Z znojem otrok

»Otroci so sedaj del proizvodnega procesa in se jih obravnava kot ekonomsko blago, ne pa kot prihodnost družbe.« (Chira Hongladarom, direktor Inštituta za kadrovsko politiko na Tajskem)

KO BOSTE svoji hčerki naslednjič kupili punčko, se spomnite, da so jo morda izdelali otroci v jugovzhodni Aziji. Ko bo vaš sin naslednjič brcnil nogometno žogo, pomislite na to, da jo je morda sešila triletna deklica, ki dnevno skupaj z materjo in štirimi sestrami zasluži 75 centov (ameriških). Ko boste naslednjič kupili preprogo, pomislite, da so jo morda s svojimi spretnimi prsti stkali šestletni dečki, ki dan za dnem delajo dolge ure v izkoriščevalskih razmerah.

Kako razširjeno je otroško delo? Kakšne posledice pušča na otrocih? Kako bi se dalo stanje popraviti?

Razširjenost problema

Mednarodna organizacija dela (ILO) je ocenila, da je v državah v razvoju zaposlenih kar 250 milijonov otrok, starih od 5 do 14 let.a Menijo, da jih je od tega 61 odstotkov v Aziji, 32 odstotkov v Afriki in 7 odstotkov v Latinski Ameriki. Otroško delo obstaja tudi v industrializiranih državah.

V južni Evropi veliko otrok opravlja plačana dela, še zlasti sezonska, kot je kmetovanje, in dela v majhnih delavnicah. Pred kratkim se je otroško delo razmahnilo v srednji in vzhodni Evropi, in sicer po prehodu iz komunizma v kapitalizem. V Združenih državah je uradno število zaposlenih otrok 5,5 milijonov. V to pa niso zajeti premnogi otroci, mlajši od 12 let, ki so nezakonito zaposleni v tovarnah s slabimi delovnimi razmerami, nizko plačo in težaškim delom, ter kot sezonski in potujoči delavci na velikih kmetijah. Kako ti milijoni otrok postanejo del delovne sile?

Vzroki otroškega dela

Izkoriščanje revščine. »Najmočnejša sila, ki otroke peha v tvegano, izčrpavajoče delo, je revščina,« pravi The State of the World’s Children 1997. »V revnih družinah lahko otrokov skromni zaslužek ali pa njegova pomoč doma, zaradi katere se lahko starši zaposlijo, pomeni, da jim ni treba stradati in da imajo za preživetje.« Starši otrok, ki delajo, so pogosto nezaposleni ali nepolno zaposleni. Obupno si želijo imeti zajamčen dohodek. Kako torej, da njihovi otroci laže dobijo zaposlitev? Zato ker se lahko otroke manj plača. Ker so otroci bolj ubogljivi in prilagodljivi – mnogi bodo storili vse, kar se jim reče; redko bodo podvomili o avtoriteti. Ker je pri otrocih manjša verjetnost, da se bodo uprli zatiranju. In ker ne udarijo nazaj, ko se jih fizično zlorablja.

Pomanjkanje izobrazbe. Sudhir, 11-letni deček iz Indije, je eden od milijonov otrok, ki so pustili šolo in začeli delati. Zakaj? »V šoli nas učitelji niso dobro učili,« je odgovoril. »Če smo jih prosili, naj nas učijo abecede, so nas pretepli. V razredu so spali. [. . .] Če česa nismo razumeli, nam niso pojasnili.« Sudhirjeva ocena šole je žal točna. V državah v razvoju je omejevanje sredstev, namenjenih socialnim dejavnostim, še posebej prizadelo izobraževanje. Raziskava ZN, ki so jo opravili leta 1994 v 14 državah, katere sodijo med najmanj razvite na svetu, je odkrila nekaj zanimivih dejstev. V polovici teh držav imajo na primer v učilnicah za prve razrede sedišča samo za 4 od vsakih 10 učencev. Polovica učencev nima učbenikov in polovica učilnic nima table. Ni presenetljivo, da mnogi otroci, ki hodijo v takšne šole, šolo pustijo in začnejo delati.

