,Otroci so nežni‘

,Otroci so nežni; pojdem počasi po hoji otrok.‘ (Jakob, oče, ki je imel veliko otrok, 18. stoletje pr. n. š.)

GRDO ravnanje z otroki ni nekaj novega. Starodavne civilizacije, na primer Azteki, Kanaanci, Inki in Feničani, so neslavno poznani po tem, da so žrtvovali otroke. Izkopavanja v feničanskem mestu Kartagina (sedaj okolica Tunisa, Severna Afrika) so odkrila, da so tam med petim in tretjim stoletjem pr. n. š. žrtvovali bogu Baalu in boginji Taniti kar 20.000 otrok! To število je še toliko bolj šokantno, če pomislimo na to, da je imelo mesto Kartagina v svojem največjem razcvetu baje samo okrog 250.000 prebivalcev.

Ena od starodavnih skupnosti pa je bila vendarle drugačna. To so bili Izraelci. Čeprav so živeli med sosedi, ki so bili do otrok kruti, so bili oni do njih opazno drugačni. Oče tega naroda, patriarh Jakob, je v tem dal zgled. Iz biblijske Prve Mojzesove knjige izvemo, da je Jakob na poti v svojo domovino prilagodil hojo vsega spremstva tako, da ni bila pretežka za otroke. ,Otroci so nežni,‘ je dejal. Takrat, ko je izgovoril te besede, so bili stari nekje od 5 do 14 let. (1. Mojzesova 33:13, 14) Njegovi potomci, Izraelci, so enako spoštovali otrokove potrebe in dostojanstvo.

Otroci v biblijskih časih so nedvomno imeli veliko dela. Očetje so dečke, ko so ti odraščali, praktično učili kmetijstva ali pa kakega rokodelstva, denimo tesarstva. (1. Mojzesova 37:2; 1. Samuelova 16:11) Matere so svoje hčere, dokler so bile te še doma, učile gospodinjskih opravil, ki bi jim koristila kasneje v življenju. Rahela, Jakobova žena, je bila kot mlado dekle pastirica. (1. Mojzesova 29:6–9) Mladenke so delale na poljih ob žetvi žita in v vinogradih. (Ruta 2:5–9; Visoka pesem 1:6)a Takšno delo so na splošno opravljali pod ljubečim nadzorom staršev, zraven pa so se tudi šolali.

Hkrati pa so majhni otroci v Izraelu poznali tudi sprostitev in zabavo. Prerok Zaharija je govoril o ,mestnih ulicah, polnih dečkov in deklic, ki se igrajo‘. (Zaharija 8:5) In Jezus Kristus je omenil majhne otroke, ki sedijo na trgih, piskajo in plešejo. (Matevž 11:16, 17) Zakaj so z otroki ravnali tako dostojanstveno?

Visoka načela

Dokler so Izraelci upoštevali Božje zakone, niso svojih otrok nikoli zlorabljali oziroma izkoriščali. (Primerjaj 5. Mojzesova 18:10 z Jeremija 7:31.) Na svoje sinove in hčere so gledali kot na ,posest GOSPODOVO‘, kot na »plačilo«. (Psalm 127:3–5) Roditelj je na svoje otroke gledal kot na ,oljkovo mladje okrog svoje mize‘ – in oljke so bile v tedanji kmetijski družbi zelo dragocene! (Psalm 128:3–6) Zgodovinar Alfred Edersheim pravi, da je imela stara hebrejščina poleg besed za sin in hči še devet besed za otroke, vsaka je označevala različno stopnjo v njihovem življenju. Sklene takole: »Brez dvoma so imeli tisti, ki so tako pozorno opazovali otrokovo življenje, da so vsako stopnjo njihovega odraščanja slikovito poimenovali, svoje otroke zelo radi.«

V krščanski dobi so bili starši opomnjeni, naj s svojimi otroki ravnajo dostojanstveno in spoštljivo. Jezus pa je dal odličen zgled tudi v tem, kako ravnati z otroki drugih. Ob neki priložnosti proti koncu njegove zemeljske strežbe so ljudje k njemu začeli prinašati otroke. Učenci so jih hoteli ustaviti, saj so očitno menili, da je Jezus prezaposlen, da bi ga motili. Toda Jezus je svoje učence pograjal: »Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim.« Jezus je otroke tudi ,jemal v naročje‘. Niti najmanjšega dvoma ni, da jih je imel za dragocene in za vredne, da se z njimi prijazno ravna. (Marko 10:14‚ 16; Lukež 18:15–17)

Kasneje je apostol Pavel dejal očetom: »Očetje, ne dražite otrok svojih, da ne bodo malosrčni.« (Kološanom 3:21) Krščanski starši v skladu s to zapovedjo niso nikoli v preteklosti dovolili, da bi njihovi otroci postali žrtve izkoriščevalskih delovnih razmer, niti tega ne bi dovolili danes. Zavedajo se, da morajo otroci imeti ljubeče, skrbno in varno okolje, da bi se lahko telesno, čustveno in duhovno dobro razvijali. Starši bi morali otrokom pravo ljubezen izkazovati povsem očitno. Sem sodi tudi to, da jih ščitijo pred izčrpavajočimi delovnimi razmerami.

