtvovati za kraljestveno službo.

Po poroki sva skupaj obiskovala občine na različnih koncih Nizozemske. Leta misijonarjenja na težavnem področju so Susie dobro pripravila na kolesarjenje od ene občine do druge. In leta 1962, ravno ko sem služil kot okrajni nadzornik, me je v Rotterdamu obiskal brat Kushnir in naju povabil, da se preseliva v Irian Jaya, v Indonezijo.

Misijonarjenje v Indoneziji

Prispela sva v mesto Manokwari — v povsem drugačen svet! V tropskih nočeh so se razlegali grozljivi kriki, tu je bila vročina in prah. Tu so še bili Papuanci iz notranjosti otoka, ki so imeli le krpice okrog bokov in so nosili mačete ter so radi hodili tesno za nama ter se skušali dotakniti najine bele kože — na vse to se ni bilo lahko navaditi.

Že nekaj tednov po najinem prihodu so duhovniki s prižnic prebrali pismo, v katerem so svarili pred Jehovovimi pričami, zatem pa je vsakdo med navzočimi dobil po en primerek tega pisma. Objavil ga je tudi krajevni radio. Obiskali so naju trije duhovniki, ki so zahtevali od naju, da se preseliva v notranjost otoka med, kot so trdili, »pogane«. Visoki papuanski policijski častnik naju je tudi silil, da zapustiva deželo, član tajne policije pa nama je povedal, da naju načrtujejo umoriti.

Vendar pa nama niso prav vsi nasprotovali. Politični svetovalec Papuancev, nizozemski državljan, ki se je odpravljal na Nizozemsko, naju je predstavil nekaterim papuanskim poglavarjem. Takole jim je rekel: »Jehovove priče vam bodo prinesle boljšo krščansko vero od tiste, ki jo zdaj poznate. Zato naj bodo dobrodošle v vaši sredini.«

Kasneje se je Susie na ulici približal vladni uradnik ter ji s pritajenim glasom rekel: »Naznanili so nam, da ste tu vpeljali novo delovanje, zato vam ne bomo več dovolili prebivati v naši deželi. Toda, mhm, . . . ko bi vsaj imeli svojo cerkev.« Dober namig! Hitro sva podrla stene v najini hiši, razmestila klopi in postavila govorniški oder ter na prednjo stran hiše postavila napis Kraljestvena dvorana. Zatem sva uradnika povabila na obisk. Nasmehnil se je in prikimal ter se s kazalcem potrkal po glavi, češ: ,Bistro, bistro!‘

Šestindvajsetega junija 1964, leto in pol po najinem prihodu, se je krstilo prvih dvanajst Papuancev, najinih biblijskih učencev. Kmalu jim je sledilo še deset. Na shodih nas je bilo povprečno 40 navzočih. Družba je poslala dva indonezijska pionirja, ki sta nama pomagala. Ko je občina v Manokwari dobro zaživela, nama je indonezijska podružnica Družbe decembra leta 1964 dodelila novo oznanjevalsko nalogo.

Preden sva odpotovala, naju je poklical k sebi vodja vladnega oddelka za stike z javnostjo ter rekel: »Žal mi je, da nas zapuščata. Vsak teden je duhovščina tarnala pri meni, naj vaju pošljem stran, češ, da kradeta njihove sadove. Vendar sem jim odgovoril: ,To sploh ni res, pravzaprav Jehovove priče skrbijo za rodovitnost vaših dreves.‘ « Zraven pa je še pristavil: »Kamorkoli gresta, ne predajta se! Zagotovo bosta zmagala!«

Sredi državnega prevrata

Nekega septembrskega večera leta 1965, medtem ko sva delovala v glavnem mestu Džakarti, so komunistični uporniki pobili mnoge vojaške voditelje, podtaknili mnogo ognjev v Džakarti ter pričeli vsenarodni boj, v katerem so Sukarna vrgli s položaja predsednika. Kakšnih 400.000 ljudi je izgubilo življenje!

Medtem ko sva nekega dne oznanjevala, so se v sosednji ulici obstreljevali, k nebu pa so sikali ognjeni zublji. Naslednjega dne sva slišala, da vojska namerava uničiti bližnjo komunistično postojanko, zato so bili stanovalci zelo boječi, ko sva se jim približala. Toda ko so slišali najino biblijsko sporočilo, so se pomirili in naju povabili, naj vstopiva. Počutili so se varne, če sva bila midva pri njih. Takrat smo se vsi naučili, da se moramo zanašati na Jehova in da moramo ostati mirni tudi v težkih razmerah.