Tradicionalna pričakovanja. Bolj ko je služba tvegana in težka, večja je verjetnost, da jo bodo opravljale etnične manjšine, nižji razredi, ljudje v slabem položaju in revni. Glede na poročilo Mednarodnega sklada Združenih narodov za pomoč otrokom je v neki azijski državi »razširjeno mnenje, da so nekateri ljudje rojeni, da vladajo in opravljajo umska dela, medtem ko so drugi, in teh je velika večina, rojeni za fizično delo«. Na Zahodu stališče velikokrat ni kaj dosti boljše. Ljudje znotraj prevladujoče skupine morda ne želijo, da bi njihovi otroci opravljali tvegana dela, niti najmanj pa si ne ženejo k srcu, če takšno delo opravljajo mladi, ki pripadajo kakšni rasni, etnični ali ekonomski manjšini. V severni Evropi denimo otroško delovno silo pogosto sestavljajo Turki ali Afričani, v Združenih državah pa Azijci ali Latinski Američani. Otroško delo še poslabšuje sodobna družba, preobremenjena s porabništvom. Povpraševanje po poceni izdelkih je veliko. Videti je, da je le malo ljudem mar, da te morda izdelujejo milijoni anonimnih, izkoriščanih otrok.

Oblike otroškega dela

Katere so oblike otroškega dela? Na splošno večina zaposlenih otrok opravlja hišna dela. Takšne delavce so poimenovali »najbolj pozabljeni otroci sveta«. Hišna dela niso nujno tvegana, toda pogosto so. Ti otroci so često tudi slabo plačani, ali pa sploh niso. Pogoje za delo jim po mili volji postavljajo njihovi gospodarji. Prikrajšani so za naklonjenost, šolanje, igro in družabne dejavnosti. Prav tako so nezaščiteni pred fizičnim in spolnim zlorabljanjem.

Drugi otroci so potisnjeni v prisilno in suženjsko delo. V južni Aziji, pa tudi drugod, starši zastavijo svoje otroke, pogosto stare le osem ali devet let, lastnikom tovarn oziroma njihovim agentom v zameno za majhna posojila. Tudi če otroci služijo vse življenje, dolga ne morejo niti zmanjšati.

Kako pa je s komercialnim spolnim izkoriščanjem otrok? Ocenili so, da po svetu vsako leto zvabijo v trgovino s spolnostjo najmanj milijon deklet. Pogosto spolno zlorabljajo tudi dečke. Ta vrsta zlorabe je zaradi telesne in čustvene škode, da okužbe s hivom sploh ne omenjamo, ena od najbolj nevarnih oblik otroškega dela. »Družba na nas gleda tako kot na klateže,« pravi 15-letna prostitutka iz Senegala. »Nihče nas noče poznati, nihče noče, da bi ga kdo videl z nami.«b

Velik odstotek otroških delavcev izkoriščajo v industriji in na plantažah. Takšni otroci garajo v rudnikih, ki bi bili prenevarni že za odrasle. Mnogi zbolijo za tuberkulozo, bronhitisom in astmo. Otroci, ki delajo na plantažah, so izpostavljeni pesticidom, kačjim in žuželčjim pikom. Več se jih je že pohabilo, ko so z mačetami sekali sladkorni trst. Na milijone drugim otrokom pa so delovno mesto postale ulice. Poglejmo si denimo primer desetletne Shireen, ki se preživlja z nabiranjem odpadkov. Nikoli ni hodila v šolo, pa je vseeno zelo izučena v ekonomiki preživetja. Če proda odpadni papir in plastične vrečke v vrednosti od 30 do 50 centov, ima kosilo. Če zasluži manj, ostane brez hrane. Poulični otroci, ki od doma pogosto pobegnejo zaradi zlorabe ali zanemarjanja, zdaj trpijo zaradi zlorabljanja in izkoriščanja na ulicah. »Vsak dan molim, da ne bi končala v zlih rokah,« pravi desetletna Josie, ki prodaja bonbone na prometni cesti nekega azijskega mesta.