Sodobna resničnost

Smo v »kritičnih časih, v katerih je težko živeti« (NW). (2. Timoteju 3:1–5) Zaradi zelo težkega ekonomskega stanja v mnogih državah morda celo krščanske družine menijo, da pač ne gre drugače, kot da tudi njihovi otroci delajo. Kot smo že omenili, ni nič narobe, če otroci opravljajo zdravo in poučno delo. Takšno delo lahko pospeši otrokov telesni, umski, duhovni, moralni ali socialni razvoj, ne da bi posegalo v obvezno šolanje, uravnovešeno sprostitev in potreben počitek.

Brez dvoma krščanski starši želijo, da njihovi otroci delajo pod njihovim ljubečim nadzorom, ne pa dobesedno sužnjujejo krutim, neobčutljivim oziroma brezvestnim delodajalcem. Takšni starši se bodo prepričali, da njihovi otroci pri kakršnem koli delu, ki ga opravljajo, niso izpostavljeni telesni, spolni ali čustveni zlorabi. Poleg tega hočejo imeti otroke ob sebi. Tako lahko izpolnijo biblijsko vlogo duhovnih poučevalcev: »Marljivo jih uči [Božjih besed] otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:6‚ 7)

Še več, kristjanom je rečeno, naj bodo sočutni, ljubeznivi in nežnočutni. (1. Petrov 3:8) Spodbujeni so, naj ,delajo dobro vsem‘. (Galatom 6:10) Če moramo takšne pobožne lastnosti izkazovati ljudem na splošno, koliko bolj jih moramo svojim otrokom! V skladu z zlatim pravilom »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim« si kristjani ne bodo nikoli dovolili, da bi izkoriščali otroke drugih, pa naj so ti kristjani ali ne. (Matevž 7:12) Poleg tega so kristjani poslušni zakonom, zato pazijo, da ne kršijo vladnih zakonov glede starostne meje ljudi, ki delajo zanje. (Rimljanom 13:1)

Pravi odgovor

Kako pa je s prihodnostjo? Pred nami so boljši časi, tako za otroke kakor za odrasle. Pravi kristjani so prepričani, da je trajna rešitev problema glede otroškega dela prihajajoča svetovna vlada, ki ji Biblija pravi »nebeško kraljestvo«. (Matevž 3:2) Bogaboječi ljudje za to molijo že stoletja, ko pravijo: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:9‚ 10)

To Kraljestvo bo med drugim odstranilo tudi razmere, ki vodijo v otroško delo. Odpravilo bo revščino. »Zemlja daje sad svoj; blagoslovil nas bo Bog, Bog naš.« (Psalm 67:6) Božje kraljestvo bo vsem zagotovilo primerno izobrazbo, temelječo na Božjih lastnostih. »Zakaj ko zadevajo sodbe tvoje [Božje] zemljo, se uče pravičnosti prebivalci sveta.« (Izaija 26:9)

Božja vlada bo odpravila ekonomski sistem, ki pospešuje neenakost. Takrat ne bo več rasne, socialne, starostne diskriminacije, niti ločevanja po spolih, saj bo glavni zakon te vlade zakon ljubezni, ki med drugim zapoveduje: »Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (Matevž 22:39) Pod takšno pravično svetovno vlado, bo problem glede otroškega dela popolnoma odpravljen!

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 12]

Madame pusti svojim dekletom oditi

CECILIA je bila 15 let lastnica in upravnica javnih hiš na enem od karibskih otokov.b Naenkrat je kupila po 12 do 15 deklet, večinoma mlajših od 18 let. Dekleta so bila pri njej proti svoji volji, da so odplačevala dolgove, ki so si jih nakopale njihove družine. Cecilia je odplačala dolgove in vzela dekleta, da so delala zanjo. S tem, kar so zaslužila, je pokrivala stroške za prehrano, ki jih je imela z njimi, stroške vzdrževanja in si tudi zase jemala delež glede na začetno ceno, ki jo je zanje plačala. Dekleta so tako šele po nekaj letih dobila svobodo. Nikoli niso smela iz hiše, razen s spremstvom stražarja.

Cecilia se dobro spomni nekega posebnega primera. Mati nekega dekleta je prihajala vsak teden po škatle s hrano, po hrano, ki jo je z »delom« zaslužila njena hči. To dekle je vzgajalo sina. Nikakor ni mogla odplačati dolgov in ni imela upanja na svobodno življenje. Nekega dne je naredila samomor, svoji madame pa pustila sporočilo, da sina prepušča njej v oskrbo. Cecilia ga je vzgajala skupaj s svojimi štirimi otroki.

Ena od Cecilijinih hčera je začela preučevati Biblijo z misijonarji Jehovovih prič. Cecilio so spodbudili, naj preučuje tudi ona, toda sprva je odklonila, ker ni znala brati in pisati. Ne da bi drugi vedeli, pa je poslušala pogovore na podlagi Biblije in sčasoma sprevidela Božjo ljubezen in potrpežljivost ter začela ceniti njegovo odpuščanje. (Izaija 43:25) Ker je želela tudi sama preučevati Biblijo, se je kmalu začela učiti brati in pisati. Ko je pri pridobivanju biblijskega spoznanja napredovala, je uvidela, da se mora podvreči Božjim visokim moralnim merilom.

Nekega dne je svojim dekletom na njihovo presenečenje dejala, da lahko odidejo! Pojasnila jim je, da tega, kar delajo, Jehova ne mara. Nobena od njih ji ni nikoli povrnila dolga. Dve sta se preselili k njej. Ena pa je sčasoma postala krščena Priča. Cecilia je sedaj že 11 let polnočasna biblijska poučevalka in drugim pomaga, da se osvobodijo navad, ki sramotijo Boga.

[Podčrtna opomba]