Premagano nadaljnje nasprotovanje

Kasneje leta 1966 sva se preselila v mesto Ambon na slikovitem otočju Molucca na jugu. Tu so se prijazni in prijateljski prebivalci zelo zanimali za duhovne stvari. Naša majhna občina je hitro rastla in na shodih je bilo tudi po sto navzočih. Zato so uradniki cerkva krščanstva obiskali Urad za odnose z verskimi skupnostmi, da bi pritisnili na njegovega predstojnika, naj naju izžene iz Ambona. Pa kaj ko so na predstojnikovi mizi zagledali na široko razstavljene knjige družbe Watch Tower! Ker predstojnika niso uspeli prepričati, so se povezali z uradniki ministrstva za religijo v Džakarti ter skušali doseči najin izgon ne le iz Ambona, marveč iz celotne Indonezije.

Videti je bilo, da so tokrat uspeli, saj so oblasti zahtevale od naju, da do 1. februarja 1968 zapustiva državo. Vendar pa so najini krščanski bratje v Džakarti stopili v stik z visokim muslimanskim uradnikom v ministrstvu za religijo, ki je zatem poskrbel, da so oblasti preklicale svojo odločitev. Poleg tega so spremenile tudi svojo politiko do nas, saj so dovolile priti v državo še drugim misijonarjem.

Tako sva v naslednjih desetih letih v okolju veličastnih gora, gozdov in jezer na severu Sumatre delovala skupaj z misijonarji iz Avstralije, Avstrije, Filipinov, Nemčije, Švedske in Združenih držav Amerike. Oznanjevanje je lepo napredovalo, še posebej med v teh krajih največjo etnično skupino, Bataki.

Vseeno je verskim spletkarjem decembra leta 1971 končno uspelo doseči, da so oblasti prepovedale naše oznanjevanje, tako da je naslednje leto večina misijonarjev morala zapustiti deželo in oditi v druge države. Nazadnje sva morala leta 1979 oditi tudi midva.

V Južno Ameriko

Bilo nama je že 50 let in skrbelo naju je, ali se bova lahko prilagodila življenju v še eni, za naju novi deželi. Susie je spraševala: »Ali naj sprejmeva novo nalogo ali pa naj se kje ustaliva?«

»Ja, Susie,« sem odgovoril, »kamorkoli naju bo Jehova povabil, bo poskrbel za naju. Kdo ve, kakšni blagoslovi naju še vse čakajo v prihodnosti?« Tako sva prispela na najino novo področje v južnoameriški državi Surinam. Po dveh mesecih sem že deloval kot potujoči nadzornik in kmalu sva se počutila kot doma.

Ko se s Susie ozirava nazaj po več kot 45 letih polnočasne službe, se zavedava, kako pomembna je bila podpora najinih staršev, ki so nama pomagali vztrajati v misijonarski službi. Leta 1969, ko sem po šestih letih spet videl svoja starša, me je oče poklical na stran in mi rekel: »Če bi se zgodilo, da mama prva umre, ti ni treba priti domov. Ostani na svojem področju. Bom že jaz za vse poskrbel. Če pa bi se zgodilo drugače, se boš moral pogovoriti o tem z mamo.« Mama mi je rekla isto.

Tudi Susina starša sta ravnala enako nesebično. Nekoč se Susie z njima ni videla 17 let, vendar ji nista nikoli napisala nobene nespodbudne besede. Seveda, če najinim staršem ne bi imel kdo pomagati, bi se vrnila domov. Pomembno je, da so starši zelo cenili misijonarsko službo in so vse do smrti služili Jehovu z istim občutkom nujnosti kot so ga nama vsadili v srce (primerjajte 1. Samuelovo 1:26-28).

Spodbujajo naju tudi zvesti dopisovalci. Nekaj jih je, ki v več kot 30 letih najine misijonarske službe niso spustili niti enega meseca, da nama ne bi pisali! Predvsem pa se rada spominjava najinega ljubečega nebeškega Očeta Jehova, ki vselej ve, kako poskrbeti za svoje služabnike na zemlji. Zato zdaj, ko se približuje vrhunec dogodkov, ki se jih s Susie veseliva, »čakava prihod dneva Gospodovega« ter še naprej služiva Jehovu z občutkom nujnosti (2. Petrov 3:12).

[Slika na strani 26]

Poroka leta 1957

[Slika na strani 29]

Kako čudovito — šest mladih pionirjev!