Uničeno otroštvo

Zaradi takšnih oblik otroškega dela je desetine milijonov otrok izpostavljenih resnim nevarnostim. Morda je tako zaradi narave njihovega dela ali pa zaradi slabih delovnih razmer. Otrokom in drugim mladim delavcem se pri delu ponavadi pripetijo hujše nesreče kakor odraslim. To pa zato, ker je anatomija otrok drugačna kakor pri odraslih. Njihova hrbtenica oziroma medenica se lahko pri težkem delu hitro okvari. Poleg tega otroci bolj trpijo, kadar so izpostavljeni nevarnim kemičnim snovem ali pa sevanjem. Otroci tudi niso fizično primerni za dolge ure napornega in monotonega dela, pa vendar je njihovo opravilo pogosto ravno takšno. Navadno se ne zavedajo nevarnosti, niti niso kaj prida seznanjeni z varnostnimi ukrepi, katere bi morali upoštevati.

Otroško delo pa zelo slabo vpliva tudi na duševni, čustveni in umski razvoj svojih žrtev. Takšni otroci so prikrajšani za naklonjenost. Zelo pogosto jih tudi tepejo, žalijo, kaznujejo s tem, da jim ne dajo hrane, in jih tudi spolno zlorabljajo. Po neki raziskavi skoraj polovica od približno 250 milijonov zaposlenih otrok pusti šolo. Opazili so tudi, da imajo lahko otroci, ki dolge ure delajo, oslabljene učne sposobnosti.

Kaj vse to pomeni? Da je večina otrok, ki delajo, prisiljenih vse življenje prebiti v revščini, bedi, boleznih, nepismenosti in slabem položaju v družbi. Oziroma kot je dejala novinarka Robin Wright: »Svet ob koncu 20. stoletja pri vsem svojem znanstvenem in tehničnem napredku proizvaja na milijone otrok, ki imajo malo upanja, da bi živeli normalno, še manj pa, da bi svet popeljali v 21. stoletje.« Ob teh streznjujočih mislih se pojavita vprašanji: Kako bi se moralo ravnati z otroki? Ali so na vidiku kakšne rešitve problema izkoriščevalskega otroškega dela?

[Podčrtna opomba]

[[Okvir na strani 5]

Kaj je otroško delo?

VEČINA otrok v vseh družbah tako ali drugače dela. Kaj delajo, je odvisno od družbe in časa, v katerem živijo. Delo je lahko bistven del otrokovega izobraževanja in sredstvo, po katerem se pomembne veščine prenašajo s staršev na potomstvo. Ponekod otroci pogosto delajo v manjših servisnih in drugih delavnicah ter se tam sčasoma popolnoma izučijo. Drugod pa najstniki delajo po nekaj ur na teden, da zaslužijo žepnino. Sklad Združenih narodov za otroke pravi, da je takšno delo »koristno, saj prispeva k otrokovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, moralnemu oziroma socialnemu razvoju, ne da bi ob tem trpelo njegovo šolanje, razvedrilo in počitek«.

Otroško delo pa se po drugi strani nanaša na otroke, ki delajo dolge ure za nizko plačo, pogosto v razmerah, ki so škodljive njihovemu zdravju. Takšno delo je »povsem očitno zelo škodljivo oziroma izkoriščevalsko«, piše The State of the World’s Children 1997. »Nihče ne bi javno dokazoval, da je izkoriščanje otrok za prostitucijo sprejemljivo, pa naj so razmere takšne ali drugačne. Isto bi lahko rekli za ,suženjsko otroško delo‘, izraz, ki se na splošno uporablja za dobesedno zasužnjevanje otrok, da bi ti odplačali dolgove, ki so si jih nakopali njihovi starši oziroma stari starši. To se nanaša tudi na industrijo, za katero je vsem znano, da zelo škoduje zdravju in da je nevarna [. . .]. Nevarno delo preprosto ni za otroke.«

[[Okvir/slika na straneh 8, 9]

,Še veliko je treba postoriti‘

MEDNARODNA organizacija dela (ILO) je na čelu prizadevanj za odstranitev najhujših oblik otroškega dela. ILO spodbuja vlade, naj z zakoni prepovejo zaposlovanje otrok, mlajših od 15 let. Podpira tudi sklenitve novih sporazumov, ki prepovedujejo delati otrokom, mlajšim od 12 let, in ki prepovedujejo najbolj nevarne oblike izkoriščanja. Da bi izvedeli več o uspehu takih prizadevanj, je Prebudite se! govoril s Sonio Rosen, direktorico Mednarodnega programa za otroško delo, na ameriškem ministrstvu za delo. Sodelovala je že pri več različnih programih ILA. Navajamo izvleček pogovora.

Vpr.: Kako se najučinkoviteje bojevati proti otroškemu delu?

Odg.: Na to vprašanje nimamo enega samega pravega odgovora. Vendar pa so sporne zadeve, o katerih smo razpravljali, na mednarodni ravni ključne sporne zadeve. In sicer smo razpravljali o ustreznem uveljavljanju zakona skupaj s splošno osnovno izobrazbo, po možnosti obvezno in brezplačno. Seveda je pomembno tudi to, da je dovolj delovnih mest za starše.

Vpr.: Ali ste zadovoljni z napredkom, ki ste ga že dosegli v boju proti otroškemu delu?

Odg.: Nikoli nisem zadovoljna. Pravimo, da je preveč že to, če samo en otrok dela v izkoriščevalskih razmerah. S programi ILA smo zelo napredovali. Vendar pa je treba še veliko postoriti.

Vpr.: Kako se na prizadevanja, da bi se odpravilo otroško delo, odziva mednarodna skupnost?

Odg.: Ne vem več, kako bi odgovorila na to vprašanje. Po svetu se sedaj do neke mere strinjamo, da je glede otroškega dela treba nekaj ukreniti. Mislim, da se na tej stopnji bolj pojavljata vprašanji: Kako in kako hitro? S čim bi se bilo najbolje lotiti določenih vrst otroškega dela? Menim, da je to naš resnični izziv.

Vpr.: Kaj lahko otroci, ki delajo, pričakujejo v prihodnosti?

Odg.: Vse države po svetu se bodo letos spet srečale v Ženevi, da bi sklenile nov sporazum o najhujših oblikah otroškega dela. To res veliko obeta – vse države, pa tudi delavske in delodajalske organizacije. Upamo, da bo to oblikovalo novo strukturo, ki bo skušala odpraviti najslabše oblike otroškega dela.

Vsi pa niso tako optimistični kot Sonia Rosen. Charles MacCormack, predsednik organizacije Save the Children, je zadržan. »S politično voljo in obveščenostjo javnosti se tega ne bo doseglo,« pravi. Zakaj? Sklad Združenih narodov za otroke pravi: »Otroško delo je pogosto kompleksna sporna zadeva. Podpirajo ga močne sile, tudi mnogi delodajalci, skupine z določenimi pridobljenimi pravicami, ekonomisti, ki pravijo, da mora biti trg prost za vsako ceno, in tradicionalisti, ki menijo, da otroci, ki pripadajo določeni kasti oziroma razredu, nimajo pravic.«

[Slika]

Sonia Rosen

[Slike na strani 5]

V žalostno zgodovino otroškega dela sodi garanje v rudnikih in predilnicah bombaža

[Vir slike]

U.S. National Archives photos

[Slika na strani 7]

Iskanje po smeteh

[Slika na strani 7]

Nabiranje drv terja hud napor

[Vir slike]

UN PHOTO 148046/J. P. Laffont-SYGMA

[Slika na strani 7]

Zaposleni v predilnici

[Vir slike]

CORBIS/Dean Conger

[Slika na strani 8]

Poulični otroci, prodajalci, delajo za samo kakih 10 tolarjev na dan

[Vir slike]

UN PHOTO 148027/Jean Pierre Laffont

[Slika na strani 8]

Delo v tesarski delavnici

[Vir slike]

UN PHOTO 148079/J. P. Laffont-SYGMA

[Slika na strani 9]

Boj za zaslužek za osnovne življenjske potrebščine

[Vir slike]

UN PHOTO 148048/J. P. Laffont-SYGMA